St. 2. V Trstu, sabota 27. januarja 1877. Tečaj II. .Edinost" i«haja vsako drngo in četrto sabotn vsakega meseca in vetja zn Trst vse leto gl. 2 kr.— zunaj Trstu po pošti vse let« ,2 ,40 „ , . poln leta , 1 , 20 „ četrt . . —, 70 Za oznanila, kakor tudi za „poslanice" se plačuje za navadne triatopne vrste: 8 kr. će so tiska 1 krat 7 ... * 2 krat 6 . . , „ 3 krat Za veče črke po prostoru. Posamezne številke se dobivajo po 7 kr. v tabakarnah v Trutu pri pošti, pod obokom tik Kalistrove liiše, na Betvedern pH g. Dertolinu, V okolici: Na Opoinah v loteriji, na Prošeku pri g. Gorjupu, v Dar-kuli pri g. Ani Takan in v Da-/oviri pri Ani Tuš, v Kkednji pri Fr. Sanrin M. Mandulom zg. J. Jezu. Naročnina in vna pisma n»j se pošiljujo uredništvu v Trstu. Glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice. ,V edinosti jn tnoi-'. Sosed j i Črnogorcev. Zdaj, ko so oči vse Evrope na jug obrnene, ko se dan za dnevom pričakuje razid prazne konferencijo onemogle diplomacije, ko vsak pameten človek ve, da se južno slovansko vprašanje ne reši drugače, nego z mečem, seznaniti hočemo naše bral-ee z sosednim narodičem Miriditov, ki ima skoraj enak položaj, kakor Črnogorci. Črnogorski knez Nikola, kateri hodi po stopinjah svojega umrlega strica Danila, kateri je prvi temeljni kamen omiki na črnigori položil, in bil v prijateljskej zvezi z sosednimi gorskimi Miriditi za svobodo, katera mora prej ali slej gotovo na j agu zasijati, enako dela tudi Nikola Njeguš, se-dajni knez Crnogore. Na južnem kraju črnegore preide se v nekoliko urah gorsko pleme Kuči z še dosto prijetnimi iu rodovitnimi dolinami in malimi vasmi le nekoliko obraslim gorovjem; tu prebiva krepko in zdravo slovansko ljudstvo, ali ne s tako odločnim značajem kakor ga nahajamo pri sosednih Miriditih, ker Kuči so se uže večkrat dali rabiti Turčinu za orožje, kar Miriditi še niso nikdar storili. Miriditi, rod Skanderbegov, vstrajni narod, hrepeneč po svobodi, začeli so posebno pred letom posebno sočutje do Crnogore kazati, ter imajo z dvorom v Cetinju prijateljsko zvezo, kar se je pokazalo posebno ob rojstvu kneževega nastopnika, ko je došla miriditška deputacija v Cetinje čestitat v imenu svojega plemena črnogorskemu knezu. Ko je Crnogora začela preteklo leto vojevati na Turčina, računita je z gotovostjo na zvezo Miriditov, o čemer so se na Cetinji dogovori in pogodbe skepali. Turčija ni zaupala gorskemu ljudstvu, pazila je Miriditov, za varnost in poroštvo držala je njih hneza Prenka v Carigradu ujetega ter poslala v njih gorske vasi obilo vojakov, ki so vsako gibanje vže v kalu vdušili. Turčija je uvidela, da s takim načinom ne more Miriditov pridobiti, niti jih v brzdi držati, sklenola je tedaj to po drugem potu doseči. Izpustila je kneza Prenka s pogodbo, da bode njih gorski rod imel obširno samostalno avtonomno upravo ter jo potrdila s posebnim fermanom (turškim dekretom), poleg tega pa obvezala Miridite, da se morajo v zvezi s Turčijo proti svojim bratom Črnogorcem vojskovati. Turška vlada je poslala kneza Prenka, kakor ujetnika v Skadar ter ga tam držala, in se ni menila ničesa za obljube in fer-mane, niti za stare pravice, katere so Miriditi stoletja vživali. Prvaki ljudstva so sklcnoli, naj se počaka, kaj visoka porta stori. Ko pa so sprevideli, da stvari ne napredujejo, začelo je medju njimi vreti, ali vendar previdni niso toliko srda kazali, ker so se bali za glavo njih knjezn, ki je v Skadru v vnlijem konaku ujet bil. S političnim vedenjem so dosegli na zadnje