Stanovsko politično glasilo J. U. V. — sekcije sa dravsko banovino v Ljubljani
•	Ttt^e	X . _	»""B	1HS -»<r> «C 7T i/iru "¿■T^ts =Ei: Uredniitvo In uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisov ne vračamo. Nefrankiranih pisem ne sprejemamo. Izhaja vsak četrtek. Naročnina letno
gc /mesečna JjrijLO&a » i^r€}SVGM.%M.'< = 6 O din za inozemstvo 80 din. Člani sekcije J. U. U. plačajo list s članarino. Oglasi po cenika in dogovoru, davek posebe. Polt. ček. rač. 11.153. Tele/on4S-86
Potreba reguliranja cen
Stalno naraščanje draginje nam povzroča silno velike skrbi. Tej skrbi pa ,se pridružuje druga — primanjkovanje posameznih življenjskih potrebščin. Ob pogledu v bodočnost se vsakemu državnemu uslužbencu, odvisnemu od prejemkov, ki nikakor ne morejo zadostovati za nakupovanje živil po tako neznosno zvišanih cenah, porajajo obupne misli. Kako preživljati sebe, kako preživljati družino, so vprašanja, na katera ne najde odgovora.
Cene najvažnejšim živilom, moki, olju. krompirju so narasle za 100—150 in še več odstotkov. Isto je z drvmi, obutvijo, obleko. V takih razmerah ne moremo vzdržati in tu je pomoč potrebna. V zadnjih časih čitamo po našem dnevnem časopisju razne razprave o reguliranju cen in dirigiranju prehrane. O tem smo sicer čitali razna mišljenja in ugotovitve, med njimi tudi to:
»Razvoj na blagovnih tržiščih nam je letos ponovno dokazal, da je najusodnejša po-greška naše politike urejevanja cen in dirigiranje oskrbe v tem, da pričnemo v določenem sektorju gospodarstva urejevati vprašanje cen, oskrbe in razdelitve razpoložljivega blaga šele tedaj, ko postanejo razmere na tistem trgu že nevzdržne in je urejevanje mnogo težje, kakor če bi s potrebnimi ukrepi prišli prej, ne glede na to, da se v pravem času da marsikaj laže urediti z milejšimi predpisi.«
Toda danes ne moremo več govoriti o tem, ali so gotovi ukrepi prepozni ali ne, zanimajo nas predvsem uspehi teh ukrepov. Kot važno posledico najrazličnejših nasvetov, kako urediti preskrbo živil za Slovenijo in kako regulirati cene, da jih bodo zmogli tudi revnejši sloji, med temi tudi mi, državni uslužbenci, pa smatramo ustanovitev banovin-skega prehranjevalnega zavoda. Ravno danes je objavljena v listib po »Službenem listu« posneta odredba, ki jo je izdal ban dr. Natlačen na podlagi § 19. zakona o banski upravi in z odobritvijo notranje ministra. Odredba se glasi:
Zaradi enotne organizacije in izvedbe poslov za preskrbo prebivalstva z življenjskimi potrebščinami v dravski banovini se kot sestavni del banske uprave ustanavlja bano-vinski prehranjevalni zavod s sedežem v Ljubljani. Zavod je samostojna pravna oseba, protokolirana pri trgovinskem sodišču v Ljubljani, in je neposredno podrejen banu.
Ban more po zaslišanju vodje zavoda v važnejših gospodarskih središčih, v mestih in na deželi ustanoviti podružnice zavoda, ki jim pri tej priliki določi tudi območje. Podružnice so samostojne pravne osebe, pro-tokolirane pri pristojnem trgovinskem sodišču. One vrše svoje posle samostojno pod nadzorstvom banovinskega prehranjevalnega zavoda v Ljubljani.
Poslovanje prehranjevalnega zavoda in njegovih podružnic se vrši po trgovskih načelih. Izdatki morajo biti pokriti z dohodki. Morebitni presežki se morajo uporabiti za prehrano eksistenčno ogroženih slojev prebivalstva. Morebitne primanjkljaje podružnic pokrije banovinski prehranjevalni zavod, morebitni primanjkljaj prehranjevalnega zavoda pa krije banovina.
Podrobnejša določila o ureditvi in nalogah zavoda in podružnic izda v lastnem področju ban s statutom. Ta odredba stopi v veljavo z dnem razglasitve v »Službenem listu«.
K tej uredbi je predpisan tudi statut o poslovanju banovinskega prehranjevalnega zavoda v Ljubljani. V tem statutu so predpisane naloge in pa tudi način poslovanja.
Prehranjevalni zavod ima tele naloge: 1. nabavlja življenjske potrebščine za potrebe prebivalstva dravske banovine; 2. skrbi, da se nabavljeno blago po potrebi pravilno in predpisno predela in vskladišči; 3. skrbi, da se razpoložljive zaloge porazdele za potrošnjo prebivalstva po preskrbovalnih načrtih, ki jih izdaja ban; 4. oskrbuje dobavo odvečnih količin življenjskih potrebščin za izvoz. Ban more zavodu po potrebi poveriti tudi druge naloge.
Iz teh v statutu določenih nalog bi se dalo posneti dvoje. Zavod bo nabavljal življenjske potrebščine vsekakor iz prvega vira. Izključeni bodo pri tem vsi posredniki in ve-rižniki. Če se mu to posreči, in v to upamo, tedaj smemo pričakovati, da bo postal zavod tudi regulator cen v vsej dravski banovini. Ker pa so cene mnogo previsoke, ker naše plače niso na tej višini ustrezajoči ravni, zato pričakujemo tudi, da bo novo ustanovljeni prehranjevalni zavod skrbel tudi za znižanje cen.
S tem bi najbolj ustregel svojemu namenu in nam bi olajšal neznosni gmotni položaj.
Zakaj nima učiteljstvo večjega kulturnega vpliva na našo vas?
Vzgoja značajev
V	zadnjem času in zlasti po francoskem porazu se vedno pogosteje pojavljajo kritični glasovi o vzgoji današnje mladine. Od vseh strani se oglašajo zaskrbljeni ljudski glasniki poleg poklicnih vzgojiteljev in državnih čini-teljev ter opozarjajo na to vprašanje kot na eno izmed nesporno najvažnejših vprašanj današnjega časa.
Ko se po eni strani rušijo temelji starim solidnim državam, po drugi strani pa pošiljajo stotine divizij mladih ljudi osvajat življenjski prostor novih neslutenih dimenzij, prihaja kvaliteta mladine kot usodni faktor čedalje bolj v poštev. Starejše generacije so se preplašene zavedle, da so zapustile mlademu rodu zelo labilno dedščino, ki ¡se bo dala vzdržati le z največjim heroizmom nastopajočih rodov.
Od tod tedaj klic po moralno boljši, junaški in narodno disciplinirani mladini, ki naj bi imela dovolj trdne volje in samozatajeva-nja, da prenese bodoče trde življenjske boje. Le od tako vzgojene mladine si obeta odstopajoča generacija dovolj jamstva za uspešno obrambo narodnih in kulturnih dobrin v bližnji bodočnosti.
V	razumevanje te zahteve po popolni prenovitvi in poglobitvi vzgoje značaja in narodne zavesti, se je treba vživeti v pojmovanje one množice, ki vidi glavni vzrok peša-nja narodne moči v zadržanju današnje mladine ter utemeljujejo tako zadržanje z nepravilno vzgojo. Naravna posledica takega pojmovanja je vsekakor, da iščejo krivce za tako stanje predvsem med vzgojitelji ter pri tem nima posebne vloge dejstvo, da omejujejo nekateri to krivdo zlasti na ljudsko-šolsko učiteljstvo, dočim jo širokogrudnejši kritiki razširjajo na vse vzgojitelje sploh, to se pravi tudi na starše, profesorje, pisatelje in novinarje.
Očitki dosedanje vzgoje — in to zlasti v demokratskih državah — se nanašajo na didaktični materializem in s tem v zvezi na pretirano in enostransko vzgojo intelekta. Pobija se pri tem zmotno naziranje, da bi intelektualna kultura mogla že eo ipso vplivati na moralno rast in izpopolnjevanje. Tudi preabstraktno vzgojevanje brez živega stika z domačo zemljo, našo zgodovino, nosi svoj delež krivde na tem, da mladina ni tako zakoreninjena v domači zemlji kot bi bilo to potrebno v časih občega pretresa vseh kulturnih in političnih dobrin. Vzgoja značajev se je neodpustljivo zanemarjala v korist predmetnega balasta, ki ovira vsako temeljito poglobitev v snov samo in ustvarja zato le problematično znanje. Naš življenjski interes pa zahteva več vpliva na vzgojo značajev ter več vzgoje za disciplino, požrtvovalnost, delo in junaštvo.
Vsak sodoben učitelj bo srečal v tej kritiki vse polno misli, ki jih moderna pedagogika propagira že nekaj desetletij. Tudi učiteljske stanovske organizacije, zlasti pa združenja ljudskošolskega učiteljstva, so podpirala moralno in materialno vsa prizadevanja uvidevnih učiteljev — borcev za novo pedagogiko. Žal, da so bila vsa ta prizadevanja navezana skoraj izključno le samo na materialne žrtve posameznikov in organizacije, ker bi bilo sicer ob krepki podpori vseh javnih čini-teljev naše vzgojstvo- danes drugače organizirano. Očitki, ki jih kritiki sedaj, že skoraj ob dvanajsti uri, naslavljajo na današnjo vzgojo, se ponavljajo tudi pri nas že mnoga leta v naši pedagoški literaturi in skoraj v vseh naših organizacijskih enuncijacijah.
Ostali so krik vpijočega v puščavi, in potrebna je bila druga svetovna vojna, da je postalo zlo zanemarjene vzgoje otipljivo vsem, ki so hodili do sedaj brezbrižni mimo naših učilnic.
Sicer pa smo prisiljeni — če si nočemo delati iluzij — kaniti nekoliko grenkih kapljic v pedagoški optimizem novodobnih preplašenih kritikov.
Res je: današnji čas zahteva trdnih, domoljubnih in junaških značajev, ampak temeljito se moti vsakdo, ki misli, da to nalogo z mirnim srcem lahko prepusti šoli in vsem drugim posrednim in neposrednim vzgojnim vplivom.
Naša družba je kaj malo primerno okolje za vzgojo značajev. Šolske besede o poštenju ne vplivajo, če vidi mladina zunaj šole, kako 6e košatijo brezvestni špekulantje in kopičijo zemske dobrine, dočim hirajo pošteni nema-niči v bedi in zapostavljanju. Kako naj vpliva na današnjo mladino n. pr. dejstvo, da si bogata dama lahko kliče zdravnika za svojega pinča, ubožni skrbnik mnogoštevilne družine mora pa brez zdravniške oskrbe počasi ali sigurno odhirati na drugi svet, ker se boji, da bi mu nezmogljivi zdravniški stroški resno ogrožali eksistenco njegove družine.
Vzgoja k patriotizmu? Ali nismo bili in smo priča žalostne resnice, da si v času, ko žrtvujejo stotisoči življenje za domovino, nabirajo vojni dobavitelji ogromna premoženja?
