Gerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Balje.) X. Kosarja blažena smrt. BČlovek ne ve svojega konca; ampak kakor love ribe s trnkom in kakor sačijo ptice v zanjko: taki; se love ljudje ob liudem času." (Prid. 9, 12.) Najboljša priprava na blaženo smrt je lepo krščansko .življenje. »Kakoršno življenje, takšna smrt«, pravi pregovor. Kosar je bil duhovnik po srcu božjem vse žive dni, za!6 pa je bila blažena tudi njegova smrt. Umrl je res nagle smrti; toda kdor bedi, njega tudi nagla smrt ne presencli, kajti sv. Duh govori: »Blagor t is temu blapcu , katerega Gospod, kadarpride, najde čuječega.«1) Vcliki špiritual slovenskega Ijudstva je dobro poznal besedo sv. papeža Gregorija Velicega, da Gospod lačas, kadar nam pošlje bolezen, že Irka ler nam naznanja, da je smrt žc blizu in da bodc naskorem prišel po nas. Ko Je ledaj huda bolezen zad- ') Luk. 12> 37njih sedem let prelata vedno hujše prijemala, ppoznal je lahko prst božji in da Gospod že trka. Zalo pa je čestokrat zdihoval: »Že res, da nam nobeden nc ve ne dneva, nc uro; toda moje bolenje je tako, da se noči vedno bojim, ker ne vem, bom-li še jutri ustal ali ne.< V lem obziru zanima nas izrezek iz nekega časnika, kalerega je pokojnik hranil v svojem molitveniku. Na tem listku poroča časnik o nagli smrli rajnega škofa v Neversu na Francoskem. Žalostna novica je tako opisana: »Škof je še prejšnji dan (22. julija 1885) v neki župnijski cerkvi delil zakrament sv. birme, ne da bi ga lo posobno slrudilo; tožil se je le, da mu ni prav dobro. Drugi dan maševal je v svoji škofovski kapelici in je še prisrčno nagovoril neko osebo, katero je inenil po sv. maši birmali. Po sv. obhajilu pri sv. maši molil je Skof: »Gospod, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil«. Pri teh besedah škof obliči in so zgrudi. Duhovniki bi mu radi pomagali na noge, a podpirali so mrtveca. Škofovo sveto življenje in njegova lepa smrt nam dajela upanje, da ga je dobri Pastir, Cegar namestnik je škof bil na svetu, v nebesih sprejel z nadaljšnimi besedami one molitve, katero mu je smrt presekala: »Dobro, vrli in zvesti hlapec! v majhnem si bil zves t, postavim te nad veliko, pojdi v veselje svojega Gospoda!« Je-li Kosar slutil, da ga bo smrt naglo pokosila, kakor tega škofa? Ob smrtni uri pač ni boljše tolažniee za otroka, kakor je dobra mati. Zato je Kosar vse dni svojega življenja prosil Marijo, da mu pride zadnjo uro na pomoč. »Vzami me v svoje varstvo, o Devica, spoznaj me za svojega sina! Tebi izročim vse pridige, vse sv. maše, vse pastirovanje. Stoj mi na strani na prižnici, pri oltarju, v spovednici, ob smrtni uri!«'1) Čeprav ljudje niso zapazili trenolka, ko se jj njegova duša ločila od telesa, pa Marija prav gotovo ni pozabila svojega sina, ki je Irdno zaupal na njeno pomoč v smrtni uri. Ko je po celem katoliškem svelu zaslovela LurSka božja pot, in so se verni kristjani povsodi vzdigali, ler od vseh stranij prihajali, da obiščejo blaženi kraj, kjer se je Marija brcz madeža spočeta prikazala, se odloči 1. 1886. ludi Kosar za daljno pot ler se poda z avstrijskimi romarji v Lurd. Še zdaj v duhu gledamo prelala na leci poleg Lurške dupljine, kako je mladeniški ogenj gibal njegovo srce in svelo navdušenjo vodilo njegov jezik, ko se je sicer skromno število slovenskih romarjev zbralo okoli njega, da jim je oznanjal čast in slavo čudodelne Lurške Matere božje! Rekel je: »Kar nas zadeva, bila je naša žclja, z lastnimi očmi gledaLi Lurško dupljino, lako silna in neugasljiva, da smo sodili, da Marija tudi nas vabi na Lurško božjo pot. Vzdignili se A smo in šli. Marijino sladko imc v srcu in na jeziku, v ™ molitvi in sv. petju smo srečno potovali, in zdaj smo lukaj, o Marija! Vcčna za lo bodi ti hvala! . . . Izlijmo tedaj najpoprej pred Marijo svoje obteženo srce, potožimo Mariji svoje dušne in telesne nadloge. Saj je bilo naše vsestransko uboštvo na duši in na telesu prvi in najmogočnejši nagibek, da smo bežali revni otroei Eve k prebogati Kraljici nebeški .... Ali smo pa zato semkaj prišli, da bi lukaj učakali čudežev sami nad seboj, ali da bi čudeže glcdali nad drugimi? Ali mislimo, da so čudeži poglavitna reč pri Lurški dupljini? Nikakor ne; kajli ako bi lako mislili, bi še imena romarjev Lurške Matere božje ne zaslužili. Po nauku sv. Pavla so čudeži od Boga dani zavoljo nevernikov; kakor je že Kristus nevernim Judom očilal, rckoč: »Ako znamenj in čudežev ne vidite, ne verujete«. . . . »Porečete: ali tedaj res ne smemo lukaj za noben čudež prositi? Tega ludi ne, moji Ijubi! mi smemo in •) Prid. 2. prcdpost. ned. 1805. celo moramo za take čudeže Marijo prositi, ki so nam po nauku naSe vere k izvelieanju duše potrebni. Taki čudeži so: odpuščenje grehov in sprava z Bogom, — rast v čednostih in dobrih delih — stanovilnost do konca in srečna smrt v milosti božji. Ti čudeži so nam zares potrebni, brez njih ne moremo v nebesa. — Kar mene zadeva, vam nič ne prikrivam, ampak kar očitno povem: Moj zasebni poglavilni namen, da scm se, akoravno že postaran, na to daljno in težavno pot podal, je la, da si pri Mariji izprosim srečno smrlno uro. Ako je človek slar že nad 60 let,, kaj ne, je pač zares že čas, da resno lnisli na smrt? Vi ste sice!' večjidel mlajši od mene, pa prej ali slej bo ludL po vas vsacega segla smrlna mrzla roka. Meniin torej da bo prav, ako mi danes pred vsem in nad vse za sebe in za one, ki so nas za molitev prosili, Lurško Mater prosimo za srečno smrtno uro«. . . .3) Iz ravno istega namena je romal Kosar že 1. 1881. v Lorelo. L. 1891. in 1894. se je podal na jug iskat Ijubega zdravja in loplega zraka, vendar je obekrati se prej oglasil pri Materi božji v Trsatu, da sc jej priporoči za srečno zadnjo uro, če bi ga na polovanju utegnila nagla smit zadeli. Rcs, nič ne dvomimo, da je bila Marija sama — usmiljena scstra — usmiljena Mali pri snirtni postelji ranjcega! 3Iili darovi za drnžbo vednega čcščenja: Celje 15 fl. 50 kr., Sv. Ropert v Slov. gor. 14 11., Sv. Peter pri Radgoni 12 11, Rečica 3 11. 90 kr., Solčava 12 11., Svetinje 9 II. 74 kr., Pameče 5 II., Kozje 10 11., Podsrcda 3 II. 2 kr., S\\ Peter pod Sv. goraini 11 11.