vendar opraščenje svojega kneza, ki se je povrnol v gorsko svojo državico. Ko je dospel na svoj dom, bil je obledel, ker je glas počil, da so mu Turki zavdali in g*i le zarad tega izpustili, ker ne bode dolgo živel in jim škodovati ne bode mogel. Miridit', v katerih vaseh jc turške vojske vse mrgolelo, skušali so na vsak način raztrgati verige, ter udariti na duš-uianina. Zupti, turški žandarji so uže tu in tam grozovitosti počenjali, to da mogli niso vspešnega izida pričakovati in ostalo je pri teiu, da so Miriditi vedno pripravljeni, kadar pride ugoden čas, da se izvrši velikanska južnoslovanska stvar. Knez Nikola ni gledal na trud, niti denar, vrli črnogorski sokoli so delali propagando pri Miriditih, da so jih za svojo stvar dobili. Ker jc dežela ubožna, dalo jc slovansko srce 30,000 rublje v v ta namen, da se vsaka priprava lažje izvrši; če tudi so ti rublji iz Cetinja v Miriditsko deželo popotovali, nij nam potreba tukaj praviti, od kod so prišli. Stvar je toliko urejena, da je zveza moj Crnogoro in sosednjimi Miriditi toliko utrjena, da se ničesa več ni bati. Da bi knez Prenk po turškega pašo načelih res dal kak oddelek svoje vojske v pomoč Turkom proti Črnigori, nastal bi prepir medju njimi in prišlu bi gorska državica v veliko nevarnost. Crnogora je storila toliko, da pri prvi krvavi bitki odloči svojo osodo, ker ima Miridite na svoji strani. Se bolj oddaljeno pleme so Arnavti, kateri so Tuičinu na sladke besede verovali in se dali rabiti za boj, če prav so sc pogodili, da se ne bodo proti Crnogori bili. V zadnjih krvavih bitkah okolo Podgorice in na Kučih pa jih je toliko padlo, da se je njih pleme na peti del zmanjšalo, pod močno pestjo in ostrim črnogorskim nožem. Od tistega časa so Arnavti le še na papirji, kakor v armadi vojaki in tudi oni so začeli omahovati, da je Turčija morala ostale med askrc (pesče) uvrstiti, da ne bi ubegnoli; kakor Črnogorci, lahko postavijo od !) do 10,000 bojnikov v vojno. Ker jc njih dežela le 5 nemških milj od glavnega mesta Skadra oddaljena, nastaja velika nevarnost za Skadar, toliko bolj ker bi Miriditi turško vojsko na desnem krilu prijeli in mesto nenadoma napadli ter zedinjeui s Crnogoro naj večje planjave ob skadarskem blatu vzeli. Miriditov, kakor sosedje Crnogore, omenili smo zato, ker so utegne prej, nego si morebiti mislimo, izvršiti na jugu važno vprašanje, v katerem Crnogora z svojimi sosednjimi zavezniki prvo mesto zavzima. Užc laški „Capitalc" jc prinesel o Miriditih prej letom članek omenjaje razna albanska plemena, ter je stvar tako zasukal, kakor bi na jugu vsi sedajni Slovani iz Italije naseljeni bili, kar pa je očitna neresnica, kakor nas uči zgodovina. Da omenimo samo nekaj: o Kučih je omenjeni list razlagal, da so bili lovci, ker se po laški lov (caccia) imenuje i. t. d. Slovenci ! oni so južni naši bratje, kri ene krvi, enega naroda, naj bijejo naša srca v naj ožji zvezi zanje, ki sučejo meče zoper Turka, kateremu jc prijatelj le Madjar, a tudi temu politično obnebje, kakor Turku zainrknc, Črnogorce pa in njihove bližnjo sosede, naj spremlja gorko naše sočutje na vseh bojih. Ko bodo na jugu mileja zarja ustajala, le en glas nastane : od Skipitarov do Urala naj čuva narod inajka Slava! -- Dopisi« Bcirkovlje na novega leta dan. Minolo je užc mnogo let, kar se jc mej našo mladino vnela rodoljubja iskra. Unel jo je nek vrl učenec, ki je zdaj spoštovan gospod in čislan rodoljub. Iz te iskre je sčasoma povstalo pevsko društvo, katero je vedno bolj napredovalo