8 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 SPOMENIKI RIMSKE UMETNOSTI V SLOVENIJI* PETER PETRU Značajska poteza danes slovenskih pokrajin je V njihovem zemljepisnem položaju na križ- potjih Evrope, kar se izraža kot stalnica v družbenem, političnem, gospodarskem in du- hovnem pogledu z njeno odprtostjo, ki je pol- na pretoka raznih vplivov in izredne dinamike tudi v kulturnem pogledu. Na minulo tvor- nost v Sloveniji vplivajo kulturna žarčenja iz sosednjih območij, ki jih prevzemamo, pre- valimo in obogatene posredujemo dalje. Zato na eni strani srečujemo med našim arheolo- škim gradivom tudi edinstvene dokaze sploš- nega duhovnega in materialnega — predvsem likovnega — razvoja človeških združb v pre- teklosti, na drugi pa vidimo, da je za umeva- nje antične dobe prvobiten preplet izročila treh avtohtonih civilizacij : ilirske, keltsko-no- riške in venetske. Te domorodne kulture ima- jo tudi svojo umetnostno govorico bodisi epsko pogojeno situlsko umetnost ali iz podobnih os- nov nastal, z zagrobnim verovanjem spojen li- * Razpravo, kil jo objavljamo, je dr. Petru od- dal uredništvu »Kronike« spomladi letos, nepo- sredno pred svojo nenadno smrtjo. Razprava je dopolnjeno predavanje, ki ga je imel v jeseni leta 1982 na Dimaju. kovni izraz Japodov na področju Slovenije, Hrvaške in Bosne ter vzhodnoalpsko keltsko- noriško drobno kiparstvo predrimskega ob- dobja, zasidrano v abstrakciji in begu pred realizmom. Zaradi teh iztočnic kažejo naši kraji določene posebnosti v primerjavi s splo- šnorimskimi duhovnimi in tvarnimi ostalina- mi. Geopolitični okvir, ki zgovorno kaže ome- njena vplivna območja ter izrazito prehodno- -posredovalno vlogo Slovenije, dajejo Alpe, Kras in poslednji izrastki panonske ravnice s pripadajočimi griči; temu ustreza troje rim- skih provinc: Illyricum, kasnejša Pannonia, Noricum ter italska regija Venetia et Histria. Prihod Rimljanov v 2. stol. pr. n. št. ter postopna kolonizacija zajema sukcesivno Istro 177, tergestansko kraško zaledje 128, Naupor- tus/Vrhnika je po Tacitu v zadnjih desetlet- jih republike »municipii instar«, medtem ko je osrednja Slovenija romanizirana šele po Oktavi j ano vih japodskih vojnah: Emona Ljubljana 14. n. št., Geleia/Celje je klavdijska ustanova, Vespazijan povzdigne v municipij Neviodunum/Drnovo pri Krškem, Andautoni- jo/Ščitarjevo pri Zagrebu, Flavia Solva/Leib- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 9 nitz/Lipnica, medtem ko postane Poetovio/ Ptuj kolonija za Trajana. Ta utečeni razvoj se pne vse do markomanskih vojn v drugi po- lovici 2. stol; ki so očitno spodrezale gospodar- ske osnove in je tako tudi spremenjena kul- turna podoba. Ta zareza je tako močna, da predstavlja pravo ločnico, po kateri sledi usta- litev, izražena v pojavu likovnih spomenikov na podeželju, kar vodi k ponovnemu vzponu v uporabi likovnih spomenikov v času podio- klecijanovske izgradnje obrambnega obzidja na iliro-italskih vratih. Zato tu naš prikaz delimo na dva dela, ker je tudi mlajšim stva- ritvam laže poiskati nove in drugačne idejne osnove pri mitraizmu ter predvsem zgodnjem krščanstvu. Prihod Rimljanov oznanja novo obdobje v historičnem razvoju naših krajev. Z uvedbo pilsanih sporočil o vzhodnoalpskih prebivalcih in pokrajini pri rimskih pisateljih stopi slo- venski prostor v zgodovino. Rimska družba je presegla vse civilizatorične stvaritve prejšnjih dob in stopila s tem nad vse, kar je dosegla v tem pogledu prazgodovina. Uradni sli, popot- niki, legije itd. so prinašali v novo pridobljene dežele rimsko kulturo, govorico in materialne dobrine, s čimer se je pričela načrtna romani- zacija in vključevanje naših dežel v sredozem- sko antično omiko. Prebivalce naših krajev so preplavili v rim- ski polindustrijski proizvodnji izdelani pred- meti. Okusno narejeni in ceneni množični iz- delki, s katerimi so se domačini srečevali po- slej vsak dan, so prežemali njihov okus in gledanje. Dosežki rimske proizvodnje so iz- popolnjeni do take mere, da jim v tradicijo in podedovane obrtniške okvire vklenjena pra- zgodovinska proizvodnja ni bila konkurenčna. Namesto poprejšnjih ročnih izdelkov z vred- nostjo unikatov in izvirnega spomenika, so na- stopili svojo pot predmeti množične proiz- vodnje z oblikovalsko kakovostjo. Kamor je prišel Rimljan v teh zgodnjih ča- sih, je prinesel mimo drugega likovno okra- šene spomenike od novcev z realistično pred- stavo opremljene s pisavo do oljenk z mnogo- vrstnimi žanrskimi in drugimi upodobitvami, raznolično keramoplastiko ter ne nazadnje z uradnimi kipi boštev in vladarjev. Tako je rimsko likovno občutenje silovito zapljuskalo k nam, čigar