»Politika« z dne 2. oktobra prinaša pod tem naslovom daljšo razpravo, iz katere posnemamo sledeče ugotovitve:
V tej razpravi dopisnik »Politike« pri-občuje odgovore učiteljev, zbranih iz raznih krajev, ki so glede izvenšolskega učiteljevega dela podali prav zanimive izjave. V uvodu teh odgovorov se pisec članka sklicuje na organizatorja zdravstvenih zadrug na vasi, pokojnega dr. Gavrila Kojiea, ki je namreč ugotovil, da je popolnoma nemogoče uspešno dvigniti higieno naše vasi, ako istočasno ne skrbimo tudi za zboljšanje gospodarskih razmer našega podeželja. Za uvedbo preudarnega gospodarskega sistema je vsekakor nujno potrebno, umsko in kulturno dvigniti našega podeželskega človeka. Pri tem delu pa moreta največ koristiti narodni učitelj in duhovnik, ki stalno delujeta med našim podeželskim ljudstvom. Če pomisilimo, da je v naši državi do 20.000 učiteljstva med preprostim ljudstvom, moramo misliti, da se mora vpliv učiteljskega izvenšolskega dela kar najbolj poznati, saj mora to delo zarezati res prave brazde v še neobdelano polje narodne prosvete. Temu pa žal ni tako. Dobršen del našega učiteljstva se izvenšolsko sploh ne udejstvuje, ker ostaja samo pri svojem delu med štirimi stenami šolske učilnice. Zakaj je temu tako, pripovedujejo učitelji takole: Govori učitelj iz Vojvodine: »Pred več leti sem dobil prvo službeno mesto v neki sremski vasi. Hotel sem postati svojemu okolišu čim bolj koristen. To je zvedel sreski šolski nadzornik, dober človek. Pri prvem srečanju mi je dejal: ,Pusti ti svoje izvenšolsko delo, z njim si boš naprtil same neprijetnosti. S svojim delom na vasi si boš
teli ne moreta odmakniti od projekcijske ravnine, na kateri se kreče naša mladina.
Kdoir hoče boljšo mladino, trdne značaje in rodoljubne junake, mora hoteti pred vsem boljšo družbo, kajti besede le mikajo, a zgledi vlečejo. Le tam, kjer triumfirajo resnica, pravica in poštenje, so pripravna tla za vzgojo značajev.
Vsi, ki se vas tiče, pripravite nam tak družben teren in prepričani bodite, da ne boste imeli vzroka pritoževati se niti čez šolo niti čez učiteljstvo!
pridobil mnogo prijateljev. Ko se ti to posreči, pa bodo zahtevali od tebe, da te ljudi pridobiš za eno ali drugo politično stranko.' To se mi je pred volitvami zares tudi zgodilo! Pa bodi pionir na vasi! Zato mislim, da je treba prosveto popolnoma oddvojiti od vsakega političnega vpliva. Šolo in učiteljstvo je treba ločiti od politične oblasti. Podeželsko ljudstvo je doživelo že preveč razočaranj od raznih političnih priganjačev in mešetarjev, zato učitelj na vasi zgubi samo ugled — če se strankarsko udejstvuje ...«
Drugi učitelj: Da bi učitelja kmetje cenili, mora pač imeti neko avtoriteto. Danes pa on te avtoritete nima. Ni namreč ne kmet ne gospod. Načelnik je za kmeta »gospod načelnik«, sodnik »gospod sodnik«, zdravnik »gospod doktor«, le učitelj je »uča«. Avtoritete učitelj ne more imeti toliko časa dokler živi v materialni bedi in dokler ne postane neodvisen od krajevnih činiteljev. To pa ne more biti, ako je dolžan pri trgovcu, gostilničarju ali kmetu. Vedeti moramo, da danes z 900 din na deželi ni mogoče živeti, zlasti če je učitelj še iz revne družine, ki jo mora podpirati...
Tretji učitelj: Nimamo avtoritete na vasi. Saj so nam naši predpostavljeni prav vsi, ki imajo le kaj veljave na vasi: predsednik občine, tajnik, trgovec in vsi bolj imoviti vaščani. Vsi ti imajo možnost, da nas premeščajo.
Politični agitator, ki pride v vas, udari najprej po učitelju in dokazuje kmetu, da njegov učitelj nič ne velja, ker ga pač lahko vsak čas premestijo. In pravi: »E, učitelj, ne boš dolgo tukaj, jaz te bom hitro premestil.« Ali so to pogoji za izvenšolsko delo? Z zavezanimi rokami se ne dela! Ali se morejo pod takimi pogoji zbirati kmetje? Takoj bi nas proglasili, da smo »rdeči«, da hočemo vreči občinsko upravo ter da delamo proti režimu. Ali ni potem bolje, izogniti se vsemu ter nikamor iti iz šole? Zakaj misliti moramo na svoje družine ...
Četrti učitelj: Hotel sem delati v vaški zadrugi. Toda ta ni bila v dobrih odnosih z županom. Ko sem nekega dne šel v zadrugo, me pokliče župan, ki je sedel pred gostilno: »Kam greš učitelj?« — »V zadrugo.« — »Kaj hočeš tam? Vsedi se tu k nam! Saj mi vemo, kaj je ta zadruga!...« Vsak na vasi želi vsi-
liti svoje mišljenje učitelju in tako se večkrat zgodi, da mlad učitelj klone... In kmalu ga najdete pred gostilno s kmeti ali pa samega, ko bo srebal žganje. Saj je brez vsakega kontakta s kulturnim centrom (imamo učitelje, ki še nikoli niso videli Beograda), je brez materialnih sredstev, da bi si mogel kupiti knjige in niti za dnevne časopise nima. Tako bo minil mladostni zanos in ker se sploh ne bo brigal za izvenšolsko delo, bo trpelo' tudi njegovo šolsko delo.
»Največji intelektualec s katerim sem v celih dveh letih govoril, je bil orožnik«, je pripovedoval učitelj iz oddaljene vasi Južne Srbije. Edino od tega sem mogel zvedeti od časa do časa, kaj se dogaja v isrezu ...
Umestno bi bilo dati posebno priznanje učiteljstvu, ki marljivo dela izven šole. Tako priznanje naj bi vplivalo tudi na njegovo kariero. Saj je to tudi po zakonu predvideno. Toda dogaja se ravno nasprotno, da tisti učitelj, ki izvenšolsko dela in pridobi ljudstvo na svojo stran, si istočasno nakoplje največje nasprotnike v raznih vaških mogotcih, ki mislijo, da jim učitelj dela konkurenco. In tako je prav njegovo delo večkrat vzrok njegove premestitve. Za izvenšolsko delo je brezpogojno potrebno priznanje, saj mora to delo vršiti učitelj brezplačno. Brigati se mora za pogozdovanje posekanih gozdov. Sodelovati mora pri obvezni telesni vzgoji, pri Rdečem križu. Učiti mora večkrat tudi verouk, vaditi cerkveni zbor in tako se zgodi, da res vsega ne zmore. In če se odloči, da bo delal samo pri eni organizaciji, potem se zameri drugim, ki že najdejo vzrok, da ga tožijo. Potrebna bi bila med vsemi temi kulturnimi društvi nekakšna zveza, da bi se vršilo delo po nekih določenih smernicah.
Preidimo na vaške šole. Šolska poslopja s svojo zapuščenostjo naredijo večkrat prav težak vtis. V mnogih naših krajih so orožni-ške postaje res lepe, saj predstavljajo kulturne oaze, ki so lepo pobeljene, imajo urejena dvorišča in lepo negovane vrtove, kar res povoljno vpliva na okolico. Zato bi bilo potrebno, da bi bile tudi šole lepe z urejenimi dvorišči in vrtovi. Šole naj bodo primer reda in čistoče, naj imajo higienske vodnjake, učilnice pa naj bodo lepo urejene in oskrbljene, da bodo vzgojno vplivale na otroke in odrasle.
Lahko je to reči, pravijo učitelji. Ampak napravite to, če morete, ko pride v razred, ki meri 60 m2, 110 učencev ter sedijo štirje v klopeh, kjer je prostora samo za dva. Proračuni za šole so pa tako malenkostni, da si ni mogoče pomagati. Saj skoraj ni mogoče nabavljati kuriva, o učilih pa sploh ni govora. Nekateri učitelji so celo primorani iz svoje plače kupovati formularje za plačilne sezname, papir za poročila ter pisarniške potrebščine. Zaradi nestalnosti ima učitelj vtis, da v svoji sredini živi samo začasno. Zato je vse okoli njega le v začasnem stanju, ker niso redki primeri, ko učitelj uredi šolo, stanovanje in vse, kar je potrebno, pa je takoj potem premeščen. To se mu lahko zgodi dvakrat do trikrat zaporedoma. Le pomislite kaj to pomeni, če človek uredi vrt ter ima s tem stroške, pa je premeščen in ne more svojega dela uživati kot bi ga lahko.
Končno se je za izvenšolsko delo treba dobro pripravljati, ker je to težko delo. Da bo učitelj lahko uspešno deloval za kulturni in gospodarski dvig naroda, se mora za to delo pripraviti že na učiteljišču. Saj je marsikateri učitelj s svojim umnim vrtnarstvom in gospodarstvom ter sadjerejo pomagal, da se je ta panoga razvila v kaki okolici v čast in gospodarski dobrobit vsega okraja. Treba bi bilo ustanoviti neko privatno ustanovo, ki naj bi učiteljstvu na vasi pri njegovem delu pomagala z nasveti ter mu dajala tudi za to sredstev, predvsem potrebne strokovne knjige. Take ustanove naj bi vodili izkušeni starejši učitelji.
K zaključku pripominja pisec članka, da je ta razprava plod razgovora nekega novinarja z grupo učiteljev, s katero se je raz-govarjal nad dve uri. O problemu učiteljevega izvenšolskega udejstvovanja je treba obširneje razpravljati in bi bilo prav, da pri tej razpravi sodeluje čim več učiteljstva.
V»<eJbina:
Vzgoja značajev.
Za enotne plače.
Zakaj nima učiteljstvo večjega kulturnega vpliva na našo vas?
Težka pot.
Kdaj dobimo zaostalo stanarino?
Nadaljevanje strokovnega tečaja za učitelje kmečkih nadaljevalnih šol.
Nova železniška potniška tarifa je zelo prizadela šolske ekskurzije.
Gospa Gradišnikova — 80 let.
UČITELJSKI POKRET: Socialni pokreti med učiteljstvom.
UČITELJI PRIPRAVNIKI IN NJIHOV POLOŽAJ: Enorazrednice in učitelji pripravniki. — Visoka pesem.
LISTEK: Za osemdeset dinarjev draginje.
Splošne vesti. — Osebne zadeve. — Iz listov. — Mladinska matica. — Naša gospodarska organizacija. — Stanovska organizacija JUU. — Šolski radio. — Novosti na knjižnem trgu.