ter sc tako izurilo ▼ petji sploh, da jc veselje ga poslušati. To se je posebno kazalo o božičnih praznicih. Ljudje, ki so iz Trsta k nam hodili te dni i tudi cerkev obiskovali, ni-kjkor nijso mogli verjeti, da [kmečki fantje tako izvrstno po j 6 cerkvene pesmi, dokler se tega nijso sami prepričali, ker mislili so, da imamo pevce iz Trsta najete. Na novega leta dan so naši pevci napravili pri našem rodoljubu g. Starcu malo pevsko veselico, h katerej se jc pridružilo mnogo gospode iz Trsta. Več pcsein so tukaj zapeli in sicer najbolj priljubljenih, kakor so: U boj, — Popotovanje, itd. Množica jim je gromovito ploskala, da so morali skoro vsako pesem ponavljati. Tako so napravili čast sebi i vsem J3arkovljanom in obudili spoštovanje do nas mej ptujimi poslušalci. Jzrekujemo tedaj hvalo onemu nekdanjemu učencu, ki jc prvi obudil mej nami ljubezen do petja i do naroda. Koristi nam je to uže doslej obilo rodilo i nadejati se je, do je hode sčasoma se več. Mi smo ponosni na naše pevce, zato jim kličemo: Živeli! v prepričanji, da se bodo tudi vpri-hodnje po svojej moči trudili za lepo petje in osramotili tisto surovo glavo, katera jih iz zgoli zavidljivosti in sebičnosti tako rada grdi in črni. Nobenej do brej reči ne manjka sovražnikov, a dobra reč vselej zmaga, sovražuiki pa ostanejo na sramoti. Tako bo i mora biti tudi pri nas, ki smo uže pri zadnjih volitvah pokazali, da vemo ceniti svojo uarodnost i svoj dotn, i da pri nas vest i prepričanje več velja, nego podkupljiva roka. Barkovljan. Iz tržaške okolice 3. januarja. Volitve v tržaški mestni in deželni zbor so vladi pokazale, koliko sočutja i prijateljstva ima vlada pričakovati od italijanske večine. Nečem govoriti o namerah, katere ima ta stranka, saj so vladi prav dobro znane; hočem samo opomniti, kako bi se jej postavile meje, da se ne bode mogla širiti dalje v okolico, v katerej je užre en sedež pridobila. Vlada naj krono v ino razdeli v dve administravni polovici, v mestno in kmečko občino i naj mej državo in kuicčko občino ne promeni navadnih razmer. S tako razdelitvijo bi vsaj kmečka občina ostala zvesta državi in odbila bi vse krivične zasege italijanske stranke. Vlado bi podpirali pravični in dobro-misleči okoličani toliko bolj, ker vidijo, da je laške stranke glavna namera okolico po-laščiti ter jo tako pridobiti zase i zoper Avstrijo. Da jc to resnica, kažejo nam vse prizadeve omenjene stranke pri vseh prilikah od mnogih let sem. To so slovenski poslanci uže v letu 1848 prevideli, i zato so uže takrat, kakor lansko leto politično društvo „Edinost" protestirali zoper zedi-njenje okolice z mestom. Ali 48 mestnih poslancev se nij brigalo za ta protest, ampak oni so na podlogi večine, brez ozira na ugovore okolice, sklenoli zedinjenje, katero bi ntegnolo, ako se vresniči, okolico narodno vsmrtiti ter jo državi iz prijateljice v sovražnico promeniti. Vladi tedaj po našem menjenji ne ostaje druzega, nego okolico prestvariti v lastno, od mesta neodvisno občino, ako hoče ubraniti daljše širjenje laške stranke. Okoličani bi s tem gotovo bili zadovoljni, la-honi pa bi zobmi škripali, ker bi se jim vzela tla, na katerih bi jim mogoče bilo svoj upliv dalje siriti. Taka je moja menitev in prav bi bilo, da se ta stvav temeljito pretrese, ker je prevažna vsej okolici i Slovencem sploh. Iz Bosne 12. januarja. Vsak dan smo pripravljeni z nova udariti na Turke; sedaj je malo vojakov v Kosili, ker so večidel proti Donavi šli ; naš načrt je stari, na Mostar drži naša pot in tam