94 Pregledni članek / Review article ATRA VMATSKA ZDRA VSTVENA NEGA – NEPOGREŠLJIV A PRI OBRAVNAVI OTROKA IN/ALI MLADOSTNIKA ATRAVMATIC HEALTH CARE – INDISPENSABLE IN THE MANAGEMENT OF THE CHILD AND/OR ADOLESCENT M. Tominšek Klinični oddelek za otroško in mladostniško nevrologijo, Pediatrična klinika, UKC-Ljubljana, Ljubljana IZVLEČEK V zdravstvu se delo z otrokom razlikuje od dela z odraslim bolnikom zaradi neprestanega spreminjanja otro- ka, kar je posledica telesnega in duševnega razvoja ter rasti. Medicinska sestra mora poznati dejavnike, ki vplivajo na zagotavljanje kakovostne atravmatske zdravstvene nege otroka. Njeno profesionalno delo zahteva ustvarjanje pogojev za izvajanje otrokom prijazne zdravstvene nege. S tem upošteva načela in vrednote zdravstvene nege. V članku so prikazani dejavniki, ki pogojujejo kakovosten atravmatski pristop v zdravstveni negi in vloga medicinske sestre, kot nepogrešljive pri obravnavi otroka in/ali mladostnika. Ključne besede: atravmatska zdravstvena nega, otrok/mladostnik, medicinska sestra. ABSTRACT Working with a child in the health care system differs from working with an adult patient due to the child’s constant changing as a result of physical and intellectual development and growth. A nurse must be familiar with factors that affect the provision of quality atraumatic health care of the child. Her professional work requires the creation of conditions for the implementation of child–friendly health care, thus respecting the principles and values of health care. The article presents the factors that determine a quality atraumatic approach to health care and the nurse´s role in ensuring that atraumatic health care is indispensable in dealing with the child and/ or adolescent. Key words: atraumatic health care, child/adolescent, nurse. UVOD K ljudem usmerjena zdravstvena nega upošteva njihove potrebe na način, ki omogoča vzpostavitev demokratičnega in partnerskega odnosa. Partnerski odnos pomeni enakopraven in enakovreden odnos do vseh objektov v zdravstveni negi (1). V zdra- vstvu se delo z otrokom razlikuje od dela z odraslim bolnikom zaradi neprestanega spreminjanja otroka, ki je posledica telesnega in duševnega razvoja ter rasti. Spremenila se je miselnost, da je otrok kot nepopisan list. Sprejemamo ga kot pristojno in popolno majhno bitje, ki ima svojo osebnost, ki jo moramo spoštovati (2). Slov Pediatr 2010; 17: 94-100 Slov Pediatr 2010; 18 95 Atravmatsko zdravstveno nego lahko opredelimo kot kakovostno zdravstveno nego, ki zadovoljuje potrebe posameznikov ali skupin. Medicinska se- stra ovrednoti opravljeno delo glede na postavljene standarde in merila, ki morajo biti sodobni, učinko- viti in uporabni, da jih lahko dosežemo. Za izvajanje atravmatske zdravstvene nege morajo biti medicin- ske sestre strokovno usposobljene, kar pa ne zagota- vlja kakovosti zdravstvene nege, saj nanjo vplivajo dejavniki, ki jo pogojujejo. DEJA VNIKI, KI POGOJUJEJO KAKOVOSTEN ATRA VMATSKI PRISTOP V ZDRA VSTVENI NEGI Dejavniki, ki pogojujejo izvajanje atravmatske zdra- vstvene nege pri bolnih otrocih in mladostnikih, so: • stopnja spoznavnega razvoja otroka; • otrokova osebnost; • starši oziroma otrokovi skrbniki; • sporazumevanje; • dokumenti, ki opredeljujejo vlogo in način ure- sničevanja pravic otrok in njihovih staršev. Pomembno vlogo imajo tudi: • osebnost medicinske sestre ter • standardi in merila zdravstvene nege. STOPNJA SPOZNA VNEGA RAZVOJA OTROKA Odzivanje otrok je v splošnem odvisno od njihovih izkušenj v medsebojnih odnosih in temelji bolj na posebnostih dogajanja, vezanega na bolnišnico, kot pa na osebnost otroka. Otrokovo mišljenje ni po- manjšano