POGOVORI
»Malo, kaj si pa tako slabe volje?«
»Kaj ne bom! Saj smo danes prvega.«
»Saj ravno zato ne bi smel biti.«
»Tako ti to misliš? Pa se motiš! Le računaj, pa boš videl. Še teh nekaj las, ki jih imam, se mi ježi, kadar plačujem prvega račune. Pa, nota bene, pri tej draginji!<•
»Ne razumem te. Zame je prvi najlepši dan v mescu.«
»Potem si pač idealen gospodar, toda danes ti tudi to ne pomaga. Čarovnik moraš biti, če hočeš le količkaj izhajati.«
»Lari fari! Le kalkulirati moraš znati, to je vse.«
»In ti znaš?«
»Ha, pa še kako! Le poslušaj. Prvega dobim 1500 din. Od tega ženi — nič, prvemu —
nič, drugemu — nič, tretjemu — nič, četrtemu — nič in meni ostane lepo 1500 din čistega na mesec. Jaz ne vem, kako je to, da nekateri ljudje ne morejo izhajati, ko se da danes vendar čisto dobro živeti.«
!ft rft rfi
»Si videl Janeza? Ne vem, kaj je z njim. Že nekaj dni se kar doma drži!«
»Kaj, ali še nič ne veš?«
»Ne! Se mu je kaj pripetilo?«
»O, pripetilo, pripetilo! Zadel je na loteriji večji dobitek.«
»No, in? V tem ne vidim nobenega povoda za žalost!«
»Kajpak! Še isti dan je kupil nekaj metrov drv in je ostal brez prebite pare v žepu.«
Kdaj dobimo zaostalo stanarino?
nadi na izplačilo omenjenih zaostankov, že v normalnih časih najele posojilo. Dvomim pa, da je bila katera prizadetih taka optimistka, da je z gotovostjo računala na izplačilo stanarine, ko še ni bila znana prej omenjena rešitev državnega sveta.
Za tisti denar, ki bi ga prejele sedaj, bi si lahko nabavile komaj tri četrtine življenjskih potrebščin, kakor bi jih v času, ko smo ta denar zaslužile. Cene se dvigajo iz dneva v dan. Kdo ve, aH nam bo ta denar jutri še hasnil za tri četrtine?
Skrajni čas je, da se pristopi h končni rešitvi tega vprašanja in se nam zaostanki iz prejšnjih let na račun stanarine in kurjave čimprej izplačajo. Ce nismo bile prej toliko let upoštevane kot enakopravne svojim neporočenim tovarišicam, naj bi se vsaj sedaj izpolnila dana obljuba. Višina zneska, ki je potreben za izplačilo teh zaostankov, gotovo ni taka, da bi predstavljala resno oviro. Ce pa nakazujoča oblast nima trenutno toliko sredstev na razpolago, naj bi nam nakazala takoj vsaj polovico.	-ikova.
Z neučitelji poročene učiteljice, ki ne živimo v kraju svojih mož, smo bile prejšnja leta na dva načina udarjene. Najprej s tem, da so bile naše družine razbite in sta morala zakonca vzdrževati vsak svoje gospodinjstvo, nato pa še s krivim tolmačenjem zakona, zaradi česar nismo prejemale stanarine in kurjave.
Z rešitvijo državnega sveta z dne 21. decembra 1938. smo sicer postale enakopravne svojim neporočenim tovarišicam tudi v pogledu stanarine in kurjave, toda stanarine in kurjave za prejšnja leta do danes še nismo prejele. Izplačilo teh zaostankov je bilo odloženo na poznejši čas, ko bodo krediti na razpolago.
Vse kaže, da bomo prizadete udarjene še na tretji način. Zaostanke, ki nam pripadajo po novem tolmačenju zakona, smo zaslužile v normalnih časih, ko so bile cene življenjskih potrebščin še znosne. Vsak dan odlašanja izplačila teh zaostankov pa nam prinaša občutno škodo. Edini način, s katerim bi bil preprečen nov udarec, bi bil ta, da bi si v
Nadaljevanje strokovnega tečaja za učitelje kmečkih nadaljevalnih šol
V ponedeljek 7. oktobra se je v Mariboru na banovinski sadjarski in vinarski šoli pričel tretji in sicer jesenski del strokovnega tečaja za učitelje kmečkih nadaljevalnih šol.
Ta jesenski del tečaja je nadaljevanje že pomladanskega dela, ki je trajal štiri tedne, in poletnega, ki je trajal en teden. Jesenski del bo zopet trajal tri tedne.
Tečaj poseča 28 učiteljev iz vseh krajev Slovenije, iz vseh najrazličnejših predelov in gospodarsko raznolikih pokrajin tako, da je podana možnost, da skupno in sporazumno lahko napravijo načrte za uspešno delo v podeželskih kmečkih nadaljevalnih šolah. Dana je možnost za izmenjavo misli glede podrobnega učnega načrta za slovenske kmečke nadaljevalne šole, ki ga lahko izdelajo samo oni, ki do podrobnosti poznajo kmečko delo, kmečki stan in ki stalno živijo med tem delovnim slojem, med producentom našega vsakdanjega kruha. To pa je edino učitelj, ki je svoje življenje navezal nanj, ki z njim dela in z njim trpi.
Učitelj na vasi najbolj ve in vidi, kje najbolj hira naše gospodarstvo, on vidi, kje je treba pomagati in tudi pomaga, kolikor je
v njegovih močeh, z nasveti, s poukom dora-ščajoče kmečke mladine.
Prav zaradi te naloge, ki jo učitelj vrši izven svojega poklica, so potrebni taki strokovni tečaji, v katerih dobi učitelj teoretičen kakor tudi praktičen vpogled v sodobno napredno kmetijstvo, da vidi razliko, kako dela naš kmet in kako bi bilo potrebno delati, da se kmetijski obrat poveča in da bi dal večjo produkcijo, ki je prav danes silno potrebna našemu narodu.
Za to delo je treba vzgajati naš kmečki stan, zlasti pa kmečko mladino, ki mora zapustiti enkrat že stare izhojene konservativne poti in stopiti na prag novega dela, ki bo koristno vsem. Poleg tega pa mora biti kmečka mladina vzgojena tako, da bo znala ceniti in ljubiti svojo rodno grudo, delo na njej in da bo na njej tudi stalno ostala. Taka kmečka mladina bo dika in ponos narodu in državi, prežeta z duhom domoljubja, izobražena in bo ljubila delo, kii je vir vsega blagostanja.
Vse to pa vodi učitelj kot pionir na vasi, ki nikoli ne miruje, ki dela in ustvarja, a vse to za kmečki narod. Kmečke nadaljevalne šo-
le, v katerih poučuje učitelj, ki pozna psiho kmečkega človeka, so one šole, v katerih dobiva tista mladina, ki ji ni dana možnost, da bi obiskovala razne kmetijske šole, prepo-trebne nauke za delo na grudi in za poslanstvo, ki ga ima in bo imel ravno kmečki stan v bodočnosti.
Tako vidimo, da učitelj, ki dela, se izobražuje, živi s kmetom, vzgaja novo generacijo, ki bo na naših poljih uvedla novo kmetijstvo. Zato je zahteva učiteljev kmečkih nadaljevalnih šol po krajevni obveznosti teh šol popolnoma utemeljena in zasluži ta zahteva popolno priznanje in podporo.
Pri vsem tem pa moramo priznati, da kraljevska banska uprava z vso razpoložljivo močjo podpira te šole in s tem tudi spontano željo učiteljstva po idejni kakor tudi strokovni izobrazbi. Tečaj, ki ga bo letos dovršilo 28 učiteljev, bo dal narodu novih moči, ki bodo v začetku novembra ponovno prijeli za plug in orali ledino naprej skupno s tovariši, ki so tak tečaj že končali.
Na koncu tečaja bodo izpiti iz poljedelstva s travništvom, živinoreje in mlekarstva, iz sadjarstva z uporabo sadja. Vsak učitelj pa je v počitnicah že izdelal strokovno nalogo iz panoge, ki je v tistem kraju najbolj važna.
Tečaj vodi višji šolski svetnik g. Krošel, ki živi ves čas tečaja v Mariboru in je v stalnem stiku z udeleženci. Strokovna predavanja pa imajo vsi gg. profesorji banovinske vinarske in sadjarske šole z gospodom ravnateljem Priolom na čelu.
Geslo vseh, ki so v tečaju pa je: »Vse za našega kmeta, ki je steber naroda in države!«
V—ar
Dopusti delegatom
za banovinsko skupščino sekcije JUU v Ljubljani
Kraljevska banska uprava dravske banovine je pod IV. štev. 19.619/1 z dne 28. septembra 1940. dovolila dopust vsem udeležencem z nastopnim odlokom:
Na prošnjo predsedstva JUU sekcije za dravsko banovino v Ljubljani štev. 316 z dne 26. ¡septembra 1940. in na osnovi čl. 36. zakona o banski upravi ter v zvezi s § 87. zakona o uradnikih dovoljuje kraljevska banska uprava vsem članom upravnega in nadzornega odbora sekcije, članom glavnega odbora JUU s teritorija te sekcije ter vsem predsednikom in delegatom sreskih učiteljskih društev ter sekcijskim refe.rentom, ki se udeležijo dne 18. oktobra t. 1. skupščine JUU sekcije za dravsko banovino v Ljubljani, pouka prost dan. Oddaljenejšim udeležencem skupščine se lahko dovoli še dopust za dan pred in po skupščini.
Po pooblastilu bana načelnik prosvetnega oddelka: Dr. Sušnik s. r.
Nova železniška potniška tarifa je zelo prizadela šolske ekskurzije
S prvim oktobrom je stopila v veljavo nova železniška potniška tarifa. Prevozne cene so ostale neizpremenjene, pač pa se nova tarifa precej razlikuje od prejšnje in to ne le v formalnem, temveč v mnogih odredbah tudi v materialnem pogledu.
Z novo uredbo je prizadeta tudi šola in sicer šolske ekskurzije.
Do sedaj je bila dolga leta v veljavi uredba, da uživajo učenci vseh šol ob priliki raznih ekskurzij in izletov 75% popust na vseh progah. To je bila zelo važna in ugodna u-redba. Učenci so ob priliki takih ekskurzij videli razne kraje naše ožje in širše domovine. Pri tem so marsikaj pridobili in marsikateri abstraktni pojem, ki so ga dobili v šoli, se je tu spremenil v konkretno spoznanje. Marsikateri hribovski učenec, bodisi mlajši ali starejši, še ni videl vlaka, kje pa bi se vozil z njim, če ne bi šola izrabila ugodnosti in učitelj ali učiteljica povedla svojo deco na izlete ali ekskurzije. Te so zelo velike nacionalne važnosti, ker si otrok širi pojem »domovine« in jo spoznava.
Sedanja uredba je za ekskurzije in izlete popust znižala na 66 %.
Ne vem, je bilo to potrebno in če bo imela železniška uprava od tega veliko materialnih koristi? Pač pa bo imela škodo šola in predvsem revnejši naši otroci, ki so že sedaj težko hodili na izlete, bodo sedaj prisiljeni ostati doma.
Čudno se mi zdi, da je ta popust znižan ravno sedaj, ko je tako potrebno, da otroci nekaj vidijo, ko v drugih kulturnih državah podpirajo šolske izlete in ekskurzije na ta način, da dajo celo brezplačne vožnje v te namene.
