Spillmannove povesti »Žrtev spovednc molčečnosti« : tu brani spovedna molčečnost, izdati skrivnost umora, tam viteška čast, — Prevod je popoln. Nekoliko moti 1, napačna raba enklitik in 2. nedol, oblika pridevnika v zvezi s svojilnim ali kazalnim zaimkom (ta skrivnosten m. skrivnostni odgovor, str. 15., njegov lepodoneč glas m. lepodoneči, str, 31,, i, dr. na več mestih. Naslov Boy (izg. boj iz angl.) je razložen šele na str. 136,; v slov, naj bi bil prej ; tudi »alibi« naj bi se pretolma-čilo (zaradi latinščine neveščih čitateljev), — Srečna je bila misel, prevesti ta roman, ki je po mnenju mnogih kritikov celo globokejši od »Malenkosti« istega pisatelja, jezuita L. Coloma, Knjiga zasluži, da bi jo pazno čital zlasti izobraženi mladi svet, J. Debevec. Koncerti. Koncert Vuškovič. Bilo je meseca oktobra 1913, ko je operni pevec Marko Vuškovič, sedaj prvi baritonist hrvatske opere, v Ljubljani prvič nastopil. Že takrat si je s svojim orjaškim organom in zares umetniškim predavanjem namah pridobil naše simpatije, Dne 15, maja letos smo imeli priliko umetnika zopet slišati in uživati. Tekom zadnjih let je Vuškovič očividno napredoval in se izdatno izpopolnil. Glede glasu se mi zdi, da se je pri njem zgodila približno enaka izprememba kot smo jo svojčas opazili pri našem pevcu-mojstru Bettetu, Saj je znano, kako je dunajska šola Bettetov prvotni nenavadno široki, hrupni in skoro robati glas imenitno izlikala in ublažila. In tudi Vuško-vičev bariton je — odkar smo ga pred leti slišali — izgubil vso pretiranost glede širine in moči; izredno se je ublažil in izbrusil v plemenito nastavljen, polno a vendar voljno doneč glas. Vuškovičev bariton je zelo obsežen, prožen, v legah primerno izravnan, v nižavi sicer včasih nekoliko šibek, pa vendar ne brez vsebine, v srednji in visoki legi in tudi v falzetu posebno krasen, Njegovo predavanje pesmi je njih pravo doživetje, V trenutku izvajanja je Vuškovič s celo dušo in z vsako mišico svojega telesa pri predmetu, ki ga opeva. Tudi je njegov nastop čudovito miren. Efektov ne išče, ker previsoko ceni resnično umetnost. Njegov spored je nudil pesmi in arije. Zastopani so bili p 1, Z a j c s pesmijo »Tiha no č« in z arijo iz opere »Z r i n s k i« ; R u ž i č s pesmijo »J a te 1 j u -b i m« in z značilno, šaljivoljubko slovaško narodno pesmijo. Izmed skladb nemških skladateljev sta bila na sporedu L 6 w e j e v »Sat« (Ur a) in R u b i n s t e i n o v a »A s r a«. Štiri daljše izbrane arije so bile: Čajkovskega: Arija kneza Gremina iz opere »Onjegin«, Dalibesova iz opere »Lakme«, Verdijeva iz opere »Ples m a s k« in T h o m a -sova napitnica iz opere »Hamlet«. Posebno v zadnji se je odlični pevec razodel v vsej svoji vrlini in moči. Bil je to veličasten, vse prejšnje presegajoč konec. G, prof. K r a u t h je kot izboren spremljevalec na klavirju našemu občinstvu že dobro znan. Samostojno ni nastopil, dasi je bilo tudi njegovo solistično igranje naznanjeno na sporedu, Koncert Vuškovič treba zabeležiti med najboljše tukajšnje prireditve minule koncertne sezone, Koncert Kocian-Rypl. Violinskega virtuoza Jaroslava Kociana imamo v Ljubljani že iz prejšnjih let v najboljšem spominu. Toda zadnji njegov nastop pri nas 23, maja 1917 nam ga je še bolj priljubil. Ko je pred nekaj leti igral v »Mestnem domu«, se nam je vsiljeval vtis, kot da hoče umetnik svojo — brez dvoma virtuozno — igro napraviti še umetnejšo z raznimi zunanjimi gestami in z neko visoko pozo, A topot nismo te nepotrebne primesi kar nič več opazili. Kajti Kocian je nastopil s svojo veliko umetnostjo pred polnoštevilnim občinstvom tako, kot bi igral v ožjem prijateljskem krogu: preprosto, ljubeznivo, naravno. In to se vsakemu resničnemu umetniku tudi najbolje poda, Spored je bil kar moč lep, Mozartov naivno ljubeznivi, na videz sicer preprosti, a vsebinsko vendarle tolikanj bogati koncert v D-duru, G o 1 d -markov barveno pestri koncert v A-molu, kakor tudi štiri manjši moderni komadi: Kocianov »Intermezzo pittoresque«, Dvor ak-Kreisler je v Slovanski ples v E-molu, Chopin-Wil-helmijev Notturno inWieniawskegaPo-loneza v A-duru so bile same prvovrstne skladbe, ki so tudi v razvrstitvi tvorile zelo primerno gradacijo, Kocianova igra je vzorno čista, sočna, skoro bi rekel sladka in prepojena globokega občuta; v tehničnem oziru pa ga izlepa ni bilo mesta, je ni bilo pasaže ali kakršnekoli težkoče, ki bi je umetnik ne bil obvladal z največjo lahkoto, Na klavirju je Kociana izredno fino spremljal mlad koncertni pianist A. C. R y p 1 iz Prage, Skoro neverjetno je, kako se je ta izborni pianist znal prilagoditi — toda kaj pravim prilagoditi — kako se je znal vživeti v Kocianovo igro, v njegovo umevanje in občutenje izvajanih težkih skladb. Niti za en hip ni nobeden izmed njiju prehiteval, niti za hip ne zaostajal. In Ryplov pianissimo! Komaj slišen je bil, a vendar natančno razločen, Pravi pajčolan najfinejše vrste. Ravno tako pa je Rypl po potrebi tudi podčrtal, kar je bilo treba podčrtati, zlasti v Mozartovem in Goldmarkovem koncertu, ko se razne teme — kakor v te vrste skladbah sploh — pojavijo zdaj v glavnem, koncertujočem, zdaj v spremljajočem instrumentu, Kot samostojne skladbe je Rypl na klavirju izvajal tri znamenite skladbe čeških skladateljev: Lukovo »V roztonženi«, Novakov »A m o r o s o « in Smetanov »Furiant«. Oba umetnika sta po-samne skladbe še dodala, Ta koncert je tako prelepo uspel, da si boljšega zaključka letošnje koncertne sezone nismo mogli želeti, Stanko Premrl. To in ono. Franc Leveč. Nekrolog. (Dr, Janko Bezjak.) — V ponedeljek dne 4. decembra 1916. 1. se je pomikal kmalu po tretji uri popoldne slovesen in veličasten izprevod, kakršnega le redkokrat vidiš, po ljubljanskih ulicah. Pred štirivprežnim mrtvaškim vozom je korakala dolga vrsta učencev in učenk raznih ljubljanskih šol, za vozom in žalujočimi je stopala izredno velika množica ljubljanske gospode, med njo mnogo visokih dostojanstvenikov in uradnikov, srednje- in 240 ljudskošolskega učiteljstva, zastopnikov mesta in dežele, naposled mnogo odličnih gospa in drugih žena. Tudi deželnega predsednika in mestnega župana si lahko zapazil med pogrebci. In ko je pevski zbor »Glasbene Matice« zapel globoko v srce segajočo, večnolepo Jenkovo žalostinko »Blagor mu«, je zaigrala solza v marsikaterem očesu. — Spremljali smo našega Levca zemeljske ostanke k večnemu počitku. Naš Leveč ! — Koliko neumornega, napornega kulturnega delovanja za slovenski narod, koliko trpljenja, koliko ugleda in časti leži v tem imenu ! Šele zanamci bodo prav spoznavali, bodo znali prav ceniti, kaj je bil Leveč slovenskemu narodu in kaj smo izgubili ž njim, Težko, pretežko je pisati tolikemu možu dostojno spomenico, zlasti ko je bilo pisanih že več krajših in daljših nekrologov, izmed katerih baje zavzema prvo mesto nekrolog profesorja Šlebingerja v »Carnioli«.1 Naj torej blagi čitatelj oprosti, opazivši to ali ono ne-dostatnost mojega delca. Uro hoda proti severu leži nad Ljubljano vas Jezica, znano ljubljansko izletišče, kjer se ob lepih pomladnih in poletnih dneh vse tere na vrtu pri »Alešu«, Tu se je porodil Leveč dne 4. julija 1846, 1, Zvali so rojstno hišo po domače »pri Florjančku«. Iz Jezice so se Levčevi starši preselili v Radomlje ob vznožju divnih kamniških planin, kjer je Leveč preživel svoja otroška leta ; kot devetletni deček pa je prišel pod Rožnik pri Ljubljani k svoji stari materi, ki je tu imela gostilno, katera je zlasti slovela in slovi še dandanes po svoji znameniti kavi. Tu je bival Leveč do končanih gimnazijskih študij. V teh lepih krajih, posebno v radomljanski ravnini, odkoder je občudoval planinski svet, se je vzbudila v Levcu že v otroški dobi ljubezen do prirode, ki jo je gojil vse svoje življenje do pozne starosti — do svoje smrti. Tu se je navzel tudi nekoliko pesniškega duha, ki se kaže v vseh njegovih spisih, dasi pozneje sam ni več pesnikoval. Leveč je najprej bil določen za cerkovnika, toda usada je hotela drugače, bila je milejša slovenskemu narodu ter mu podarila slovečega znanstvenika in šolnika. V ljubljansko gimnazijo, ki jo je takrat vodil izvrstni ravnatelj Nečasek, je Leveč vstopil jeseni leta 1859. v štirinajstem letu starosti. Bil je torej — kakor pri kmetskih fantih navadno — za več let prekoračil normalno, za vstop v gimnazije določeno dobo. Ker je zaraditega bil duševno bolj razvit nego mlajši učenci in polegtega nadarjen deček, mu pouk ni delal nobene preglavice, ampak mu je tekel gladko in v redu. Kazal je tudi vztrajno marljivost in lepo vedenje ; zato je prišel takoj prvo leto med odličnjake ter stopil po lokaciji na 4. mesto. V katalogu za šolsko leto 1859./60. je vpisan kot Leuz Franz aus Ješza. V drugem in tretjem razredu je stopil više, in sicer na 3. mesto. Kaj pa je bilo vzrok, da je Leveč v 4. razredu izgubil odličnjaško mesto ter po lokaciji padel na 1 Namenoma še doslej nisem hotel citati tega spisa, ker sem hotel spisati neodvisno, samostojno delo, človek pa se nehote rad vdaja mislim in sodbam, ki jih je slišal ali čital drugje. Prečitam pa ga, kakor hitro pojde moj spis v tisk, 17 12., tega nisem mogel izvedeti. Od 5, do 8. razreda je bil zopet odličnjak, in sicer je zavzemal v 5. in 6. razredu drugo mesto, v 7. razredu je zopet padel na 12., v 8. razredu pa se je vzdignil na 7. mesto ter prejel red »vztrajno« za marljivost in red »pohvalno« za vedenje. Maturiral je 1. 1867. z odliko. Znameniti Levčevi sošolci istega razreda so bili poznejši profesor Jožef Celestina, poznejši dvorni svetnik in deželni glavar kranjski France Šuklje, s katerim je Leveč kot dijak in prijatelj uganjal dijaške srboritosti, pa z njim tudi študiral, zlasti za zrelostni izpit, in France Košmelj, ki je pred nekaj leti umrl kot višji štabni zdravnik, Eno leto pred Levcem pa so pohajali ljubljansko gimnazijo : Josip Jurčič, Julij Glowacki, ki je pred kratkim umrl kot gimnazijski ravnatelj v pokoju, in Luka Lavtar, poznejši profesor na c. kr. moškem učiteljišču v Mariboru in pedagoški pisatelj, ki je tudi že mrtev. Ko je Leveč hodil v 3. razred, je bil učenec 6. razreda Albert Levičnik, ki še živi v Ljubljani kot deželnosodni predsednik in dvorni svetnik v pokoju, učenec 8, razreda pa Anton Umek, kot pesnik slovenski znan pod priimkom »Okiški«, ki je umrl že 1. 1871. Eno leto za Levcem čitam v izvestjih ljubljanske gimnazije tudi že umrlega deželnega šolskega nadzornika in Levčevega prijatelja ter sodelavca, dvornega svetnika Fr. Hubada, v Ljubljani bivajočega gimnazijskega ravnatelja v pokoju in vladnega svetnika Fr, Wiesthalerja in Antona Kržiča, upokojenega profesorja verouka, častnega kanonika ter uda c. kr. deželnega šolskega sveta v Ljubljani. Kako krepka vez zlatih spominov je družila Levca s svojimi sošolci in kako se je zanimal za njih poznejše življenje in delovanje, priča izvestje ljubljanske gimnazije z 1. 1867., ki se je našlo v njegovi osta-lini. To izvestje, kjer so izkazani njegovi sošolci-maturantje, je hranil do konca svojega življenja, in pri vsakem součencu, o katerem je mogel dobiti dotične podatke, je pripomnil, kaj je dosegel tekom let, kje je naposled bival, ali je bil še med živimi ali je že mrtev. Izmed poznejših literatov je bil Jurčič Levčev iskreni prijatelj, ki je močno vplival na Levca, Umek pa ga je uvedel v lepoto poezije. Nasprotno pa je tudi Leveč s svojo izrazito osebnostjo učinkoval na Janka Kersnika, v njem zbudil zanimanje za slovensko slovstvo, spoznal njegovo pisateljsko nadarjenost ter ga pozneje napotil na pisateljevanje. L. 1865. je namreč kot šestošolec prevzel poučevanje sinov sodnijskega adjunkta Kersnika na Brdu, Pepeta in Janka. Občevanje v tej olikani in fini obi-telji je imelo za Levca važne posledice. Preživel je v krogu teh ljubeznivih ljudi mnogo lepih uric. Prve velike počitnice je prebil kot Pepetov in Jankov domači učitelj pri Kersnikovih na Brdu, kjer je nanj mogočno vplivala krasna narava in tajnost prostornega gradu. Tu je tudi prvič videl svojo bodočo ženo. Druge počitnice je preživel v Zatičini, kamor je oče Kersnik prišel za okrajnega sodnika. Tu je Levca zopet mikal starodavni samostan. Pri Kersnikovih je Leveč tudi izlikal svojega vnanjega človeka. 241 Levčev učenec je bil tudi Anton grof Pace, ki je pod Levčevim vplivom tako vzljubil Prešerna, da je njegove poezije prav dobro preložil na nemščino, in sicer še kot gimnazijec 1, 1869,, ter jih izdal pri tvrdki Kleinmavr & Bamberg v Ljubljani pod naslovom »Lieder des Franz Prešern. Deutsch von A, Pace,« O teh pesmih piše Leveč v svojih spominih o Janku Kersniku (»Ljubljanski Zvon«, 1897. 