stilni razvoj pomeni tudi odmev na vsakokratna iskanja izraza velike umetno- sti Rima in Aquileie (Ogleja), teh za naše kraje odločilinh srčik umetnosti. Vrh tega kaže spomeniško izročilo naših krajev v an- tični dobi mnoge samonikle posebnosti v pri- merjavi s splošnorimskimi duhovnimi in tvar- nimi ostalinami; navedemo lahko povsem iz- virno obrobo reliefov z noriško-panonsko vo- Drnovo, hišasta žara, 1. stol. {Narodni muzej, Ljubljana) luto ali kot drugo avtohtono prvino hišaste žare Latobikov, (gl. si.!) ki zavzemajo med evropskim kulturnozgodovinskim gradivom arheoloških obdobij izvirno mesto. Ne le, da pomenijo v zapuščini celotnega rimskega im- perija posebnost, ampak so tudi edini bolj pogosti likovni izraz antike na jugovzhodu Slovenije, na Dolenjskem in v Beli krajini in posebna prvina v provincialnorimskem izro- čilu jugovzhodnih Alp. Medtem ko je prazgodovinska umetnost is- kala intimen stik s človekom prek zgovornih podrobnosti v sprejemljivih merilih, vidi rim- ska umetnost svojo izpovednost v presega- nju naravnih in ljudskim merilom prilagoje- nih spomenikov. Ta svojevrstna poteza pro- vincialnorimske umetnosti v Sloveniji in njena težnja po monumentalnosti ter preve- ličevanju je prišla do polne veljave v velikih gradbenih spomenikih. Po zaslugi kolektiv- nega pojmovanja občih obvez je Rimljanom uspelo tudi pri nas ustvariti monumentalne dosežke v arhitekturi, najbolj celovito izpri- čane v mestih in njihovi premišljeni urbani- 10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 stični zasnovi. Preplet vojaško skromne in re- prezentativne razkošne utrdbene arhitekture srečujemo prvič na Heraklejevih vratih v Pu- li, postavljenih v smeri prazgodovinskega ob- zidja. Takoj za tem pa ima, novo avgustej- sko obzidje Pule bogato razčlenjena dvojna vrata in znameniti Sergijev slavolok, ki se mu približujejo po resni arhitektonski zgradbi in umirjenem okrasu t. i. Rikardova vrata/Arco di Ricardo v Ter geste ju/Trst, ki so del ceza- rijanskega obzidja mesta, kakor sledi iz na- pisa. Avgustejska utrdba Emone pa je nasprotno od tega čisto vojaška in brez arhitektonskih dopolnitev z likovnimi sestavinami. Vendar pa preseneča, da so že v času izgradnje pred- videli, da bo ob severozahodni vogal mesta vkomponirano gledališče, kakor je to primer tudi v sosednji koloniji Tergeste, medtem ko je nam vsem znani amfiteater/arena v Puli zunaj obzidja. V Emoni vidimo, da je že v času načrtovanja premišljeno izdelani urba- nistični plan upošteval vse javne funkcije me- sta v shemi vojaškega tabora, obogatenega se- veda tudi s potrebnimi klesarskimi izdelki. Klesarsko zahtevne naloge so reševali vo- jaki še v času markomanskih vojn. V taboru II. italske legije v Ločici pri Celju, kjer so po- sameznosti obzidja, vrata, kanalizacija itd. iz rezanih kamnov. Nasprotno tlorisni zasnovi Emone in Ločice pa kaže tloris civilne naselbine Nauportus, kraja, kjer se začenjajo Tacitovi Annales z uporom treh legij, cesto drugačno tlorisno za- snovo, prilagojeno merkantilni vlogi mesta, ki v pomanjšani izdaji zrcali to, kar sedaj osvetljujejo velikopotezna izkopavanja pred- rimske noriške metropole na Stalenski gori Magdalensbergu. Bogat okras, klesarsko ob- delan arhitektonski okras svetišča in zgradb Nauportusa dokazuje, da je kamnoseštvo pri- vatno bilo v tem času sposobno prevzeti tudi zahtevnejše naloge. Kakor je tu viden po etruščansko zasnovanem svetišču prodor cen- tralnoitalskega načina grajenja svetišč, tako se srečujemo v Puli z enim najlepše ohranje- nih in skladnih: z Avgustovskim templjem. V Parentium/Poreču pa dokazuje t. i. marefor- forum s svojimi stebri, arbitravi, timpanoni itd., da so že v avgustejskem času tudi javne zgradbo s polnimi pilastri; v Emoni srečamo kanona za tovrstna poslopja, Avgustejsko za- snovan forum v Emoni pa ima bolj močno zgradbo B polnimi pilastri; v Emonni srečamo tudi nenavadno zgradbo med mestnimi sta- novanjskimi insulami tako z bogatim portika- tom in dvorano z dvignjenim tribunalom, ki jo upravičeno štejemo za praetorium, vsa- kokratni bivak najvišjih državnih osebnosti, kakor ga je videl B. Saria v razkošni vili pri Poetovioni, ko je primerjal njen tloris s tlo- risom vile v Löffelbachu na Štajerskem. Za primerjavo lahko navedemo iz kolonialnega agerja Poetovione razkošni pompleks term v Aquae lasae/Varaždinske Toplice, kjer so likovni spomeniki izrednih kvalitet krasili ko- pališče in ki ga je dal Konstantin Veliki ob- noviti ter opremiti s freskami, na katerih so predstavljeni tudi zgodnjekrščanski motivi. Toda 'ostanimo pri zgodnejših spomenikih. Kakor smo videli, so že v obdobju naseljeva- nja prihajale