mišljenje odraslega. Njegov spoznavni razvoj in razvoj mišljenja potekata postopno vse do obdobja, ko razume sebe in svet okoli sebe kot mi, odrasli (3). Infantilno obdobje - od rojstva do 2. leta starosti V zgodnjem infantilnem obdobju si otrok gradi osnove zaupanja iz dobrih izkušenj in zadovoljstva ter občutka varnosti. To so zametki, pomembni za pozitiven pristop in navezovanje stikov ter ohranja- nje povezav z ljudmi in okoljem. V poznem infantil- nem obdobju se razvije občutek o vzročni povezavi stvari in o pričakovanju dogodkov v podobnih polo- žajih (2). V tem obdobju otrok ne razume pomena bolezni (3). Obdobje predšolskega otroka - od 2. do 6. leta starosti Obdobje se razdeli na obdobje zgodnjega (od 2. – 3. leta) in obdobje poznega (od 3. – 6. leta) otroštva. V obdobju zgodnjega otroštva otrok pogosto priha- ja v nasprotje s seboj. To je obdobje svojeglavosti. Otrok s silami išče in skuša razširiti meje, ki so mu jih postavili odrasli. Poskuša ugotoviti obseg svojih sposobnosti. Ljudi se še boji. V obdobju poznega otroštva otrok postaja samozavesten. Zaveda se, da je samostojna osebnost in ni več povsem odvisen od staršev. Začne se proces socializacije. Njegova sposobnost dojemanja in potrpežljivosti je omeje- na. V obdobju predšolskega otroka je pomemben način izražanja jezik in domišljijska igra, mišljenje še ni logično. Oblikuje si svoj svet, ki ga sestavlja- jo pridobljene izkušnje, želje in strahovi. Bolezen pojasnjuje z zunanjim dogodkom, na katerega je po- zoren (3). Je običajno zelo prilagodljiv bolnik, do- vzeten za pohvalo in laskanje. Pogosto sprašuje po dejstvih in pričakuje izčrpne in smotrne odgovore. Obdobje šolskega otroka - od 7. do 11. leta starosti Otrok je zmožen logičnega reševanja problemov, če se nanašajo na dogajanje »tukaj in zdaj«, ne more pa razmišljati abstraktno. Bolezen opisuje v izrazih oseb, predmetov in dogodkov iz neposrednega oko- lja. V tem obdobju otrok prvič ugotovi svojo vlogo pri obvladovanju bolezni (3). Postavlja vedno bolj zahtevna vprašanja in pričakuje odkrit odgovor. S socialnim razvojem pridobi razumevanje občutkov in misli drugih, kar je pozitivno za vključevanje v zdravljenje. Obdobje mladostnika - od 11. leta do 18. leta starosti V obdobju pubertete otrok zmore razmišljati ab- 96 Slov Pediatr 2010; 18 Section 0 straktno, ukvarja se s hipotetičnimi situacijami in tehta možnosti. Na tej stopnji je otrok oziroma mladostnik zmožen v razlago bolezni vključiti tudi vlogo duševnosti. Narašča zavedanje, da lahko misli in čustva vplivajo na telesne funkcije in ozdravitev (3). Bolezen lahko doživlja kot problem. Pojavijo se skrbi o neodvisnosti, zunanjem izgledu, spreje- manju spolnosti, načrtih za prihodnost. Ogroženo je prizadevanje k avtonomnosti in lastni identiteti. Pojavi se želja o sodelovanju pri odločitvah oziroma dejavno sodelovanje pri zdravljenju. OTROKOV A OSEBNOST Vsak otrok ima svojo osebnost (3). Zdrav, krepak, včasih tudi trmast tip otroka, ki je ne- utrudljiv, podjeten in rad raziskuje, je uravnovešen, poln samozaupanja in dobro sodeluje pri obravnavi v bolnišnici. Nasprotje je boječ, ranljiv, zelo obču- tljiv otrok, poln pesimizma in negotov v stresnih si- tuacijah. Prag za bolečinske dražljaje pri teh otrocih je pogosto zelo nizek. Ti otroci potrebujejo posebno pozornost in jim moramo večkrat natančno in počasi razložiti postopek, ki ga bomo uporabili. Samozavesten, čustveno stabilen tip otroka se ob- naša mirno, vedro in je lahko nekoliko samovšečen. Nasprotje je čustveno nestabilen otrok, impulziven, z izbruhi nenadzorovanega smeha ali joka. Ima buj- no domišljijo in se lahko obnaša kot pravi tiran. Ob stresu