Drugo spremembo, ki jo predvideva nova železniška tarifa, je način prijave ekskurzije.
Do sedaj je bilo tako, da je šolsko upra-viteljstvo 24 ur prej prijavilo ekskurzijo vstopni železniški postaji, ki je ukrenila vse potrebno. To je bilo najbolj enostavno in ,se je vodstvo lahko ravnalo po vremenskih in drugih razmerah in je ekskurzijo pravočasno lahko tudi odpovedalo, če je prišlo v zadnjem trenutku kaj vmes.
Nova uredba pa narekuje, da se mora ekskurzija prijaviti 8 dni prej železniški d> rekciji, torej pri nas v Ljubljano. Ali je potreben tak centralizem v tem oziru? Ali železniške postaje ne bi mogle te naloge opravljati naprej, ko so jo toliko let vzorno opravljale? Pri tem bo pa imela železniška direkcija mnogo, mnogo več dela, kaka šola pa ne bo dobila pravočasno odgovora in ne bo mogla na ekskurzijo. V primeru pa, da nastanejo razne ovire, bo spet morala poročati v Ljubljano itd. itd. tako, da bodo sedaj velike sitnosti.
Učiteljstvo upa, da bo železniška uprava uvidela, da so te nove uredbe v škodo solstvu kakor tudi železnici in bo zadevo spremenila. Želeli pa bi, da bi se tudi za šolske ekskurzije uvedle v novi železniški tarifi nove olajšave, kakor so se za razne druge primere.
V—ar
—t V Knjigarni Učiteljske tiskarne v Ljubljani in v njenih podružnicah v Celju in Mariboru si boste lahko nabavili banovinske zvezke za šolske naloge, ki so vpeljani namesto državnih. — Risanke niso predpisane, zato uporabljajte one, ki jih izdeluje in prodajajo naše knjigarne.
Za osemdeset dinarjev draginje
Martene Zagozda se je nekoliko zmedel in celo sam je to priznal. Da, to se je zgodilo zdaj prvič, da ni bilo nikakega navodila, stal je pred dejstvom, obračal misli na obe plati in se ni mogel odločiti za pravo. Za vse so prihajali ukazi in pisma, tudi za štajerske kokoši in za druge malenkosti, zdaj je pa zaman čakal.
»Torej je to čisto nepomembna stvar«, je vzdihnil naposled. »Bom moral pač čisto po svoje urediti. Vendar nekaj dobrega na svetu, upošteva se vsaj tu lastna iniciativa.«
Preštel je še enkrat osem kovačev. Bili so svetli kovanci, nekoliko drobni sicer, drugače pa čisto gosposki in veseli. Martene Zagozda jih je varno spravil v denarnico in še za trenutek postal. To je vendar nejasna stvar, kako naj z osmimi kovači prežene draginjo?
Oblekel se je in se napotil po vasi. Precej pod šolo je srečal čevljarja Bertonclja. Čevljar je pomežiknil, pljunil v blato in dejal:
»Plačo so vam povečali, kaj?«
»Tako«, je obotavljaje se dejal Martene. »Naročili so, naj preganjamo draginjo. Človek ima že itak dovolj dolžnosti in narodove potrebe so neizmerne in zdaj so nam navrgli še to malenkost.«
»Glej no, pa kako bi pregnali draginjo?« je spet pljunil čevljar. »Tudi mene tlači in ljudje se mi zdijo hudobni. Neprijazno se me izogibljejo, ko bi mi morali plačati.«
»Torej, kje bi jo našel, kje bi jo videl?« je iskal Martene Zagozda.
Čevljar je vzdihnil, pomežiknil je z obema očesoma, zmajal je z rameni in počasi povedal:
»Prav določno se to ne more povedati. Pa gotovo se je ustavila pri krčmarju Mel-hijoru, trebušen človek je, ni naše stranke in že od nekdaj je imel skrivnosti v hiši.«
Razveselil se je Martene Zagozda, potrkal je pri Melhijoru in krčmar mu je vesel
odprl. Zastran draginje je pa povesil glavo in skoraj žalost ga je obšla. Kaj si vendar misli! Naj pride in pogleda zvečer, nič drugače kot poštene cene, nič se ni spremenilo, vse je tako kot tiste dni, ko je gospodaril na Hradča-nih pan Beneš in še ni bilo enotnih cen.
»Pa od nekod vendar prihaja vse to, nekdo mora začeti!«
»Ho, ko bi imel jaz oblast! Z enim odlokom bi vsem zavil vrat, vsem tem prekucu-hom. Zdaj so se že drva podražila, pomislite, za dva kovača! Na oblast je treba pritisniti. Kaj pa dela oblast? In naši župani! Kar do župana pojdite, naj enkrat vrže tisto smrdljivo pipo po tleh in kaj ukaže! Ali je to kak župan, prosim vas!«
Pa se je napotil Martene Zagozda do župana. Našel ga je v hlevu, krmil je živino in mrmral, da žival požre več kot je vredna.
»Tako, tako, gospod župan, drva so se podražila. Za dva kovača.«
«Jej!« si je segel župan v lase. »In jaz sem jih prodal šoli kar dvajset metrov. Še štiri stotake mi boste navrgli.«
»Proračun je izčrpan«, je dejal Zagozda uradno. »Le to mi povejte, kako je s to draginjo! Ali pride kak ukaz, kaka odredba, ali bi je ne bilo mogoče izgnati. Na primer bi jo proglasili za protidržavno in jo zaprli in obesili. Ali bi ji spremenili ime, naj bi bila izkoreninjenka, zdaj je polno takih primernih imen. Sram bi jo postalo in bi se nemara poboljšala.«
Župan si je zapel srajco in oblekel je suknjo. Potegnil je parkrat iz pipe, dolgo je mislil, nato je razložil:
»Nobenega ukaza ni in nobeden je ne pozna. Da, orožniki so iskali že marsikoga tod okoli, za draginjo ni še nihče vprašal. Vsekakor se po skriva nekje pri nas. Ženska je, težko jo bo pregnati. No, kar je teh kmet-skih hiš, za te bi skoraj rekel, da je ne skrivajo. Še sami nimajo kje ležati, pa bi dovolili tuji ženski, da bi se šopirila pri njih. To mora biti že kaka bolj gosposka hiša. Na primer tale jud, ta David.«
Martene Zagozda se je previdno pokrižal in pogledal na vse strani. Na koncu vasi se je belila visoka gosposka hiša z velikimi okni.
»Pa David je tako rekoč steber naše doline, če govorimo odkrito. Ali ni za vsako narodno delo prvi na mestu? In revežem daje, čisto pošteno in po božjih zapovedih.«
Župan je prikimal in oči ,so mu sijale.
»Dober človek, res, tale David. Miloščino daje in tako rekoč za napredek je dovzeten. Nemara bo celo v kratkem župan. Da, tudi za zvonove je dal kakor nihče drugi. Toda, kar poglejte, pridete in vprašate, kje se skriva draginja in se čudite, če vam povem. Poznam ženske. V raztrgano bajto se ni skrila, čemu neki, ko ji je odprta visoka bela hiša.«
»Pojdem in pogledam«, je vzdihnil Martene Zagozda.
»Dobro opravite«, je dejal župan. »In če jo opazite, pridite in povejte, poslal bom policaja, nič dela nima. nesnaga, in se pretepa z otroci, vzel bo sabljo in jo bo ujel in pripeljal na občino, da jo bomo sodili, pregreš-nico nesramno.«
Martene Zagozda ¡se je pa napotil k Davidu. Pred belo hišo si je popravil kravato in si pogladil lase. Stopil je v veliko trgovino in se ozrl po policah. Nekoliko se je zmedel in ko se je vzdignil izza mize David, je nerodno pozdravil.
»Da, da«, je šel gospod David za njegovimi očmi po praznih policah. »Vsega blaga je zmanjkalo, vsega. Ljudje so nenasitni, kaj si vendar mislite. Seveda, saj jih razumem, strah jih je. Toda blaga ne bo zmanjkalo, pride novo, še boljše, kakor to staro. No, nekoliko dražje bo, seveda, cene so tako nestalne, pomislite, ta vojna, topovi, aeroplani, sploh pa, bodimo veseli, da vsaj v miru živimo.«
»Kaj pa drugače, kako je s to draginjo?« je vprašal Martene Zagozda. »To je tako čudna stvar, zdaj je bilo nekaj vredno toliko in toliko, trenutek kasneje je dva kovača več. Ali se kaj blago izpreminja?«
»Da, da,« je kimal David, »to so pač cene, premikajo se, zdaj gredo sem, zdaj tja.
kakršna je pač potreba. Zdaj se bo na primer podražila mast. To vem prav za gotovo.«
»Zato ste pokupili vsa prašiče v fari!« je vzkliknil Martene olajšano.
»Temu se pravi previdnost«, je mrmral David. »Nikogar nisem silil, naj jih proda, vsi so mi jih sami ponujali.«
»Davke so morali plačati, kakopa«, je dejal Zagozda.
»Tega ne vem. Tudi jaz plačujem davke. Dajte državi, kar je njenega, to je moje prvo načelo, držal sem se ga, kolikor sem pač mogel.«
Zagozda je potežkal v roki tistih osem kovačev, pogledal jih je z ljubeznijo, naro je zaprosil:
»Dajte mi torej za teh osem kovačev masti, pravite, da se bo podražila, vsaj nekaj je moram imeti.«
»Masti, masti pa nimam več«, je počasi povedal gospod David. »Če bi prišli kak dan poprej, zdaj je pa tudi masti zmanjkalo.«
»Pa toliko prašičev ste zaklali!« se je začudil Zagozda.
»Če sem jih zaklal, sem jih za sebe!« se je razburil gospod David. »Vidi se, da nimate pojma o življenju in ljudskih potrebah. Ali naj za vsakega berača skrbim?«
Zagozda je odšel in ni vedel, ali je videl draginjo ali ne. Sredi vasi je spet srečal čevljarčka BeTtonclja. Z njim sta stopala dva orožnika.
»Kam pa ti?« se je začudil Zagozda.
»Nekaj krompirja sem nakopal in rad bi ga zabelil«, je hitel pravit možiček in mežikal z razbolelimi očmi. »Zdaj gremo pa po mast.«
Proti večeru sta se orožnika vračala in med njima je stopal gospod David. Zagozda je stopil na cesto in vprašujoče strmel v ljudi. Tam zadaj je prikrevsal čevljar Bertoncelj, brisal si je usta in ravnodušno gledal za sprevodom.
»Po službeni potrebi v Donji Lapac ali kam drugam«, je dejal počasi. »To se je zdaj nekoliko spremenilo, včasih je veljala službena potreba samo za vas, gospod Zagozda, ali ne?«
Gospa Gradišnikova — 80 let
Gospa Amalija Gradišnikova, učiteljica v pokoju in vdova po Arminu Gradišniku, nad-učitelju celjske deške okoliške šole, je slavila te dni osemdesetletnico svojega življenja.