k nam oblike domorodnih ital- sko-etruščanskih in klasičnih form templjev. Prilagajanje izvirne rimske stavbarske dedi- ščine občutenju tukajšnjih keltskih starosel- cev in tlorisu njihovega svetišča, kjer cella sega nad portikat, se priliči celjsko Herakle- jevo svetišče z osrednjim templjem, ki ga ob- kroža mogočen ambulatori j z vgrajenimi ka- pelicami. Na kraju lahko o stavbnih spomenikih re- čemo, da so prevzeli arhitektonske dosežke rimske civilizacije. Javne stavbe: templji, ba- zilike, kurije itd. prenašajo razviti korintski slog in neverjetne dosežke antičnih stavbar- jev pri gradnji dvoranskih zgradb. "Bogat ar- hitektonski okras je, sodeč po ohranjenih eie. mentih spodbudil klesarje, kiparje, slikarje, muziviste, štukaterje in druge k doseganju najbolj popolnih slogovnih rešitev. Ti primerki visoke kamnoseške spretnosti izpričujejo isto umetnostno občutenje, kakor ga posredujejo k nam prineseni portreti cesar- ske hiše. Pri teh izjemnih plastikah gre za umetnine, ki so jih prinašali (ali kalupe zanje) iz osrednjih delavnic, od katerih domneva prof. Erna Diez eno v Rimu oz. Kampaniji, ka- teri pripisuje portret cesarja Tiberija iz Ptuja; drug portret istega vladarja, narejen v nad- naravni velikosti in, odkrit prejkone v Ljub- ljani (gl. si.!) pa zastopa v našem gradivu iz- delek akvilejskih delavnic. Izrazite in jasne poteze kažejo znamenja veristične obravnave z močnimi težnjami po idealiziranju in pove- ličevanju. Ta idealizirajoča sestavina in meh- koba je v nasprotju z ostro, rekli bi celo su- rovo izdelavo pričeske, kar nakazuje, da je bila soha izdelana za postavitev na prostem. Podobni znaki na portretu Hadrijana iz zbir- ke v graščini Apače na Muri govore isto; za- to pravi Erna Diez: »Telesnost celote, povze- to stilizirani lasje, delno idealizirajoče, delno po naravi zvesto upodobljene poteze, ki pa so delno skrepenele, kažejo na provincialno delo. To krepijo tudi podrobnosti: manjkajoča s svedrom dodelana zrkla in zanemarjena ob- delava hrbtne strani. Portret je torej samo- svoja stvaritev provincialno rimskega pečata KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 11 Ljubljana (?), portret cesarja Tiberija, zač. 1. stol. (Narodni muzej, Ljubljana) in se ne da vzporejati ne povezovati z no- beno od številnih znanih upodobitev tega ce- sarja. Morda pa poprsje ni bilo odkrito daleč od današnjega mesta shrambe (Ptuj)? V tem primeru bi bil tako prvi Hadrijanov portret iz Podonavja, čeprav je cesar donavske province večkrat obiskoval pa tu doslej — nedojem- Ijivo — ni predstavljen s kipom.« Ob primerih uvožene visokokakovostne pla- stike pa opažamo v zadnjem času — kakor ka- že tudi Hadrijanovo poprsje — med spomeniš- kim fondom naše zemlje prvovrstno rimsko umetnostno zapuščino. Po zaslugi velikih izko- pavanj in obsežnih obnovitvenih del na antič- ni nekropoli v Šempetru pri Celju smo sedaj dobili arheološke dokaze za bogato kulturno življenje v naših krajih. Sedaj nam nagrobni- ki v Šempetru, poleg spoznavanja antičnega grobnega rituala in številnih vprašanj o za- snutku in arhitekturi spomenikov omogočajo predvsem razumevanje predstavnega sveta provincialnih bogatašev. Doslej smo se pri ta- kih vrednotenjih opirali na Orfejev spomenik na Ptuju, saj je ta najustrezneje predstavil ve- rovanje pitagorejsko bodisi z zamaknjenim petjem Orfeja pred živalmi, s prizorom, ko Se- lene bedi nad spečim Endimionom, prizorom bega pred smrtjo ali plesa blaženstva v dioni- zično-bakhantskih rajanjih Orfeja med Tra- čani, do psov-kerberov, ki varujejo nedota- kljivost duš. 2e Orfejev spomenik s svojimi merami in izdelavo v enem kosu kaže na premožnost na- ročnika (nekega duumvira oz. dekuriona Poe- tovia), še bolj pa je to vidno v Šempetru. Da imamo v Šempetru opraviti s finančno moč- nim naročnikom spomenika, izhaja iz dejistva, da je grobnica družine Spektacijev narejena iz pohorskega marmorja in visoka skoraj 10 m, kar ji daje tudi med tovrstno dediščino v im- periju izjemno mesto. Naročilo grobnice, ki je v svojem času stala gotovo več kot milijon sestercev, ni zanesljivo, če za njim ne istoji vrhunsko organizirana ter po umetniški po- tenci močna klesarska delavnica. To v prime- ru Šempetra ter Celja, Ptuja, Starš na Drav- skem polju, Zagrada pri Prevaljah in drugih najdišč stebriščnih spomenikov prihaja še bolj do veljave, če vemo, da je na teh nekro- polah še več podobnih grobnic in med njimi tudi take, ki segajo v višino od 16—20 m. Spričo tega lahko opravičeno domnevamo in trdimo, da so v jugovzhodnoalpskem območju kiparske in freskantske skupine, ki so tukaj gojile svojevrstno in visokokakovostno umet- niško