Slovenski Pravnik.
Leto XVI.   V Ljubljani, 15. novembra 1900.   Štev. 11. in 12.
Pravni značaj zahtev, pristoječih zakonskemu drugu po smislu §-a 757. obč. drž. zak.
čuditi se moramo, da niti učeni pravniki, niti praktični Juristi niso jednakega mnenja o tako važnem in za vsakdanje življenje pomenljivem vprašanji, katero smo postavili na čelo nastopnega članka.
Ako gledamo na sistem našega, že blizo 90 let veljavnega obč. drž. zakonika, takoj zapazimo, da je § 757. uvrščen v 13. poglavje tega zakonika in da stoji nad njim marginalna rubrika »zakonita dedna pravica zakonskih«, in to nas bi utegnilo v prvem hipu dovesti do mnenja, da gre v §-u 757. obč. drž. zak. za dedne pravice, koje podeljuje zakon preži-večemu zakonskemu drugu. Potrebno je pa, da zasledujemo pravni pomen teh pravic po zgodovinskih virih.
Dedna pravica preživečega zakonskega druga se je po starem Justinijanu (nov. 53. cap. 6, in nov. 117. cap. 5) tako ustanovila, da je oni vdovi, ki še nič ni dobila in je uboga, pristojala glede premoženja njenega imovitega moža navadno le pravica do četrtega dela zapuščine in to bodisi v konkurenci z otroci, bodisi z drugimi moževimi sorodniki. Dobila je vdova, če je v konkurenco stopila z otroci v večjem številu od dveh, (s tremi ali več), jednak delež, takozvano »virilno porcijo«, tako da je od tega deleža sprejela, ako so postali bili njeni lastni otroci, d o s m rt n i v ž i t e k (»B'ruchtgenuss«), drugače pa popolno lastnino.
Čisto drugače se je dedna pravica zakonskih določila po nemškem običajnem pravu in po mnogovrstnih statutarnih naredbah, katere so na to merile, da se navedeno nemško pravo utrdi. Osobito v Avstriji je obveljalo načelo, da je dobil preživeči zakonski samo to, kar mu je bilo vsled ženitvenega pisma že namenjeno  za  slučaj smrti, sicer pa mu ni šla ni-
20
306  Pravni značaj zahtev, pristoječih zak. drugu po smislu §-a 757. o d. z.
kaka dedna pravica do premoženja umrlega zakonskega druga. Že drugače se je stvar uredila izven testamenta po dedno-pravnem redu z dne 28. maja 1729 (Codex austr. Supp. I. st. 952). Glasom §-a 4., naslov 14 nav. reda (Erbrechtsordnung) zadobil je preživeči zakonski, če je do smrti vstrajal v zakonski ljubezni in zvestobi in če ni bilo krvnih sorodnikov, celo zapuščino zamrlega zakonskega druga; ako so pa ostali k dedovanju sposobni sorodniki, razlikovalo se je, ali so bili to otroci zapustnikovi ali drugi sorodniki; v zadnjem slučaju dobil je zakonski, ako ni imel toliko, da bi se pošteno preži vil in ako je bil zamrli zakonski drug imovit, četrtino zapuščine v popolno last; v prvem slučaju pa je dobil, ako je ostalo troje otrok ali manj, četrti del, ako pa je ostalo več otrok, jednak delež z otroci, vendar ne v popolno last, ki je ostala otrokom, nego le v dosmrtni vžitek.
Le-te določbe so se večinoma vsprejele tudi pozneje v najvišji patent z dne 11. maja 1786 zb. pr. zak. št. 548 in se uveljavile v splošni prid državljanov v vseh nemških dednih pokrajinah in neomejeno na stanove. Glasom §-a 24. nav. patenta je pristojal preživečemu zakonskemu, ne da bi se razlikovalo, ima li kaj premoženja ali ne, dokler ni drugič v zakon stopil, za slučaj, kedar je ostala trojica otrok ali več, od zapuščine za potrebno preživilo jednak delež za vžitek z otroci (»mit jedem Kinde gleicher Genusstheil«); ako pa ni bilo otrok ali jih je bilo manj, kakor troje, pripadal mu je vžitek četrtine zapuščinskega premoženja.
Zapadni galicijski zakonik (»westgaliz. Gesetzbuch«) je zopet pri navedenih določbah marsikaj spremenil. Izločilo se je namreč določilo, da izgubi zakonski dedne pravice, ako z nova v zakon stopi; dalje se je zakonskemu, ako je tekmoval z drugimi sorodniki in ne z otroci zamrlega, pripoznala neomejena lastnina do četrtine zapuščine (kakor v patentu iz leta 1720.), in ako so zaostali otroci ne glede na njih število), dobil je z vsakim otrokom jednak dedni delež v dosmrtni užitek. — Iz vsega tega se je konečno izcimil § 757. našega obč. drž. zakonika in obveljalo je staro načelo, da preživečemu z a k o n s k e m u, ako tekmuje z otroci zapustnikovimi, ne  pristoja lastninska  pravica,
Pravni značaj zahtev, pristoječih zak. druga po smislu §-a 767. o. d. z.  307
ampak le dosmrtni vžitek njegovega dednega deleža. Sicer pa je naš zakon zopet sprejel določbe starih zakonitih predpisov iz let 1720 in 1786, namreč, da dobi zakonski k večjemu četrtino zapuščine; ako pa preostaje trojica otrok ali več, dobi takozvano »portio virilis«, jednak delež z otroci, jednak delež za vžitek (»einen mit jedem Kinde gleichen Genusstheil«).
