Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
57. Madjarski kmet.
(Konec.)
Čikoši 80 še vsak pot pokazali, da so predrzni in hrabri bojevniki, vzlasti sijajno so to pokazali za časa znane madjarske ustaje. Madjarski huzarji slove po vsem svetu, in večina teh junakov so čikoši. V obče je življenje čikoševo zelo nemirno in tudi ne more drugačno biti. Narodni značaj madjarski sam ob sebi nagiba či-koša k individualni neodvisnosti, čemur izdatno pripo-maga samovoljno življenje na konju, ki ga nosi po nepregledni pusti, na kateri mu tako rekoč nikdo meje ne stavi. Zato se čikoši radi spozabljajo, udajajo se razbrzdanemu življenju, naposled se zgube k tolovajem, zaradi katerih je Ogerska na slabem glasu od nekdaj.
Goveji pastir ali guljaš ni okreten Rot čikoš, ali tudi on je korenjak, kar ga je. Veljave nima tolike, kakor čikoš. Obleka mu je bolj zavaljana. V levici nosi dolgo, močno, z železno ostjo okovano gorjačo, s katero tepe, drega in kroti uporne junce, in v desnici drži skoro devet vatlov dolg in debel bič, s katerim poka, da je veselje. Lase ima črne, dolge in zmršene, letajo mu okolo rujavega, zagorelega obraza, in glas njegov, kedar ga izpusti iz sebe, podoben je na vso moč — govejemu. Ogerska goveda je poskočna, in po letu, ko jo komarji presilno nadlegujejo, rada zbezla in se razkropi na vse strani. Dostikrat mora guljaš poklicati ua pomoč čikoše, ki mu na brzih konjih dohite razkropljene rogače, obrnejo in zopet zdrve skup.
Ce v čardi, to je, samotni krčmi na pusti, ali v vasi na ženitovanju naletiš na zelo razposajenega mladeniča, ki strastno dudla, ali flavta ter z nogo ob tla bije, kakor da je ob pamet, tedaj bodeš skoro gotovo pogodil, če rečeš, da je to ovčji pastir. Kedar mu tista v glavo šine, ne drži ga nič nazaj, brez vse skrbi prepusti čredo svojim psom, ki so tako veliki, da se jih celo volkovi boje in jim s pota gredo, ter prijezdi na oslu k gostilni. Drugekrat pa je pameten in se ne gane od črede. Po celo uro stoji oprt ob dolgo sekirico, in opazuje čredo, ali pa rezlja lesene žlice. V obče je ovčji pastir prav miren, prijazen in dobrodušen človek.
Osoren in hudoben pa je svinjski pastir, ki pohaja dan za dnem med krulječimi prašiči. Potika se po hrastovih in bukovih šumah, kjer dobiva žival dovolj piče. Veljave on nima tolike, kakor ostali pastirji, in to zato ne, ker je služba njegova zaničljiva ponosnemu Madjaru. Vedno potikanje po šumah in med prašiči pa tudi ne more blagodejno delovati na njegov značaj. Zato so ti pastirji resnobnejši, tihi, zamišljeni in odljudnejši od ostalih kmečkih stanovnikov. Svinjski pastir ne ljubi petja in godbe, mesto z dudlami se igra z balto, ki jo neznansko spretno vihti. Izurjen je tako v metanju balte, da malokedaj zgreši svoj cilj. Meče v viš, in vjema brez da bi se kaj poškodoval. Ni vselej varno srečati taktga pastirja na samem.   Mogoče, da te bode poprosil perišče
___    164    ___
tabaka; če mu ga daš, ali ne daš, to ti ne pomaga dosti. Hudomušnik vse eno zapodi balto svojo za teboj, če se mu ravno poljubi. Zato veli pregovor: Svinjski pastirje varen pred vsakim, a ni vsak pred njim. Ker so te bu-tice tako divje, toraj ni čuda*, da so jih uže toliko na smrt obsodili in obesili. Svinjske pastirje slabo plačujejo, zato se ne pulijo dosti za te službe, samo ubož-nejši in malo brihtni mladeniči se ponujajo za-nje.