tvornost. Sprva je v okviru t. i. »Sol- datenkunst« navezana na ta popularni umet- nostni izraz, čigar težišče je Podonavje, da bi nato omogočila samosvojo klesarsko ustvarjalnost, kakor so jo nakazovale že ar- hitektonske stvaritve, vključuje v fortifika- cije, templji in druga javna poslopja s svoji- mi zahtevnejšimi arhitektonsko-okrasnimi deli. 2e za te potrebe je bilo nujno odpreti kamnolome tako po kupoli Teoderihovega mavzoleja znamenito Nabrežino/Aurisino, ki v zgodnji antiki zalaga Akvilejo, Tergeste in v prvih desetletjih tudi Emono s finim drob- nozrnatim marmorjem. V avtarkičnem in po- trebam priličenem iskanju surovin so odprli nato kamnolome v Podpeči pri Ljubljani, Pi- javškem pri Krškem, Vitanju pri Celju in Smartnem na Pohorju. Očitno je velik obseg potreb in zahtev omogočil ekonomsko (Spre- jemljive ponudbe ob zagotavljanju ugodnih življenjskih pogojev klesarjem. V določenem obdobju v predmarkomanskem drugem sto- letju pa je celo pritegnil sem, kot rečeno, umetnike, ki bi naj opravili tudi najbolj za- htevne likovne stvaritve. Kakor je sedaj vi- deti v Šempetru, so želje naročnikov in nji- 12 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Rifnik pri Šentjurju, portret mladeniča, konec 1. stol. (Narodni muzej, Ljubljana) hov pogled na svet osnovno idejno ozadje pri vsebini likovnih upodobitev na nagrobnikih. S simbolizmom svojih nagrobnikov spajajo ve- likaši naših krajev južni Norik in sosednje pokrajine z najvišjimi kulturnimi dosežki Gr- kov in Rimljanov. Povedno zasnovam in pita- gorejsko oprti so mitološki prizori, s katerimi so okrašene grobnice in katerih motivika čr- pa iz zakladnice helenskega duha, iz Homer- je ve Ili j ade in drugih grških ter rimskih (naj- bolj Ovidovih Metamorfozah) slovstveni del ter kažejo ne le seznanjenost, ampak celo in- timno doživetje umetnin. Posamezni prizori so na grobnici Spektacijev do take mere do- miselno zasnovani, da nas z veliko izpovedno silo popeljejo do odhoda na trojansko vojno, po težki poti Ifigenije do vrnitve v krog do- mačih, ko se ponovno po dolgi odsotnosti vrne v objem svojcev. Smisel pripovedi je na dla- ni: kakor nas kruta smrt loči, vendar se bo- mo ponovno srečali in živeli skupaj, torej mi- selno, ki jo pri nas končno oblikuje krščan- stvo z vero v vstajenje. Isto doživetje o ob- navljajočem se življenju, od brezživljenjske gluhote v mrzli zimi do brstenja pomladi po- sredujejo reliefi s personifikacijami letnih časov. Podobno simbolična je upodobitev sa- tirja in nimfe, prispodobe nastajajočega no- vega življenja, Herakla in Alkeste (gl. si.!), ki jo heroj znova vrne v življenje, relief Gani- meda, ki ga orel dvigne k bogovom, ter do- vršen in občuten prizor ko Zevs-bik odnaša Evropo prek morja v lepše, novo življenje. Tako vidimo, da preveva vse upodobitve mi- sel o tem, da se po navideznem krutem odho- du ponovno srečamo, da se po smrti vidimo in znova zaživimo v krogu svojih domačih, ali pa da bomo deležni najvišjega božanskega blaženstva. Kakor je videti iz tega kratkega orisa ve- like izpovedi šempetrskih grobnic, morejo le Šempeter v Savinjski do- lini, Herakles in Alkesta, čelni relief Vindonijevega spomenika iz konca 1. stol. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 13 tako celostni spomeniki omogočiti, da vse- stransko dojamemo antično dediščino naše domovine, da pa so hkrati silna opora pri raz- lagi posamičnih spomenikov ali izoliranih re- liefov, odkritih v velikih množinah v Vzhod- nih Alpah. Ko se torej naslanjamo na to, za našo rimskodobno arheologijo hrbtenično najdbo, je najbrž prav, da jo predstavimo v kratkem ekskurzu, saj sodijo ti nagrobniki po Toynbeejevi in Gabelmannu med samosvoje razkošne oblike dediščine te vrste v naših provincah. Šempeter pri Celju je najdišče, kjer so 1952 zadeli na rimsko nekropolo z več monu- mentalnimi marmornimi grobnicami (gl. si.!). Po sedanji presoji je teh grobnic sedem (šti- ri so 1961 rekonstruirali); vrh tega pa je več preprostih pokopov v pepelnicah oz. sarko- grafih; na ločenem vzhodnem grobišču pa so odkrili 91 temeljev zidanih jaškastih grobnic. Marmorne grobnice so služile za pokop sež- ganih mrličev. Ostanke upepeljenih pokojni- kov so spravili v žare in te v posebne komore — pepelnice — na vznožju grobnic. Posebnost šempetrskih grobnih spomenikov je njihova nadgradnja s podobami pokojnikov in balda- hinom, podprtim s stebri nad njimi. Zato so šempetrske stebriščne grobnice (viš. od 8,25 do 5,60 m) izvirne oblike arhitekture rimske- ga obdobja. Najstarejši spomenik v Šempetru je Vindonijev nagrobnik, postavljen v leta ok. 60 po n. št. (J. Klemene). Stilno sta upodobi- tvi Vindonija