Najvišje sodišče je opetovano razsodilo, da pravica zakonskega druga po §-u 757. obč. drž. zak. ni dedna pravica (glej Glaser-Unger št. 7388, 5703, 3575 in 2445). Z razsodbo z dne 13. novembra 1894 št. 6395 (»Jur. BI.« št. 3 ex 1895) je isti sodni dvor izrekel pravno mnenje, da je užitek alikvot-nega dela zapuščine, ki je preživečemu zakonskemu v §-u 757. obč. drž. zak. odkazan, naturalni vžitek (»Natural-fruchtgenuss«), nikakor pa ne pravica, dobivati obresti od vrednosti dotičnih zapuščinskih deležev.
Tako pridemo do prepirnega vprašanja, je li omenjeni delež ostalega zakonskega druga, kakoršnega ima v mislih § 757., smatrati za v o 1 i 1 o ali za dedni delež? V podporo prvega mnenja se nekateri pravniki sklicujejo na zakonite pojme v §§-ih 532. in 535. obč. drž. zak., kajti dedno pravo (»Erbrecht«] vsebuje izključljivo pravico, da dedič zamore v posest vzeti vso zapuščino ali nje delež, ki je glede na celoto določen, dočim je golo volilo ustanovljeno, če se prepusti komu kaka posamezna stvar, svota ali pravica, torej tudi »pravica za užitek« bodisi na določeni stvari, bodisi na ali-kvotnem delu zapuščine. Za volilo smatrajo to pravico po §-u 757. obč. drž. zak. tudi Unger (»Erbrecht« št. 146, opom. 11), dalje Kirchstetter (str. 393 in opom. 4) in Larch er v (»Ger. Halle« str. 39—43. ex 1883). Druzega mnenja je Stuben-rauch (v 7. izdaji I. str. 976. opom. 1), ki se upira na besedilo gori navedenega patenta iz 1. 1720. in 1786. ter še posebno na to, da je § 757. uvrščen v poglavje z napisom »o zakonitem dednem nasledstvu« in pod marg. rubriko »zakonita dedna pravica zakonskega druga« in da tudi §-a 1258. in 1266. obč. drž. zak. govorita o »zakonitem dednem nasledstvu zakonskega druga«; dalje še navaja Stubenrauch, da je o volilih le moči govoriti,  ako   se   nanaša  na  kako  veljavno  poslednjo  voljo
20*
308  Pravni znaSaj zahtev, pristoječih zak. drugu po smislu §-a 767. o. d. z.
(§ 647. 1. c), dočim za zakonske njih delež izvira iz zakona samega.
Pfaff-Hoffman (v komentaru II. str. 742. in naprej) smatrata v tej stvari nekakšno analogijo s fideikomisarno substitucijo in po tem mnenju je zakonskega smatrati nekakim »fiducijarnim dedičem« ; fideikomisari glede tega deleža so potomci zapustnikovi, ki preživijo podedujočega zakonskega druga.
Kakor že omenjeno, je najvišje sodišče različno sodilo in vprašavno razmerje večkrat smatralo za »dedno pravo«, večkrat pa tudi in sicer v novejšem času za »z a k o n i t o volilo« (»gesetzliches Legat«). Večina sodišč prve instance do sedaj ni sprejela načela, da bi izvirale pravice po §-u 757. obč. drž. zak. iz »dednega prava«; ni običajno, da bi se preživeči zakonski drug pri sodišču proglasil dedičem, a to je vendar poglavitni znak in predpogoj dedne pravice; tudi prisojilne listine se ne izdajajo zakonskim z določitvami, katere so uporabne le za dediče; navadno se v zapuščinskih zapisnikih le čita, da preživeča vdova (ali vdovec) zahteva zgol pravice po določilih §-a 757. obč. drž. zak.