bode prva stacija krvave vojne in slavne zmage. Naše krdelo je se vedno zbrano, za municijo se je preskrbelo mej premirjem obilo. Tudi moramo biti vedno na vsak napad pripravljeni, ker Turčini zalezujejo nas tihotapilo se svojimi ogleduhi, katerih smo več od 30 ugrabili in precej po dobri preiskavi v Maliomedovo naročje poslali. Neki ogleduh jc bil tako drzen, da je prišel streljivo podajat, pa spoznal ga je nek Bosni-jak in ko so mu bila oblačila dobro preiskana, dobile so se na tankem papirji v arabščini različne vesti pisane o našem stanji in moči, dobili smo tudi majhen zemljevid, katerega pa ni mogel več rabiti, ker je bila pot k njegovemu Allak il Allahu hitrejša od turških brzojavov, štirje Ilrcegovci so ga po stoj ni sodbi ustrelili. Snega imamo malo ali mraz je hud, živežem smo dobro prcskrbeui. Turška reforma je bila po vseh krajih objavljena, napravila jc na Mahomcdance slab vtis; ko se jim je reklo, da jo je sam sultan objavil v Carigradu, odgovarjali so : To naj bode za sultana v Carigradu, mi ostanemo gospodje in brezverci naša raja in gjauri, to je, psi. Sodite tedaj, kake reforme se imajo izvrševati, jaz in vsi pa mislimo, da prave reforme so le orožje, katero reforme in zboljšanje kristijanov vpelje. Despotovie, naš vrhovni vodja, je o vsaki spremembi v Carigradu in drugod dobro podučen, ker ima svoje kurirje, ki vrstno odhajajo in dohajajo, če tudi so velike zapreke. Da nas ne zapusti velika Kusija, tega srno gotovi, ker smo zadnje dni mnogo podpore dobili, obiskali ste nas tudi dve engleški plemeniti gospi, kateri ste mej uboge seljake darove delile. Predno morda moj list v roke dobiš, čul bodeš neverjetne reči, tuko nam je pisal naš prijatelj. Slovenec iz bosenskega taborja. Iz tržaške okolice 18. januarja. Pod smrtno koso je vse enako, mlade in stare cvetke padajo. V teku enega tedna je pokosila nam smrtna kosa dva vrla človeka, prvi je bil častitljevi starček z belo glavo, drugi mladenič v cvetu svoje mladosti. Anton Bastijančič župnik pri sv. Ivana, je umrl 18. t. m., ranjki je bil dober narodnjak in podpornik narodu, vedno je po svoji moči imel skrb, okolico na bolje pripraviti, ter narodno zavest zasejati, a žali-bog, tega ni učakal. Da jc bil ranjki znan v vseh krogih, spričal je njegov sprevod, katerega se je vdeležilo nad tisoč ljudi vseh krogov. V farni cerkvi, kjer je bila maša in žalostinke, zapeli so pevci nagrobnico tako milo, da so sohe mnogim v očeh igrale. V drugi vrsti pa imamo omeniti zgu-bo upapolnega mladeniča, najstaršega sina državnega in deželnega poslanca g. Naber-goja. Franjo Nabergoj 18 letin, jako priden in za narod vnet mladenič, zapustil je svet preteklo sredo. Pogreb je bil v četertek popoludne ob štirih, Prosek ni še imel takega sprevoda, udeležila se je vsa vas, od blizo in daleč so prišli prijatelji in znanci g. Nabergoja skazat njegovemu sinu zadnjo čast, tudi i a grada Miramar so prišli k pogrebu, kjer je ranjki več časa vrtnar bil. Točno ob štirih popoludne je začel sprevod, dva belca v krasnem vozu, kjer je bila truga z rndečim žametom pregrnena, peljala sta prerano umrlega v cerkev in potem na pokopališče. Proseški pevci, izvrsten sloveč kvartet, zapeli so nagrobnico; otožni glasovi so omračili spremljevalcem očesa, iz katerih jc rosila solzna žalost. Tužnim srcem so metali prst na rakvo. Franjo, naj ti: Lepše solnce sije, Lepša zarja rumeni! ---- Politični pregled. Tu teden so naši ministri zopet odpotovali v Budopešt, kder so imeli z oger-skimi ministri pod