in žene realistično posredovani, pri čemer je žena Julija upodobljena s pou- darjenimi osebnostnimi karakteristikami. Slo- govno je pomemben čelni relief s prizorom He- rakla z Alkesto, saj se srečujemo z značil- nostmi arhaizirajoče novoatiške šole, ki je delovala v Rimu v prvi polovici 1. stoletja. Največja šempetrska rimska grobnica ste- briščnega tipa, postavljena članom rodbine Spektacija Priscijana, je nastala v sredini 2. stol. in je dokaz do popolnosti izpeljanega na- rativnega realističnega sloga. Najbolj se iz- raža ta stil na kipih pokojnikov, prizorih Ifi- genijinega ciklusa in posebej v upodobitvah živali, kjer je umetnik z resnično veščino in obvladovanjem posnel plastičnost telesa in njegova razmerja. Ti reliefi krasijo večinoma pepelnico: V spodnji vrsti so na vogalih pred- stave letnih časov, spredaj obeh Dioskurov — Kastorja in Poluksa — med njimi so pri- zori Ifigenijine poti, tako žrtvovanje v Avlidi, Ifigenija v Tavridi in beg s Tavride s svetini kipom — ksoanonom Artemide. V zgornji vr- sti okrasa pepelnice je med reliefi herojev in satir j a z nimfo upodobljen verjetno rop He- lene in na nasprotnem polju bitka, ohranje- na le v fragmentu; na čelni strani je napis z Šempeter v Savinjski -dolini, pogled na grobnico Ennljev Iz sredine 2. stol. omembo očeta in sina Spektacija Priscijana, ki sta oba opravljala funkcijo duumvira iure dicundo v Celeji. Ločen napis nad tem je po- svečen materi Justi in je postavljen med upo- dobitvi bega pred smrtjo — konja v zasedi dveh levov in dveh psov, preganjajočih zaj- ca; tu se friz nadaljuje ob strani s hipokampi. Arhitektonsko ločena prvina so na tej ravni postavljeni stebri in anti, ki podpirajo balda- hin nad kipi pokojnikov. Baldahin je okrašen z grifoni in geniji smrti, zatrep z Nereido in glavo meduze kot apotropeičnim odbojnim znamenjem. Na slemenu so bili kipi grifo- nov. Arhitektonsko najbolj skladen je nagrob- nik rodbine Enniji (gl. si.!), ki ga stavlja prof. Klemene v začetek 2. stol. Stilno bi ga smeli pripisati posebnemu rimskemu umet- nostnemu obdobju, ko likovni spomeniki ba- ročno kipijo, kar se kaže na nagrobniku Enni- ja v bohotnih obrobah, razgibani kompoziciji in kipečih telesih, na baldahinu, kjer so vse ploskve okrašene in obdelane ter je teko uve- 14 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Ijavljeno načelo horror vacui. Baldahin je znotraj kasetiran in izpolnjen s cvetovi; na dveh poljih pa nastopa košara, polna plodov in rib, kar prav tako povezujejo z verovanjem v vstajenje. Baročnost se izraža na reliefih še z vzalovljenim in napihnjenim oblačilom Ev- rope, prelivajočih se valovih, na katerih pla- va bik, na stranskih prizorih. V proporcih in podajanju figuralike pa opažamo popolnost v smislu verne upodobitve. Spričo skromnega likovnega okrasa je t. i. četrta grobnica stilno težje opredeljiva. Od figuralne plastike se je ohranila upodobitev žene Tutorije Avite in njenega vnuka Rusti- ka, ki kaže značilno shematiziranje 3. stol. v slogu »ljudske umetnosti«. Stranski ploskvi imata le okvir za noriško-panonsko voluto in so po notranji površini le narezane, kar do- kazuje, da sta bili ometani in poslikani s fre- sko. To kaže tudi verjetno, da je bil ves spo- menik pobarvan. Ker je tudi tip grobnice svo- jevrsten, pripisuje Kolškova nagrobnik v slo- govnem pogledu novim poenostavljenim vzo- rom in konceptom in hkrati novim težnjam, ki se začno uveljavljati v poznoantičnem ob- dobju. Zeljo po lepšanju srečujemo tudi na drugih nagrobnikih, kjer so poteze upodobljencev zmehčane in požlahtnjene. Primere za tak na- čin navajamo iz Trsta, Iga pri Ljubljani in Črnomlja v Beli krajini. Istočasno pa se sre- čujemo tudi z anepigrafskimi spomeniki — a téte coupée jim pravi Lambrechts — kjer je umetnik podal silno impresivne portrete, pol- ne značaja; primere navajam iz Trsta, Trojan, Atransa, Iga pri Ljubljani, Sevnice itd. Ta stil podajanja je prevladoval do 3. stoletja, ko je postala navada postavljanj nagrobnikov splošna in so preplavili ti izdelki tudi zakotne vasi ter zato opredeljujejo to stopnjo z nazi- vom antični ljudski stil. V ta umetnostna nagnjenja moremo uvrstiti tudi obe, v naravni velikosti izdelani plasti- ki: celejanskega noriškega vojaka in emon- skega dostojanstvenika. Pri prvem vidimo, da je moral biti v renesansi dopolnjen z glavo, ki izniči tudi antični videz same plastike oficirja v paradni opravi. Pri emonskem do- stojanstveniku pa že dejstvo, da je skulptura narejena v pozlačeni izvedbi, da nosi senator- ski čevelj in da ima pridvignjeno držo, kaže, da je pred nami upodobitev neke zelo visoke osebnosti. Ob odkritju 1836 so