94    a ko začul sem sladko melodijo
in več sočutja v njej, ko če bi peli: »Kam, žena, meriš z muko in morijo?
97    ledu okovi krog srca skopneli
so v vzdih in vodo mi, in se solzami iz tesnih prs in ust so vzdihi vreli.
100    A ona, nepremično še na rami stoječ voza, stvari je vekovite nagovorila s temi-le tožbami:
103    »»Vi, v dnevu brez zatona ki bedite,
da noč ne, sen ne skrije vam koraka, in niso vam sveta poti prikrite,
106 ne vas, no njega, ki tam onkraj plaka, moj govor zdaj k pazljivosti poziva, da kazen bode krivdi mu enaka.
109    Ne le vsled nebnih velekrogel vpliva, ki njive setev vodijo v zoritev, tembolj, čim milših zvezd zre družbo
112    ne, milosti je božje podelitev,
ki s tolike rosi nam visokosti,
da bliz ji priti vid je naš preplitev,
115    učinila, da ta prejel v mladosti
dari je take, da njih raba prava
v njem čudo bi razvila vseh kreposti.
118    A njiva bolj slabi, bolj podivjava,
bolj — v neorani — zle plode se klic čim boljša bila prej je nje narava.
Vaško!                            • (4, x. i9i9.)
Tak mala, da jo Tvoja nožica preskoči,        Da zvedel bi zanjo, poprosil bi ptico, tak ozka od Tebe vodica me loči. . .             poprašal jo, Tvojo najljubšo sestrico . . .
Kje teče? — Ne vem!                                      Kje poje? — Ne vem!
Pa prej je očetu in materi pela. . , A kar je odpela in kar je zletela, ne poznata se več!
/. Mohorou.
Spomladi.
Spomladi naše oči
postanejo bolne
in so polne
otožne lepote prečudnih rož . . .
Spomladi kot v daljavi
je vse . . . pesem piščali,
ki smo igrali
v šumenju vetrov jo otroci v dobravi. . .
121    En čas ga varvalo je moje lice;
z oči sem svojih mladih ga milobo « —                   vodila, da je hodil pot resnice.
124    Ko pa prišla sem v drugo svojo dobo in se na pragu te s sveta ločila, se drugim vda, zabiv mojo podobo.
127    In dasi, ko iz polti se duša izvila,
sem v moči svoji vzrastla in lepoti, manj ljuba sem bila mu koj, manj mila.
130    Zašel na kriva pota je, v slepoti
za slikami sveta dobrin bil gnan je, ki nikdar ne drže obljub v celoti,
133    Navaihnjenja mu pošiljala v sanje
in klicala sem k sebi ga, k pokori: zaman! Tak malo se je menil zanje.
136    Pal nizko je! Rešitve vsi napori
zaman! Ostalo le je še, da kleti njiva,                 pokažejo pekla se mu prizori,
139    Pred smrti vhod sem morala hiteti
in njemu, ki do sem mu bil voditev, svojo prošnjo s solzami razodeti.
142    Vsevišnjih sklepov bi bila kršitev, če ta, da pije Lete, pripusti se in nje se mu dovoli prebroditev,
e,
145    dokler ne plača s kesom, ki solzi se.«<
Anton  Vodnik.