Rojena je bila 3. oktobra 1860. v Šmarju pri Jelšah, kjer je bil njen oče, Josip Drenik iz sloveče ljubljanske rodbine, sodnik. Ljubljansko učiteljišče je dovršila 1879. in bila nameščena v Šmartnem pri Litiji, pozneje pa Še v Trbovljah in Hrastniku, kjer se je 1886. poročila s podučiteljem Arminom Gradišnikom. V tem zakonu se ji je rodilo 8 otrok. Kot učiteljica je stopila 1899. v pokoj, da se posveti domu.
Njen soprog je 1889. iz Celjskega učiteljskega društva skupno s tovarišema Kocbekom in Brezovnikom izvedel ustanovitev Zveze slovenskih učiteljskih društev. 1897. je postal nadučitelj deške okoliške ljudske šole v Celju, ki je po zaslugi vzornega učiteljstva bila med najtrdnejšimi oporami zatiranega slovenskega življa proti valovom tujstva v
mestu in okolici. Že 1894. in nato od 1898. do 1908. je predsedoval Celjskemu učiteljskemu društvu in v njem dvigal duha in tovarištvo z besedo in dejanji. Ni klonil, čeprav je bil stalno napadan v nasprotnem časopisju in denunciran, pogosto stavljen v preiskave, oviran v napredovanjih in suspendiran. Da je v borbi vztrajal in neumorno delal kot narodni, vzgojni in stanovski delavec, je v mnogem tudi zasluga njegove visoko inteligentne soproge, ki mu je bila močna in zvesta tovari-šica v vsem.
Jubilantka, ki živi v Celju, je že dvajseto leto vdova. Duševno in telesno sveža se posveča sreči svojcev. Izmed njenih otrok sta Minka in Stanko v učiteljski službi, Fedor pa je lekarnar v Celju. Vzorna gospa, ki je bila sama učiteljica, soproga zaslužnega graditelja slovenske učiteljske organizacije in plemenita mati, je s svojim bogatim življenjem in idealnim delom postavila svetal zgled najboljše slovenske žene. Še mnogo sončnih let!
UČITELJSKI POKRET
Socialni pokreti med učiteljstvom
Šola, torišče našega dela in naših prizadevanj, je bila nekdaj in je še sedaj živ organizem, vključen v tok družbenih dogajanj. Take šole, ki bi živela sama zase in na katero bi potek teh dogajanj ne vplival, ni bilo in je tudi danes ni. Prav tako ni učitelja, ki bi mu ta zgodovinska dogajanja nujno ne narekovala smeri njegovega šolskega udejstvovanja. V vsaki, tudi najmanjši manifestaciji šolske aktivnosti se kaže ta tesna povezanost šole s procesi družbenega razvoja. In kakor ti procesi vplivajo na smer šolskega in vzgojnega dela, vpliva dejstvovanje šole na kulturno in politično dogajanje v svojem najbližjem okolišu, šolstvo samo pa kot sistem na kulturni in politični obraz dane države ali družbe. Poudariti pa moramo, da kljub tej povezanosti z družbenimi dogajanji, šola ni bila progresivna. Toliko progresivna namreč, kolikor so ji to progresivnost nujno vsiljevali sami zakoni zgodovinskega razvoja družbe. Vrhnje plasti vsakokratne družbe, ki jim progresivnost razvojnih zakonov ni šla v račun radi egoističnih ciljev lastnega razreda, so izrabljali vse činitelje javnega življenja, da bi razvoj kolikor mogoče zavrle. Nič čudnega, če so se pri tem posluževali tudi šole in koncem koncev tudi — pedagogike. Ne upoštevajoč sociologije kot baze vsakega pedagoškega dela in psihološkega študija je oficielna pedagogika hodila sama svoja pota služeč pri tem — zavestno ali podzavestno — interesom reakcije.
Slovensko učiteljstvo se je že kmalu po koncu zadnje vojne zavedlo, da oficielna pedagogika ne daje dovoljnih garancij za svoboden razmah našega šolstva niti za pravilno reševanje nalog, ki so v interesu najširših plasti slovenskega naroda, niti v interesu vzgoje vsakega posarrveznega člana naše narodne zajednice. Slovenski učitelj je spoznal, da si s samo tako pedagogiko absolutno ne more pomagati, če hoče le količkaj vskladiti svoje šolsko in izvenšolsko delo z resničnimi ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi potrebami naroda, iz katerega je izšel in kateremu je služil. Uvidel je, da mu študij te abstraktne pedagogike, ki ni niti najmanj bila zasidrana v življenju njegovega naroda, ne bo mogel odkriti poti, po kateri naj hodi. Sociologija je bila edina veda, na katero je lahko naslonil to svoje delo, osnova, na kateri naj bi rastli njegovi pedagoški in psihološki izsledki. Šele tedaj bi ti izsledki lahko bili taki, da bi jih mogel koristno in uspešno porabiti za resničen napredek naroda ter jih spraviti v sklad z danimi resničnimi, po zakonih zgodovinskega razvoja diktiranimi narodnimi težnjami in potrebami.
Otrok teh przadevanj je bila samoiz-obraževalna akcija, ki jo je začela izvajati stanovska organizacija v letu 1927. Ne bomo tu podrobneje razpravljali o metodah te akcije. Dovolj je, če konstatiramo, da je bila postavljena na papirnato in neživljenjsko osnovo ter obstojala v izključeno teoretskem študiju sociologije. Neživljenjska je bila radi tega, ker ni bila niti najmanj povezana z učiteljevim vsakodnevnim delom v šoli in izven nje. Edini njen uspeh je bil morda ta, da je nekatere posameznike opozorila na važnost sociologije v pedagogiki.
Neuspeh, ki ga je ta samoizobraževalna akcija doživela, je leta 1932. rodil Klub prijateljev vaške kulture, organiziran po sekciji naše stanovske organizacije. Na podlagi programa tega kluba naj bi slovensko učiteljstvo posvetilo vso svojo pažnjo gospodarskemu dvigu naroda. Po mišljenju iniciatorjev Kluba prijateljev vaške kulture more samo gospodarski dvig naroda ustvariti uspešno izobraževalno in vzgojno delo. S tem mišljenjem so bile stvari deloma postavljene na svoje pravo mesto. Vsaj idejno. Organizatorji kluba pa so pozabili, da gospodarski dvig vasi ni odvisen samo od organiziranja raznih gospodarskih ustanov, predavanj, tečajev, popoldanskih sestankov, razgovorov, časopisne in knjižne propagande in sličnih akcij. Te akcije so v danih primerih lahko celo škodljive, če jih motrimo s perspektive zakonitosti splošnega zgodovinskega razvoja družbe. Resničen gospodarski dvig vasi in temu sledeče ozdravljenje socialnih razmer vaškega (ali tudi mestnega) prebivalstva, torej tak dvig, ki bi v vsem ustrezal dani stopnji družbenega razvoja, pa je odvisen od mnogih drugih socialno ekonomskih činite-ljev, o katerih pa na tem mestu ne moremo razpravljati. To bi bila naloga posebne, obširnejše razprave. Program dela Kluba prijateljev vaške kulture pa je bil pomanjkljiv predvsem v tem, da ni programatično zajel tudi najožjega teritorija učiteljevega dela — šole same in se omejil samo na izvenšolsko udejstvovanje. Zaradi teh bistvenih pomanjkljivosti se je tudi delo Kluba prijateljev vaške kulture razlilo v pesek in ni rodilo nobenih vidnih pozitivnih uspehov.
Povsem nekaj drugega je naš pokret. Od prej omenjenih akcij se razlikuje po dveh značilnih potezah:
1.	Prišel in organiziral se je iz samih vrst v stanovski organizaciji včlanjenih učiteljev, kar najbolj upravičuje njegovo nujnost.
2.	V svoj program je prevzel učiteljevo delo v šoli in izven nje ter tako našel edino pravilno izhodišče za študij sociologije. Otrok je bil vedno center učiteljevega zanimanja in torej mora biti izhodiščna točka njegovega dela.
Danes, ko stojimo pred zaključkom naših študij o socialnem stanju slovenskih šolarjev, lahko mirno trdimo, da smo izvršili že lep del naše naloge. Teh nekaj zvezkov »Pro-svete«, v katere smo nanizali svoje znanstveno utemeljene izsledke, so vidni sadovi našega dela in popoln dokaz, da smo na pravi poti. Snov, ki se nam je nabrala v »Prosveti«. je najlepši material za spoznavanje zapletenosti današnjih socialnih razmer in najsolidnejša baza za naše nadaljnje delo — psihološko raziskovanje slovenske dece. Tako smo danes že precej bliže cilju, ki ga prejšnje akcije niso mogle doseči. Priznanje, ki ga naše delo žanje tudi v širših znanstvenih krogih, in izsledki, ki smo jih poiskali na centru torišča našega dela, so nam garancija, da se je naše znanje sociologije že toliko izpopolnilo, da nam v bodoče ne bo delalo nepremagljivih ovir ter nam bo omogočilo graditi pravo slovensko pedagogiko in psihologijo. Tako pa si bomo zgradili temelj, na katerega bomo postavili našo šolo, ki bo zmožna svoje delo uskladiti z vsemi težnjami naroda. Hudales.
UČITELJI PRIPRAVNIKI IN NJIHOV POLOŽAJ
Enorazrednice in učitelji pripravniki
Strah pred enorazrednicami ali, po novem, pred nerazdeljenimi šolami, je med uči-teljstvom kaj velik. Zdi se mi pa, da je povsem neupravičen.
Na šolo, kjer službujem, je bilo pred menoj nastavljenih troje moči. Dve sta raje podali ostavko na službo, nego bi ostali tu, a tretjemu se je na nek, meni nepoznan način posrečilo doseči premestitev. Zakaj to? Pravijo, da je na enorazrednicah preveč dela. Toda mislim, da za mladega človeka, ki je še poln idealizma in energije, ne bi smelo biti nobeno delo preveliko in pretežko.
Enorazrednice so navadno v bolj ali manj oddaljenih krajih. Ali naj se pošlje na ta mesta starejša učna moč, ki ima že z leti pridobljeno pravico, da zasede boljše mesto v mestih ali vsaj v bližini mest. Mislim, da bi to bilo krivično. NTa enorazrednice naj se dajo mlajše moči. ki imajo veselje do dela.
Seveda pa je treba dati tem osebam direktive, kaj in kako naj delajo.
Take enorazrednice so tudi navadno precej oddaljene od kakega kulturnega centra. Učnim močem, v tem primeru šolskim upraviteljem, ni mogoče za vsako malenkost te-kari k sosednjim šolam z več oddelki, ki so po več kilometrov oddaljene od drugih šol, kjer naj bi dobil pojasnila za svoje zadeve.
Naj povem primer iz svoje prakse:
Prišel sem na enorazrednico, kjer ni bilo pet mescev nobene učne moči. Razno pošto z odloki sem našel nekaj pri predsedniku krajevnega šolskega odbora, nekaj pri blagajniku, drugo pa na šoli in sicer zopet nekaj v upraviteljevem stanovanju, ki je istočasno pisarna, nekaj v omari, ki služi za arhiv in za shrambo uradnih knjig, nekaj v razredu, tretje zopet še pri pismonoši, nekaj na pošti
itd. itd. Kako se je mogla ta korespondenca tako raztresti, nisem mogel doumeti.