Winiwarter (obč. pravo, zvezek 3, str. 314.) trdi, da se je zakonskemu drugu večinoma s tem zadovoljiti, da s& i njegov delež odmeri v primeri s cenil no vrednostjo zapu- ; ščine v gotovi svoti, in sklicuje se na § 784.1. c; vendar ta paragraf razpravlja o nujnem deležu ter ima pred očmi, da se nujni dedič zoperstavlja poslednji volji zapustnikovi, dočim pri upoštevanju §-a 757. 1. c. o poslednji volji sploh ne more biti govora. Tudi komentator Ni p pel (»Erlaut.«, zvezek 5. str. 37.) meni, da zakonski nikakor ne more zahtevati posameznih določenih stvari za vžitek, marveč, da mora biti zadovoljen z obrestmi v to svrho zavarovanega kapitala; vsekakor pa pritrjuje mnenju, da ima pravico zahtevati 'prodajo vseh v zapuščino spadajočih predmetov, da se pokrije pristoječi mu delež. Da pa je to mnenje napačno, izhaja že iz besedila zakona, kajti zakonskemu pristoja vžitek četrtine zapuščine (des Nachlasses) in ne »čiste zapuščine«, torej ne samo vžitek četrtine cenilne vrednosti zapuščinskega premoženja, ampak četrtine vseh v zapuščino spadajočih stvari
Pravni značaj zahtev, pristoječih zak. drugu po smislu §-a 757. o. d. z.   309
in pravic, s kratka; zakonski drug stopi v družbinsko razmerje z drugimi dediči po smislu 16. poglavja obč. drž. zak. (razsodba z dne 30. januarja 1889, Links št. 735).
Kako torej strinjati različne nazore? Po našem mnenju je naš vrli rojak profesor Kranjec pravo zadel, ko tolmači § 757. obč. drž. zak. prilično tako-le:
Preživeči zakonski ne dobi, ako konkurira s potomci zapustnikovimi, prav za prav dednega deleža (»Erbtheil«), nego le vžitni delež (»Genusstheil«) zapuščine in sicer do smrti. Ta užitni delež znese V*) ^^o ostaneta samo eden ali dva otroka, drugače pa delež (»Quote«) skupnega vžitka, ki se najde ako se premoženje razdeli po glavah otrok, kojim je še prišteti osebo ostalega zakonskega druga. Vendar te pravice zakonskega druga prav za prav niso dedne pravice, ker manjka univerzalne sukcesije; tudi niso volilo, ker se to zamore le ustanoviti po poslednji volji (§-a 535. in 647. obč. drž. zak.). Nego omenjene pravice so le plačilne obveze («Zahlungsverbindlichkeiten«), katere se že po zakonu samem kot breme držijo zapuščine. Jednaki slučaji se najdejo tudi na drugih mestih, tako v §-ih 171., 795., 796. in 1243. obč. drž. zak. Ni torej, da bi se zakonski drug priglašal kot dedič; njemu se zapuščina ne prisojuje, od njega ni moči zahtevati plačila zapuščinskih dolgov; on tudi nima pravice, dolgov za zapuščino iztirjati ali vložiti dedinske tožbe. Dedič pa mora, kakor mu zakon nalaga, pokriti razne alimentacijske tirjatve in sicer v slučaju, če nastopi dedno nasledstvo brez oporoke, mora dajati vžitek zakonskemu drugu zamrlega, ako z njegovimi otroci konkurira (§ 757. 1. c). Potemtakem tukaj ne gre za dedni delež, tudi ne za volilo, ampak za alimen-tacijsko zahtevo (»Alimentationsanspruch«); da se pa tej zahtevi ugodi, ni deliti dedščine, ampak le dohodke iz nje in ta delitev se vrši po §-u 840. 1. c. ter sme ostali zakonski v ta namen tudi iztožiti polaganje računa (K r a i n z - P f a ff: 3. natis, II., str. 654).
Kranjčevemu jasnemu komentaru ni nič dodati in nič ugovarjati; vsled njegove konstrukcije odpadejo vsi dolgotrajni pomisleki, ki se nam usiljujejo pri razmotrivanju nasprotnih pravnih nazorov.
310 Degeneracija in alkoholska psihoza.
Pfaff-Hoffmanova teorija nima zakonite podlage, ker obč. drž. zakonik ne pozna še posebne, dejali bi, ))ex-offo« mu namišljene fideikomisarne substitucije; k takemu pravnemu razmerju je treba poslednje volje, uprav tako, kakor tudi volilo ne nastane »ex lege«, brez volje zapustnikove. S tem je tudi pobita teorija, da bi se smele določbe §-a 757. 1. c. smatrati za »legat«. Konečno pa v §-u 757. omenjene pravice tudi niso izvir dednega prava, ker manjka univerzalno nasledstvo (Krainz-Pfaff, II., str. 539.—540.), nego je za dediča moči smatrati le onega, ki ima izključno pravico, bodi si celo zapuščino ali gotovi del te cejote v posest vzeti (§ 532. 1. c), dočim uprav § 757. 1. c. povdarja, da ostane (ne, da se prihrani) lastnina deležev otrokom.
Veseli nas, da je menda uprav učeni naš rojak Kranjec prvi v tem imenitnem vprašanju pravo pogodil, ko je učil, da vsebujejo pravice v smislu §-a 757. 1. c. nekake al imen ta-cijske obveznosti, koje naj izpolnjuje dedič, in da zakon na tem mestu le »per nefas« govori o nekaki »dedni pravici zakonskih«. K. IV.