nenadzorovanega joka, se je z njim skoraj nemogoče sporazumevati. Potreben je miren, a od- ločen pristop s trdnim namenom, da ne popustimo. Ekspresiven, dobro sodelujoč tip otroka je odprt, to- pel in naraven ter brez težav pri navezovanju stikov z ljudmi. Nasprotje je zadržan, umikajoč se in »vase zaprt« tip otroka. Daje vtis, da je ločen od ostalih in da želi, da tako tudi ostane. Zelo veliko časa, potr- pljenja in ljubeznivega prigovarjanja potrebujemo, da se mu približamo. STARŠI OTROKA Pri obravnavi na področju pediatrične zdravstvene nege so del obravnave tudi starši. Zavedati se mo- ramo, da otrok pripada svojim staršem in da je naše delo odvisno od njihove privolitve in sodelovanja (2). O bolezni se otroci učijo od staršev, vendar ne neposredno iz njihovih razlag, temveč iz njihovih odzivov na stvari in dogodke. Zato je pomembno, kako bodo starši ravnali, da se bo otrokovo stanje čim prej izboljšalo (3). Ločimo več tipov staršev, od katerih so odvisne la- stnosti otrok. Otroci dominantnih staršev so plašni, nezaupljivi ali celo sovražni in nesrečni. Otroci svo- bodnih, dovoljujočih staršev imajo malo samonad- zora in samospoštovanja, manjka jim neodvisnost. Otroci uglednih, demokratičnih staršev so samoza- vestni, imajo dober samonadzor, sposobni so sode- lovanja in so v pravi meri zadovoljni z življenjem ter s samim seboj (2). Profesionalno delo zdravstvene nege vseskozi pote- ka pod nadzorom in v luči zahtev s strani staršev (4). Naše osnovno delovanje je usmerjeno na otroka in na odnos do njegovih staršev (1). Za otroka so starši vsemogočni in najvišja avtoriteta. Če otroci vidijo, da so zlomljeni in obupani, jih je zelo strah. Poleg tega se počutijo odgovorne za njihovo stanje. Kljub zaskrbljenosti in strahu je najvažnejša vloga staršev, da so otroku v oporo. Če svoj strah prenašajo na otroka, je še bolj preplašen in zaskrbljen. Umirjeni starši otroku zelo olajšajo težke trenutke, ki jih do- življa (3). Večina ljudi je vzgojenih tako, da mislijo, da izražajo privrženost in naklonjenost, kadar trpijo skupaj z drugim. Vendar s tem nič ne pomagajo. V takih trenutkih je v pomoč človek, ki je vitalen in samozavesten. Doživljamo ga kot osebo, ki ve, kaj je treba narediti. To otrok potrebuje od staršev in zdravstvenega osebja. SPORAZUMEV ANJE V ATRA VMATSKI ZDRA VSTVENI NEGI Zaupanje kot temeljni odnos med medicinsko se- stro, bolnim otrokom in njegovimi starši je odvisno od uspešnega sporazumevanja (1). V človeški na- ravi je, da so zaupanja vredni ljudje tisti, ki zaradi določenih lastnosti v nas vzbudijo ta občutek, zato se torej posameznik odloči, da jim bo zaupal. Po- znani so kot pošteni, zanesljivi, pristni, topli, ob njih občutimo sprejemanje in pripravljenost pomagati. Slov Pediatr 2010; 18 97 Tudi otroci razumejo in občutijo zaupanje enako in še bolj preprosto (5). Tako kot je pomembno prido- biti zaupanje staršev, je potrebno enako pozornost namenjati tudi otroku. Iz naglice ali povsem iz ma- lomarnosti lahko zapravimo že pridobljeno otroko- vo zaupanje (6). DOKUMENTI, KI OPREDELJUJEJO ATRA VMATSKO ZDRA VSTVENO NEGO Medicinska sestra mora biti seznanjena z nekaterimi temeljnimi dokumenti, ki so vir informacij, tako za starše, otroke, sodelavce in družbo, kot tudi za sam poklic. Poznavanje dokumentov vpliva na profesio- nalno delo medicinske sestre in na njeno filozofijo dela, ki zajema (1): • spoštovanje otroka, • zaščito otroka, • spoštovanje staršev, • sproščeno vzdušje, • celovitost posameznika in • počutje medicinske sestre. Dokumenti kot so Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ustava Repu- blike Slovenije, Konvencija o otrokovih pravicah, Listina o