Zorko Prelovec (Praga.) Marsikomu je še dobro v spominu koncert, ki so ga pred leti v Ljubljani prirediii moravski učiteiji-pevci. Dolgo patem se v naših glasbenih krogih ni govorilo in debatiraio o ničein drugem kot o občudovanju visoke umetniške stopnje, ki jo je dosegel pevski zbor moravskih učiteijev z energijo, samozavestjo in trdno voljo doseči več, kot so dosegli drugi pevski zbori, morda tudi nenominirani in slavni. Komu udeležencev tistega prekrasnega koncerta še danes ne zvene v ušesih oni vzdihi »ah« v Križkovskega »Utonuli«, koga takrat ni spreletaval mraz ob uživanju moškega zbora Hegaria »Tabor mrtvih«? Mislili sino: tako odličnega moškega zbora Ljubljana še ni čula. Pevski zbor moravskib učiteljev je vodil njegov izvrstni dirigent V 1 a c h od zmage do zmage, v domovini in izven nje... Praški učitelji za svojimi kolegi Moravani niso hoteli zaostati. Da bi zlata Praga tudi v zborovski umetnosti ne niogla biti prva? Znane so zasluge Praskega in Vinohradskega H-Jahola ter ostaJili precej številnih mestnih zborov. Storila so mnogo za povzdigo češkega zborovega petja, mi Slovenci smo še v primeri proti njim daleč, daleč... Že kdaj deluiejo tu pevske župe, izhajajo pevski vestniki, dočim pri nas »Zveza slovenskih pevskih društev« že leta dremlje — zbog raznih osebnih nasprotii — edina v živ- ljenje poklicaiia pevska župa pa svojega delovanja skoro še začela ni. Pa o tem in podobnem pozneje kdaj — o pravem času. — Češka pevska drustva, sosebno praška, so pridno delovala, toda modernega umetnega petja niso gojila. To, kar dosedaj še ni bilo pospeševati je prevzel kot svojo teško nalogo »Pevski zbor praških učiteljev«, ustanovljen leta 1908. Ob ustanovitvi so ga druga društva postrani pisano gledala, češ, dosti nas je, čemu še tega treba! Pa ravno opozicija mnogokrat koristi obojestransko. Petdeset učiteljev, navdušenih za svojo pevsko stvar, se ni dalo ustrašiti. Izvolili so si za pevovodjo profesorja praškega konservatorija Frana S p i 1 k o, ki je že takrat slovel kot izboren dirigent. Zaupali so v njegove zmožnosti' in so hrepeneli pod njegovo taktovko doseči najvišje tnožno popolnost današnje moderne reproduktivne zborove innetnosti. Na kak način so jo dosegli? Organiziral je zbor sam dirigent. Kot član je smel vstopiti v zbor le dotičnik, ki je prebil strogo izkušnjo. Hkratu se ie moral vsak pod častno besedo zavezati, da bo zadoščal društvenim predpisom — b r e zpogojno: obiskoval dvakrat na teden — pred koncertom tudi večkrat — pevske vaje. Priti je moral vsak, opravičilo je le zdravniško izpričevalo, c!a je moral ostati v postelji, sicer pa je moral k izkušnji, če je tudi le poslušal. Po teoretičncin kurzu, ki je imel namen zvišati muzikalno nabraženost vsakega člana, je dirigent zlasti pitzil na i z o b r a z b o g 1 a s u. Kdor že sam ni prej obiskoval kake solopevske glasbene šole, se je moral sedaj učiti, da so se diference v pevskih manirah izenačile in se je dosegla enotnost v načinu petja. K pevski vaji nihče ni srnel n e p r ip r a v 1 j e n. Vsak član je moral naštudirati doma svoj part, kar se tiče intonacije, tako da je znal svoj glas na paiiiet — b r e z n o t. Ko je bil vsak izmed štirih zborovskih giasov (I. in II. tenor I. in II. bas) popolnoma trden v čistosti