1., str. 541.) : »Če jih tudi še dandanes vzamem v roke, moram priznati, da je malokdo Prešernovih prestavljalcev doslej dosegel Paceta,« Razen že imenovanega Nečaseka sta še bila Lev-čeva ravnatelja dr, Henrik Mitteis, ki je v šolo uvedel strogo disciplino, do 1, 1866, in za njim Jakob Smolej, poznejši deželni šolski nadzornik. Izmed profesorjev sta na Levca najbolj vplivala Josip Marn, ki je kot profesor slovenščine v Levcu vzbudil veliko ljubezen do materinščine ter izredno zanimanje za jezikoslovje in slovstvo, in Karel Melzer, ki je kot historik močno učinkoval na Levčevo za preteklost slovenskega naroda vneto in za vse pojave svetovne zgodovine dovzetno dušo in ki mu je nad vse omilil Prešerna. Zanimivo sliko tega profesorja nam je Leveč podal v Valjavčevem životopisu (»Knezova knjižnica«, II., str, 164.), kjer čitam : »V drugem razredu nam je bil v slovenščini učitelj Kari Melzer, poštenjak od nog do glave, ki je znal mnogo zgodovine, ki je resnično ljubil svojo »kranjsko« domovino, nosil v prsih zlato srce, sicer pa kot pravi čudak imel na sebi mnogo učiteljskih slabosti in posebnosti. Glavna njegova napaka je bila dobrota: Melzer nikomur, niti največjemu lenuhu, ni mogel dati slabega reda. In kako smo znali to izkoriščati! Zlasti rad se je pogovarjal z nami. Ako smo pohvalili njegovo palico s srebrnim držajem, njegovo gorko zimsko suknjo ali njegov lepi novi klobuk, pripravili smo ga v dobro voljo, začel nam je kaj pripovedovati iz svojih dijaških let, govoril je navdušeno o Vodniku, Čopu in zlasti o svojem ljubljencu — Prešernu, Z obema rokama se je oprijel katedra, vzravnal na stolu svoje visoko telo ter z močnim hropečim glasom začel deklamirati kakšno Vodnikovo, še večkrat pa kakšno Prešernovo pesem, vselej končaje s patetičnim vzklikom: »Das sind Verse, das ist Po-esie!« — Zamaknjeno smo poslušali in ko je nehal, vsi zagrmeli: »Oh, gospod, še jedno, še jedno !« In rad se je dal preprositi, nam pa je prijetno minila ura,« — Ni torej čuda, da se je Leveč kot visokošolec posvetil študijam slovenskega slovstva in jezika ter slovenske in občne zgodovine in da je naposled iz teh strok napravil državni učiteljski izpit, Razen drugih Levčevih profesorjev naj še imenoma navedem dr. Nejedlija, nestorja srednješolskih profesorjev, ki še zdaj v Ljubljani živi, čil na duhu, v starosti 97 let. Ta je Levca v 7, in 8, razredu uvajal v tajnosti propedevtike, Preden se ločim od Levca gimnazijca, naj tu še zapišem v dopolnitev njegove gimnazijske slike, kako je z Rožnika hodil o božičnih počitnicah k staršem domov v Radomlje. Železnice še takrat ni bilo, voznika ni imel na razpolago, zato je hodil peš. Bila je takrat navada, da so srednješolski učitelji dajali učencem čez počitnice mnogo učne snovi za učenje in celo kopo pis- 242 menih nalog. Hodil je torej peš naš dijaček, nosil s seboj kup knjig in zvezkov in tintnik — kje bi bil v Radomlju dobil črnilo? Tudi je bilo takrat običajno, da so učenci prinašali vsak svoj lastni črnilnik v šolo, ker tamkaj niso dobivali črnila kakor zdaj. O Božiču je bil navadno hud mraz, poleg tega še dolga pot — tako je prišel naš France domov, v rokah noseč še polno šolskih potrebščin, s čisto premrzlimi in ožeblimi udi, Na Dunaj je Leveč šel nadaljevat svoje študije 1, 1867, po dovršeni srednji šoli. O svojem težavnem življenju v tem mestu, kjer je moral kakor sto in sto dijakov na visokih šolah in poznejših imenitnih mož trpeti mnogo pomanjkanja in z njim vred njegov prijatelj Jurčič, piše v svoji črtici »Spomini o Josipu Jurčiči« (»Ljubljanski Zvon« 1. 1888., str. 418,—429.) tako-le: »Kako je Jurčič na Dunaju stradal in prezebal, po vlažnih luknjah prebival, o tem bi se dali pisati dolgi žalostni spomini, Omenjam naj samo to, da sva jedenkrat pet dnij (od 19. do 23, decembra 1, 1867.) oba živela ob jednem samem goldinarji, in še tisti je bil na posodo vzet) (str. 425.). V pismu, ki ga je Janko Kersnik pisal dne 11. februarja 1. 1871, z Dunaja svoji materi o svojih tovariših, pravi o Levcu, da »izgleda jako melanholično in potrto. Nervus rerum gerendarum trpi tudi pri njem na sušici, in pisanje uvodnih člankov za »Narod« mu tudi ni več pogodu, Šuklje je bolan; vrat ga boli in močno kašlja . . . On in Leveč drugi semester ne bosta več na Dunaju.« (Gl. »Janko Kersnik, njega delo in doba«, spisal dr. Ivan Prijatelj VI., 1. zbranih spisov, str. 160.) Vkljub temu se Leveč in njegovi prijatelji niso vdali nemili usodi, ampak so bili veseli, železne volje ter dovzetni za vse pojave duševnega žitja Slovencev, zlasti Stritarja. Kako so z njim občevali, pripoveduje dalje v omenjenih »Spominih« (426„), kjer pravi: »Shajali smo se vsako nedeljo in vsak praznik v Korn-huberjevi kavarni pred Elizabetnim mostom na Dunaju in vrhutega še večkrat ob nedeljah zvečer v Stritarjevem stanovanju, kjer smo pekli krompir, jedli svinino in sir, pili pivo — seveda na Stritarjev račun ! — in poleg tega imeli literarne pogovore, Jurčič se je tudi med .tednom večkrat shajal s Stritarjem ; Ce-lestina, Kos, Simoretti in jaz smo bili njegovi gostje samo ob nedeljah,« V pismu, ki ga je Leveč pisal z Dunaja svojemu prijatelju gimnazijcu Janku Kersniku leta 1869,, pravi slično : »Središče vsega našega društvenega življenja je Stritar, Dasiravno on nikdar očitno ne govori, se okoli njega vendar vse zbira, kdor ima kaj želje po pravi omiki. Jaz vsaj sem se od njega več naučil, nego na univerzi in v vseh bibliotekah. Vsako nedeljo popoldan v kavarni in zvečer pri pivu imamo svoje pogovore. Midva pa zahajava skoro vsak večer skupaj.« (»Janko Kersnik, njega delo in doba«, spisal dr. Ivan Prijatelj, VI., 1. zbranih spisov, str, 112.) Pri teh literarnih pogovorih je imel seveda Stritar, temeljit poznavalec staroklasične in modernih literatur, nemške, francoske, laške in angleške, glavno besedo. Proizvode in poskuse mladih literatov je ocenjeval nepristransko, sicer strogo, toda nikoli žaljivo, kakor je bil sploh fino čuteč mož. To se je godilo izvečine leta 1869. Ko je Stritar 1. 1870. ustanovil »Zvon«, je bil ta prijateljski krog med prvimi, ki so podpirali Stritarja ter sodelovali pri novem listu. Poleg Stritarja je učinkovala na Levca še posebno markantna oseba učenega jezikoslovca in pesnika Levstika, o katerem piše Leveč, da je že na gimnaziji med dijaki slovel kot »summa auctoritas« v poznanju slovenskega jezika. (»Ljubljanski Zvon« 1. 1891., str. 5.) Na Dunaju je Leveč marljivo študiral in poslušal predavanja znamenitih profesorjev, zlasti Miklosicha, Lorenza in Aschbacha. Velikega pomena je bilo za Levca, da je prišel za domačega učitelja v obitelj amerikanskega bogataša Samsona. Občevaje s to obiteljo ter z njo poto-vaje, je nadaljeval likanje svoje vnanje osebe ter si pridobil visoko splošno izobrazbo. Prepotoval je s svojim gojencem in njegovimi starši avstrijske planinske dežele, južno Nemčijo, severno Švico in severno Italijo. Fini estetski okus, ki ga občudujemo pri Lev-čevih spisih, je nekoliko tudi posledica teh potovanj ; zakaj v raznih krajih in mestih je imel priložnost, da je gledal in občudoval naravne lepote in krasote, hodil po muzejih ter slikarskih galerijah in ogledoval sve-tovnoznane proizvode velikih mojstrov kiparstva in slikarstva. Njegova popotna črtica iz Italije »Na domu in grobu Romejeve Julije« (»Ljubljanski Zvon«, 1. 1886., str. 50.—55.) se je porodilo iz enega teh potovanj. Po dovršenih študijah, toda še neizprašan profesorski kandidat, si je Leveč moral iskati službe ter je dobil suplenturo na realki v Gorici, kjer je učil od L 1871. do 1. 1873. Tu je med drugimi najbolj občeval z Erjavcem, čigar vrline so tako privlačno delovale nanj, da se mu je vdal v najnežnejšem prijateljstvu. Med dijaki, ki so bili v Gorici Levčevi učenci in so izredno čislali svojega vrlega učitelja slovenščine ter se g^a zmerom spominjali z največjo hvaležnostjo, so bili med drugimi: sedanji knezonadškof goriški eksce-lenca dr. Sedej, c. kr. deželni šolski nadzornik in dvorni svetnik v Zadru dr. Primožič, že umrli c. kr. deželni šolski nadzornik istotam dr. M. Zavadlal, znani pesnik Anton Pagliaruzzi-Krilan, ki tudi ni več med živimi, ter umrli profesorji slavist dr. Štrekelj, Simon Rutar in Andrej Kragelj. V Gorici se je Leveč prvič oženil, in sicer s svojo nevesto iz dijaških let. Toda mlademu paru se ni dobro godilo. Z mesečno remuneracijo 50 gld. (100 K) sta se pač komaj preživljala. Zato je Leveč iskal postranskega zaslužka in prevzel korekturo »Soče«, kateri je tudi bil faktični urednik, ter pisal članke v »Slov. Narod«. Levčevo gmotno stanje se tudi ni izboljšalo, ko je dobil 1. 1873. mesto suplenta na ljubljanski državni realki. Tu je učiteljeval do 1. 1902. Prva skrb mu je bila v Ljubljani, da si je ustvaril temeljne pogoje za boljšo bodočnost: dovršil je državni izpit iz slovenščine kot glavnega in iz nemščine kot stranskega predmeta z nemškim in slovenskim učnim jezikom. Nato ga je c. kr. naučno ministrstvo 1. 1877. imenovalo pravim učiteljem. Zdaj je začel nekoliko laže dihati, ker se mu je nakazala stalna plača letnih 1000 gld. Naslov »profesorja« pa je Leveč dobil z defini-tivnim nameščenjem vred šele 1. 1885., a ne po tri- letni dobi službovanja kot pravi učitelj. To pa zaradi-tega, ker mu je ministrstvo naložilo pri imenovanju, da mora napraviti še izpit iz zgodovine in zemlje-pisja kot glavnih predmetov; a Levcu prej ni bilo možno ustreči temu nalogu. Izgubil je v tem času tudi svojo ljubljeno soprogo, kar ga je hudo potrlo in zaviralo v študijah. Sicer pa je Leveč rad bival v Ljubljani, zlasti zato, ker je tu nahajal znance in prijatelje iz šolskih let. Posebno je rad zahajal v literarno-zabavni klub, ki so si ga bili osnovali mladi uradniki, profesorji in su-plentje v Tavčarjevem hotelu »Evropa«. Duša tega veselega kroga je bil Jurčič, Leveč ga je razveseljeval s svojim zanimivim pripovedovanjem literarne in zgodovinske vsebine, prvo besedo pa je imel seveda Levstik, ki jih je časih vse pošteno oštel od konca do kraja.« 1 Šolske oblasti so kmalu spoznale Levčevo sposobnost, vztrajno marljivost in pedagoško nadarjenost, zato mu je c. kr. ministrstvo za bogočastje in nauk 1. 1886. poverilo nadzorništvo ljudskih šol. Dasi pa je Leveč kot profesor in okrajni šolski nadzornik imel mnogo važnega in nujnega posla, vendar ni pozabil posvetiti svojih izrednih duševnih sil literarnemu in javnemu življenju ter slovenski književnosti. Sodeloval je pri Stritarjevem »Zvonu«, prevzel 1. 1881. sam uredništvo »Ljubljanskega Zvona«, bil od 1. 1882. odbornik in od 1. 1893. do 1907. predsednik »Slovenske Matice«, od 1. 1888. pa član »Muzejskega društva za Kranjsko«, kateremu je tudi predsedoval do 1. 1915. Bil je pa tudi odbornik »Dramatičnega« in »Pisateljskega društva«. Poleg tega je predaval pri raznih prilikah o slovstvenih pojavih slovenske književnosti, tako v ljubljanskem literarnem in zabavnem klubu (1881.—1882.), pozneje pa v sobotnem literarnem klubu »Pisateljskega društva« (1885.—1890.), ki ga je tudi posebno podpiral. V 1. 1882.—1892. je urejeval in izdajal Jurčičeve, v letih 1891.—1895. Levstikove zbrane spise, potem Erjavčeve zbrane spise, uredil in izdal 1. 1900. Valjavčeve poezije ter priob-čeval v raznih listih same zanimive spise, črtice, razprave. Razen tega je od 1. 1880. naprej slovenil uradne razpise in naredbe deželne vlade. L. 1901. je Leveč zaradi zaslug, ki si jih je iztekel na Ijudskošolskem polju, prejel mesto ravnatelja na c. kr. moškem in ženskem učiteljišču v Ljubljani kot naslednik ravnatelja Hubada, ki je bil imenovan deželnim šolskim nadzornikom. Vodil pa je učiteljišče samo dve leti; kajti že 1. 1"903. je zopet više stopil po službeni lestvici: tudi njemu je bilo poverjeno mesto deželnega šolskega nadzornika za vse ljudske šole in vsa učiteljišča na Kranjskem. Ko pa se je 1. 1908. ustanovilo mesto deželnega šolskega nadzornika za nemške šole, je Leveč odstopil nadzorništvo nemških ljudskih šol in nemškega ženskega učiteljišča novemu nadzorniku A. Belarju. Kako visoko je najvišja šolska oblast vedela ce niti izredne Levčeve zasluge na polju ljudskega in srednjega šolstva, priča dejstvo, da ga je Njega Veličanstvo presvetli cesar 1. 1909. odlikoval z redom železne krone 3. vrste in mu 1. 1913. podelil naslov in značaj dvornega svetnika. 1 »Ljubljanski Zvon«, 1897, str. 543., kjer Leveč natančneje opisuje to veselo družbo. 243 Toda te svoje časti Leveč ni mogel več dolgo uživati. Prenaporno mnogoletno uradno delovanje, poleg tega pa neumorni trud za razvoj slovenskega jezika in slovstva in naposled še razne obiteljske skrbi ter nesreče so mu izpodjedale korenine življenjskega drevesa, Bil se je drugič sieer srečno oženil, toda nemila usoda je razdirala njegovo tiho domačo srečo. Izgubil je 5 sinov, izmed katerih mu je najstarejši, ki je bil vseučiliščni profesor v Freiburgu na Švicarskem in zato njegova dika in njegov ponos, umrl v najlepši moški dobi, dva pa mu je vzela svetovna vojna. Moral je tudi v rani grob gledati za svojim zetom, vrlim profesorjem dr, Milanom Pajkom, ki bi bil nadaljeval delovanje in tradicije svojega tasta, Ti in še drugi neznosni udarci krute usode so ga tako potrli, da je začel neozdravljivo bolehati. Ker ni mogel več izvrševati svojih težkih uradnih poslov, je stopil po 42 letnem zvestem, požrtvovalnem službovanju februarja 1, 1915, v stalni pokoj. Bolezen ga je mučila čedalje bolj in vedeli smo, da ga ne bomo več dolgo imeli. In zares nam je dne 2. decembra 1. 