pravicah otroka v bolnišnici, so le del po- sameznih določil in razumljivo je, da se tudi spre- minjajo. Poznavanje in uveljavljanje pravic vseh oseb (otrok, starši, medicinska sestra) v zdravstveni negi zagotavlja prijazno, atravmatsko in kakovostno zdravstveno nego (1). OSEBNOST MEDICINSKE SESTRE Osebnost medicinske sestre sestavljata dva enako pomembna dela (8): • osebnostna (človeška) podoba z osnovnimi člo- veškimi potezami/lastnostmi in • poklicna podoba s poklicnimi lastnostmi. Temeljni pogoj za osebnostni (človeški) lik (podobo) je telesna, duševna, duhovna in socialna zrelost, kjer je posebej pomembna sposobnost sožitja z ljudmi, predvsem vživljanja v njihovo stanje (empatije) in vzpostavljanja partnerskega odnosa tako z zdravim kot z bolnim posameznikom in/ali skupino (8). Osebnostni lik, na katerem slonijo poklicne poteze, tvorijo temeljne človekove poteze (8): • človekoljubnost, • socialnost, • humanost, • moralnost, • dobrohotnost, • dobronamernost, • čustvena zrelost ipd. Poteze njene poklicne podobe temeljijo na vseži- vljenjskem učenju, delu na sebi in sposobnosti pri- lagajanja nenehnim spremembam na delovnem me- stu, kjer izstopata njena strokovnost in ustvarjalnost (8). STANDARDI IN MERILA ZDRA VSTVENE NEGE Standardi so sprejete in veljavne norme, ki oprede- ljujejo dejavnost zdravstvene nege in stopnjo kako- vosti zdravstvene nege. So sredstvo oziroma orodje za merjenje kakovosti. Biti morajo dinamični, da jih je možno prilagajati in spreminjati. Odražati morajo vidike sodobne zdravstvene nege, najnovejše ugo- tovitve raziskovalnega dela, podprte s praktičnimi izkušnjami, strokovno usposobljenost in pristojnost članov negovalnega tima. Hkrati pa morajo odražati tudi specifičnost posameznega področja zdravstvene nege. Standardi opredeljujejo tudi pogoje za izvaja- nje zdravstvene nege in pričakovane rezultate (7). Merila standardov opisujejo strukture (kdo, kje in s čim bo izvedel določeno dejavnost), kaj moramo zagotoviti, da dosežemo pričakovane rezultate. Vsa ta merila morajo biti zagotovljena, da lahko bolni- kom/varovancem zagotovimo varno zdravstveno nego (7). Interno postavljeni standardi in merila zdravstvene nege Kliničnega centra Ljubljana (Sonček) ne upo- števajo posebnosti zdravstvene nege otroka/mlado- stnika, vključevanja staršev v zdravstveno nego in individualnega pristopa ter tako medicinsko sestro omejujejo pri zagotavljanju atravmatske zdravstve- ne nege. 98 Slov Pediatr 2010; 18 Section 0 VLOGA MEDICINSKE SESTRE Medicinska sestra mora poznati dejavnike, ki po- gojujejo atravmatsko zdravstveno nego, saj njeno profesionalno delo zahteva ustvarjanje pogojev za izvajanje otrokom prijazne, atravmatske zdra- vstvene nege. S tem upošteva načela in vrednote zdravstvene nege. Pristop in obravnavo otroka določajo otrokova starost in osebnost, bolezensko dogajanje in starši. Medicinska sestra mora upoštevati raznolikost bo- lezenskih dogajanj, psihološke, čustvene in social- ne potrebe otrok v različnih starostnih in razvojnih obdobjih z različnim izvorom in ozadjem (social- nim ali kulturnim). V procesu zdravljenja bolnim otrokom zagotavlja enakovreden položaj, staršem pa posreduje informacije in jih poučuje o njihovih pravicah ter o drugih predpisih. Medicinska sestra mora poznati otrokove odzive in njegov psihološki razvoj. Le tako lahko razu- me posebne potrebe otrok, ki se razlikujejo glede na starost otroka in njegovo zrelost. To ji poma- ga urediti opažanja, razložiti vzroke za neugoden potek dogodkov, ugotoviti, kaj je bolj učinkovito in predvidevati, kaj za otroka pomeni sprejem v bolnišnico oziroma zdravljenje ter z njim poveza- ni diagnostično-terapevtski