cesarjevim predsedstvom dogovor o nagodbi i čuje se, da so sklenoli neko začasno nagodbo za 5 let. Nu, reč se je ulckla leto i dan i končala se, če so poročila resnična, tako, da bomo po preteku petih let zopet tam, kder smo zdaj. Državni zbor zopet dela, a važnih reči o njem nemamo poročat«. Na Dalmatinskem se je tudi ta teden odprl deželni zbor, v katerem ima narodna stranka, ali prav za prav slovanski narod veliko večino. Bajamonti, hud Lahom, zelo rogovili v njem, ali žalostna mu majka! časi so prešli, ko je dalmatinski Slovan stokal pod Bajamontijevim jarmom. Madjari so na konji; zdaj so se vrgli na deputacije v zunanje dežele. Še se iz Carjigrada nijso vrnoli študentje, ki so Tur-kom poklonili meč, uže je šla druga deputacija h Košutu, da ga naprosi, naj vstopi v državni zbor. Srečen posel! Konferencije v Carji gradu 80 končane. Bilo jc veliko kokodakanja, a malo jaje. Sli so poslanci brez uspeha vsak na svoj dom ; Sultan jih še sprejeti nij hotel i Turki so jim v pravem pomenu besede, domu posvetili, ker eo v Carjigradu napravili svečavo. Veliko svetovalstvo, katero je turška vlada sklicala, zavrglo je vsa zahtevanja velikih vlad s kričanjem : Rajši smrt, nego sramoto! i tako je konferencija revno zaspala. Kaj bode zdaj? Bode li vojna, ali ne? Do spomladi morda ne, a dolgo ne bo brez nje, ker pomirjevanje z Srbijo, Ornogoro in ustaši nij lahka stvar. Turčija bo zahtevala udanost, pokorščino, stare meje; ti pa bodo vse to odbijali i hoteli pravice, katerih jim Turčija ne bo hotela i ne mogla dati, da bi tudi voljo imela. Turčija je zdaj oprta le sama nase, nema novcev, v vladarstvu je vse gnjilo, povsod največji nered, mej vojaki lakota; pri tacih okoliščinah mora vse razpasti, Ruski car je neki rekel, da hoče vojno odložiti do spomladi, da se Evropa prepriča, da on ne želi vojne, mej tem pa dogodbe dokažejo, da se je ognati ne more. Turško prašanje po tem takem nij odloženo za dolgo časa, ne dade se v miru rešiti, ampak, kakor smo vedno trdili, razsekati je mora meč, i ta meč je uže nabrušen, le iz nožnic ga treba pote-gnoti, Rus ga bode kmalo sukal i ne od-jenjal, dokler bolne Turčije ne spravi k večnemu počitku. Narodi ne bodo za njo jokali, in kakor se nikoli nobenemu mrliču, tako odkritosrčno i pobožno se bodo glasile iz njihovih ust besede: Requiescat in pace! Najnovejše. V Bosni je zopet počila vstaja. 24. t. m. je bil pri Vakupu krvav boj. — Iz Petro-burga so došle novice, ki so osupnole diplom atični svet Poročilo političnega društva „Edinost* obravnav o XIII. občnem zboru v dvorani „Slavjanske čitalniceu v Trstu 7. januarja 1877. (Daljo), G. Pipan predlaga, naj bi nekateri prošnjo do visoke vlade za pomnoženja poslancev po okolici nosili in podpise nabirali, govornik pravi, da bi to prošnjo okoličani napravili, da se ne slaga s tem, da bi dr. »Edinost" to prošnjo stavilo, ker bi po njegovem predlogu več veljave imela. G. Nadlisek: Jaz se ne skladam z predlogom g. Pipana, ker društvo „Edinost" j e za vso okolico in kot tako ima oblast da zastopa in ugaja popolnoma vsej okolici. G. Pipan odgovori g. predgovorniku, da v okolici niso vsi volilci, da je treba tudi ne-volilcem roko podajati in jih tako priva-bljevati in s tem pridobivati. G. Nadlisek pojasnjuje dalje, da bi oni, kateri niso volilci, tudi prošnje ne podpisali. G. Primožič objavi, da je tista prošnja, katero je deputacija na Dunaj nesla, bila od ogromne večine okoličanov podpisana, da ne udobruje, da bi se še enkrat taka prošnja delala, ampak