1916, naznanil žalujoči glas mrtvaškega zvona, da je zopet preminil eden najboljših in najodličnejših mož slovenskih. V zadnjem času njegovega življenja je bila Levčeva najsrčnejša želja in največja skrb, da bi njegova hčerka Lea dobila mesto c, kr. vadniške učiteljice na ženskem učiteljišču v Ljubljani, Žal, da mu ni bilo usojeno doživeti tega imenovanja. Kako bi se vendar bil veselil, ko bi bil videl izpolnjeno svojo gorečo željo! Proti koncu svojega življenja je Leveč doživel še eno odlikovanje, ki kaže, kako izredno cenijo njegove raznovrstne zasluge, ki si jih je pridobil za svoj narod, tudi v drugih merodajnih krogih. Ker je stopil dne 4, julija L 1915, v 70, leto svoje starosti, mu je namreč mestna občina ljubljanska podarila častno občan-stvo, da bi tako vsemu slovenskemu svetu osvedočila Levčeve visoke zasluge za ljudsko šolstvo mesta Ljubljane in za slovensko slovstvo, Po tej kratki životopisni črtici mi je še očrtati Levčevo celokupno duševno delovanje, ki se je zibalo v peterih glavnih smereh. Označiti jih hočem s temi-le naslovi: Leveč kot znanstveni pisatelj in urednik, Leveč kot član in predsednik »Slovenske Matice« in »Muzejskega društva za Kranjsko«, Leveč kot translator, Leveč kot šolnik in Leveč kot pesnik, 1. Leveč kot znanstveni pisatelj in urednik, — Že na Dunaju je Leveč pričel pisateljevati. Pisal je, kakor že rečeno, "uvodne članke v »Slovenski Narod« ter priobčil v Stritarjevem »Zvonu« 1, 1870, nekoliko književnih naznanil, O proizvodih njegove muze, objavljenih v tem »Zvonu«, izpregovorim pozneje. V Gorico prišedši, je začasno pretrgal svojo zvezo s Stritarjem ter obrnil, kakor sem že omenil, svojo pozornost na časnik »Soča«, katerega je fakticno uredoval za svojega bivanja v Gorici. Marsikateri članek je spisal za »Sočo«, cesto je moral skoraj ves list spisati sam. Izmed važnejših listkov Sočinih, ki so prišli izpod njegovega peresa, naj samo omenim životopis pesnika in planinca Valentina Staniča, ki ga je spisal 1, 1872, ob stoletnici njegovega rojstva, Iz Gorice je tudi zopet pisal v »Slovenski Narod«, Premeščen v Ljubljano, je Leveč zopet stopil v ožjo slovstveno dotiko s Stritarjem ter podpiral njegov 244 »Zvon« s kratkimi pregledi o raznih novih slovenskih in hrvatskih knjigah, pa tudi o delovanju tega ali onega društva ali književnega zavoda, V. letnik (1, 1879.) je prinašal Levčeve življenjepise naših imenitnih pesnikov: Vodnika, Prešerna in Jenka ter učenjaka Čopa, prvih treh z njihovimi slikami. Ti životopisi so še doslej nedoseženi, V njih je Leveč pokazal, kako je treba opisovati življenje in delovanje odličnih mož. Zanimiva je njegova sem idoča izjava v uvodu k Valentinu Vodniku, Na 2, strani čitaš te-le besede: »Ti životopisi nikakor ne bodo Bog si ga vedi kako učene, korenite razprave o naših pesnikih in pisateljih, nego po domače se hočemo pogovarjati o njih, tako, kakor se moremo meniti o teh častitih možeh dolgi zimski večer v veselo-resni družbi omikanih ljudi.« A vendar ti Levčevi životopisi niso lahki, malopomembni izdelki njegovega plodnega peresa, ampak Leveč nam sicer kratko, toda jedrnato in točno označuje delovanje gori navedenih odličnih mož ter njih pomen za dotično slovstveno dobo, sploh njihovo literarno veljavo. Čemu je spisal te životopise, nam tudi pove na istem mestu. »Kadar knjigo odložiš,« tako pravi (če si namreč bral dela odličnega pesnika ali zanimivega pisatelja), »zanese te fantazija čez hribe in doline, zanese te nazaj v bližnjo minolost ter nehote porodi se ti želja v persih: rad bi poznal moža, ki je toliko izkusil, toliko prebil, tako čutil ter svoje čute izlil v take pesmi!« — Nadalje je Levčevo ime tesno združeno z »Ljubljanskim Zvonom«, S koncem leta 1880, je prenehal »Dunajski Zvon«, Že 1- 1879, je pisal Stritar v njem na str, 384.: »Eno leto naj izhaja še »Zvon«, v tem času pa naj moji rojaki resno premišljujejo in pre-udarjajo, kako je ustanoviti nov list in o konci prihodnjega leta naj bode vse gotovo! Jaz menim, da pravo mesto, kjer naj bi izhajal novi list, je vendar le Ljubljana — sposobnih mož je tam dovolj in vsega, česar je treba. In ko bodemo pisali — 1881, pozdravimo z veseljem in navdušenjem lepi, novi leposlovni list slovenski, pravi »naše gore list«, In zares, ni se motil. Tisti pisatelji, ki so sodelovali pri Stritarjevem Zvonu, so se zbrali v Ljubljani in kumovali novemu »Zvonu«, med njimi v prvi vrsti Leveč sam. Pet let (1881,—1885.) so bili izdajatelji in založniki »Ljubljanskega Zvona« Janko Kersnik, Franc Leveč, Josip Stritar in dr. Ivan Tavčar, odgovoren urednik pa Leveč; 1. 1886. pa je prevzel Leveč sam uredništvo in izdajanje lista ter ga vodil do konca 1. 1890. Da se ja »Ljubljanski Zvon« tako lepo razvil in dosegel tako izredne uspehe, je velika zasluga Levčeva. On je započeto delo Stritarjevo nadaljeval ter izpopolnjeval, on je določil »Zvonu« pravo smer in mu dal pravec, po katerem se je »Zvon« ravnal do najnovejših časov. Prvi ljubljanski letnik »Zvona« se je pečal z leposlovjem v najširšem pomenu besede, je prinašal sestavke in spise znanstvenega obsega iz različnih oddelkov človeškega znanja, skrbel za obširen pregled sodobnega slovenskega slovstva in slovanskih književnosti sploh, zbiral raznovrstno narodno blago in javljal napredovanja literarnih društev in umeteljnostnih zavodov. Zaradi tega obsega kazalo: I. pesni, II, povesti, III, književnozgodovinske spise, IV, jezikoslovne spise, V, zemljepisne in zgodovinske spise, VI. prirodopisne in prirodoslovne spise, VIL narodne stvari, VIII, esteti-čne spise; šesti letnik pa je Leveč uredil bolj logično po teh-le točkah : L pesni, II. balade, romance, povesti, III, pripovedni in zabavni spisi, IV, znanstveni in ukoviti spisi, V. domače stvari, VI, razne stvari, To razdelitev je obdržal, v 7. letniku je samo še pristavil poseben oddelek: spisi v dramatični obliki. Leveč pa je tudi pridržal Stritarjev »Slovenski Glasnik«, Že 1. 1870. je namreč Stritar zaključil vsako številko svojega »Zvona« s takozvanim »Slovenskim Glasnikom«. »Pod tem imenom bomo podajali«, pravi h koncu 1. številke (str. 16.), »kratek pregled vsega, kar se prikaže količkaj znamenitega na polju slovanske literature in umetnosti.« V 2. letniku, ki je pričel zopet izhajati šele 5 let po prvem 1. 1876., je Stritar sicer zopet opustil »Slovenski Glasnik«, toda 1. 1877. ga je zopet uvedel. V tem »Glasniku« je Leveč razpravljal o Jurčičevih romanih »Doktor Zober« in »Mej dvema stoloma« ter o njegovi zbirki »Slovenska knjižnica«, o Kersnikovem romanu »Na Žerinjah«, o »Dramatičnem društvu«, o muzikalnem slovstvu itd. To smer je torej Leveč obdržal tudi v novem »Zvonu« ter pridejal ob koncu vsake številke »Slovenski Glasnik«, ki ga je 1, 1886, izpremenil v »Listek«, To je v slovstvenem in kulturnem oziru najzanimivejši del vsega »Zvona«, Leveč je motril s paznim očesom vse pojave na literarnem in kulturnem polju slovenskem, pa tudi slovanskem, ter opozoril na vsako novo knjigo, na vsak nov gibljaj ali nov pojav na tem polju, Izvečine je pisal te članke sam. Eden izmed stalnih napisov teh razprav in razpravic, objav in ocen se glasi: nove slovenske knjige, drugi: slovenska književnost, V »Slovenskem Glasniku« govori o »Matici Slovenski«, njenem ustroju, njenih publikacijah, odborovih sejah in sklepih itd,, o »Slovenskem Pravniku«, o »Slovenskem dramatičnem društvu«, o knjigah »Družbe sv. Mohorja«, o Marnovem »Jezičniku«, o »Pedagogičnem letniku«, o Krajčevi »Narodni biblioteki«, o Jurčičevi »Slovenski knjižnici«, o »Archivu fiir Heimatskunde«, a »Archivu fiir sla-vische Philologie«, o »Jugoslovanski akademiji«, o čeških leposlovnih listih, o Wolfovem slovarju, o slovenskih muzikalijah, o slovenskih slikarjih itd. itd. Da je Leveč hotel v slovenskem občinstvu zbujati tudi zanimanje za godbeno umetnost, priča članek o Davorina Jenka opereti »Vračara ili baba Hrka« (»Ljubljanski Zvon«, 1882, str. 435.), kjer imenuje to opereto prvo večje delo na polju vokalne muzike ter opozarja na veliko priznanje, ki ga je pri občinstvu našla ta opereta, v kateri je Jenko pokazal, da je »talent, združen z narodnim genijem«. V »Slovenskem Glasniku« »Zvona« 1. 1883. je n, pr. priobčil zapisnik vseh slovenskih novin, ki so tega leta izhajale v Slovencih; bilo jih je 28 (gl, str, 340.—342,). V istem letniku nahajamo »Pogled na cerkveno književnost«, kjer je naštetih 46 številk; 1, 1885, pa je slovenskih časopisov sestavil in naštel že 34 (gl, str. 631.—635.), vrhutega še »Laibacher Diozesan-blatt«, ki »časih prinese kako slovensko razpravo«. L. 1888. je uvedel v »Zvonu« »bibliografijo slovensko«, o kateri pravi: »Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali.« (Dalje.) Drobiž. O slovenskem gledališču govoriti je mogoče le, če se ozreš precejšnjo pot v preteklost, ali pa, če zasanjaš v bodočnost. Sedanjost molči, kakor grob molči, kajti slovensko gledališče je pokopano in na njegovi gomili cvete bohotno strupena roža — film, Pogled v preteklost je žalosten. Mnogo buke, a malo haska! Kje je sad mnogoletnega obstoja slovenskega gledališča? Če bi se bilo res oralo in sejalo, da ni bila vse samo prazna gesta — vzlic vojnemu viharju bi bile morale ostati vsaj koreninice, iz katerih bi bilo vzklilo zopet novo življenje, tako da bi imeli danes že davno zopet pošteno dramo. Tudi opera bi se mogla gojiti, dasi slovenska dramatična umetnost ne bi ničesar izgubila, če bi je ne bilo. In opereta? — Bolje bi bilo, da ni našla nikdar poti na slovenski oder! A kje leže oni vzroki, ki so zadržavali razvoj slovenskega gledališča in še celo izpodkopavali temelj onemu, kar je bilo dobrega in pristnega? Glavni krivec je sistem, po katerem se je slovensko gledališče že od nekdaj vodilo, a najhujše grehe ima na vesti era »Krpanove kobile«. Vse, kar je bilo pred njo slabega, je tudi takratno vodstvo uvrstilo v svoj sistem, in vse, kar je slovensko gledališče še slabega čakalo, je to vodstvo z odprtimi rokami sprejelo, Razvitek slovenske drame bi bil moral biti glavni cilj, za katerim bi bilo moralo stremeti vsako vodstvo našega gledališča. Slovensko gledališče se ne sme primerjati s kakšnim drugim provincijalnim ali, recimo, mogoče celo z ljubljanskim nemškim gledališčem. Temu je glavni namen zabava, in nemška igralska umetnost in dramatična literatura ne bosta raditega prav nič trpeli, če se uprizarjajo na ljubljanskem nemškem odru tudi skozi vse leto samo operete in veseloigre. Nemška dramatična umetnost ima svoje torišče v neštetih drugih prvovrstnih gledališčih. Toda mi Slovenci imamo samo eno gledališče, in to ima raditega čisto druge dolžnosti — gojitev in razvitek slovenske igralske umetnosti in slovenske dramatične literature. Potrebo po lahki zabavi, ki jo občuti seveda tudi naše občinstvo ravno tako živo kakor vsako drugo, bi bilo treba na vsak način upoštevati, a le v tem zmislu, v kolikor pri tem ne bi bilo v nevarnosti ono resno vzvišeno stremljenje. To pa je mogoče le pri pravi sestavi r e -pertoirja in ob sistematičnem izpopolnjevanju slovenskega igralskega osobja. V repertoirju bi morala prevladovati drama. Na drugem mestu naj bi bila opera. Opereta nima z umetnostjo nič skupnega, ne z dramatično in tudi ne z glasbeno, in bi se smela samo v toliko uprizarjati, v kolikor bi to dopuščalo potrebno število dramskih in opernih predstav. A pri nas je bilo ravno narobe. Opereta, ki se je, posebno v času že prej imenovane ere z veliko ljubeznijo gojena, prav bujno razcvetela, je gospodovala. Vodstvo je pustilo umetnost čisto brezvestno vnemar. Če je vedelo, da bo opereta bolje obiskana kakor drama ali opera, je rajši uprizorilo opereto, tako da smo doživeli tudi pri nas že sramotno visoko število 245 Zlato solnce črno riše zelena drevesa, bele hiše in nas — Zakril sem si obraz. (Str. 22.) je nekdo (Alojzij Gradnik, če se prav spominjam) javno vprašal, kaj je s temi verzi, ali je to pesem? Lovrenčič mu ni odgovoril. Pesem v deklamatoričnem pomenu besede to ni; tudi ne pesem, ki bi jo človek vedno nanovo bral in prebiral. A tih, prisrčen vzdih obupa, šamoobtožba, čuvstven aforizem je to vendarle in je zelo podoben Heinejevim kratkim liriškim vzklikom, dasi je po obliki in predmetu ves drugačen od njih. Ve'ndar se ne da tajiti, da je v tem simboličnem pretvarjanju realnosti velika nevarnost za resnično poezijo, nevarnost, ki se ji tudi Lovrenčič ni mogel vedno ogniti. Če kdo, iz ideje izhajajoč, ne iz realnega predmeta, išče svoji misli pesniške oblike, jo odevlje z mnogo simbolike, jo krasi z daljnimi podobami, nalašč za to priliko narejenimi ali izposojenimi, mu bo po tej metodi večkrat uspelo napraviti bobneče verze, ki jih bo marsikdo vzel za pristno blago in ne za surogat poezije, kar so v resnici. Kdor pa si take verze natančneje ogleda, bo videl, da grme, ker so votli; kdor bi tem patetičnim junakom snel s telesa njihovo veličastno draperijo, bi morda opazil pod njo mrtev skelet racionalizma. Ravno to je nevarnost! Simbolizem odpira racionalizmu vsa pota v poezijo. In to je nje smrt, kajti nobena velika umetnina se ne da zgolj umsko sestaviti in ne zgolj umsko analizirati: po analizi ostaja na najglobljem dnu še preostanek, ki je logično neraz-krojljiv. Kakor mnogi produkti moderne književnosti, je tudi Joža Lovrenčič le prerad umstveno-simboličen; iz tega vzroka, mislim, se mu ni popolnoma posrečil dramatični prizor »Deveta dežela«. Svobodno, kakor nihče drugi, ravna Lovrenčič s svojimi verzi; rima, kadar se stik sam od sebe oglasi, shematični metrum neštetokrat pretrga, prosto deli verze in kitice. Gotovo ima ta svoboda svojo prednost: v njej ohrani pesniška misel lažje svojo prvotno svežost. A- ima tudi svoje slabe strani: največkrat ne more izzvati tiste popolne harmonije v duši in ušesu, za katero pesem naravno teži; zato teko Lovrenčičevi ritmi krepko, v mogočnih sunkih, toda uho, željno blago-glasja in čistih rim, se ob marsikateri stopici užaljeno ustavi, deloma morda tudi zato, ker ni vajeno goriških naglasov in goriško barvanih vokalov. Knjiga v celoti dokazuje, da je Lovrenčič strogo sodil samega sebe, ko jo je sestavljal, da je pesmi skrbno prebiral, preden jih je poslal v svet; Bog daj sreče njej in njenemu avtorju na nadaljnji poti! Izidor Cankar. T ¦ lo in ono. Franc Levcc. Nekrolog. (Dr. Janko Bizjak.) — (Dalje.) — Kar je bilo takrat slovenskih pisateljev in pesnikov, imenitnih in manj imenitnih, znanstvenikov, profesorjev, doktorjev in umetnikov, laikov in duhovnikov, ki so se brigali za znanost in umetnost, vse je Leveč znal svojemu listu pritegniti, vzbudivši njih zanimanje za slovensko književnost in kulturo. Letnik 1. 