-----    19   -----
Slovensko slovstvo.
„Cvetje"  Janežicevo.
Kdor s pazljivim očesom spremlja naše literature razvitek, gotovo je že opazil moža, ki delaven kakor mravlja in priden kakor bučela piše izvirne knjige, ali pa zalaga, kupuje in na svitlo daje spise slovenskih pisateljev — mislim namreč g. prof. An t. Janežiča v Celovcu. On ni preskrbel naša učilišča samo z dobrimi slovnicami in slovarji, a okoli njega suče se tudi vsa delavnost na našem beletrističnem polji. Njegova zasluga je, da vsem nemilim okolnostim vkljub edini naš lepoznanski list „Glasnik" vendar izhaja že deseto leto; njegova zasluga je tudi, da imamo „Cvetje", ktero je naše lepoznansko slovstvo obogatilo z najboljšimi deli, kar jih je zadnja leta pri nas izšlo. Po „Cvetji" smo dobili razun mnozega druzega: „Marijo Stuart", „Viljema Telia," „Babico," „Spomine na Sokrata," „Ajanta", „Zoro in Solnco" — po „Cvetji" smo dobili prvi slovenski izvirni roman, „desetega brata" od Jurčiča. Kdo tedaj, ki pozna važnost beletristike, moč in silno potrebo v vsacem slovstvu, ne bi bil g. Janežiču za njegovo spretno in neutrudljivo delavnost iz srca hvaležen! Toda poglejmo, kako ga Slovenci podpiramo! Iz gotovega vira mi je znano, da med tem, ko so preteklo leto 1867 ljubljanski gimnazijalci in bogoslovcipo čez jemali 100 zvezkov „ C ve tj a", bila je vsa ostala Ljubljana naročena samo na 27 iztisov!!! Tedaj med ubozimi ljublj. študenti, kterih je samo 600inkteri med vsemi dvajsetimi profesorji nimajo le enega ne, ki bi jih bil k naročbi spodbadal, med temi je ,,Cvetje" našlo trikrat več podpore, kot med 22.000 prebivalci vse slovenske, denarne in inteligentne Ljubljane. Razun mariborskih, celjskih, novomeških, varaždinskih in goriških študentov in bogoslovcev, ni imelo Cvetje v nobenem slovenskem mestu, v nobeni slovenski čitalnici naročnikov, ali pa tako malo, da ni spomina vredno. Ali se je čuditi torej, daje počil že glas, da bo „Cvetje" zaspalo? Pa k sreči je spet začelo izhajati in ravno zdaj nam prinaša iz slovečega peresa g. Jurčiča nov izviren roman „Cvet in sad", ki bo, kakor se kaže, po notranji
in vnanji obliki še bolj dovršen kakor je „Deseti brat.'c Jaz mislim, da tak mož kakor je g. Janežič, ki za naše beletristike razcvit žrtvuje zdravje, čas in premoženje,, zasluži več materijalne, tak pisatelj pak, kakor je g. Jurčič, več moralične podpore. Naš Walter Scott, kakor bi jaz g. Jurčiča imenoval, pokazal je v svojih mnogih, skoro vseh po Janežiču na svitlo danih, večih in manjih povestih, da tako, kakor on, ne pozna nobeden slovenskih novelistov, kar se jih je do zdaj oglasilo, djanja in nehanja, mišljenja in značaja slovenskega naroda. Slovenska inteligencija, posnemaj torej še ti našo šolska mladino, in „Cvetje" nam bo tudi v prihodnje ohranjeno! Posebno pa ve, čitalnice, pospešujte naročnikov nabiro in ve slovenske gospodičine sezite po „Cvetji!" Prepričale se boste, da lepši, čisteji domači duh veje iz njega kot iz francoskih in nemških romanov, ktere navadno citate! Slav. vredništvo „Novic" pa srčno prosim, da še ono se svojo veljavno besedo povabi Slovence, da se v prav prav obilem številu naroče na „Cvetje," kterega je slovenski beletristiki tako potreba.
Radomljan. Dodatek vrednistva. Ce tudi navadno velja misel, da novele in njim slični beletristični spisi so le bolj berilo mladosti, in se to dokazuje s tem, da se take knjige nahajajo največ v rokah mlajših naj si bodi možkih ali žensk, vendar je tudi lepa novela, dober roman itd. zanimivo berilo hladnejši krvi. Pa če damo tudi veljati, da najraje mladež čita izdelke na beletrističnem polji — vendar vprašamo: ali more to druge, ki si prilastujejo imč rodoljubov, odvezati dolžnosti, da z naročilom podpirajo povzetje, ki je naše gore list, — ki vabi mlada srca, da se vnemajo za domačo reč in slovo dajo ptuji tvarini, ki je na škodo nravnosti slovenski. Pod vredništvom Janežičevem moremo si v s vesti biti, da se tudi v romanih ne žalijo svetinje naše. Tem več pa je treba, da se podpira „Cvetje", ker Matica naša za zdaj, ko ima toliko druge važne naloge pred seboj, se ne more spuščati na beletristično polje drugod kakor v letopisu, ki se druži s „Koledarjem" enkrat na leto in dan. Zato rodoljubi vsi čujte glas Radomljanov in sezite po „Cvetji" vsi, — še posebno pa ve gospe in gospodičine; verjemite, da zraven zabave bode vam berilo „Cvetja" tudi to korist donašalo, da se igraje vadite krasnega maternega jezika!