postopki. Občasno se sreča z otrokom, ki potrebuje zelo skrben in pre- tehtan psihološki pristop. Izvajanje pritiska – si- ljenje otroka k sodelovanju – ima ravno nasprotni učinek in oteži nadaljnje zdravljenje, potreba po zdravljenju pa je prisotna vse življenje. V takem primeru je potrebno veliko časa za ponovno vzpo- stavitev otrokovega zaupanja. Pri svojem delu medicinska sestra posveti veliko pozornosti, obzirnosti in razumevanja upošteva- nju otrokove zasebnosti. Posebno skrb nameni otrokom s posebnimi potrebami ali ob morebitni otrokovi prizadetosti. To vključuje zaščito pred telesnim izpostavljanjem, zaščito pred obravnava- njem in vedenjem, ki zmanjšuje samospoštovanje ali otroka smeši in ponižuje. Za ublažitev telesnega in čustvenega pritiska ter bolečin, ki jih doživljajo otroci, je potrebno spre- jeti preventivne ukrepe v okviru zdravstvene nege. Program izvajanja zdravstvene nege in diagnostič- no-terapevtskih posegov mora biti prilagojen in- dividualnim potrebam otroka. Zagotavljati mora predhodne informacije o načrtovanih posegih in odpravljati ali omejiti okoliščine ter dejanja, ki jih otrok opiše kot stresna. Potrebno je zagotovi- ti učinkovito in sodobno blažitev bolečin, s čimer odpravimo ali omejimo bolečino pri diagnostično- -terapevtskih posegih. Medicinska sestra informacije otroku posreduje na način, ki ustreza njegovi starosti in ravni razu- mevanja. Predhodna obveščenost o vseh ukrepih, ki jih je potrebno sprejeti, je prvi pogoj za dejav- no udeležbo otrok in staršev pri odločanju (9). Razumeti mora otrokov položaj, mu dovoliti, da izrazi svoje mnenje, spodbudi postavljanje vpra- šanj, zagotovi odgovore nanje in tolaži otroka, ko izrazi zaskrbljenost in strah. Vključi ustrezno pripravljeno besedno, vidno-slušno in pisno gra- divo ali drug način predstavitve. Če je le mogoče, informacije posreduje v navzočnosti staršev, razen kadar otrok, ki že zmore razumeti zadevo, prepove staršem dostop do njegove zdravstvene dokumen- tacije. V takih primerih mora osebje zelo skrbno preučiti položaj in otroku zagotoviti zaščito in podporo (9). Medicinska sestra mora biti sposobna in pripra- vljena otroku in staršem prisluhniti, z njimi rav- nati spoštljivo, se učinkovito sporazumevati, ob nesoglasjih pa biti sposobna in pripravljena doseči prijateljski sporazum. Poskrbeti mora za ustvar- janje dobrega medsebojnega odnosa med vsemi osebami vključenimi v zdravstveno nego, za kar je potrebno poznavanje uspešnega in učinkovitega sporazumevanja. Starši ponavadi dobro sodelujejo z zdravstvenimi delavci, vendar jih moramo seznaniti z otrokovimi težavami in potrebami, jih pomiriti in jim poma- gati doumeti, da je njihov otrok neodvisna oseb- nost, ki ima svoje načine obvladovanja stresa (2). Medicinska sestra staršem svetuje, jih spodbuja in podpira pri odločitvi, da ostanejo z otrokom v bol- nišnici, pri čemer upošteva njihove domače oko- liščine. Pri tem ne določa kakršnih koli posebnih meril. Ustvariti mora okvir, znotraj katerega bodo starši lahko dejavno sodelovali pri oskrbi svoje- Slov Pediatr 2010; 18 99 ga otroka v bolnišnici. Zagotavlja popolne infor- macije o negi otroka in urniku dela na oddelku, jih podpira pri vključevanju v zdravstveno nego, sprejema odločitve staršev in se z njimi pogovori, kadar so potrebne spremembe glede pomoči star- šev pri okrevanju otroka. Informacije staršem za- gotavlja ves čas od sprejema do odpusta, vključi tudi informacije, ki so potrebne za nego otroka po odpustu iz bolnišnice. Posreduje jih v varnem in zasebnem okolju ter brez stresa in časovnih ome- jitev. Vedno preveri, ali so informacije pravilno ra- zumeli. Oseba, ki staršem