1887. našteva imena 172 sodelavcev; to število je 1. 1888. vzrastlo na 187, Med temi čitamo znana imena, kakor: Aškerc, Bezenšek, Josip Cimperman, Detela, Erjavec, Funtek, Gestrin, Gregorčič, Jurčič, Levstik, Mencinger, Podlimbarski, Rutar, Stritar, Trdina, Aleks Ušeničnik, Tavčar, Valjavec in imena mnogo raznih, še zdaj živečih profesorjev in doktorjev. Erjavec, Jurčič in Levstik so takrat že bili mrtvi. Delovanje nekaterih izmed imenovanih sotrud-nikov Levčevega »Zvona« je označil dr. Prijatelj v že gori navedeni knjigi »Janko Kersnik, njega delo in doba«, VI., 2. zbranih spisov na str, 415. tako-le: »Poleg Jurčiča je za »Zvon« krepko zastavil svoje drastično pero dr. Ivan Tavčar. Trdina je začel razsipati svoje pravljično bogastvo. Oglasil se je zopet Levstik s svojimi — ljubkih konkretnosti polnimi — poezijami, s katerimi je zdravo paraliziral sicer nad vse priljubljenega glavnega »Zvonovega« pesnika Gregorčiča, ki je dalje tožil v Stritarjevem idealistično-pesimističnem tonu, a v veliko bolj zvenečih in lehkotnih verzih, kakor so bili Stritarjevi. Pojavil se je nedo-sežni prirodopisni kramljatelj Erjavec s svojim »Rakom« in realistični opisovatelj Notranjske dr. H. Dolenc« Razen marsikaterega članka za »Slovenski Glasnik« ali »Listek« je Leveč še mnogo pisal za svoj »Zvon«. Mnogokrat mu je tudi huda predla kakor vsakemu uredniku: moral je mnogo prosjačiti, da je dobival za številke potrebno gradivo, mnogokrat je moral sam v naglici izpolniti dotično vrzel. S kakimi zaprekami in ovirami se je moral cesto boriti, kako mu je konkurenca delala sitnosti in težave, vse to nam je dr. Prijatelj obširno popisal v svoji gori navedeni knjigi str. 418.—462. Najrajši se je Leveč bavil s slovenskim slovstvom. Tu je spisal marsikatero zanimivo in pomembno črtico, katere ne bo smel prezreti noben pisatelj slovstvene zgodovine slovanske. Najbolj mu je bil k srcu prirastel Prešeren. Že kot drugošolca ga je, kakor smo slišali, profesor Mel-zer navdušil za našega pesnika prvaka. V licejalni knjižnici mu ga je dal skriptor Kosmač. »Z nekakim svetim strahom in veseljem«, tako pripoveduje v Valjav-čevem životopisu, »Knezova knjižnica«, II., str. 164., »sem ga vzel v roke. Jako me je mikal; ugajale so mi seveda tiste pesmi, katere nam je poprej že Melzer deklamiral v šoli, toda umel ga pa le nisem. Prešeren ni drugošolec! Vendar sem do malega vsega prepisal v poseben zvezek.« Zaradi tega je objavil marsikateri donesek k njegovemu življenju in delovanju, kateri bo dobro došel vsakomu, ki bi se hotel lotiti podrobnega životopisa Prešernovega. Karkoli je mogel izvedeti o njem, vse je spravil na dan. Razen tega je pri raznih priložnostih predaval o svojem ljubljencu. Že 1. 1870. je kot vseučiliščnik imel lep govor o Prešernu, »ko je napravila slovenska mladina besedo Preširnu na spomin, ki je bila na vse strani sijajna«. (»Zvon«, str. 387./8.) L. 1871. je kot su-plent goriške realke, priobčil v »Slovenskem Narodu« št. 12. listek »Na Prešernove smrti dan«, kjer želi, da bi poznavatelj Prešernov spisal kritičen životopis; v istem časopisu 1. 1872., št. 144., je objavil svoje predavanje o Prešernu in Vodniku, ki ga je imel v goriški čitalnici. L. 1874. je dal v »Slovenskem Narodu« (št. 31.) ponatisniti Levstikovo razpravo »Na 293 Prešernovem domu«, ki je bila 1, 1863, prvič objavljena v »Napreju«, Da je Stritarjev »Zvon« 1. 1879, prinesel Prešernovo životopisno črtico, sem že omenil. Prav v tem životopisu se Leveč kaže mojstra te vrste spisov, Kako jasno in določno, naravno in resnično, slikovito in goreče nam slika človeka Prešerna, kako temeljito govori o njem kot stvarniku slovenskega pesništva! V prvem letniku »Ljubljanskega Zvona« (1881,) razpravlja o Prešernu v Nemcih, kamor je bil našel pot po znani Samhaberjevi knjigi »Preširenklange«, ter našteva nemške liste, zlasti tiste v nemški državi, ki so pohvalno naznanili to knjigo, kakor: »Magazin fiir die Literatur des Auslandes«, »Gottschall, Litera-turblatter« in »Berliner Deutsche Revue«, Pravi tudi, da je nemški pesnik Scheffel sam pisal Samhaberju pismo, v katerem izraža svoje priznanje o njegovem delu, Scheffel je med drugim rekel to-le: »Die mit warmer Teilnahme verfafite Lebensschilderung Preši-rens und die Verdeutschung seiner Klange hat mich sehr umgesprochen,« Slavni slovstveni zgodovinar Johannes Scherr obeta v pismu iz Curiha, da na-napiše o Preširnu obsežno študijo za velik nemški list, in znani literat Otto Leixner, ki je nekdaj bival v Ljubljani, se je v privatnem pismu prav pohvalno izrazil o Samhaberjevi knjigi, Ti-le podatki so za raziskovalca vsega, kar je v zvezi s Prešernom, gotovo važni ter mu dobrodošli, Kako je Levca vse zanimalo, kar se tiče Prešerna, kaže s svojim člankom o Prešernovi uri (»Lj. Zvon« 1882, str, 574,), kjer je popravil poročilo profesorja Zupana, da je bila Prešernova žepna ura po njegovi smrti prodana na javni dražbi, ter je razložil, v čigar roke je prišla in kaj se je z njo zgodilo po pesnikovi smrti. Že 1, 1881. pa je objavil v »Zvonu« (str. 127.) dva napisa Prešernova, in sicer enega, ki je na velikem zvonu pri Sv. Joštu nad Kranjem, drugega pa, ki stoji na nadgrobnem kamnu Marije Simonettijeve. L. 1882. je v »Ljubljanskem Zvonu« pod naslovom »Prilogi k Preširnovemu životopisu« (str. 49, do 53, in 110,—113,) priobčil dva lista, ki ju je Prešeren pisal Čelakovskemu in proti koncu istega leta (dne 3. decembra) je v »Literarnem in zabavnem klubu ljubljanskem« predaval o Prešernu in Čelakovskem. Drugi letnik »Zvona« je prinesel pod naslovom »Lan-gus in Preširen« (str, 567.—570.) še dva članka: prvega je spisal dr. Fr, Kos. ki opisuje neko Langu-sovo sliko, na kateri stoje nekateri še ne objavljeni verzi Prešernovi, drugi pa je Levčev. V tem razlaga Leveč Prešernov sonet »Mars'kteri romar gre v Rim, v Kompostelje«, ki ga je med vsemi Prešernovimi soneti najtežje umeti. Izhajajoč od krive razlage, ki jo je o tem sonetu podal hrvatski pisatelj profesor dr. Fran L Celestin v Zagrebu v svoji knjigi France Preširen (1882.), dokazuje iz akrostiha tega soneta, da ga je Prešeren zložil Matevžu Langusu in da je glavna misel v njem ta-le : »Marsikateri Romar roma v Rim ; gre v Kompostelje (Santiago de Compostella = »Svetega Jakopa v beli Galiciji« na Španskem pozna tudi narodna pesem slovenska); napoti se k svetemu Antonu v Padovi; Trsat, sv. Lušarje ali Marijino Celje obišče vsaj jedenkrat v svojem življenju. — Zakaj? Zato, ker želi v podobah gledati rajskega življenja veselje. 294 Ni istinito rajsko življenje, ni istinita nebeška glorija, katero romar gleda v oltarjih imenitnih teh božjih potij. Kaj še! Niti zarja onstranske glorije ne blesti se z njih, niti senca te zarje nebeške ne sije mu v oči, ampak sveti mu z oltarjev samo »sled sence zarje unstranske glorje«. A že samo ta sled, katerega daje senca, izvirajoča od krasne zarje nebeške glorije, ohladi pobožnemu romarju želje verne ljubezni. Jednako godi se tudi našemu pesniku. Prijatelj Langus slika portret —Pr eš irn o v e ljubice, Primčeve Julije, In kakor pobožnega romarja v Rim, Kompostelje, Padovo. na Trsat, na sv. Lušarje ali v Marijino Celje, tako pesnika Preširna vsak dan »ukaz želj« vleče v L ang usovo domovanje, da tam gleda krasno podobo slikane device ; pesnik ne vidi pri Langusu prave istinite podobe ljubljene Julije, ampak vidi samo »senco« njene nebeške lepote, »go-ljufne sanje«, v katerih je komaj sled resnice- A vendar obiskuje dragega prijatelja, vendar se vtaplja v divno sliko drage mu Julije, katera je v životu tako krasna, tako nebeško lepa, da čopič niti najslavnejšega slikarja ne more naslikati v resnici take, kakeršna je! In ko tako pri svojem prijatelji gleda samo »sled sence zarje Julijine lepote«, tedaj mu »obupa pušice« manj more otožno srce, tedaj je uram njegovim »krajši tek« in prsim njegovim milejše zdihovanje«. Kakor pobožni romar na imenitni božji poti, tako pesnik pri Langusu, slikajočem Primčevo Julijo, išče hladila svoji verni ljubezni!« Zapisal sem semkaj celo razlago Levčevo, ker bi morda mogla dobro služiti onemu, ki se peča s Prešernovimi poezijami, zlasti z razlago sonetov in ki tega soneta ne more prav razumeti, če ne dobi pravega ključa do njega, kakor ga je dobil Leveč sam od Levstika. V tretjem letniku »Zvona« (1883, str, 478.) opisuje na kratko Prešernov spomenik na Bledu. L. 1886. je priobčil v »Zvonu« na str. 314. Prešernovo pismo z 1. 1834., pisano nekemu duhovniku, kateremu, se ne da dognati. L. 1888. je nadaljeval priloge k Prešernovemu životopisu. Tu je objavil Prešernovo doktorsko diplomo (str. 301,), dr, Baumgartenovo spričevalo (str, 303,), uradne listine, ki se nanašajo na Prešerna kot praktikanta pri c, kr, komorni prokuraturi (str, 303., 366,, 435,), pet pisem, ki jih je Prešeren pisal svojemu prijatelju M, Čopu L 1832, iz Celovca, kamor je bil šel delat odvetniško in sodnijsko preizkušnjo (str, 567,), in naposled Prešernov rodovnik (str, 692.), V X, letniku (1890.) je Leveč nadaljeval svoje priloge k Prešernovemu životopisu; priobčil je : Prešeren priseže za civilnega in kriminalnega sodnika (str, 175,) in Prešeren prosi odvetniškega mesta v Postojni in Kranju (str, 176.), Istega leta je imel slavnostno predavanje ob Prešernovi stoletnici, in sicer dne 2. decembra v Narodnem domu in dne 4, decembra v deželnem gledališču v Ljubljani, To predavanje, ki javlja Levčevo globoko spoštovanje in občudovanje Prešernove muze, je objavil v VIL zvezku »Knezove knjižnice« na str. 214,—218. Precej v začetku svojega predavanja je označil Prešernove zasluge tako-le: »Koga naj časti, koga naj slavi naš narod, ako ne tistega moža, ki mu je zapustil neizčrpni zaklad ne-umrjočih poezij, in ki ga je določila milost božja, da je ustvaril slovensko pesništvo, položil neomajni temelj naši posvetni lepi književnosti ter zanesel slavo slovenskega imena preko mej svoje domovine!« — Svoje predavanje pa je veličastno završil, rekoč : »Ponosno smemo reči, da je tudi naš Prešeren eden tistih izvoljenih organov, po katerih se na zemlji razodeva rajska lepota, nebeška poezija. Ko bi se sklicali narodi pred božji stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti, kako se je vsak udeležil vesoljne človeške omike j smel bi se mali slovenski narod brez strahu pokazati med drugimi z drobnimi bukvicami, ki se jim pravi »Prešernove poezije«. — Tako je spoštoval, cenil in ljubil Prešerna naš Leveč ! Spoštoval in cenil pa je sploh vse može, ki so delovali na polju slovenske književnosti ali publicistike in kulture, ali jo gmotno podpirali. Zato je spisal ob njih smrti marsikateri daljši ali krajši nekrolog, ob njih spominskih slavnostih marsikateri spominski list, sicer pa je, kakor smo že videli, sploh rad objavljal životopise vrlih in dičnih slovenskih mož ali je o njih predaval. Zaslužni možje, ki jim je Leveč spisal ob njih smrti nekrolog ali životopis ter ga objavil v »Ljubljanskem Zvonu«, so ti-le: pesnik Fran Svetličič (1881, str. 255.) in Vojteh Ulbrich (1881, str. 640.); korektor Narodne tiskarne Fran Hlavka (1882, str. 369.) in hrvaški akademik, profesor in jezikoslovec Giuro Daničič (1882, str. 770.); zadnji pesnik »Kranjske Čebelice« dr. Jernej Levičnik (1883, str. 401.), dr. Štefan Kočevar, najplemenitejši rodoljub, kakor ga imenuje Leveč (1883, str. 253.), deželni šolski nadzornik v Zadru Ivan Šolar (1883, str. 253. in 272.), duhovnik in pesnik Josip Hašnik (1883, str. 267.), hrvaški pisatelj dr. Kaznačič (1883, str. 275.), profesor in pisatelj Ivan Macun (1883, stran 729.) in duhovnik ter pesnik Josip Novak (1883, stran 801,); pesnik Jovan Vesel Koseški (1884, str. 251.), pisatelj Janez Božič, ki je med drugim prvi vzorno prevedel Platonovega Kritona in Apologijo ter prevod objavil v Janežičevem »Cvetju« (1883, str. 445.) in ljubljanski škof dr. Janez Zlatoust Pogačar (nekrolog v obliki mrtvaškega lista 1884, str. 128.); Kari Rudež, graščak na Gracarjevem Turnu in v Ribnici ter slovenski rodoljub in mecen (1885, str. 121.