Zbral sem na ta način nekaj nad sto odlokov, na katere je bilo treba deloma odgovoriti in jih zavesti v uradne knjige. Poleg tega sem imel delo v razredu, t. j. od 9. ure dopoldne do pol 4. ure popoldne s polurnim odmorom opoldne, da sem lahko kaj na hitro roko stlačil v sebe, da ne bi pri delu omagal. O administraciji nisem imel pojma. Na učiteljišču smo se sicer učili spoznavati in razlagati zakon v ljudskih šolah, toda to je za obširno administracijo, ki jo zahteva ljudska šola, premalo. Da bi vsakokrat tekal do najbližje šole, ki je oddaljena 1 uro in pol od svoje šole po informacije, ni bilo vedno mogoče. Ovirali so me snežni plazovi in zameti, slaba cesta in grdo vreme, toda kljub temu sem še prevečkrat nadlegoval upravitelja one šole.
Poleg tega je srez zahteval predložitev obračuna za II. tromesečje, za proračun B, o katerem nisem imel pojma, kajti na učiteljišču nismo o tej stvari nikoli niti besedice slišali. Sestaviti je bilo treba zapisnik o prevzemu naturalnega stanovanja, zapisnik o prevzemu upraviteljskih poslov (koliko je dela s tem, bo marsikdo izmed vas vedel), sestaviti je bilo treba urnik, ki je za nerazdeljeno šolo najbolj kompliciran. Poslati je bilo še treba nebroj poročil, sklicati sejo krajevnega šolskega odbora in mnogo drugega kot n. pr. vpise v matične knjige, sestava matičnih listov, izpolnitev razrednice, tednikov in raznih drugih tiskovin. Bile so same take stvari, o katerih se v šoli nismo učili nikoli nič in nisem vedel absolutno ničesar. Poleg vsega, kar je menda najbolj važno, pouk.
Kaj sem hotel, čakal sem na inspiracijo, ki mi je od časa do časa res prihitela na pomoč, in tako sem uredil vse.
Mnogi pravijo, naj bi se enorazrednice odpravile. Čemu? Kjer je premalo otrok za dvorazrednico, naj ostanejo. Saj uspehi so zadovoljivi. Tu naj navedem laskavo izjavo 0. Petelina, ki je letos na upraviteljskem tečaju v Mariboru izjavil, da enorazrednice v uspehu ne zaostajajo za šolami z več oddelki, da jih celo presegajo. Za to izjavo naj mu bo iskrena hvala, kajti sigurno je rodila še več volje in veselja do dela in uspehov.
Kjer pa je na enorazrednicah mnogo o-trok, kot n. pr. pri meni 92, naj se čimprej razširijo v dvorazrednice odnosno v šolo z dvema oddelkoma. Sam sem že pred več kot pol leta odposlal prošnjo v tej zadevi. Doslej še ni rešena. Ne vem, kako to. Medtem, ko je na ¡sosednji šoli, ki ima šest oddelkov, bil dirigiran še en oddelek brez vsake prošnje in se tam tudi vprašujejo čemu jim bo.
Na šoli sem sam. V premeru treh ur hoda nikjer nobenega intelektualca. Nikjer nikogar, s komer bi se lahko pogovoril in mu malo iztresel svoje srce in dušo. Naj bi se zavedli oni, ki so na oblasti, da ni prijetno zakopavati svojo mladost v Rovtah ali Blatnem dolu in biti odvisen le od časopisov, ki pa zaradi oddaljene pošte prihajajo z veliko zamudo (pozimi po 14 dni nisem videl časopisa in nisem vedel, če je še kaj ljudi na svetu, kajti zaradi snežnih plazov in žametov ni bilo nobenega učenca v šolo).
Za tako eksponirana mesta, na katerih se navadno nahajajo enorazrednice, le redko tudi dvorazrednice, bi se pa morala nakazati še posebna nagrada, kot je že bila svojčas. Zakaj so pozneje to nagrado odtegnili, mi ni znano.
Da se še enkrat povrnem k delu na enorazrednicah. Izjavljam, da ni nobeno delo pretežko le, če ima človek voljo do dela in če mu gredo višje oblasti na roko, kot bi moralo biti.
Samo volje in zopet volje je treba!
Cano M.
Visoka pesem
Pripravnik Polikarp Berina se je odločil. Kaj bi, časi so resni, treba je, da so ljudje resni in da gre, kakor je že pač treba.
»Tobak je v tako pestrem življenju čisto odveč. Trikrat jesti za človeka, ki hoče vzdržati idealistično linijo, skoraj preveč. Ko nas je bilo šest ob prazni mizi! Pa brat in sestra, ki me z velikim razumevanjem pa še bolj skritim upanjem gledata! Ej!«
Ramo je zapičil, ko je odzvonilo, je pisaril. Treba je bika, merjascev, otrobov, cepi-čev, jajc, semenja, kamenja za dom, tega in onega in dela za narodov blagor. Na večer pa pesem in za mrakom počitek na slamnjači. Tiha in skromna pesem zadoščenja, bogato poplačana s sladkostjo skopih sanj. V soboto, ko se narod izčrpan po delu in obupan zaradi 50 dinarskih šihtov zaliva in hladi v gostilni, zadene Polikarp košaro z umazanim perilom in na potok. V nežnem mraku, v sentimentalnem nastrojenju si opere srajco in gate in zadovoljen in svež se vrne s svežim bremenom. Doma obesi, poriba, se pretegne, pljune skozi okno in toplo mu je v duši. Za weekend si zaželi vesti. Stopi k Falenti in poprosi za časopis. Doma se skloni, čita, podpre glavo, skozi okno se zagleda, skremži se, čisto ozek je pogled tja čez pojočo loko, čez jelše preko hribov uprt.	N. M.
Splošne vesti
—	Slovenska šolska matica bo izdala po sklepu odbora za leto 1940. naslednje tri knjige: 1. Pedagoški Zbornik, ki bo obsegal mnogo sodobnih pedagoških razprav; 2. D. Glinšek in A. Žerjav: Metodika jezikovnega pouka in 3. dr. F. Žgeč: Navodila za opazovanja učencev. Po možnosti bodo izšle te knjige že pred božičem. Zato prosi odbor vse dosedanje in nove člane, da se takoj javijo pri svojih poverjenikih in da plačajo članarino, ki znaša 30 din. Samo sebi koristi učiteljstvo, če naroča knjige Slovenske šolske matice in tako podpira njeno kulturno delo. Letos praznuje Matica 40 letnico svojega obstoja in bo skušala ta jubilej tudi slovesno praznovati.
—	Gg. upravitelje ljudskih šol naproša odbor Slovenske šolske matice, da tudi letos naroče za šole knjige Slovenske šolske matice, ki so učiteljstvu pri šolskem in prosvetnem delu zelo dobrodošle. Opozarjamo na ministrsko odredbo, po kateri je vsaka šola dolžna, da je naročena na knjige SŠM. Članarina za šole in kulturne ustanove je 40 din.
—	Gg. poverjenike(ce) Slovenske šolske
matice odbor najvljudneje naproša, da se žrtvujejo tudi to leto in da začno čimprej z nabiranjem članov in članarine za SŠM. V drugi notici današnjega lista je objavljen seznam letošnjih knjig, s katerimi bodo mogli uspešno propagirati za čim večje število članov. Odbor vljudno prosi, da bi poslali gg. poverjeniki(ce) sezname članov vsaj do konca oktobra, članarino pa tudi po možnosti čimprej, da bo mogel odbor končno določiti naklado za nove knjige. Gg. poverjenikom(cam) se odbor SŠM za že izvršeno in za novo delo ponovno najtopleje zahvaljuje.
—	Poverjenike(ce) Slovenske šolske matice vljudno prosim, da mi dostavijo sezname matičnih članov za leto 1940. do 10. novembra t. 1. Ker praznuje Matica letos o božičnih praznikih svojo štiridesetletnico, se nadejam, da bo odziv od vseh strani najčastnejši — število članstva se mora dvigniti visoko nad 2000! — in kolikor mogoče točen, da bomo tako vsaj enkrat mogli pravočasno izdati matične letne publikacije. V Ljubljani 6. oktobra 1940. Pavel Plesničar, t. č. blagajnik SŠM.
POPRAVEK
Tiskarski škrat je v nekrologu pok. tov. Konečnikove v 7. štev. »Uč. tov.« na 2. strani v tretjem stolpcu, v 6. odstavku izpustil eno celo vrsto iz rokopisa. Navajamo ves odstavek, ki se pravilno glasi:
»Rož ji odposlanec sončne Selnice ne prinaša, teh ji je nasula na gomilo v obilni meri njena rojstna vas ..., pa se govornik skloni in potegne iz aktovke bel zavitek povezan s črnim trakom .. .
Počasi ga odvija drhteča roka ... in srca so slutila, da je bilo še premalo solz ...«
Tudi je tiskar v naglici zagrešil nekaj drugih očividnih napak, ki pa jih je gotovo vsakdo sam popravil.
APEL NA UČITELJSTVO DRAVSKE BANOVINE
Učiteljski naraščaj učiteljišča v Mariboru živi v bedi, zlasti sinovi in hčere malih posestnikov in nižjih državnih uslužbencev hudo Občutijo težave časa. Ustanovili smo na šoli pomožno akcijo za prehrano najpotrebnejšim. Prispevamo vsi po svojih močeh. Ker so sredstva še premajhna, se obračamo na učiteljstvo s prošnjo: Podpirajte svoj naraščaj!
Prosimo vas, spomnite se onih časov, ko ste bili učenci učiteljišča v Mariboru. Mnogi izmed vas ste dobivali podpore ali od države ali drugih dobrotnikov. Bodite sedaj vi dobrotniki in podpirajte revno dijaštvo! Vsak najmanjši dar je pomoč. Prosimo vas, zbirajte med tovariši prispevke in nam jih pošljite! Za vsak dinar vam bo mladina hvaležna.
Prispevke sprejema: Odbor za prehrano dijakov na drž. učiteljski šoli v Mariboru.
Osebne zadele
—i Napredovali so v V. skupino z ukazom z dne 24. julija 1940. učitelji(ce): Baša Alojzija iz Ljutomera; Gregorič Angela iz Ljubljane; Ž&fear Ivan iz Kamne gorice; Iya-niuš Valentin iz Makol; Jerina Alberta iz Sv. Lovrenca; Lutar Štefan i «z Dolnje Lendave; Raznožnik Vida iz Ljubljane; Reja Leopold iz Maribora; Rigler Franc z Jevnice; Rus Terezija iz Ribnice; Firm Irena iz Radvanja; Šafarič Franc iz Sv. Jurja ob Pesnici.
—i V V. položajno skupino so napredovali: Ana Mitelhamer v Toplicah, Viktorija Flere, Franc Lončar, Ferdo Kokot v Ljubljani, Amalija Duh pri Sv. Trojici, Marija Windi-scher v Trbovljah, Leopoldina Rot v Konjicah, Amalija Žitko v Velikih Laščah, Štefanija Boječ v Petrovčah, Ivana Čebul v Vele-sovem.