naj bi se „Edinost" obrno-la do visoke vlade s prošnjo, da bi oziraje se na staro prošnjo zopet predlog v deželnem zboru stavila za pomnoženjc okoliških poslancev. G. Nabergoj : Jaz se popolnoma skladam z nasvetom g. Pipana, da bi se po okolici podpisi nabirali, ker bi uplivalo to in stavim sledeči predlog: Pol. društvo „Edinost" naj napravi vse potebne korake za sprošnjo da vlade, da zopet predlaga v prihodnjem v deželnem zboru pomnoženjc okoliških poslancev. G. Piščanec: Stvar je težavna, jaz želim, da bi se odložila za prihodnji občni zbor, mej tem pa bi se priprave delale in potem vse izvršilo. G. Dolinar: Stvar je tako važna, da je potrebno, da se danes izvrši, ker utegnejo deželni zbori kmalo sklicani biti, da še letos na vrsto pride in zarad važnosti te točke ne smemo odlagati za prihodnji občni zbor, i mislim, da je si. občinstvo istega menenja (dobro). (Dalje prihodnjič). ---- Mihec in Jakec poleti v krčmi. Mihec. Zdaj ko sva se po Tramwai do sem pripeljala, hajdiva v pivarno „Avrora« in ne v „Boschetto." Jakec. Prav, meni je milo, ker igra tu nekdaj na naša godba od batalijona, jaz hočem prav z Julijanom govoriti, da mi pride na ženitvanje gost, ker vzamem Marja-nico. Mihec. Tiho, zdaj gre Derin in Ma-nestron ; ne, ne, Mestron prihodnji Ivan-ski poslanec. Jakec. Ne bo nič Miha, ne Moštron in ne Derin, ona naj ostaneta doma deputata v hiši. Mihec. Kaj govori oni obrastlcc tam z Juljanom? jaz moram čuti, zdi se mi, da je Košuta, morda ga izprašujc o prihodnjih volitvah, saj njemu se je uže dvakrat sanjalo, da je izvoljen v mestni zbor, stavil je v loterijo, a nikdar nij nič dobil. Jakec. Oblast ga ineče, Juljan ti si hud, kaj ti je ? Košuta me sili, da bi mu zagodli Garibaldiniaršf ko smo Radeckijeve-ga godli, pa sem ga dobro oštel ter mu rekel, naj gre v Italijo, tam mu bodo godli, ne le Garibaldovca, ampak tudi bujresso a Roma; kaj se potika po Avstriji, ker mu je avstrijska melodija zoprna in da ni molčal, bil bi mu še o nekej mcnjici povedal, ker je hotel siromašni bahač mi še denarja ponuditi, in ga sam bolj potrebuje nego klobuka na glavi. Mihec. Povej mi, Juljan, ali ste mu zaigrali potem katero, da bi bila njegovemu lahonskemu srcu ugodna? Jakec. Odgovorim jaz mesto njega: nobene in se nekaj moram povedati, videl sem tudi, ko je nek „uomo grande" 5 goldinarjev na posodo prosil, pa dotični ga jc za v mol, naj gre k Herinctu. Miihec. Da bi okolica take poslance imela, potem bi lepo slavo vživala povsod ? Jakec. Veš Mihec! toliko sem ti užc povedal, pa moram ti še nekaj, namreč nek star učitelj v okolici, ki zdaj tobak prodaja, prišel je v posebni misiji laške stranke h Malalanu na Opčine, da bi po vasi skupaj agitirala za nasprotnika, ta mu je rekel: Sramuj se Mikolič ti si i ... . strani, da te ne vidim, da mi ne škoduje sapa, da ne okuži mojih narodnjakov. Mihec. Dosti, jeza me lomi, da bi razbila vse na kose, ter podkovala vsem iz-dajicain proklete nose. ---•©Kž«-- Domače stvari. ° Zastava okoličan h kega batalijona. Okoličani so prosili, da bi eno dveh zastav, katero so v dunajskem arsenalu, spravljeni, radi imeli v cerkvi pri sv. Jakobu. Prošnja bila jo odbita s tem, da se jim je reklo, da je tam bolje spravljena, kakor kod drugod. Uredništvo mišli, da cerkcv nij pristojni kraj vojaškim praporom, ker v njej se oznanuje mir, a ne boj. ° Statistika tržaških far katoličke vere. Leta 187G se je rodilo (krščenih je bilo) 2339 moških; 2091 ženskih; skupaj 4430. — Umrlo je 2089 moških, 1841 ženskih, skupaj 