—123.); pesnik in pisatelj duhovnik Leopold Gorenjec Podgoriški ali Podgoričan (1886, str. 187.), »ki je poleg Jurčiča jako izdatno pomnožil pripovedno literaturo slovensko«; Avgust Dimitz, znani pisatelj kranjske zgodovine (1887, str. 58.), Viktor Dolenec, pisatelj, rodoljub in urednik »Edinosti« v Trstu (1887, str. 505.), Fran Levstik (1887, str. 763,); pisatelj in znani govornik na raznih slovenskih taborih dr. Valentin Zarnik (1888, str. 305,—308.), pisatelj in urednik tržaške »Edinosti« Lovro Žvab (1888, str. 573.), pisatelj, profesor na ljubljanski realki in odbornik »Matice Slovenske« Anton Raič (1888, str. 635.), pesnik nabožnih pesmi, nabiratelj narodnega blaga, vzoren duhovnik in rodoljub Jakob Volčič (1888, str, 763,), mladi pesnik in satirik, notarski kandidat Janko Gruden (1888, str, 766.); češki učenjak in pisatelj Josip Jireček (1889, str. 63.); varuh deželnega muzeja kranjskega, pisatelj in pesnik Kari Deschmann, ki je tudi močno vplival na takratne gimnazijce Trdino, Levstika, Tuška in Erjavca (1889, str. 254.), »urednik slovenskemu izdavanju državnega zakonika, stvaritelj pravniškega jezika« Matej Cigale (1889, str. 307.); vladni svetovalec in gospodarsko-upravni poročevalec v šolskih stvareh ter prijatelj Levstikov Janez Hozhe-var (1889, str, 379,), čigar neumornemu delovanju ima Kranjska zahvaliti ves razvoj svojega šolstva tiste dobe; župnijski upravitelj in pisatelj Ivan Belec (1889, str, 447.); domoljub in profesor Jernej Francelj (1889, str. 448.); znani starinoslovec in zgodovinski pisatelj Davorin Trstenjak, župnik starotrški (1890, str. 166. do 174.x), o katerem piše Leveč značilne besede: »Ljubezen, goreča ljubezen do preprostega naroda in sveta ljubezen do znanosti je ves čas njegovega življenja vodila našega Trstenjaka, da je v veselih in žalostnih urah neprestano delal, učil, pisal, navduševal, žrtvoval in trudil se, akoravno je vedel, da mu tako neznaten narod, kakor je naš, njegovega dela in truda nikdar ne bode povrnil.« Jernej Križaj-Severjev (1889, str. 508.), istrski župnik in slovenski pisatelj, ki je tudi priobčil nekoliko lepih nežnočutnih pesemc; Janko Kersnik (1897, str, 535,—545,), o katerem Leveč toži, da ga »je neusmiljena tragika z vso svojo neizogibno in brezobzirno silo v hladno zemljo položila,« Tudi v »Slovenski Narod« je pošiljal nekrologe o imenitnih možeh slovenskih, tako o znanem rodoljubu Petru Kozlerju (1879, št, 92,—94,), o profesorju in pisatelju slovečih orisov iz narave Josipu Ogrincu (1879), o prijatelju Josipu Jurčiču (1881, št. 101.—104.) in še o drugih. Še en nekrolog moram tu posebe navesti, ki ga je Leveč objavil v Letopisu »Slovenske Matice« za leto 1894. Leta 1893. je umrl velezaslužni predsednik tega znanstvenega zavoda Josip Marn. Na prvem mestu imenovanega Letopisa stoji nekrolog, ki ga je Leveč spisal temu odličnemu možu. V njem riše v kratkih potezah Marnovo književno delovanje, zlasti govori o njegovem slovečem »Jezičniku«. V nadgrobnem govoru, ki ga je Leveč imel pri Sv. Krištofu in ki je priobčen v nekrologu, ga je slavil kot iskrenega kristjana, vzornega duhovnika, učiteljem predragega tovariša, svetal zgled neumorne delavnosti skrbnega učenika, marljivega kakor čebela in delavnega kakor mravlja, temeljitega učenjaka, ki nam je v neminljivih spisih, opisal »očetov naših imenitna dela«. Najvažnejši Levčevi životopisi oziroma razprave o pesnikih in pisateljih so razen že omenjenih še naslednje: V »Koledarju Družbe sv. Mohorja« za leto 1876. je priobčil razpravo o škofu in pisatelju Matevžu Ravnikarju, za leto 1877. pa o Matiji Čopu. V »Slovenskem Narodu« z leta 1878,, št, 265, in 266., je ob sedemdesetletnici Bleiweisovi objavil listek o njegovem književnem delovanju; pozneje pa mu je napisal obširnejši in natančnejši životopis v »Slovenskih Večernicah« za leto 1880,, str. 3.—23. V »Ljubljanskem Zvonu« (1882, str. 312.—315. in 436.—442.) je podal pod naslovom »Zlata knjiga« kratek obris vnanjega življenja pesnika Gregorčiča in naslikal tudi njegovo notranje življenje ter označil visoko vrednost njegovih poezij. Na str. 436. še poleg tega opozarja na čudne slučajnosti v razvoju slovenskega pesništva, rekoč: »Odkar nam je za Vodnikom v trt- 1 Ta članek je bil priobčen v »Slovenskem Narodu« 1. 1878., št. 258. in 259., ter v »Ljubljanskem Zvonu« objavljen mutatis mutandis ob Trstenjakovi smrti, 295 desetih letih tekočega stoletja »Kranjska Čbelica« po obliki in vsebini presnovala pesništvo slovensko, poslala so dobrotna nebesa Slovencem v vsakem desetletji velikega pesnika, ki je s svojimi neumrjočimi pesnimi korenito označil razvoj našega pesništva ter vrhu tega zaznamenoval lepi napredek vsega književnega, vsega kulturnega življenja slovenskega: četrto desetletje nam je rodilo Preširna, peto Levstika, šesto Jenka, sedmo Stritarja in zdaj na meji osmega in devetega veselimo se Gregorčiča.« — Takih duhovitih opazk je vse polno v Levčevih razpravah. Pri Gregorčiču občuduje čudovito dikcijo ter polne verze, ki pretresajo srca, doneče stike, ki »polneč uho objemajo vse tvoje čuvstvo« (str. 312.). Imenuje ga slovenskega genija, ki, dasi že klasično dovršen, nikakor še ni dospel do svojega umetniškega vrhunca. Tako je tudi ocenil poezije pesnika Pagliaruzzi-Krilana (»Ljubljanski Zvon« 1887, str. 314.—316.), ki jih je uredil in izdal po pesnikovi prerani smrti deželni šolski nadzornik Anton vitez Klodič-Sabladoski v Gorici leta 1887. Pagliaruzzi je bil »v resnici Dei gratia pesnik«. Leveč toži o veliki izgubi, ki je zadela slovenski narod z njegovo smrtjo, ter pravi »kako ljubezniv, zdrav in resničen pesnik je Krilan! Pesem mu izvira globoko iz srca, zato pa seza globoko v srce. Resnično lepa knjiga so njegove »Poezije«, kakor je bila lepa duša, ki jih je porodila.« Letnik 1888. »Ljubljanskega Zvona« prinaša na str. 370,—374. razpravo »Jos. Cimpermanove ,Pesmi'«. Tu Leveč poudarja, da je Cimpermanova lirika elegična, refleksivna, da je pesnik premišljevanja, čigar življen-ska pot je bila posuta s trnjem, ter hvali zgledno tehniko, lepo dikcijo in polnozveneče stike. Ni hotel oceniti njegovih poezij, ampak le opozoriti na knjigo, »ki nam v prelepem torilu podaje venec prekrasnih slovenskih poezij« (str, 374,). V »Ljubljanskem Zvonu« z leta 1882. proslavlja povodom sedemdesetletnice, ki so jo obhajali 1. 1878., Andreja Einspielerja ter ga imenuje pravega ustanov-nika, duhovnega očo in bistrega vodnika nedosežni »Družbi sv. Mohorja«. V »Knezovi knjižnici«, ki jo je nekoliko časa urejeval Leveč in jo je izdajala »Matica Slovenska«, je priobčil razen že navedenega slavnostnega predavanja o Prešernu, kratek životopis ustanovnika te knjižnice Antona Kneza (I. zvezek) in obširnejši životopis Matije Valjavca (II. zvezek, 1895, str, 163,—210,), ki ga imenuje prvega znanstvenega raziskovalca našega kaj-kavskega narečja in pisatelja ter zlagatelja najlepših slovenskih legend. Kako točno in izrazito Leveč ume slikati svojstva pisateljev in pesnikov, da dobivamo popolne slike o njih in njihovih delih, sem že poudarjal; zlasti nam to pričajo Levčeve besede o Valjavčevi lirski poeziji (str, 190.): »Njegove lirske pesmi kažejo neko otroško veselje do lepe prirode, pravo usmilje-nost do trpinčenih živali, zlasti do ljubeznivih ptic, resnično pobožnost in pravo domoljubje, zlasti hrepenenje po oddaljeni gorenjski domovini.« Ako pa Leveč piše o Valjavcu (str, 210,): »Človek ne ve, čemu bi se bolj čudil, ali mnogostranski učeni delavnosti Valjavčevi, ali njegovi neumorni pridnosti; zakaj pomisliti nam je, da je do malega vsa svoja učena dela spisal poleg svojega napornega učiteljevanja,« moram reči, 296 da veljajo te besede prav tako v polni meri o Levcu samem, Razen o Prešernu je Leveč predaval ali govoril tudi o drugih odličnih možeh slovenskih. Tako je predaval dne 18, marca 1886, 1, pri Jurčičevem večeru o Jurčiču ter to predavanje priobčil v »Ljubljanskem Zvonu« leta 1888, (str, 418,—429,) pod naslovom »Spomini o Josipu Jurčiči«, Tu je podal nekoliko prezani-mivih črtic iz življenja našega vrlega romanopisca, Posebno zanimivo je, kar pripoveduje o Jurčičevem razmerju proti Levstiku, Tako izvemo, kako je Levstik cesto grajal Jurčiča kot urednika »Slovenskega Naroda« zaradi njegove slovenščine in napak, ki jih je iztikal v tem listu, Proti koncu svojega »branja« omenja Jurčičev blagi, odkritosrčni, do skrajne meje požrtvovalni značaj, »Kot sin, brat in prijatelj je bil Jurčič vzoren človek.« Zanimivo pa je tudi, kako je Leveč s svojim razvitim estetičnim čuvstvom vplival na sodobne pisatelje. Kakor nam pripoveduje v omenjenih »Spominih«, je on nagnil Jurčiča, da je dal Tugomeru običajno obliko peterostopnih jambov. Jurčič je bil spisal nekoliko nastopov, ki jih je pokazal Levcu, v manj običajnih in slovenskemu jeziku manj prikladnih trohajili. Bilo je to že leta 1870. Toda Leveč mu je pričel dokazovati, »da trohaji nikakor ne prijajo dramatskim spisom v našem jeziku, zlasti v tragedijah ne, da je ta verz za jezik naš premalo gibičen, da je prejednostaven, tok govora prepočasen, dikcija brez vznosa. Nasvetujem mu petero-stopni jambiški verz namesto peterostopnega trohaja. Jurčič mi je po daljšem razmišljanju pritegnil, da imam pravo; toda priznal mi je, da mu jambus dela preveč preglavice« (str. 427.), Kljub temu je uvaževal Levčev nasvet, toda dovršil je Tugomera v jambih šele 1. 1878, Dne 3, julija 1, 1886. je Leveč imel povodom tri-stoletne spomenice Trubarjeve smrti slavnostni govor o življenju in delovanju tega ustanovnika slovenskega slovstva ter ocenil njegove dotične zasluge. Eno leto pozneje je predaval dne 14. aprila v ljubljanski čitalnici v prid Erjavčevi ustanovi o življenju in književnem delovanju Frana Erjavca. To temeljito predavanje je objavil v »Zvonu« 1. 1887., str. 413.—425. Pozneje ga je še razširil in ga dodal za uvod »Izbranim spisom« Erjavčevim, ki jih je izdala »Matica Slovenska«, Kako je Leveč čislal Erjavca in njega plemenito srce ter čisto pisavo, ki jo sme citati "mladina, kateri so bili kakor nalašč pisani Erjavčevi spisi, je razvidno iz teh-le besed v Erjavčevem životopisu (»Ljubljanski Zvon«, 1887, str, 425,): »Poročilo moje o književnem delovanji Erjavčevem bilo bi jako nedostat-no, ako bi izrecno ne poudaril, kako čisto je bilo njegovo pero. Nikoli ni 'zapisal nobene besede, ob katero bi se mogel kdo spotikati v moralnem ali etičnem oziru. Njegovi čisti spisi so lep odsev njegove plemenite duše,« Zopet prihodnje leto je Leveč bral o Franu Levstiku, in sicer dne 25. sušca 1888. leta v ljubljanski čitalnici v prid Levstikovemu nadgrobnemu spomeniku. To berilo je priobčil v »Ljubljanskem Zvonu« z leta 1891, na str, 3,—21, V tem listu je Leveč še marsikaj priobčil, kar pojasnjuje to ali ono točko slovenske književnosti. Tako pripoveduje, kako ga je nekoč župnik Virk, čigar pesem »Slovensko dekle« je zaslovela po vsem slovenskem svetu ter celo ponarodela, ljubeznivo sprejel na svojem domu ter mu v kratkem opisal svoje preprosto življenje in delovanje. (»Lj, Zv.« 1882, str, 13,—18,: »Dve uri pri slovenskem pesniku«.) V »spominskem listu dr, Tomana« je objavil še ne-natisnjeno pesemco, ki jo je dr, Toman leta 1861- na Bledu vpisal neki deklici, poznejši ženi dr, Alfonza Mošeta, v molitvenik, (»Ljublj, Zvon«, 1882, str, 377,) V istem letniku pozdravlja na str, 429, novo kre-stomatijo staroslovensko, ki jo je izdal V. Jagič z naslovom »Specimina linguae palaeoslovenicae« ter podaja njeno vsebino, Zgodovinski pisatelj Theodor Elze, evangeljski pastor v Benetkah, je leta 1882. izdal obširno monografijo o Pavlu Wienerju, ljubljanskem kanoniku in prvem evangeljskem škofu v Sedmograškem ter somišljeniku in prijatelju Trubarjevem. Vsebino te monografije je Leveč posnel in priobčil v »Ljubljanskem Zvonu«, 1883, str, 73.-77. V letniku 1887., str. 188., je dokazal, kako hudo se je urezal tisti dopisnik, ki je v »Tagesposti« z leta " 1886., pišoč o slovenskem slovstvu, kot slovenske pisatelje naštel nekega Cingermajerja, Linškerja in Liško, ki so v resnici bila le izmišljena imena treh članov literarno-zabavnega kluba v Kranju, Leta 1888, je v »Ljubljanskem Zvonu« na str, 382, do 384, priobčil Levstikovo literarno ostalino, Letnik leta 1889, vsebuje na str, 380, pod naslovom »Levstik in Hozhevar« kratek spis, kjer Leveč opozarja na nadgrobni napis, ki ga je napravil Levstik očetu svojega prijatelja Hozhevarja, umrlemu 1. 1875. in pokopanemu na velikolaškem pokopališču, O Vodnikovih pesmih »Premaga« in »Mirov god« je dokazal, da sta pisani leta 1814, in ne leta 1821,, kakor se je po zmoti mislilo in pisalo, (»Ljubljanski Zvon«, 1885, str, 418,-424. in 508.) Iz arhiva »Matice Slovenske« je v »Ljubljanskem Zvonu« leta 1889. na str. 393.