RUDOLF MENCIN: Pedagoški zbornik in njegov kritik. (Dalje.) Letošnji Zbornik se od lanskega prijetno razlikuje glede obravnave problema učiteljskega izobraževanja. Vsak, kdor odklanja polovičarske reforme. bo z odkritim veseljem pozdravljal prva dva članka, bodi da ima v podrobnostih še toliko ugovorov. V boju za znane naše postulate pomeni solidarnost akademskih krogov, zlasti še predstavitelja pedagoške vede na naši univerzi, z našimi težnjami zelo dragoceno pomoč. Zaman skušam spraviti v sklad dr. Zgečev reformatorski radikalizem v drugih pedagoških vprašanjih in njegove odkrite simpatije do najradikalnejših predstavnikov šolske reforme z njegovim oportunizmom v vprašanju preosnove učiteljskega izobraževanja, ko se vendar dajo tu dalekosežnejše reforme lažje izvesti kot v marsikaterih drugih področjih šolstva — kljub statistiki g. ravnatelja Vajde. Prepričan sem bil, da je dr. Žgeč že davno spoznal polovičarski značaj svojih predlogov v znani svoji brošuri in da je s Kerschensteinerjem * vred. na katerega se tam naslanja. revidiral svoje stališče; zato sem bil neljubo iznenaden po njegovih izvajanjih, ki jih ne morem tolmačiti drugače, kot da računa z obstojem današnjih učiteljišč, kot z realno nujnostjo in bi se za enkrat zadovoljeval z njih reformo. Če se motim, tembolje, zakaj računali smo, da najdemo v dr. Žgeču najrazboritejšega borca za naše ideale in prav razočarani bi bili, ako bi ga našli nakrat v vlogi oportunista in »realnega politika«, ki bi mu prav nič ne pristojala. Da ne postanem nejasen! Ves povdarek in vso važnost polagamo mi »utopisti« in »iluzionisti« danes na to, d a s e s p r e jme in vzakoni načelo, da je zahtevati za pedagoški, t. j. učiteljski poklicni študij, isto predizobrazbo in duševno zrelost, ki se zahteva za strokovni študij akademskih poklicev, kar pomeni v praksi, da se naj poveri splošno izobraževanje učiteljskega d i j a š k e g a n a ri a š č a j a s r e d -njim šolam. To stališče si je osvojil * Kerschensteiner je v najnovejši izdaji svoje knjige: Grundfragen der Schulorganisation, poglavje o učiteljski izobrazbi izpustil, ker je bilo zastarelo. tudi katoliški shod v Ljubljani, kar smatram za velik plus v naših računih in kar omenjam rrjimogrede, ker se je dotaknil dr. Žgeč v svoji kritiki tudi resolucij tega shoda. Boj za ali proti učiteljišču je sam na sebi neploden, a dobojevati se mora, ker drugače se ne moremo lotiti z vso resnostjo vprašanja o ustroju in nalogah bodočega našega poklicnega izobraževališča, pri reševanju katerega vprašanja bo poleg pedagoških teoretikov hotelo tudi pedagoško učiteljstvo z vidika svojih posebnih razmer in potreb uveljaviti svoje želje in zahteve. Brez edinstvenega nastopa in skupnega programa ni upati na resne uspehe in vedno se še nadejam, da jo dr. Žgeč le potegne z nami, kajti naš boj proti učiteljišču ne pomeni, da se navdušujemo za sedanjo srednjo šolo, niti da hočemo za vsako ceno diskvalificirati učiteljišča kot splošno izobraževališče, najmanj je seve naperjen proti profesorjem na teh zavodih — a globoko smo uverjeni, da pomeni vsaka »provizorična«, t. j. polovičarska rešitev, odgoditev resne rešitve tega vprašanja za nedogleden čas. Od radikalnejših reform v drugi meri pa si tudi ne obetamo mnogo in smo mnenja. da ž njimi samo cepimo sile. Res je, da se da idealno zamisliti tak načrt učiteljskega izobraževališča, kakor ga je izvajal dr. Turič na kongresu UJU v Ljubljani, po katerem bi bilo že splošno izobraževanje usmerjeno na bodoči poklic. Mogoče se da tak načrt celo uzakoniti, a v praksi nastane iz njega čisto. gotovo navadna karikatura prvotne zamisli, ker v praksi odločujejo v takih zadevah navadno vse drugi kot pedagoški motivi — vsaj pri nas. Dr. Žgeču gotovo ne ugovarjam, 5e smatra srednje šole same kot nujno potrebne reforme, in ž njim vred pogrešam temeljitejše razprave o našem predmetu, ki bi zagrabila in osvetlila! problem v celoti in mimo katere ne bi mogel iti nihče. ki se peča s tem vprašanjem. Inače ne pridemo iz prerekanja in ponavljanja ter površnih trditev. Prof. dr. Ozvalda članek je smatrati samo kot donos k rešenju celotnega problema*. Naj se dotaknem samo enega vprašanja, ki je v zvezi s predmetom. M n e nja sem, da se absolutno ne sme zapreti absolventom tne-. ščanske šole pot do učitelj« skega poklica (tako malo kot do drugih poklicev, ki zahtevajo višjo teoretsko izobrazbo). Bodi, da omogoči enotna srednja šola prehod z meščanske šole na srednjo šolo, brez izgube študijskih let, bodi, da se ustvari poleg obstoječih tipov nov ti.p srednje šole. ki nadarjeni, zrelejši mladini z dežele omogoči po skrajšani poti doseči cilj srednje šole — nekaj se mora zgoditi.na sepodeželski mladini nekoliko olajša dostop do poklicev, ki so ji pr/i današnjih razmerah vedno manj dosegljivi. A vse to so socialne nujnosti, ki se same uveljavijo — pri nas kakor drugod in pomisleki, ki izvirajo odtod, nas ne smejo odvračati od naših načelnih zahtev. Za enkrat pa. preden do.-; sežemo svoj cilj', najse polaga čim večja važnost na izbor dijaškega naraščaja na učiteljiščih in naj se pri spreje.manju dijakov postopa s primerno sigurnostjo. Naj mi bo dovoljena na tem mestu še kratka pripomnja k članku g. ravnatelja Vajde v »Učit. Tovarišu«. ker se tiče našega predmeta. Hvaležen sem mu zanj, ker je voda na naš mlin. Olajšal nam je obravnavo predmeta s strani, ki je kolikor toliko kočljiva. Ako je kaj dokazal. je dokazal to. da je nemogoče reševati šolska vprašanja v naši državi strogo po enem kopitu. Tudi najodločnejši centralist ne more hoteti, da bi radi razmer v drugih pokrajinah države morali v Sloveniji 5akati 20 let na kako reformo, ki je danes izvršljiva. Od takih nivelizacijskih tendenc na šolskem polju ne bi imel nihče koristi, nasprotno pa bi zgledno šolstvo pri nas lahko dalo mnogo pobude drugim pokrajinam. (Dalje prih.)