povezovali soho z literarnim virom, po katerem so pri Emoni oz. Atransu vrgli s stebra Konstantinove ki- pe. Kasneje je prišlo do datacije v 1. istol. za- radi sprememb najdb v okolici odkritja; ob poskusu datacije znamenite glave iz lulium Carnicum pa je za te kipe postavil Mirabella -Roberti dataci j o v trajanski čas. Meni osebno se zdi frizura in zamaknjen pogled upodob- Ijenca bolj kažiprst za časovno uvrstitev v kasno antiko; mislim celo, da bi mogel biti upodobljen cesar Magnencij, ki je v času spo- padov s Konstancijem II. 351/352 bival v Emoni. Ko smo že govorili o peripetijah s cesarski- mi kipi, moram omeniti, da je Konstantin Ve- liki dal razbiti v obdobju konfrontacijo Li- cinijeve kipe v Emoni. Odkriti portret ob iz- padnih vratih proti Aquileji je odlično opre- delil Ložar in postavil datacijo v konec 3. stol.; sedaj postavlja skoraj identičen portret Maischlova v čas tetrarhije in ga pripisuje Liciniju. Tako tudi s podlage odbit portret iz Emone predstavlja zelo verjetno Licinija. Ponovna obuditev kamnoseštva in klesar- stva v začetku 3. stoletja je le v manjši meri črpala spodbude iz poprejšnje stopnje z njeno dovršenostjo v podajanju človeških in žival- skih teles. Zelo številne so spodbude iz prvo- bitnih domačih umetnostnih nagnjenj Ilirov in Keltov. Po markomanskem vdoru prevlada v rimski umetnosti tudi drugačno gledanje na smisel umetnine. Sedaj se uveljavi namreč ljudski stil v upodabljanju. Osnovno spodbu- do in usmeritev mu je dajalo širše umevanje Celje, boginja Celeia na prestolu, 3. stol. (Joanneum, Gradec) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 15 Ptuj, prizor z Mitro vim žrtvovanjem bika — motiv Avrelija Valentina iz 3. stol. (AIJ 303); Pokrajinski muzej, Ptuj) spomenikov. Naročikom ni šlo toliko za v vseh podrobnostih naravno zvesto upodablja- nje, kolikor za splošno vsebino upodobitve. Značilnost teh mlajših klesarskih spomenikov npr. pisarja z vranja (si.!) je tudi risarski kon- cept in v obrisih uspešno zajeta gmota telesa, ki pa so v odločilnih detajlih površno izdelani, večinoma nesomerni, pri čemer so ornamen- talni vzorci zakrnjeni, rastlinski okras trte skrepenel v dvodimenzionalno shemo: ali sim- bol. Zato je ta ploskovita umetnost bliže risar- sko zasnovanemu pripovednemu podajanju staroselcev dn je očitno doživela priljubljenost med prebivalstvom. Bila mu je tudi spričo svo- jega nezahtevnega pristopa dosegljivejša, um- Ijivejša, bolj prilagojena človeškim merilom in dovzetneje likovno prebujajočemu se prebi- valstvu v odročnih predelih. Zelo vešče so segli po tem ljudem umljivem stilu podajanja tudi pri ponazarjanju ver- skih ikonografskih motivov, kakor to kaže relief Jupitra s Heraklom iz Ptuja. Se bolj pa se tega poslužujejo nove religije, kakor spri- čujejo v en croix tehniki izdelani reliefi iz poetovijskega mitreja (gl. si.). Ta na glavno sporočilo reducirana likovna podajanja do- sežejo svoj vrhunec v zgodnjekrščanski dobi 7. upodobitvijo Oransa s Svetih gor nad Bre- žicami (gl. si.), kjer so sicer somerja figure v očitnemu disproporcu, vendar pa je preprošči- na poenostavljenega motiva, njegova nazorna, a nedodelana in morda prav zaradi tega še bolj izvirno rustikalna oblika ljudem svoje dobe v podajanju in sporočilnosti bližja. Zelo na kratko bi kazalo opozoriti še na; freskantstvo in mozaično umetnost antične do- be v Sloveniji, ker omogoča komparativno oceno medsebojnega oplajanja, saj je iz bliž- Sveta gora na Bizeljskem, predstavitev oransa iz 5.-6. stol. 16 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 njih panonskih predelov znan napis z omem- bo pictores peregrini, iz Ptuja pa motivno in v detajlih posnet prizor Evrope, kakor nam je znan iz Šempetra. Po analizah Plesničarjeve je očitno, da so že v prvi fazi rimske naselitve stenske slika- rije bodisi dekorativne ali figuralne izvedbe- no popolne. Kako visoke stopnje ponazarja- nja razpoloženjskosti so obvladovali slikarji, kažeta nedavno v Celju odkrita freska z likom Apolona, ki se po veščini in umetniški poten- ci upodabljanja božanstev lahko meri z do- sežki bližnjih in daljnih središč; le nekoliko slabša je kompozicija in obvladovanje per- spektive prizora račk v ločju, odmev nilske pokrajine, ki je drugače ohranila vse prvine razpoloženjskosti izvirnika. Stensko slikarstvo srednjega cesarstva na prehodu v pozno antiko izraža okras grobnice iz Neviodunuma s prizori sedmine, cirkuške scene in moža, ki na vozu pelje sod, kjer je videti prehod v poenostavljanje in risarsko podajanje. Temu slogu bi mogli prišteti tudi upodobitev zapornih zidov na iliro-italskih vratih, imenovanih kot sistem Claustra alpi- um luliarum — v priročniku Notitiae digni- tatum. Na tej risbi iz 5. stol. so slovenske po- krajine prvič upodobljene; njihovo kasnejšo pitoreskno inačico predstavlja rokopis v Bod- laien Library, s katerim tudi ponazarjamo stopnjo takratnega prenosa krajinske podobe Ajdovski gradeč nad Vranjem pri Sevnici, upodobitev pisarja, konec 3.