—418. objavil listine in pisma iz Vodnikovega življenja, med katerimi je več zanimivih Vodniku poslanih in nekaj Vodnikovih pisem. V tem letniku tudi naznanja tretjo, na novo prirejeno izdajo Janežičevega slovensko-nemškega slovarja, ga hvali ter nekoliko ocenjuje (str. 700.). Nadalje hvali v spisu, naslovljenem »Vijolice. Pesmi za mladost. Zložila Lujiza Pesjakova«, v istem »Zvonu« na str, 571, do 573, te nežne poezije, govoreč o njih obliki in vsebini, ki je kakor nalašč ustvarjena za nežno mladino slovensko, Pod naslovom »Kje so moje rožice? ,,,« dokazuje v »Zvonu« leta 1891, na str. 116,—119,, da Orožnova obče znana in že ponarodela pesem »Vse mine« ima za podstavo nemški izvirnik, pesem nemškega pesnika Jacobija »Sagt, wo sind die Veilchen hin?« Prav tako je dokazal v V, zvezku »Knezove knjižnice«, str, 161, do 181., da je znanega Strelovega »Popotnika« popravil pesnik Blaž Potočnik, in sicer tako, »da bi se skoraj po pravici Potočnik smel imenovati njega zlagatelj«; da je Strel za svojo pesem imel nemško podlago, namreč Schubertovo pesem »Der Wanderer«, ki jo je Schubert prenaredil po pesmi Jurija Filipa Schmidta »Des Fremdlings Abendlied« (ki pa jo je Strel tudi poznal, zato njegov naslov: »Popotnik na ptujem«); da je Strelovo besedilo še dosti samostojno in da je znani napev te pesmi normanski. V istem zvezku omenjene »Knjižnice« je priobčil razpravo »Ob stoletnici Janeza Vesela Koseškega« (na str. 191.-209,). Že geslo iz Schillerjevega »Wallensteina«: »Von der Parteien Gunst und HaB verwirrt, schwankt sein Charakterbild in der Geschichte« priča, da Leveč ni spadal med tiste, ki so Koseškega čisto zavrgli. Kritično, toda pravično sodi pesnika in mu ne odreka vrlin in zaslug za razvoj slovenskega pesništva. Svojo razpravo sklene z mislijo, da bodimo »hvaležni nebe-som, da so nam poslala pesnika, čigar ime je in ostane z zlatimi črkami zapisano v zgodovini naše književnosti,« Ta spis priporočam obsojevalcem pesnika Koseškega v nujno uvaževanje, V IV, zvezku iste knjižnice pripoveduje v obsežnem spisu »Prenos Kopitarjevih smrtnih ostankov v Ljubljano« na str, 160.—191. zgodovino tega prenosa, pri katerem je imel sam važno vlogo; saj je on sprožil v odborovi seji »Matice Slovenske« dne 24. oktobra 1. 1885, misel, da bi Slovenci dali prenesti neumrjoče ostanke slavnega Kopitarja v Ljubljano, in saj je bil on sam načelnik dotičnega odseka. Nadalje popisuje do-tične slavnosti, ki so se vršile pri prenosu na Dunaju in v Ljubljani, ter objavlja nagrobni govor, ki ga je imel sam zunaj pri Sv, Krištofu, Prav zanimiva in temeljita je tudi Levčeva razprava »Die Sprache in Trubers Matthaus«, priobčena v izvestju ljubljanske realke z leta 1878. Kdor se hoče dobro poučiti o posebnostih Trubarjevega narečja, sezi po tem izvestju! S Trubarjem se je Leveč tudi pečal v spisu »Martin Luter v slovenski narodni pravljici«, ki ga je kot listek objavil v »Slovenskem Narodu« z leta 1874., št. 26. Da je imel ob tristoletnici Trubarjeve smrti slavnostni govor, sem že omenil. Tudi za narodno blago je Levcu bilo mar. Tako je v letniku »Ljubljanskega Zvona« z leta 1883. na str. 771.—773. priobčil tri drobtinice o »Volkodlaku«, nabrane v počitnicah v ribniškem okraju na Kranjskem, »v dokaz, kako živ je še v našem narodu spomin o volkodlaku«. Leta 1886. je objavil (»Ljubljanski Zvon«, str. 315.) Zagovor kačjega pika, ki ga je pod naslovom »Schlangenbeschworung« zapisal s svojo roko ribniški graščak Jožef Rudež (f 1846) na listič, katerega je Leveč našel v graščinski knjižnici, Med raznimi spisi ter razpravami, ki o njih vseh ne morem govoriti, nas pa še posebno zanimata dva, ker sta vznemirjala in razburjala Levčevo sicer mirno literarno življenje: »Pravda o slovenskem šestomeru« in »Slovenski Pravopis«, Leveč se sicer ni rad spuščal v polemiko, rajši je pozitivno delal, ko kritiziral, zato pa se čudimo, da je vendar spisal precej bojevit, oster in brezobziren polemičen spis, ki celo dramatski učinkuje, z naslovom »Pravda o slovenskem šestomeru. Odgovor mariborskemu šestomerniku Janku Pajku«, To je prišlo takole. Leveč se je dalje časa bavil s Koseškega pesnitvami, zlasti je natančno preiskoval njegove šestomere, ker ga je zanimalo izvedeti, v koliko se ujemajo z jezikovnimi in metriškimi načeli o šestomeru sploh in z načeli o njem v modernih književnostih, zlasti v slovenščini posebe. Stritar je bil namreč za šestomer določil posebna pravila, katerim je Leveč pritrjeval, in 21 297 bi bil rad vedel, ali se je Koseški v svojih šestomerih držal kakega pravila, ali ne. V svoji študiji o šestomeru pesnika Koseškega, ki jo je kot Stritarjev sotrudnik objavil v II. letniku »Dunajskega Zvona« (str. 23. in 363.), je razložil, da so Koseškega šestomeri slovenskemu jeziku prikladni, ker se ravnajo po določenih, iz svojstva slovenščine zajetih pravilih. Zaradi te razprave je profesor Pajk, takratni urednik »Zore«, v V. letniku svojega lista (str. 24. in 390.) hudo prijel Levca v »napuhnenem spisu«, kakor ga Levstik imenuje, »Leveč in heksameter«. Leveč je odgovoril z gorenjo polemično razpravo, ki je Levstiku »neizrečeno dobro dela«. (V. zvezek »Zbranih spisov« Levstikovih, str. 265.) Že gaslo, ki si ga je Leveč izbral iz Lessinga: »Abschreckend und positiv gegen den Stiimper; hoh-nisch gegen den Prahler und so bitter als moglich gegen den Kabalenmacher«, nam priča, v kakšnem duhu in slogu je pisana ta polemična brošurica, ki jo je bila natisnila »Narodna tiskarna«. Iz te obrambe zaslužita posebno priznanje tretje in četrto poglavje: v onem razlaga Leveč zakone staroklasičnega, v tem-le oso-bito pravila in zgodovino slovenskega šestomera. Stritarjev »Zvon« z leta 1877. priporoča na str. 48. Levčevo knjižico ter pravi: »Ako bi koga tudi ne veselil osebni prepir gospoda Levca z gospodom Pajkom, bral bode vendar to knjižico s pridom: v nji se nahaja korenita razprava o slovenskem šestomeru; lahko se reče, da je ta pravda končana.« Stritar še pristavi, da mu je Leveč rekel, da bode njegov odgovor Pajku oster, »sapozaporen«. Da pa je Leveč tako brezobzirno in reči moram, preosorno odgovoril Pajku, je deti na rovaš Levstika, ki se je, kakor znano, odlikoval z neprijetno brezobzirnostjo. To nam Leveč sam razodeva v pripomnji k Levstikovemu spisu o tej pravdi, objavljeni v V. zvezku »Zbranih spisov« na str. 265.—275., kjer piše: »Knjižica tega imena je nekako skupno delo moje in Levstikovo; kar je stvarnega v nji, prišlo je izpod mojega peresa, mnogo osebnih napadov na prof. J. Pajka mi je pa Levstik takorekoč narekoval v pero ali pa jih je vtaknil v moj rokopis, ko ga je pregledal pred na-tiskom.« Toda kako miroljubnega značaja je bil Leveč in koliko čuvstvo za resnico in pravico ga je navdajalo posebno v slovstvenem in kritičnem oziru, nam pojasnjujejo končne besede te pripomnje: »G. prof. Janko Pajk me je takrat — ne vem, zakaj — res ostro zgrabil, zgrabil tako, kakor dotlej v Slovencih ni bilo navadno; a jaz sem mu v svoji razburjenosti odgovoril še ostreje ter mu tako povrnil nemilo za nedrago. Če sem mu s svojim spisom storil kaj krivice, prosim ga tukaj javno odpuščanja,« Rad bi vedel, koliko slovenskih kritikov bi ravnalo tako, kakor tukaj Leveč! Treba je bilo to zadevo natančneje razjasniti, da ta polemični spis Levčev ne bi otemnil lepote njegovega značaja. Posledica petindvajsetletnega učiteljevanja je bil Levčev toliko napadeni, pa tudi mnogo hvaljeni »Slovenski Pravopis«. Ne bom tu na široko razpravljal zgodovine tega pravopisa, ki je povzročil pisatelju marsikatero bridko uro. Že leta 1889. je tožil v svojem »Zvonu«, govoreč o šolski slovnici slovenski (str. 380.), da »bridko čuti veliko zmešnjavo v pravopisji, nepravilnost v slovni-ških oblikah, zmeden besedni red in nedoslednost v vsem pisanji,« kdor uči v šoli ali pregleduje razne, zlasti šolske knjige. Tukaj nasvetuje, naj bi c. kr. dež. šolski svet kranjski sklical na posvet nekoliko učiteljev slovenskega jezika ter dal po njih določiti vse prepor-ne stvari v naši pisavi. Leta 1895. mu je c. kr. ministrstvo za bogočastje in nauk naročilo potom osrednjega ravnateljstva c. kr. šolskoknjižnih zalog na Dunaju, »naj sestavi na podlagi Pleteršnikovega slovarja za naše šole slovenski pravopis, ki naj bi obsegal potrebna pravopisna pravila in pravopisni slovar, poleg tega pa tudi kratko, jasno, občeumevno in končnoveljavno določil tiste mnogovrstne oblike iz slovenskega oblikoslovja, ki se pišejo doslej ali očitno napačno ali pa pravilno, toda na razne načine.« (»Ljublj. Zvon«, 1898, str. 276.) Leveč se je sicer v začetku obotavljal, a naposled je vendar prevzel to jako nujno in potrebno, seveda tudi odgovorno delo ter spisal pravopis po prej omenjenih načelih. Knjigo je razdelil v pravila in slovar. Pravila obsegajo šestero poglavij o slovniških ter pravopisnih naukih. Prvo poglavje vsebuje najvažnejše nauke iz glasoslovja ter pojasnjuje, ali naj se piše n. pr. teško ali težko, premekniti ali premakniti, smoter ali zmoter, vztrajen ali vstrajen itd. — V drugem poglavju določuje tiste besedne oblike, ki se doslej pišejo očitno napačno: gospej (dajalnik), namesto gospe, čegav, namesto čigav, Tolstoja, namesto Tolstega itd., ali tiste, ki se sicer pišejo pravilno, toda na razne načine: na travniku, pa pri kraji, na visokej ali visoki gori itd. Sem je tudi uvrstil nekaj sintaktičnih stvari. — Tretje poglavje prinaša nekatere besede, ki jih pišemo v novejšem času napačno, kakor: božij, slovensk, prejšni, mestjan, namesto: božji, slovenski, prejšnji, meščan itd,, potem pa sledi jako važni odstavek o pisavi domačih in tujih osebnih in krajnih imen, — V četrtem poglavju razpravlja o besednem reku po razpravi p, Stanislava Škrabca v »Cvetju iz vrtov sv. Frančiška« (XIV., št. 1., 2., 4,, 5.), kakor se je Leveč sploh po možnosti ravnal po znamenitih opazkah našega imenitnega jezikoslovca na platnicah imenovanega »Cvetja«. Peto poglavje govori o velikih začetnicah, o pisavi sestavljenih besed, o delitvi besed na zloge, o znamenju posameznih besed in šesto, ki je obdelano korenito, o ločilih. Pravila o ločilih je zajel iz odlične knjige »Hrvatski pravopis«, ki jo je za hrvatske šole spisal dr. I. Broz. Levecx je iskal -za svojo knjigo sveta tudi v Miklosichevi, Metelkovi, Šumanovi, Janežič - Sketovi slovnici, dalje v Štrekljevih in Oblakovih jezikoslovnih razpravah. Zgledi so vzeti malone vsi iz raznih slovenskih šol---skih knjig. Vidimo torej, kako razumno in premišljeno, kako natančno in oprezno je postopal, kako se je trudil, da bi napisal knjigo, ki bi ustrezala svojemu namenu. Ne bom se spuščal v preiskovanje in navajanje prepornih točk, o katerih se je vnela »črkarska pravda«, ki je dalje časa vznemirjala literarne duhove; tu hočem le posebe omeniti, da k učenjakom, ki so pohvalno priznavali Levčeve zasluge o slovenskem pravopisu, spada v prvi vrsti že umrli vseučiliščni profesor dr. Štrekelj, ki je spisal tudi uradno oceno »Slovenskega pravopisa«. 298 Dasi Levčev pravopis zaradi brezmerne agitacije ni našel milosti na pristojnem mestu in tudi ni bil uradno aprobiran, pa je vendar našel pristop v srednješolske knjižnice in urade ter prišel v roke marsikateremu ljudsko- in srednješolskemu učitelju in marsikdo se je pričel po njem ravnati, sicer ne »de iure«, pa »via facti«. Leta 1913. je bil »Slovenski Pravopis« do male zaloge razprodan. Zato se je osrednje ravnateljstvo c. kr. založništva šolskih knjig na Dunaju obrnilo na c. kr. deželni šolski svet kranjski zaradi nove izdaje, ki bi pa morala biti tako urejena, da bi se moglo računati na splošno odobrenje in uvedbo. Priporočalo je dvojno rešitev tega vprašanja: ali »da prevzame zaslužni pisatelj, deželni šolski nadzornik Leveč, sam prepsnovo in revizijo svoje knjige, in sicer na podstavi ocene, ki jo je izjavil vseučiliščni profesor dr. Karel Štrekelj, ali da prevzame novo sestavo knjige pod predsedstvom Levčevim posebna komisija.« Leveč se je nato odločil, da čisto predela »Slovenski pravopis« sam in da predloži novo delo posebnemu ¦ odboru v odobrenje. Toda zaradi svoje bolezni ni mogel več izvršiti tega načrta, in stvar, tako nujna in toli potrebna, je zopet zaspala. Toda kdo naj se loti tega prevažnega dela? Saj se vsakdo boji brezuspešnega delovanja, dobro vedoč, da kakor Levcu, tudi njemu »črkarski vihar« mogočnih literatov slovenskih lahko podere trudapolno zgradbo slovenskega pravopisa. Bog živi kritiko! — Dasi je Leveč bil tudi profesor zgodovine in zem-ljepisja, se je vendar znanstveno manj pečal s tema dvema predmetoma in zato ni pisal čisto zgodovinskih razprav razen dveh. Znan je njegov spis, ki ga je priobčil v izvestju ljubljanske realke z leta 1891. »Die Einfalle der Tiirken in Krain und Istrien bis zum Tode Friedrichs III.