posreduje informacije, naj bo izkušen član zdravstvene nege, ki je vešč dobrega sporazumevanja. Medicinska sestra mora staršem posredovati tudi vsebine temeljnih doku- mentov oziroma predpise, ki zagotavljajo pravice vseh udeležencev v zdravstveni negi in v skladu z njimi tudi ravnati. Medicinska sestra mora biti sposobna empatije, tako do otrok kot tudi do staršev. To pa ne pomeni, da se samo postavi v njihovo življenjsko situacijo. Njena empatija mora izhajati iz osnovne psiho- loške predpostavke, da smo ljudje različni, da se drugi razlikujejo od nas. Razumeti mora njihovo gledanje na stvari in njihove vrednote ter predpo- stavljati, kako bi se v danem položaju počutil člo- vek, ki razmišlja na tak način. Zaradi neprilagojenih standardov in meril ter po- sebnosti zdravstvene nege otroka/mladostnika mora medicinska sestra postaviti temelje razisko- valne dejavnosti na tem področju. Proučiti mora možnosti za spreminjanje standardov in meril in prav je, da ugotovitve znanstveno in praktično podkrepi ter pričakovane izide usmeri na področja posebnosti zdravstvene nege otroka/mladostnika. V svoje raziskovanje mora vključiti vse dejavnike, ki ovirajo zagotavljanje kakovostne atravmatske zdravstvene nege. ZAKLJUČEK Atravmatska zdravstvena nega je nepogrešljiva pri obravnavi otroka in/ali mladostnika v bolnišni- ci in predstavlja specifično področje zdravstvene nege. Medicinske sestre, ki delajo z otroki in/ali mladostniki, morajo biti strokovno usposobljene in sposobne empatije. Poznati morajo dejavnike, ki pogojujejo izvajanje atravmatske zdravstvene nege, predvsem pa usmerjeno in učinkovito delo- vati na področju spreminjanja strandardov in kri- terijev zdravstvene nege. Nepričakovani odzivi otroka med hospitalizacijo so lahko opozorilo ali dober pripomoček za prepo- znavanje in razumevanje naših lastnih odzivov na otroka kot bolnika in starše ter delo z njimi. LITERATURA 1. Zorec J. Pomembni dokumenti v zdravstveni negi otroka. Obzor Zdr N 2001; 35: 197-204. 2. Košir N. Predšolski otrok – pacient v zoboz- dravstvu. Zobozdrav Vestn 2005; 60: 125-32. 3. Vrba L. Otrok in mladostnik v bolnišnici. Moj otrok mora ostati v bolnišnici. Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje. Ljubljana 2009; 17-29. 4. Kranjec T, Krašovec R, Primožič J. Sožitje staršev, otrok, medicinskih sester in zdra- vstvenih tehnikov v času zdravljenja otrok v bolnišnici. Obzor Zdr N 2003; 37: 189-92. 5. Žemva B. Moj otrok mora ostati v bolnišnici. Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje. Ljubljana 2009; 5-16. 6. Breštan M. Pomen zadostne in pravočasne in- formiranosti staršev in otroka ob sprejemu v bolnišnico. Maribor: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev me- dicinskih sester, babic in zdravstvenih tehni- kov Slovenije. Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v operativni dejavnosti. Strokovni seminar, 2005; 47-51. 7. Hajdinjak A, Meglič R. Pomen standardov v sodobni zdravstveni negi. Obzor Zdr N 2001; 35: 29-35. 8. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slove- nije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Doseglji- vo na: URL: htt://www. Zbornica-zveza.si/ medicinske sestre in babice.aspx. 08.05.2010 9. Priscilla Alderson: European charter of children´s rights. Dosegljivo na : URL: htt://www.cirp.org/library/ethics/ alderson/, 19.04.2010 100 Slov Pediatr 2010; 18 Section 0 Kontaktna oseba/Contact person: Majda Tominšek, dipl. med. ses. Klinični oddelek za otroško in mladostniško ne- vrologijo Pediatrična klinika Univerzitetni klinični center Ljubljana Bohoričeva 20 1000 Ljubljana Prispelo/Received: 25. 4. 2010 Sprejeto/Accepted: 10. 5. 2010