—zač. 4. stol. (Narodni muzej, Ljubljana) Hrušica nad Colom, paradni oklep s figuralnim okrasom iz 3. stol. (Narodni muzej, Ljubljana) V umetnostno govorico. Na vrhu hribov prika- zano zaporno obzidje je del načrtno zgrajene obrambe alpske verige od Liguri j e do Kvar- nerja. Pri tem dajejo Rimljani alpskim vrho- vom in prelazom vzvišen, prav simboličen po- men naravnega varuha rimskega cesarstva. Enako kariero in ločnico so pomenile idejne spremembe v poznem cesarstvu, ko je rimsko -antično mnogoboštvo zamenjal krščanski monoteizem. To je videti tudi v nadalj- njem razvoju slikarstva in muzivistike, ki od prejšnjega načina upodabljanja te- lesno in tridimenzionalno zasnovanih pri- zorov prehaja vse bolj v risarsko shemo, kar se izraža na stropnem okrasu poslopja ob baziliki v Ljubljani, predvsem pa mozaikov Emone, Celeije, Parenti j a in Pule, kjer vidi- mo, kako opuščajo polni in impresivno podan prizor z risarsko-ploskovitimi rešitvami. Hkrati pomeni ta novi način likovnega izra- žanja poudarjanje barvitosti ploskev in opu- ščanje podrobnosti, ali pa je to podrejeno enotnemu konceptu. Likovna umetnost se ta- ko podredi arhitekturi in postane njeno do- polnilo. Izvirnost novega sloga zgodnjekrščan- ske umetnosti je v prvinah doživetega sporo- čila v malem, v velikem pa odkritje vloge pro- stora in skladnosti likovnih sestavin v arhi- tekturi. V arhitekturi so potrebe in pogledi zgodnje- ga krščanstva, kakor je znano, botrovali v KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 17 temeljih spremenjenim stavbnim rešitvam. Krščanski obred se v nasprotju z grško-rim- skim opravlja v cerkvi. Glede na to postav- ljajo zahteve liturgije pred arhitekta novo na- logo oblikovanja primerne notranjosti sve- tišča. Večinoma iso krščanske cerkve — tako najbolj zgovorno Vranje — majhne in prila- gojene človeškim merilom,, zato stavbeniki opuščajo ločilne likovne elemente v želji, da bi dali prostoru kar najbolj enoten videz. Raz- košne bazilike Ravenne, Ogleja, Trsta in Po- reča izničijo monotonost prostorov z uporabo mozaika za okras tal, stropov in apsid. Mo- zaiki iz cerkve Marija Formoza v Puli — di- rektna apologija za mavzolej Galle Placidije — poreške Eufrazijeve bazilike, cerkve Mari- ja Madonnina, postavljena extra muros v Tr- stu, nakazujejo položaj te umetnostne pano- ge in uvrščajo mozaike bazilik v Celeji in baptisterija v Emoni. Istočasno dajejo okvir za umevanje mnogih manjših umetnostnih in umetnoobrtnih izrazil z naglašenimi simbo- ličnimi vrednostmi, od križev, svečnikov, pa- vov, golobov, trte itd. Dovršena likovna go- vorica teh izdelkov nas uvaja v svet staro- krščaskih prispodob, ki se v mnogih primerih ohranijo kot prežitki tudi v zgodnji srednji vek. Prežitki te vrste in druga pričevanja neposredne povezanosti s starejšo dediščino dokazujejo obstoj staroselskega življenja — posebej dobro dokazanega v obmorskih me- stih —^ ki je slovenskim prišlekom posredo- val del antičnega in celo prazgodovinskega imenskega, jezikovnega, tehnološkega in tudi likovnega izročila, vedar se na slednjem niso oplajali ne razvijali njegove klasično umet- nostne dosežke, čeprav kažejo Slovenci svoj spoštljivi odnos do antičnega kulturnega izro- čila že od časa naselitve v vzhodnoalpski prostor, saj so z veliko pieteto sestavili voj- vodski prestol na Gosposvetskem polju iz an- tičnih spolij, kakor je to pokazal prof. R. Egger. Enako močan vtis naredi še danes dejstvo, da stoji Orfejev spomenik, eden naj- bolj polivalentnih likovnih spomenikov Slo- venije, na svojem originalnem mestu pred proštijsko cerkvijo na Ptuju. 2e v 15. stoletju je opisal zbirko rimskih napisnih in likovno okrašenih spomenikov v Celju Paolo Santoni- no. Ta obzir do najdenih ali ohranjenih pri- čevanj preteklosti je možno povezovati tudi s političnim evropsko širokim videnjem celj- skih grofov oz. knezov. Ni izključeno, da je prav njihova, v renesančni miselnosti rojena želja po uveljavitvi pogojevala nastanek zbirke starodavnih napisnih kamnov kot pri- čevanj njihove identitete, usidranosti in pove- zave s predniki na tem prostoru. Iz podobno plemenitih nagibov je nastala sto let kasneje prva knjiga, posvečena le antičnemu izročilu osrednje Slovenije: Ludvika Schönlebna Ae- mona vindicata, natisnjena v Salzburgu pred tristo leti (1681). Po