3930. — Porok je bilo 943. Po posamesnih f'arah se te številke tako le dele : V fari sv. Jušta krščenih 453, umrlih 839, porok 105; jezuitarski krščenih 718, umrlih 542, porok 166; sv. Ant. novega krščenih 1630, umrlih 1061, porok 408; sv. Ant. starega krščenih 208, umrlih 157, porok 60; sv. Jakoba krščenih 771, umrlih 499, porok 111; sv. Ivana v Vrdeli krščenih 206, umrlih 105, porok 34 ; sv. Moho-ra v Rojanu krščenih 228, umerlih 147, porok 45; v bolnišnici krščenih 214, umrlih 961, porok 14; v siromašnici krščenih 2, umrlih 79, porok 1. " Knez pust letos dobro rogovili, zato se pa tudi mnogo blaga v zastavnico iznaša, zlasti letna obleka, saj je tam dobro hranjena; kako žepne ure tam dremlejo, tega ne vemo, pratani, uhani in zaponke igrajo največjo rolo, ker jih moli ne jedo. kedo jih bode po zimi nosil, saj se ne vidijo, so spomladjo pa tako vse oživi, takrat se jim vže tudi rešitelj najde, ako pa ne, o polu leta preteče kazen zapora in takrat pride vsak tak ujetnik na beli dan, ako se mu ne podaljša kazen. ° Dva velika zelezna parnika začeli so delati v Lloydovi ladjedelnici iz domačega železa, dobro znamenje, ker to da, kruha mnogim, ki se zdaj brez dela zadolženi in stradajoči se okoli potikali. * Ples slovenskih delalcev bode nccaj v kolozeji, čas bi bil, da se to društvo otrese laske skorje, ker so udje sami slovenski delalci, pa itnaja laške pravila in opravništvo, osorej ne bode več tako, za to bodemo skrbeli. " Koliko talviu se v Trstu v enem tedlli Zgodi. Na korsi so vlomili tatovi v neko štacuno, odnesli 4000 gl. V drugem kraju zopet plečeta. ° Vožiček z dvema kalcsoma je ukradel nek f'akin pred magazinom nekega trgovca. ° Vreč 15 je hotel odnesti nek težak pri izkrcavanji iz neke ladje, zaprli so ga. ° Cukei* in sicer celo vrečo je odnesel zopet nek drug težak z voza, bil je ugrabljen. ° Nek mornar je potegnil drugemu mošnjico z denarjem, tudi on je šel za vrata. n Policija je ulovila nekega nevar-neža ptujemu blagu v mestu in okolici ; več časa je kradel. " Mornar, ki je v stanovanji z drugim spal, odnesel mu jc vse, drugi dan je šel v luknjo. * Drugi vesel gost je ukral v nesramni hiši ženski denar ter je smuknil z denarjem. * Policija je sekvestrirala v nekem hlevu voz in konju, ki je bil v Gradišči ukraden, tat je ušel. * Tri ponočne tiče, katere so se po stranskih delih Trsta vlačile, dobile so pri policiji prenočišče in potem prosto pot iz Trsta na pah. * Trije malopridneži so bili zaprti, ker 50 na ulici spali i natnerjavali krasti. " Majhen dečko, ki jc hotel ukrasti neki gospej mošnjico z denarjem, bil je ugrabljen. * Čevljarski pomagač se je skril v sobo bogatega gospoda, ko jc nabasal mnogo vrednosti, ugrabili so ga in zaprli. c Zopet drug je ukradel neki kuharici denar iz žepa, zdaj sedi v ječi. Se nad sto takih reči bi sc dalo navesti, ali prostora primanjkuje. Za Trst bi morala bili postava ostrejša in tudi velika kaznilnica za tatove, ki nečejo delati. ° Zblaznel je v sredo nek malopridnež v neki pivarni, vso obleko jc iztrgal se sebe, potem so ga peljali v blaznico. " Zaprt je bil nek loterijski pisač, ker je svojemu gospodarju 48 gl. ukradel. " Kako se falimeiit napravi. Valentin Batič je iinel čtacuno, katero so mu večji del drugi založili, ponoči prenese vso blago drugemu štacunarju in falira. Policija je potegnila njega in soudeleževalca v zapor. * Samouilior, v sredo ob enajstih po noči je skočila gospa nekega bankirja skoz okno drugega nadstropja na ulico in je precej umrla, uzrok