—i V VI. položajno skupino so napredovali: Stanislav Žagar na Dobravi, Janko Kra-marič pri Sv. Petru pod Sv. Gorami, Stanislav Završnik v Kranju, Marija Gale v Sevnici, Nanica Semlič v Grosuplju, Marija Rupnik na Primskovem, Friderika Zupan v Žalni, Danica Erker v Dolnjem Karteljevem, Kristina Rade; na Senovem, Alojzija Ašič v Polhovem : cid-cu, Marija Vrtovec v Št. Vidu pri Brdu. Fra-nja Pivk na Pobrežju, Josipina Iglar v Šmartnem, Bogdana Mesojedec v Ljubljani, Ivan Šeško v Rušah, Alojzij Živko v Poljčanah, Danica Pohar v Radečah, Ana Zidar v Lem-bergu, Davorina Kegl v Vurbergu, Ivan Horvat v Mali Polani, Stanislav Skočir v Gornji Rečici, Aleksandra Jovan v Št. Petru. Rudolf Pipan v Trebnjem, Marija Turk v Metliki, Janko Moder v Trbonjah, Angela Horvat pri Zg. Sv. Kungoti, Ivana Gojnič v Vidmu, Evla-lija Milavec pri Sv. Miklavžu, Vida Gostinčar v Poljanah, Lavoslava Lipovšek v Semiču, Rozalija Kemperle v Železnikih. Ivan Lazar v Stični. Ivan Kadunc v Ribnici, Ljudmila Jaz-binšek pri Sv. Jakobu ob Savi, Melita Petelin
v Konjicah, Drago Krepek v Št. Vidu pri Grobelnem, Angela Gospodaric v Šmarju pri Jelšah, Dragotin Pečnik v Grižah, Angela Prelc v Šmarju, Maksimiljana Gros v Mohor-
—mm Šole, ki niso še javile imen poverjenikov, prosimo, da to čimprej store. V ta namen so bile razposlane frankirane dopisnice. Doslej se je odzvalo le 388 šol.
—mm Naročniki, ki niso poravnali vse lanske naročnine, prejmejo knjige le, če poravnajo lansko naročnino še v teku mesca oktobra t. 1. Opozarjamo ponovno na to vse naše poverjenike.
—mm Opozarjamo vse učiteljstvo prvih razredov, da bo izšel v kratkem nov zvezek Cicibanove knjižnice, ki bo obsegal najboljše sestavke iz 1. in 3. zvezka navedene knjižnice, ki sta pošla. Cena din 1,50.
—mm Zaloga 2. številke »Našega roda«
je pošla. Pripravlja se ponatis 2. številke, ki bo gotov do petka, v soboto pa se izvrši eks-pedicija. Prosimo svoje poverjenike, da ¡sporočijo to naročnikom in nam zamudo oprostijo.
—mm Za revne šole oddajamo posamezne številke nekompletnih letnikov »Našega rous« po 25 par. Pri naročilih naj navedejo poverjeniki, ali želijo zaradi morebitnega skupnega čitanja po več izvodov iste številke ali čim različnejše.
—mm Prvo številko »Našega roda« smo
poslali na ogled tudi šolam, ki niso imele doslej naročnikov in nimajo naročenega niti 1 izvoda za šolsko knjižnico. Šole, ki ne mislijo lista naročiti, prosimo, da nam to številko vS"aj vrnejo.
—mm O zadnjih publikacijah Mladinske matice piše »Ženski svet« v svoji VIII. številki med drugim:
Zvesta starim tradicijam je MM tudi to-pot ob zaključku šolskega leta dala slovenskemu otroku 3 knjižice, ki zopet pomenijo lep dar naši mladinski literaturi, ki je v ne-mali meri prav po zaslugi omenjene ustanove dosegla tako zavidljivo višino. Knjige MM so prejeli naročniki »Našega roda« (okoli 22.000 po številu), ki je ena najboljših revij v sodobnem jugoslovanskem mladinskem slov-
ju, Marija Ditrih v Ratečah. Elizabeta Rojnik pri Sv. Lovrencu, Anton Belihar v Križah, Amalija Breže pri Sv. Lovrencu in Franc Erjavec v Ljubljani.
stvu. Vsebina letošnjega je izredno aktualna, vsa v duhu časa, ker se ne izogiba realnosti, temveč skuša biti vodnik in nositelj zdravih idej tudi v sedanjih neurejenih razmerah. Prav tako so 3 knjižice MM logičen zaključek 9 (prav 11!) zvezkov omenjene revije.
O Adamičevi knjigi »Ljudje v viharju«
pravi, da je knjiga razgibane vsebine o dogodkih, ki so .se ob koncu svetovnega klanja dogajali na italijansko-avstrijski meji. Knjiga se zdi kritiku na nekih mestih oblikovno in vsebinsko pretežko obdelana. Zato pa meni, da bodo povest s tem večjim užitkom brali starejši in posebno oni veterani po naših vaseh, ki so bili sami priča nekaterim vojnim dogodkom, ki so v povesti izredno plastično opisani. O ilustracijah pravi, da so delo enega najboljših slovenskih slikarjev, Božidarja Jakca, in da so knjigi najprimernejši okras.
O Kunaverjevih »Zakladih sveta« pravi ocena, da je knjiga izredno pestra, zanimiva in poučna. Jezik je dovolj lahek, vsako poglavje se lahko obdela kot enota in prav zato je knjiga otroku razumljivejša, čeprav mu govori o čisto tujem svetu. Učitelju višjih razredov bodo »Zakladi sveta« pri pouku v veliko oporo.
O Ribičičevih »Upornicah« pravi kritika, da jo je pisatelj vzel iz kraljestva čebel. Avtorjev namen je bil — piše kritik dalje — da otrok zasluti važnost organizirane družbe, kjer sta oblast in delo pravično razdeljena, da prikaže vse razdiralne učinke raznih nergačev, ki hujskajo k uporu, ker se boje dela in hočejo živeti na račun drugih. Najmlajši čitatelj bo lahko užival pri branju izredno razgibanih dogodkov v panju, ki so pisani v živahnem, lahko umljivem jeziku. Vsi govori so pisani v rimani besedi, s čimer povest le pridobi na pestrosti. Slikarica Trčkova se je lepo uveljavila in skrbno, realistično risani prizori so v sladu z vsebino »Upornic«. Ocena se zaključuje is sledečim odstavkom: Publikacije MM pomenijo dar mladinskemu slovstvu, saj lahko te tri knjižice z vsem zaupanjem v njih etično vrednost izročimo v roke našemu otroku.
Učiteljski pravnik
—§ Celea: odgovor na vprašanje! Napravite prošnjo za nakazilo na finančni oddelek kralj, banske uprave — računovodstvo za ljudske šole in ji priključite overovljen prepis krstnega lista.
Naša gospodarska organizacija
POVERJENICAM ZADRUGE »DOMA UČITELJIC« V LJUBLJANI !
Ker imamo letos za Vse svete tri proste dni, izrabimo ugodno priliko in vas vabimo na sestanek, ki se bo vršil na Vernih duš dan 2. novembra t. 1. ob 9. uri dopoldne v Učiteljski tiskarni. Na dnevnem redu bodo važni razgovori glede našega nadaljnjega dela. Zato nujno prosimo vse naše poverjenice, da se sigurno odzovete.
Ker se bo sestanek vršil le ob zadostnem številu udeleženk, prosimo, da nam tozadevno sporočite vsaj do 18. t. m.
»Dom učiteljic«, zadruga z omejenim jamstvom, v Ljubljani.
Načelstvo (šola pri Sv. Jakobu v Ljubljani).
Stanovska organizacija JUU
Is društev Vabila
= JUU — SRESKO DRUŠTVO V KOZJEM sporoča, da bo redni letni občni zbor v sredo 16. oktobra 1940. v ljudski šoli v Kozjem. Udeležba — članska dolžnost.
Odbor.
= JUU — SRESKO DRUŠTVO V SLOV. KONJICAH bo imelo svoj redni občni zbor v soboto dne 12. oktobra 1940. v deški ljudski šoli v Slov. Konjicah. Dnevni red je objavljen v vabilih na posamezne šole. — Pozivamo vse člane, da se polnoštevilno odzovejo vabilu.	Odbor.
= JUU — SRESKO DRUŠTVO MARIBOR LEVI BREG bo imelo svojo redno letno skupščino v soboto dne 12. oktobra t. 1. ob pol 10. uri dopoldne v šoli v Krčevini. Na dnevnem redu so po točki 39. pravil JUU poročila društvenih funkcionarjev o delu u-prave v preteklem letu, pregled in odobritev proračuna za tekoče leto ter volitev delegatov za banovinsko in državno skupščino jUU tudi za bodoče leto in volitev članov stanovskega razsodišča. Ob 8. uri istega dne istotam bo odborova seja, h kateri naj točno pridejo vsi člani upravnega in nadzornega odbora! Učiteljski zbori naj blagovolijo oprostiti neljubo pomoto — nefrankirano jim poslano 1. društveno okrožnico, stroški jim bodo povrnjeni! Poravnajmo morebiti še zaostalo članarino! Vsi k občnem zboru!
Šolski radio
—r Torek, 15. oktobra 1940. ob 14.15. Spomini na Italijo; ga. Vida Viher. — Popis Italije na kratko, kakšna je in kaj rodi in ima ta sončna dežela. Naš prihod iz Švice v Italijo preko Simplona — popotni vtisi; vožnja ob prekrasnem jezeru Lago Maggiore; opis »avto-strade«; prihod v Milan; opis mesta na kratko in popis treh glavnih znamenitosti Milana: katedrale (Duomo) Palazzo Sforzesco in slovite Michelangelove slike »Zadnje večerje«. — Lago di Garda — popis vožnje ob jezeru (ceste — tuneli — predori itd.). Pado-va (»trolejbusi«). Prihod v Benetke: Doževa palača, Campanile, Markov trg, Zlata hiša, most Rialto, most vzdihljajev — morje, gondole -— golobčki. Doživljaji in vtisi; slovo od Benetk; vožnja proti domovini. Prihod v Ljubljano. Zaključek.
Petek, 18. oktobra 1940. ob 11. uri: Kako se izognemo jesenskim prehladom; g. dr. Fran-ta Mis.
—r V kmetijskem radiu bo v nedeljo 13. oktobra predaval g. Matija Raus: Skrb za zemljo pred zimo.
Učiteljska
tiskarna
—t Ko pridete v Ljubljano, Maribor ali Celje, ne pozabite obiskati Knjigarne Učiteljske tiskarne.
—t Peresa, svinčnike, kuverte, črnila, pisarniške in šolske potrebščine si najceneje dobavite v Knjigarni Učiteljske tiskarne v Ljubljani.
—t Nabavite si zgodovinske in zemljepisne slikice za pouk zgodovine in zemlje-pisja v III. razredu. Uspeh ne bo izostal. Serija 30 zemljepisnih ali 30 zgodovinskih slikic stane din 4,—.