«, ki je jako vestno, natančno in zanimivo delo, katero je sodobna kritika priznala prav pohvalno. V tem spisu Leveč zlasti prav živo in po virih resnično slika, koliko so morali naši predniki trpeti v tistih hudih in težkih časih. Za veliko, znanstveno kulturno-zgodovinsko delo »Die osterreichisch - ungarische Monarchie in Wort und Bild«, ki je izhajalo pod pokroviteljstvom blagega prestolonaslednika cesarjeviča Rudolfa, je Leveč spisal razpravo »Zur Geschichte Krains« ter v njej podal pregled kranjske zgodovine s posebnim ozirom na kulturne razmere Slovencev. V vseh svojih spisih se Leveč kaže duhovitega in zanimivega pripovedovalca, ostrega misleca, jasnega in točnega opisovalca in upodabljatelja, mirnega, razumnega in pravičnega presojevalca, finega poznavalca slovenskih kulturnih in slovstvenih razmer ter mojstra slovenščine, ki jo je imel kakor malokdo v svoji oblasti. Nobenega Levčevega spisa ne odložiš, da ne bi zadovoljno rekel: »Zopet sem se naučil nečesa novega, zopet sem se razvedril, zopet je našel moj duh novega bodrila.« Zato je bil Leveč po milosti božji poklican za našega literarnega voditelja v zadnjih desetletjih preteklega stoletja. Vrhu vsega tega si je Leveč še iztekel nevenljive zasluge za slovensko književnost z ureditvijo spisov odličnih slovenskih pisateljev in pesnikov: Jurčiča, Levstika, Erjavca in Valjavca. Leta 1882. je pričel izdajati spise prvega našega romanopisca Jurčiča, ki jih je založil »Odbor za Jurčičev spomenik«. Do leta 1892. je Leveč uredil XI zvezkov pripovedne vsebine. Vkljub nizki ceni (vezana knjiga je stala 1 fl. 20 kr.) in okusni obliki pa sta se prva dva zvezka prodajala jako slabo. To dejstvo je Levca prisililo do naslednjih vrstic (»Ljubljanski Zvon«, 1884., str. 375.—374.: Slovensko knjigotrštvo in Jurčičevi zbrani spisi); »V strastnih uvodnih člankih in strankarskih političnih bojih se kliče nenadomestni Jurčič iz groba na pomoč! Častimo ga rajši tam, kjer smo njemu največ hvale dolžni! Z dovršeno izdajo njegovih spisov postavimo temu geniju slovenskemu najlepši spomenik.« Pozneje je šlo podjetje nekoliko bolje izpod rok. XII. zvezka, ki naj bi bil obsegal osta-lino, kateri je Leveč hotel pridejati obširen in temeljit životopis Jurčiča, ni več uredil; to gradivo je naposled izročil mestnemu magistratu ljubljanskemu. Levstikovi »Zbrani spisi« so jeli leta 1891. izhajati pri tvrdki »Kleinmavr in Bamberg« v Ljubljani ter so izhajali do leta 1895.; izšli so v peterih zvezkih. Kake težave je Levcu povzročala pesniška zapuščina Levstikova, nam pripoveduje v »tolmaču« k 1. zvezku poezij. Rokopisi so obsegali nad 20 zvezkov raznih velikosti in poleg tega še več stotin posameznih listov. Vse to je bilo prebirati, razen tega pa določati, kaj se natisni, kaj ne, ker je pesnik ves čas prenarejal in prepisaval svoje spise, tako da je na primer o nekaterih pesmih bilo deset do enajst inačic. Nadalje je Levstik rabil na podstavi svojih študij zdaj to, zdaj ono obliko, n. pr. kjer, gder, kder, nisem, nejsem, nijsem, nesem, kteri, kateri, koteri, minulo, minilo, minolo itd. — »Za kažipot pri ravnanji in uredovanji sem si izvolil Levstikovo pisavo zadnjih let njegovega življenja«, tako piše Leveč na str. 294. omenjenega zvezka ter nadaljuje: »Da popolne skladnosti in doslednosti nisem dosegel, to je naravno; zakaj časih sta mera in stik preprečila vsako premembo in popravo; časih se mi je pa roka ustavljala prečrtati kako besedo ali obliko ter jo namestiti z drugo, ker sem se bal, da bi pesniku ne storil krivice ter ne žalil ljubezni in spoštovanja do njega. — — Iskreno želim, da bi bil povsod in vselej pravo pogodil in ravnal v duhu pesnikovem.« Te besede jasno pričajo, kako se je Leveč klanjal velikemu duhu našega Levstika, kako ga je čislal in spoštoval in kako vestno je bilo vse njegovo delo. Neprecenljive vrednosti pa so njegove opazke in pojasnitve marsikatere točke v poedinih zvezkih. Te so priča temeljitega in obsežnega poznavanja slovenske književnosti ter raznih sem idočih razmer in pojavov. V zadnjem zvezku, v 3. delu proze, je na koncu priobčil obširen in temeljito pisan životopis našega učenega jezikoslovca in pesnika Levstika. Posebno hvalo moramo vedeti Levcu tudi za ureditev in izdajo »Izbranih spisov« Erjavčevih, ki jih je založila »Matica Slovenska«. Izbral in izdal jih je v dveh delih, izmed katerih prvi obsega povesti, drugi pa Levčev životopis našega prirodopisca, njega potopise in prirodopisne razprave, od katerih so si pridobile zlasti »Mravlja«, »Rak« in »Žaba« zasluženo slavo. S to izdajo je Leveč podal slovenski mladini štivo, po katerem rada in vesela sega. Kako Leveč hvali čisto pisanje pisatelja Erjavca, to sem že navedel. 299 Naposled je Leveč leta 1900. še uredil poezije Matije Valjavca, ki jih je tudi izdala »Matica Slovenska«, njegov životopis pa je, kakor sem že omenil, prej priobčil (1895). V uvodu k poezijam razlaga, po katerih načelih je uredil Valjavčeve pesmi, govori o njih jeziku in obliki ter ocenjuje Valjavca kot pesnika. 2. Leveč kot član in predsednik »Slovenske Matice« in »M uzejskega društva za Kranjsk o«. Kako se je Leveč vselej brigal in zanimal za prvo slovensko znanstveno društvo »Slovensko Matico«, pričajo razni članki, objavljeni v »Ljubljanskem Zvonu« od leta 1881. dalje. Tu je naznanjal vsakoletne Ma-tičine knjige, objavljal razne sklepe in namene Matici-nega odbora, odobraval to in ono, izjavljal svojo nezadovoljnost o tem in onem, svetoval, kako bi bilo Matico preustrojiti itd. Že leta 1882. je stopil v odbor »Slovenske Matice«. S svojim odločnim nastopom, s svojo vnemo za dobro stvar, s svojimi pametnimi nasveti si je kmalu pridobil obče spoštovanje. Zato je bil tudi že istega leta izvoljen za drugega podpredsednika. Obenem je prevzel za leto 1883. uredništvo »Letopisa«, ki ga je potem še urejeval za leto 1885., 1886, in 1887. Zakaj je leta 1884. odstopil kot odbornik in drugi podpredsednik ter odložil uredništvo »Letopisa«, mi ni znano. Odbor je vzel v seji dne 12. nov. 1. 1884. njegov izstop na znanje in ga je soglasno zahvalil za njegov trud. »Letopis« je urejeval po novih načelih, ki jih je priobčil v predgovoru k prvemu od njega urejenih »Letopisov«. Tam pravi: »Letošnji Letopis Matice Slovenske se razlikuje od Matičinih Letopisov drugih tečajev osobito v tem, da čestiti gospodje matičnjaki v njem ne čitajo ni prevodov niti leposlovnih spisov, ampak da jim podaje samo izvirne znanstvene razprave; kajti podpisani urednik je bil te misli, da knjiga, kakeršna je Letopis Matice Slovenske, prvega književnega zavoda našega, kaži in pričaj omikanemu svetu, koliko morejo pisatelji slovenski svojega izvirnega ustvariti v raznovrstnih strokah človeškega znanja.« Nadalje naj bi »Letopis« nadomeščal slovenski znanstveni časopis, ki bi »pospeševal idealne težnje naše po splošnem napredku in vsestranskem razvoju književnosti slovenske ter ž njo vnemal in hranil sveti plamen domovinske ljubezni.« Zaradi tega je Leveč tudi posebno poudaril, da je pri urejevanju pazil zlasti na take razprave, ki se tičejo naše domovine in našega naroda. Misel o izvirnih spisih, ki jih naj objavlja »Matica Slovenska«, je že sprožil v »Ljubljanskem Zvonu« z leta 1881., kjer je napisal na str. 253. to-le: »Tretjič ne ume-jemo, kako je to, da se v Matične knjige še vedno sprejemajo spisi, ki nosijo na čelu tiste sumnjive napise: po raznih virih ,spisal', po raznih pisateljih .posnel', po tem in onem »poslovenil' ali naravnost iz nemškega rokopisa(!) podomačil i. t. d.« — Potem pa pristavi še te-le besede, ki nam pričajo, kako visoko vzorno mnenje je imel o ciljih »Matice«, rekoč: »Matica Slovenska bi morala biti pravo narodno svetišče, v katero bodi dovoljeno zahajati samo tistemu pisatelju, ki res kaj lepega, dovršenega, izbornega svojega nosi s seboj.« Na velikem zboru »Slovenske Matice« meseca aprila leta 1885. je Leveč bil zopet izvoljen za odbor- nika in bilo mu je v odboru zopet poverjeno mesto drugega podpredsednika. Prevzel je tudi nanovo urejevanje »Letopisa«, ki se je pozneje leta 1899. delil v pravi »Letopis« in »Zbornik znanstvenih in poučnih spisov«. Dalje moram omeniti, da je Leveč deloval tudi v knjižnem odseku, in sicer najprej kot odbornik (1882. do 1886.), od leta 1887. dalje pa kot predsednik. To je bilo najvažnejše mesto; kajti ta odsek je bil v prvi vrsti poklican, da je izbiral in ocenjeval spise, ki naj bi se objavljali in ki je o njih po odsekovem nasvetovanju odločeval Matičin odbor, Po Levčevem vplivu in nasvetu je »Matica« leta 1904. začela izdajati prevode iz svetovne književnosti, Leta 1886. so Levca izvolili za prvega podpredsednika »Slovenske Matice«. To mesto je zavzemal do leta 1893., v katerem so mu po smrti tedanjega predsednika, mnogozaslužnega profesorja in kanonika J. Marna, poverili mesto predsednika. Ko je Leveč na rednem občnem zboru dne 7. junija 1893. 1. prvič nastopil kot predsednik »Slovenske Matice«, je lahko ponosno slikal njeno izvrstno stanje: število društvenikov je bilo narastlo na 1926, premoženje se je bilo pomnožilo za 1000 K, društvene knjige so pričele redno izhajati, vsebina teh knjig se je močno izboljšala, ustanovila se je »Zabavna knjižnica« in pridobilo se je lepo število odličnih pisateljev. V tem lepem tiru je Leveč vodil »Slovensko Matico« do leta 1907. S svojo estetiško izobrazbo in s svojim finim in občutnim okusom za literarne proizvode in s svojim jasnim presojevanjem znanstvenih in leposlovnih vrednot je bil kot predsednik prvega znanstvenega in leposlovnega društva čisto na svojem mestu. Dosegel je kot Matičin predsednik tudi državno podporo za izdajo znanstvenih knjig, Vrhutega pa je za »Matico« še sam pisal več poučnih spisov, ki so izšli v »Knezovi knjižnici«, katero je Leveč, kakor že povedano, sam urejeval. O teh spisih sem že izpregovoril na dotičnih mestih tega ne-krologa nekoliko besedi (gl. str. 294., 296- in 297.). ,Za Matičino »Zabavno knjižnico« pa je uredil Erjavčeve spise. Leta 1907. je Leveč prostovoljno odložil predsed-ništvo »Slovenske Matice«, ker mu razni naporni uradni posli in slabotno zdravstveno stanje niso dopuščali več, da bi jo še naprej vodil; kajti mesto predsednika mu je povzročalo mnogo skrbi in neprijetnosti in mnogo duševnega dela. Čudom se moramo čuditi Levčevi izredni delavnosti in navdušenosti za kulturni razvoj slovenskega naroda ter se vprašati, odkod je Leveč jemal čas za > svoje obsežno in raznovrstno duševno delovanje; kajti istočasno je bil 12 let tudi predsednik »Muzejskega društva za Kranjsko«. Član tega društva je bil že od leta 1888., na občnem zboru dne 19. februarja leta 1908. pa so ga izvolili društvenim predsednikom, torej istega leta, ko je prevzel predsedništvo »Slovenske Matice«. Takrat se je nahajalo »Muzejsko društvo« v skrajno slabem položaju. Vsled brezupno neugodnega gmotnega stanja ni moglo živahneje delovati in izdajati obsežnejših publikacij. Radi tega je zanimanje za društvo vidno pojemalo med občinstvom in število udov je ob nastopu Levca kot predsednika jedva znašalo 154. 300 Leveč, ki se je lotil vsakega dela z največjo ljubeznijo ter zvesto izpolnjeval vse svoje dolžnosti, stanovske in družabne, javne in zasebne, si je štel tudi kot predsednik »Muzejskega društva« za svojo največjo dolžnost in čast, da poskrbi z vsemi močmi za povzdigo tega društva. Predvsem je skušal z osebnim posredovanjem društvu pridobiti izdatnejših denarnih virov; nadalje si je prizadeval pomnožiti število udov in dvigniti znanstven ugled društvenega glasila. Njegov trud ni bil zaman. Že po preteku prvega petletja se je gmotni položaj društva izdatno zboljšal, število udov je narastlo na 248 in tudi društvene publikacije so jele izhajati v večjem obsegu in z zanimivejšo vsebino. Vesel svojega uspeha je Leveč to dejstvo sporočil občnemu zboru dne 29. januarja 1. 