intonacije, se je začelo vaditi štiriglasno, in sicer v petih oddelkih po deset članov, vsak oddelek pod svojim lastnim pevovodjo. Potem se je začelo pod namestnikom pevo- vodje peti v celem zboru. Šele na to je vsakokrat prevzel prof. Spilko najtežjo nalogo: razLožiti svoje intencije, ki so segale v najmanjše podrobnosti. Iz tega je razvidno, da je bilo začetkoni treba nemalo truda. Praški učitelji so z veliko pridnostjo in skoro neverjetno požrtvovalnostjo dosegli svoj smoter. Takoj po  prvem nastopu je v občinstvu in pevskih  krogih vsaka sovražnost proti noveniu  zboru izginila. jNasprotnci, pozdravil! so  ga kot novo, resno urnetniško korporacijo1, ki je knialu nastopila pot izven Čcške. Koncert na Moravskem, zlasti pa obisk Nemčije in prireditev koncertov v Lipskem in Berlinu so dosegli sijajne uspehe. Kritika je brez izjeme izražala povsod svoje najpopolnejše priztianje. Na pevski tekmi v Plznu je dobil zbor prvenstvo nied vsemi češkimi pevskimi zbori. Leta 1912 pa se je upal javiti na mednarodno pevsko tekmo — v Pariz, ki se je je udeležiio 147 moških zborov iz mnogih evropskih dežel in Amerike. Sodilo se je, da dobe najvišje nagrade neko slavno I)evsko društvo iz Londona (120 pevcev) in iieko francosko društvo (23^) pevcev). Napraškeučiteljenihče niniti ni i s 1 i 1. Dosegli so prvo mesto in hkratu nagrado 10.000 frankov, dar prezidenta francoske republike. Kot dokaz za prvenstvo v umetniškem oziru je bila zboru poklonjena prekrasna vaza. Po svoji nepričakovani zmagi so se vniili praški učitelji pevci v dorniovino kot triumiatorji. liipoma je njitiov pevski zbor postal ponos češkega glasbenega sveta. Glavna zasluga življenja In izrednih uspehov, ki jih je doživel pevski zbor praških učiteljev, je prof. S p i 1 k ov a. Njegova trdna, neupogljiva volja in encrgija se zrcalfjo v zboru ter niegovih izvajanjih. Disciplina mu je glavno. Člani se na drugi strani zavedajo odgovornosti prevzetega dela, in odtod tako odlični uspelii. Repertoir pevskega zbora praških učiteljev je obsegal najraznovrstnejše skiadbe. Lepe narodne pesini in težke moderne zbore Smetane, Dvofaka. Novaka, Foersterja in Suka. Imel sem priliko lepo število zborov preštudirati. Praški pevci so med drugim peli Novaka Vitezslava zbor »B a 1 a d a na V a h u«. Če ne bi je videl na vzpore- dih, ne bi mogel verjeti, da jo je sploh možno izvajati. Francoski skhdatelj Camille Saint-Saens je baie rekel, da je to »budičevski pisana skladba«. Toliko večje priznanje zasluži vsekakor zbor, ki je obvladal vse neizmerne težkoče in je pokazal svetu najboljše češke zbore, v umentiško najpopolnejšem izvajanju, kakišnega s; je sploh niogoče misiiti. — Med vojno je, žal, idealni pevski zbor praških učiteljev z delovanjem moral preuehati. Večina članov služi domovini — ob petju pušk ... Teh par skromnih vrst sern napisal z namenom, da vsaj v malem okvirju pociam slovenskemu učiteljstvu sliko najboljšega in najslavnejšega avstrijskega pevskega zbora. Slovenski učitelji so svojčas tudi že poizkušali ustanoviti svoj pevski zbor. Lepo in hvalevredno bi bi!o. v miru začeto delo nadaljevati. Naj se predrugačijo razmere: naj bo duševni delavec plačan kot se spodobi, naj se inu oinogoči poštetio eksistenco, potem bi lahko govorili in z veseljein — peli dalje...