—t V Knjigarni Učiteljske tiskarne v
Ljubljani in njenih podružnicah v Mariboru in Celju dobite vse pisarniške potrebščine za šolo in dom; knjige za šolanje svojih otrok; učila za vse šole; knjige znanstvene in leposlovne vsebine zase, za odraslo mladino, otroke, prijatelje in znance; merila in razne merilne instrumente za šolo in praktično uporabo; papir »J a s n i t« za kopiranje načrtov in skic. — V tiskarni se izvršujejo vsa v to stroko spadajoča dela od najnavadnejšega pa vse do najbolj finega večbarvnega tiska. — V knjigoveznici se vežejo knjige, brošure in izdelujejo najfinejša in tudi preprosta knjigoveška dela.
—t Iskreno priporočamo knjižico ing. Stanka Dimnika: Kako naj si uredimo naše domove za obrambo pred letalskimi napadi. Cena knjižici 5 din. Pri večjem odjemu 10 % popust.
Novosti na knjižnem trgu
—k Milovan Gavazzi: Pregled etnogra-fije Hrvata. Zagreb 1940. — Cena 10 din, — Založba kluba ABC. Broširana knjiga »Pregled etnografije Hrvata«, obsegajoča 80 strani, predstavlja v naši literaturi razveseljiv pojav. Ako upoštevamo načelo; da mora vsakdo, ki hoče med narodom uspešno delati, narod tudi poznati, tedaj moramo ugotoviti, da je klub ABC v Zagrebu začel povsem pravilno svoje delo. Glavno načelo tega kluba — popolna odprava nepismenosti po vsaj banovini Hrvatski — je privabilo zelq veliko inteligence, ki je pripravljena na požrtvovalno delo — in tudi že zelo marljivo deluje za uresničenje glavnega namena. In prav tem in pa tudi učiteljstvu in vsem onim ki delujejo med preprostim ljudstvom, bo tc delo zelo koristno in nizka cena tudi ne bc ovirala nabave. Doslej je izšel le prvi zvezek ki je bogato ilustriran in po vsebini zelo zaj nimiv. — Potrebno bi bilo, da bi tudi pri nas izdali slično delo.
—k Stanko Lapuh: Črni svat je. Založila Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 1940. Cena 16 din. V uvodu pravi avtor: »Uprl sem svoj pogled v skalnate domove skočnih gamsov in v zelene dvore, kjer prebivajo krivorepi trubadurji - žametni ruševci. Za okolje sem s: zbral planino Krmo.« — Tod se dogajajo dejanja, opisana v tej novi izvirni knjižici iz živalskega življenja. Na 46 straneh veliki osmerke je opisano življenje gamsov na povsem sličen način kot opisuje Feliks Salten življenje srn v svojem »Bambeku«, katerega prevod smo šele pred kratkim dobili. Tods čeprav v knjigi »Črni svatje« ni življenje v gozdu opisano tako izčrpno in na tako zanimiv način kot v »Bambeku«, vendar bo ta nova knjiga zanimala tudi našo mladino, kei je vendar le lep doprinos k naši literaturi u živalskega življenja.
—k Napredek, časopis za pedagogiju poc uredništvom dr. Sigismunda Čajkovca, J. De mazina in dr. Patakija priobčuje v svoji 7. šte vilki sledeče članke: Dr. Čajkovac: t Josip Kirin. — Edo Špoljer: O zadačama hrvatskof učiteljstva prema svome narodu. — Ljubics Godler: Kako obradujemo komplekse. — To mo Jurkovič: Moji pokušaji u nastavi počet nog čitanja i pisanja. — Ante Defrančeski. Potreba pokusnih škola. — Ferenčakovič: Za višu narodnu školu in še različne članke, ocel ne ter pedagoški in književni pregled. Upravi lista: Zagreb, Trg kralja Aleksandra 4.
—k Misel in delo, kulturna in socialna re vija. — Izšla je 8.-9. številka s sledečo vsei bino: Ing. Leon Kavčnik: Problem nesoraz mernosti cen industrijskih in poljedelski! proizvodov. — Ivan Hribar: Velika neznanka
—	Dr. ing. Nagode: Gospodarstvo- Slovence> v jugoslovanski državi pa v slovenski bano vini. — Obzornik: t Stevan S. Bobčev. — Vojna se nadaljuje (dr. B. Vrčon). — Novž srednja šola v Italiji. — Poročila: Pietro Silva II Mediterráneo dal' Impero Italiano. — Raz govori izmedu Staljina i Velsa. Letna naroč nina za revijo 60 din. — Uprava v Ljubljani Gosposvetska cesta 4.
—k Modra ptica, leposlovna revija, ki iz haja vsak mesec enkrat na 32 straneh, priob čuje v svoji oktobrski številki: Vsevolod Mi hajlovič Garšin: Strahopetčevi zapiski. — Via dimir Bartol: Umetnost Bogomira Magajne
—	Ivo Brnčič: Problem mladosti v Cankarjev; duševnosti in literaturi. — Janez Žagar: So neti. — Poročila. — Razno. — Letna naročni na na revijo, ki je vključena v redne publika cije Založbe Modre ptice, znaša 100 din. -i Uprava: Ljubljana, Ulica 29. oktobra št. 1.
volnenega blaga za plašče, kostumi in obleke
A. c£ £. Skaberne
Ljubljana
Is listov
—1 Odredba za učitelje. Prosvetni minister dr. Korošec je podpisal odredbo, po kateri se bodo ljudskošolski učitelji v teku letošnjega šolskega leta lahko dodeljevali na delo v druge kraje, v katerih so šole zaradi pomanjkanja učiteljev zaprte. Dodelitve lahko trajajo več kakor tri mesce. Dodeljeni učitelji nimajo pravice do dnevnic. Brž ko se bodo te šole zasedle z novimi učitelji, se bodo dodeljeni učitelji vrnili na svoja stara službena mesta. (»Slovenec«. 8. X.)
—1 »Kupna moč kmetov se je povečala«
je naslov članka v »Slovenskem narodu« z dne 7. oktobra. Člankar trdi, da se je kmetijsko blago bolj podražilo kot industrijsko. Med drugim navaja naslednjo statistiko in trdi:
Razlika
Indeks cen blaga, v kmetovo ki ga kmet	korist
Leto	prodaja kupuje (indeks, točk)
1937.	100	100	— •
1938.	VI. 122,20 101,03 21,17
1938.	XVI. 117,52 100,86 16,66
1939.	VI. 118,63 101,45, 17,18
1939.	XII. 112,26 103,93 8,33
1940.	I.	135,34	124,81	11,03 1940.	II.	143,16 125,86	17,30 1940.	III.	150,49	126,60	23,89 1940.	IV.	153,89	128,94	24,95 1940.	V.	156,80	129,11	27,69 1940. VI.	150,57 131,61	18,96 1940. VIL	157,31	131,21	26,10 1940. VIII.	180,02 141,98	38,24
Za osnovo so vzete cene iz leta 1937.
Vsekakor je pa zelo prizadeto uradni-štvo, v nekaterih primerih celo bolj kakor delavstvo, če se oziramo za zmanjšanje kupne moči konsumentov. Upoštevati moramo, da je bila državnim uslužbencem šele 1. septembra odobrena draginjska doklada. Državno uradništvo živi po večini v mestih, kjer so se življenjske potrebščine podražile od 1. 1937. do letos avgusta za 40,32 %. Podražitev življenjskih potrebščin pomeni zmanjšanje kupne moči uradništva in delavstva, če se hkrati ne zvišajo njihove plače odn. mezde. Uradniške doklade so bile zvišane za 5 do 12 %. Potemtakem je bila kupna moč uradništva septembra — čeprav bi se septembra nič več ne podražilo — za 28,32 do 35,32 % manjša kakor leta 1937.
Povprečna delavska mezda je bila letos avgusta za 22,65 % višja kakor leta 1937., a kljub temu je bila kupna moč delavstva za 9,52 % manjša.
Tudi laiki vedo prav dobro, da se je kupna moč kmetov povečala, medtem ko delavci, uradniki, upokojenci itd. trpe vedno bolj.
—1 Razdolžitev uradništva je naslov članka v »Domoljubu« z dne 2. oktobra, ki pravi
med drugim: »Toda tudi uradniški stan nekaj pomenja, čeprav danes vobče že zdaleka nima tistega ugleda v očeh pretežnega dela ljudstva, kakršnega je imel nekoč. A pomnite, da naš današnji uradnik ni sin tujega, nam nenaklonjenega, če ne sovražnega naroda, marveč je kri naše krvi. Zato mislim, da je prav in v redu, ako posvetimo nekaj več brige tudi uradniškemu vprašanju v listu, ki je glasilo širokih plasti iz vrst našega ljudstva. — Zadolžen je bil kmečki stan. Toda zadolžen je bil in najbrž bo še bolj tudi naš uradnik in upokojenec. Ako je kmet steber države — krepek in močen — je pač en nosilni steber. Ni pa edini! Tudi o uradniku smelo postavimo sporedno trditev, da je drugi steber države. Zato mislim, da ne grešimo, ako glasno in javno povemo: Storite kaj še za razdolžitev uradništva! — Naj se dovoli uradnikom in upokojencem brezobrestni kredit za večletno dobo, a del odplačila naj prevzame pač država. Oblast pritiska na zasebna podjetja, da naj zvišajo prejemke svojim uslužbencem, okleva pa, da bi prednjačila z dobrim zgledom ter pričela — sama pri sebi.«
—1 »Noben otrok ne sme biti lačen« je
naslov članka v »Jutru« z dne 8. oktobra. Člankar ugotavlja, da bo pri ustanavljanju Šolske kuhinje delala največje težave gmotna stran. Med drugim pravi tudi: »Pod geslom ,Noben otrok ne sme biti lačen' bo prišel do svoje prave zakonite veljave ,Sklad za zdravstveno zaščito učencev'. Ta sklad je deljen na dva dela: na pokrajinske sklade pri ban-skih upravah in na osrednji sklad pri Državni hipotekami banki. Mislimo, da je osrednji sklad, ki se zbira že 10 let, dosegel znesek 15 milijonov dinarjev. Ta sklad je zdaj treba mobilizirati, vplivne besede bodo to tudi dosegle. Pokrajinski skladi se uporabljajo po posebnem proračunu. Za pametno sestavo tega proračuna se morajo pobrigati tisti, ki moralno, stvarno in formalno odgovarjajo za zahtevo: ,Noben otrok ne sme biti lačen'. Od besed do dejanj naj bo vsaj v tem primeru samo en kratek korak, ki je zmogljiv!«
—1 »Slovenski narod« z dne 8. oktobra prinaša pod naslovom »Vprašanje nabave šolskih knjig in zvezkov« razmotrivanja o tem perečem vprašanju. V članku je rečeno, da je socialno šibke družine z velikim številom otrok treba razbremeniti skrbi za šolske potrebščine. In pravi med drugim: Zlasti v današnji dobi, ko mnogim družinam primanjkuje denarnih sredstev za najnujnejšo dnevno prehrano in za nabavo neogibno potrebne zimske obleke in obutve ter kuriva, je treba storiti vse in poiskati vsa razpoložljiva socialna sredstva, da v nobenem primeru ne ostane noben otrok brez neogibno potrebnih učil. Družine socialno niže stoječih slojev, ki so obdarjene z velikim številom otrok, je treba razbremeniti teh skrbi, a otrokom moramo omogočiti uspešno šolsko pripravljanje za življenje.
Mladinska matica