zaslugi takih vedežnih mož se je tudi v naslednjih istoletjih obvaro- valo in ohranilo ogromno bogastvo spomeni- kov, ki so ga v zadnjem obdobju zaznavno obogatile izkopanine. S temi neposrednimi pričevanji, pridobljenimi z modernim načinom raziskovanj, je povečana zgovornost celotnega patrimonija in s tem omogočen tudi ta zao- kroženi pogled rimskega umetnostnega ust- varjanja v Sloveniji. Zaključim lahko z ugotovitvijo, da so umet- nostni spomeniki antičnega obdobja dokaz najširšega umevanja umetnin in njenih vred- not ter v množicah zasidranega estetskega ugodja nad dognano likovno stvaritvijo. Ta skoraj revolucionarni prodor umetnostnega občutenja in osveščenosti javnosti napoveduje tudi odnos družbe do oblikovanja svojega oko- lja. Spričo tega, ne preseneča rimska odprtost in prevzemanje dosežkov starejših kultur, ki oblikujejo t. i. provincialnorimsko umetnost, za katero lahko trdimo, da v mnogih svojih prvinah in dosežkih pomeni celo neponovlji- vo sestavino in poseben vršiček v antični sre- dozemski likovni tvornosti. Hadrijanov portret iz Ptuja spričuje lastne ustvarjalne pobude na tem področju; ob tem pa beležimo vrhunski primerek antične kle- sarske umetnosti, zastopane pri nas s portre- tom cesarja Lucija Vera iz bližnjega Boria. Na tem portretu v dvojni velikosti je zanimivo, da BO podani lasje, brada, brki in obrvi vsako v svojem načinu: od masivnih kodrov las do nežno modeliranih obrvi so doseženi učinki stopnjevanja, ki so hkrati okvir za dognano podano lice z vzvišenim oplemenitenim izra- zom. Mehke in elegantno speljane ustnice, po- sebej zglajena površina kože ter izrazne oči spričujejo delavnico, ki se je naslanjala na do- sežke grških mojstrov. Iz istih osnov, kakor jih srečujemo pri por- tretih cesarjev, raste očitno tudi želja po idea- liziranju in lepšanju pri upodobitvah božan- stev, ki imajo povzdignjen in ljudomil izraz — dostikrat celo brez vsake vsebine in zna- čajske poteze kot 1 m visoka glava Apolona iz Celja — ali pri boginji lepote v zares sklad- nem ženskem telesu, kakor to nakazuje prime- rek iz Podkuma, posnet po Dedalsovem iz- virniku ali Veneri iz Emone oz. Neviodunu- ma. LITERATURA 1. R. Liožar, Ornamenti noriško-panonske kamnoseške industrije, CZN 39,; 1934, 99. — 2. R. von Slowenien, Dunaj 1953. — 16. W. Schleier- 18 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Ložar, Poznoantična portretna glava, ZUZ 13, 1935, 75.-3. B. Saria, Glavne kultne podobe mi- trejev v Poetovioni, ZUZ 12,1934, 63. — 4. M. Abra- mič, O pretsitavama Ilira na antiknim spomeni- cima, CZN 32, (Kovačičev zbornik) 1937, 7. — 5. R. Bratanič, Rimske najdbe iz Poetovione, AV 3, 1952, 300. — 6. J. Kastelic, Figuralna dediščina arheoloških dob Slovenije, Likovni svet 1951, 191. — 7. J. Klemene, Figuralni fragment kaisnorim- skega reliefa iz Celja, AV 3, 1952, 99. — 8. J. Klemene, Vodnik po Šempetru, Ljubljana 1961. — 9. J. Klemene-V. Kolšek, P. Petru, Antično grobnice v Šempetru, Katalogi in monografije 9, 1973. — 10. J. Sasel, Kipi in reliefi iz Emone, Kronika 6, 1958, 1. — 11. E. Diez, Ein neuer Bort- rätkopf des Tiberius, Archäologischer Anzeiger 31, 1953, 105. — 14. E. Diez, Die Hadriansbüsite in Ptuj, Situala 4, 1961, 49. — 13. E. Diez, Porträt- kunst in Norieum, Germania Romana 5, 1966, 83. — 14. E. Diez, Selene-Endymion auf pannoni- schen und norisehen Grabdenkmälern, Jahrbuch des österreichischen Archäologischen Instituts 46, 1961—1963, 50. — 15. A. Schober, Die Römerzeit in Österreich und den angrenzenden Gebieten macher, Zwei provinzielle Steinmetzarbeiten, Germania 38, 1960, 377. — 17. S. Petru, O spome- niku emonska meščana, AV 13-14 (Brodarjev zbornik), 1962—1963, 513. — 18. I. Mikl-Curk, Rö- mische Porträtplastik in Ptuj, Das Altertum 14, 1968, 86. — 19. I. Mikl-Curk, Rimljani na Sloven- skem, Ljubljana 1976. — 20. P. Petru, Cernunnos v Sloveniji, Situla 4, 1961, 35. — 21. P. Petru, Ti- berijev portret iz Emone, Adriatica praehiatori- ea et antiqua, Miscellanea G. Novak dicata, Za- greb 1970, 657 — 22. Petru, Okras antičnih žar v obliki hiše, AV 13-14, (Brodarjev zbornik), 1962 do 1963, 479. — 23. P. Petru, Rimski paradni oklep s Hrušice, Situala 14-15, 1973 (Zbornik J. Kaisitelie ), 225. — 24. P. Petru, Bronasta plasti- ka Venere iz Rodkuma, Zbornik Narodnega mu- zeja v Beogradu 9-10, 1979 (Zbornik M. Lju- binkovič), 27. — 25. P. Petru, Das römische Büstengewicht der Schnellwaage aus Vranje bei Sevnica, Schild von Steier 15—17, 1978—1979 (Fe- stschrift Modrijan), 171. — 26. P. Petru, The Sem- peter Neeropoliis, Erview, Yougoslav mounthly Magazine 2, 1974, 19. — 27. P. Petru, Zaton anti- ke, Ljubljana 1976.