je, da je dalje časa blaznela. ° Hrbet je zlomil nek zidar na železniški postaji, ko jc pri podiranji zidovja z lestve pal. —-- Razne stvari. ° Posip pri Zidanem mostu. „Kakor smo uže včeraj kratko povedali, jc posip zemlje na južno železnico blizo Zidanega mosta tako velikansk in strašen bil, da železnica ostane še več tednov zaprta, da si dela neprenehoma 300 vojakov in množico želcznocestnih in rudarskih delavcev. Ko se je 16. t. m. poaul en del hriba Oslapeč na hiše pri železnici in pokopal 13 Ijndij, bili so precej na mestu politični komisar g. Kankovsky iz Celja, (kateri je neprenehoma še na mestu) župan g, Potočin s sinoma in rudarskega upravnega odbora adjunkt g. Bittner s svojimi delavci. Naredili so precej vkope v posip, da bi dokopali do hiš in izvlekli podsute ljudi ven. A našli so samo jednega mrtvega otroka, jedno pod zemljo živo ostalo kokoš in en del trupla podsute ženske. Do družili nijso mogli priti, ker prehitela jih je druga katastrofa. 18. jan. zvečer ob a/4 10 namreč je gospod Bittner, kateri celih 48 ur nij spal, ampak neprenehoma pri svojih delavcih bil, slišal na hribu, od koder sc jc bil prvi plaz utrgal, od početka manjši, potem pak vedno večji šum. Precej jo vedel, da se bliža nov plaz in brzo ukazal delavcem bežati. Delavski mojster Janez Jenulj jih je vodil za skale, kjer so se rešili. Nekateri delavci so hoteli še orodje rešiti, te je g. Bittner z nevarnostjo lastnega življenja v beg silil. Komaj so bili na strani, ko je s strahovitim drčem masa zemlje in skal utrgala se na. višini in napolnila grozno visok kraj, kjer so prej kopali, odtisnila železnico, vrgla vse to zemljišče v globoko strugo Savinje in daleč na oni breg, tako, da je naenkrat voda bila visoko čisto zajezena. Stirnajst ur je bila voda Savinja čisto zaprta in se je nabirala, kakor jezero vedno višje in višje, tako da je iz Metikcjeve oljne fabrike odnesla 1000 centov olja (katero so ženske potem drug in tretji dan s korci po Savinji ob bregu lovile), v stanovanjih fabriških uradnikov so mebli plavali v prvem nadstropji, most pri oljarnici sc je vsled vodnega pritiska podrl. Prvi prekop na visokem nasutem naturnem jezu je naredil rudarski podvzetnik g. Fritsch iz Trbovelj, ki še zdaj s 100 delavci dela. Od početka je voda začela odtekati po malem rovu na vrhu, a kmalu jc mogočni vodni element prijel cel zemni jez in odnesel zemljo naprej, odjel na desnem bregu velike mase, a velikanske skale so ostale v strugi in te bode teško odstraniti. To se ve, da zdaj ne more nihče misliti na iskanje pokopanih ljudij. Niti ne ve sc, kje bi bili, ker vse je izpremenjeno. Na mesto sta bila prišla precej drug dan c. namestnik Kiibek in glavno koinan-dujoči general Kulin s spremstvom. — Ker se je bati še novega plaza, a še zdaj niti ne vedo, ali je mogoče tukaj dobiti po odkopu še fundament za železnico, ne da se škoda preračuniti in ne povedati, kedaj se vožnja odpre. Na hribu so straže, ki opa- zujejo, ali se zemlja še giblje. Pri najmanjšem znamenji po dnevi ima straža ustreliti in delavci doli beže na dve strani. Po noči pa imajo stražniki na gori baklje in jih morajo vihteti, če nevarnost zapazijo, delavcem v znamenje, da sc reševajo. Sploh se vprašuje : Kaj bi bilo, ko bi taka velikanska naturna katastrofa tako veliko železnico, kakor je južua. zaprla ob času vojske tako čisto, kakor je in ostane še zaprta zdaj pri Zidanem mostu Zdaj se očito kaže kako potrebna je loška železnica iz Trsta, pri nas se učimo le po zgubi vojne. (