1908. A tudi odslej je dalje delal neutrudljivo za društveno blaginjo in povzdigo. Največ mu je bilo do imenitnosti ter pomembnosti društvenih publikacij. Zato je obrnil v nadaljnjih petih letih na to stran svoj glavni pozor. Namesto čas-, nika »Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain« je pričela izhajati »Carniola«, a v večjem formatu; prav tako obliko so dobila tudi »Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko«. Leta 1910. sta se pa obe publikaciji združili v eno samo, sedanjo »Carniolo«. Imenovane publikacije so si za Levčevega pred-sedništva pridobile odličen ugled. V jezikovnem oziru so korakale na prvem mestu, ker je Leveč sam opravljal jezikovno korekturo, in sicer brezplačno, kar zopet dokazuje njegov nesebični, za dobro stvar in narodni ter znanstveni napredek vedno vneti značaj. Levčeva zasluga je dalje, da se je uredila društvena čitalnica, kjer so društvenikom na razpolago razni znanstveni listi, in da so se zopet pričela društvena predavanja. Tako je nastalo, lahko rečem, občno zanimanje za »Muzejsko društvo« in zavladalo je v njem živahno delovanje in gibanje. Ko je Leveč vsled bolehnosti odložil na občnem zboru dne 15. februarja leta 1915, svoje predsedništvo, je smel zadovoljen in ponosen zreti na svoje dvanajstletno delovanje kot predsednik našega prvega zgodovinskega društva, ki je takrat štelo 313 članov in ki je v njem vladalo zanimivo, živahno, krepko znanstveno življenje, Za društveno glasilo je napisal tudi sam nekaj sestavkov, dasi je imel mnogo drugega, zlasti uradnega posla. V letniku 1911. je priobčil razpravico o Radovljici ter doprinesel zgodovinski dokaz, da se mora pisati Radovljica in ne Radolica (str. 231.). V istem letniku čitamo na str. 234. prirodopisno črtico »Slavec na Gorenjskem«. Ko je leta 1914. umrl profesor Julij Wall-ner, ki je bil marljiv sotrudnik publikacije »Mitteilungen«, mu je Leveč napisal v znani svoji ljubeznivosti in vnetosti za tuje zasluge preprost, a srčen nekrolog. V zahvalo za njegovo plodonosno društveno delovanje in v priznanje trajnih zaslug, ki si jih je pridobil na polju slovenske književnosti, je »Muzejsko društvo« izvolilo Levca na občnem zboru dne 15. februarja leta 1915. za svojega častnega člana. Ob tej priliki mu je društvo izročilo častno diplomo, ki jo je umetniško izdelala učiteljica Marija Novakova v Ljubljani. (Konec.) Nastrižno kumstvo. V zbirki »Iz belokranjskega besednega zaklada«, ki jo že dolgo časa priobčuje pridni raziskovalec in nabiralec I, Šašelj, je »D o m in Svet« v X. letniku (1897) objavil na 192. strani naslednjo opomnjo: Nastrižen kum, nastrižena kuma; v Adlešičih imajo razen krstnih in birmskih kumov še nastrižne kume. Kadar dobi namreč novorojeno dete tolike lase, da jih je moč nastriči, poiščejo mu kuma, oziroma kumo. Ta mu potem nastriže navadno na temenu glave na treh krajih lase. Te vrže potem kvišku, da lasje bolje rasto detetu, Kum da potem detetu kaj v dar, navadno po 1 gld, A oče deteta ali mati pa da kumu ali kumi v dar robec. O detetu pa, ki umrje nenastri-ženo, mislijo, da mu na drugem svetu druga deca »lase skubijo«. — To navado imajo, kolikor sem pozvedel, razen v tukajšnji fari še v sosednji Preloški; na Hrvaškem pa privzemajo ponekodi, n. pr. na Prilišču, kakor sem slišal, celo po štiri kume, od katerih nastriže vsak na enem kraju lase. Po več jih jemljejo zato, da dobi dete več daru. Odkod je nastala ta prazna navada, ki se dandanes vedno bolj opušča, nisem mogel dognati. Morda je Hrvatom kaj znanega o njenem početku. — Opisi narodnih običajev pričajo, da je nastrižno kumstvo med južnimi Slovani zelo razširjeno. Pred seboj imam dve knjigi, ki poleg drugih običajev v Bosni in Hercegovini podrobno opisujeta tudi nastrižno kumstvo, ki ga tamkaj imenujejo striženo ali šišano kumstvo. Ti knjigi sta: Iz naroda i o narodu. Piše Luka Grgjič-Bjelokosič. Knjiga prva, in pa Život i običaji Muslimana u Bosni i Hercegovini. Napisao Antun Hangi. Obe knjigi sta bili natisnjeni v Mostaru. Naj iz teh knjig nakratko posnamem, kaj in kako je z nastrižnim kum-stvom pri naših južnih bratih. Nastrižno kumstvo je v Bosni in Hercegovini običajno pri pripadnikih vseh treh veroizpovedanj: pri katolikih, pri pravoslavnih in pri mohamedancih, in sicer medsebojno in vzajemno, to se pravi, da si pripadniki enega veroizpovedanja kumujejo med seboj, pa tudi pripadnikom drugega veroizpovedanja. Nastriže se dete bolehno ali zdravo — vobče iz različnih povodov — preprosto ali svečano. Po Grgjiču-Bjelokosiču se nastrižno kumstvo izvaja: 1. pri deci takim roditeljem, ki jim otroci takoj po rojstvu umirajo; 2. kadar otroci bolehajo in ne morejo ne umreti in ne ozdraveti; 3. v pomirjenje sprtih rodbin in v preprečenje krvne osvete; 4. v učvrstitev medsebojnega prijateljstva; 5. kadar se detetu prvič lasje strižejo. V tem pregledu se najnaravnejši povod nastriganju omenja na zadnjem mestu, torej se nastrižno kumstvo pogosto izvaja iz drugih razlogov. Zdravi otroci se na-strigajo, ko so vsaj leto dni stari, bolehni pa, kadar naneso razmere. V vseh slučajih pa morajo biti lasje nenačeti, rojeni, do tedaj še nikdar striženi. Če kaki rodbini otroci umirajo, upa, da bi jih na-striženje ohranilo, zato babica novorojeno dete prvo jutro po porodu nese na razpotje in se skrije. Kadar 301 poročevalec, strokovno več ali manj neizobražen, hvaliti, čeprav je bil notranje negotov. Ta notranja negotovost in frazarska hvala ali rahla graja, notranje prav tako negotova, je sedaj prešla kar v navado, ima svojo terminologijo in veljavo, — Prirejevalec razstave, Jakopič, je izobesil eno samo sliko; prav tako ima Jama le štiri svojih starejših slik na razstavi, ki so pa v svojem klasičnem impresionizmu tem živahnejše nasprotje drugemu blagu. Lojze Dolinar, med mlajšimi gotovo najnadarjenejši, je razstavil poleg mnogih drobnih kipcev dva portreta velike umetnostne vrednosti: Lastnega in Jakopičevega. Vavpotič razkazuje obilo prizorov s fronte, po večini naglo in neenotno slikanih. Sternen je prispeval s svojo ulico »Iz Trogira« razstavi eno najboljših del. Med portreti in pokrajinami, ki se kupičijo v dveh desnih kabinetih, so prijetna sprememba barvno dobro uspele »Koze« Anice Zupane. Svoj posebni oddelek ima Smrekar; to je slovenski Breughel, slikar neusahljive fantazije, upodabljalec žive dejanstvenosti, satirik, umetnostni glosator aktualnih dogodkov. Razumljivo je, da obstaja občinstvo najrajši pred njegovimi risbami, saj mu toliko »pripovedujejo«. Da imajo svojo pripovedovalno vsebino, ni napaka, škoda je le, da tvarna vsebina mnogokrat ubija formalno enotnost slike. Drugi slikar, ki ima mnogo občudovalcev in kupcev, je Gaspari. On hoče biti vseskozi slovenski in pridno zbira ter izrablja folkloristične posebnosti naše zunanjosti in našega življenja. Prišel je tudi na idejo »slovenske Madone«, ki si jo je zamislil kot deklico v slovenski narodni noši. Ko je hotel tujec za javni trg nekaj podobnega napraviti, je celo v političnih listih branil nedotakljivost svoje duševne lastnine. Kako je torej pravzaprav s »slovensko Madono«? — Tako narodnostno pojmovana in lokalizirana, ni Madona nič novega, italijansko in nizozemsko slikarstvo 15, stoletja, nemško slikarstvo 16, stoletja jo pozna. Tedaj je nastala ta narodno oblečena Madona vsled konflikta umetnostnega hotenja in praktične potrebe. Mladi realizem renesanse je težil za čim večjo objektivnostjo upodabljanja; slikal je po živih vzorcih, študiral strukturo pokrajine, anatomijo telesa, kopiral sočasno arhitekturo, proučeval draperijo. Vse, tudi zgodovinske slike so tako dobile več ali manj značaj sočasnosti, ker je umetnik kar prepisoval iz narave, kar mu je nudila. Stil se je torej razvijal v naturalizem. Praktična potreba pa je zahtevala, odvisna še od srednjeveških kulturnih tradicij, zlasti religioznih slik. Naravna posledica je bila, da so Madone zgodnje renesanse bile moderno opravljene, da so bile — italijanske, nizozemske, nemške Madone. Renesansa je obenem s študijem narave zelo poživila zmisel za zgodovino in tako se te časovne neskladnosti niso mogle predolgo držati. Toda ko je koncem 19. stoletja naturalizem zopet zavladal, so se tudi moderno oblečene Madone nanovo pojavile. Vzrok je bil isti, kakor prvič. Slikarja je zanimal pojav sam na sebi, ne njegova duševna vsebina; zopet je prepisoval naravo in je zaradi praktične potrebe ali še bolj zaradi konvencije nadeval svojim portretom, izdelanim točno po živem modelu, ime Madone, Ta čas je, realistično misleč, ustvaril n, pr. tudi tip Madone-starke, ki ga prejšnji vekovi še niso poznali, Pri moderniziranju Madone je sodelovala hkrati dobi naturalizma lastna težnja, pritegniti idealni svet v krog realnosti, ter okoliščina, da je v tej dobi živi verski čut pešal, — Gasparijeva ideja ni torej kot ideja nič novega, ni odkritje. Pač pa je Madona v slovenski narodni noši srečna trgovska misel v času, ko se v meščanskih krogih druži nacionalizem z ostanki nekdanje pobožnosti, Razstava je bila dobro obiskana, prodalo se je izredno mnogo slik, plačevale so se zelo visoke cene. To je tolažljivo dejstvo, ker dokazuje, da je bilo v nas že prej za umetnost več zmisla nego denarja. Ko je denar prišel, se je takoj tudi zmisel dejansko pokazal. Izidor Cankar. Nastrižno kumstvo. Prosim Vas, da glede na raz-pravico o »Nastrižnem kumstvu« v 9.—10. štev. Vašega cenjenega lista gospoda F. Š. z ozirom na zadnji odstavek te razpravice blagovolite opozoriti, da je po mojem mnenju »nastrižno kumstvo« v navadi le med onimi prebivalci Bele Krajine, ki so potomci svoje dni tjekaj doselivših se Bošnjakov. Ako je Bela Krajina dandanes na sploh že kajkavska, naj nas to ne moti: zgodilo se je to onim postopom, kakor so se v hrvatskem Zagorji kajkavci — torej Slovenci — spremenili v štokavce — Hrvate. — V jeziku Belokranjcev je najti vse polno življev štokavske veje našega jezika, v tem ko jih imajo Zagorci isto toliko kajkavske veje. Štokavci in kajkavci imajo pač mnogo enakih šeg in navad; mnogo pa je tudi takih, ki so lastne samo enemu deblu. . . Nastrižno kumstvo je izmed poslednjih: njega kajkavci ne poznamo, j „., Franc Leveč. Nekrolog, (Dr, Janko Bezjak,) — (Konec.) 3. Leveč kot translator. Omeniti mi je še eno stran Levčevega plodonos-nega delovanja na jezikovnem polju. Od leta 1880. do 1916. je Leveč na slovenščino prelagal razne uradne razpise, objave in naredbe c. kr. deželne vlade Kranjske, med temi tudi vladne predloge za deželni zbor. To delo je bilo težavno in mučnxo, ker je nedostajalo do-tičnih tehničnih izrazov in pravilnih rekel in ker je sploh jako težko uradni, zlasti pravniški zlog prevajati na drug jezik. Dotični prelagatelj mora popolnoma obvladati tisti jezik, na katerega prelaga, mora imeti posebno spretnost v izražanju, sploh mora biti odličen pozna-vatelj tistega jezika. Toda to še ne zadošča. Treba mu je tudi strokovnega znanja, zlasti jurističnega, da pri prelaganju izraža vsebino izvirnika točno, jasno, nedvoumno in čisto pravilno. Marsikrat je torej Leveč moral iskati novih, prikladnih tehničnih izrazov in sestavljati primerne, stvar dobro pogajajoče, a vendar slovenskemu duhu prikladne fraze in slične izraze. Večkrat mi je Leveč pravil, kako je cesto sedel pri stavku, tuhtal in ga dolgo obračal, dokler ga ni obrnil in zasukal tako, da je bil z njim zadovoljen, ker je naposled vendarle misel izrazil pravilno in točno ter duhu in svojstvu slovenskega jezika primerno. Pri tem delu ga je v začetku podpiral takratni deželni predsednik baron Winkler sam, ki je bil izborno vešč slovenščini, pozneje se je Leveč čestokrat obrnil na tega in onega veščaka uradnika ali drugega stro- 354 Kovnjaka, ki mu je pojasnil zmisel poedinih, njemu kot laiku ne čisto jasnih stavkov, ter se je večkrat tudi s tem ali onim poznavateljem slovenščine posvetoval, kako bi se dala ta ali ona misel najjasneje in najtočneje izraziti. Tako je Leveč tudi s tem svojim delovanjem obogatil slovenski jezikovni zaklad; kajti Pleteršnik se je pri sestavi slovarja tudi oziral na »Deželni zakonik« kranjski ter porabil izpiske iz leta 1882.—1890. in sprejel marsikateri tehnični izraz in marsikatero reklo iz Levčevih prevodov v svoje veliko delo. 4. Leveč kot šolnik. Leveč je bil izboren učitelj. Njegova splošna olika je bila temeljita in obsežna: na vseh poljih znanosti ter umetnosti se je čutil domačega. Že to dejstvo ga je učencem posebno priporočalo. Splošno izobražen učitelj se pri svojem pouku suče čisto drugače nego tisti, ki mu nedostaje temeljite splošne omike; mnogo prosteje uči ter vzbuja mnogo večje zanimanje v učencih. Toda kot strokovnjak se je odlikoval še z večjo kore-nitostjo in temeljitostjo svojega znanja. Njegove literarne in zgodovinsko-zemljepisne učne ure so bile učencem prava duševna zabava, z globokim zanimanjem so sledili njegovim predavanjem, sploh njegovemu pouku. Imel je čudovit spomin. Do štiridesetih in še več let nazaj se je natanko spominjal raznih dogodkov svoje dobe, osebnih in splošnih, javnih in privatnih, vedel je letnico, cesto celo dan dotičnega dogodka ali doživljaja. Kranjsko zgodovino pa je poznal kakor malokdo. Kolikokrat nam je pravil, ko smo sedeli v njegovi družbi, prezanimive reči o tem in onem kraju, o tem in onem dogodku, o tej in oni znameniti osebi. Pripovedoval pa je jako zanimivo in živahno ter izrazito, cesto označeval rezko ali z ljubeznivim humorjem ljudi in čase. Vse to mu je izvrstno služilo pri pouku. Marsikateremu učencu je vzbudil globlje zanimanje za slovensko slovstvo in jezikoslovje in pravo ljubezen do materinščine. Kot učitelj je bil sicer strog ter od učencev zahteval natančno znanje učne snovi; toda bil je pravičen in nepristranski. Disciplina mu ni delala nobene preglavice: red in mir je zdrževal bolj z resno besedo in mirnim taktom, sploh s svojo učiteljsko sposobnostjo nego z disciplinskimi sredstvi, zlasti s kaznimi, katerim ni bil prijatelj. Zato so ga njegovi učenci oboževali. Toda Leveč ni bil samo izvrsten učitelj svojih učencev, bil jim je še več: bil je tudi njihov mentor, pravi duševni voditelj in svetovalec. Tako n. pr. svetuje v članku »Našim mladim prijateljem« (»Soča«, z dne 28. avgusta 1873. L), kako naj žive in kaj naj počenjajo doma v počitnicah: naj poslušajo, kako ljudje govore, naj opazujejo njih delo, vedenje, življenje, običaje, naj spoznavajo domačo deželo, naj ne lenarijo itd. Ako se je učenec v svoji zadregi zatekel k Levcu, je dobil pri njem gotovo dober svet in pametnega sodnika ter zaščitnika. S svojimi kolegi je občeval prav vljudno in ljubeznivo ter pri njih užival splošno spoštovanje zaradi svoje temeljite strokovne in splošne olike ter kole-gialnosti. Kakor je Leveč bil odličen učitelj, tako tudi izvrsten okrajni in pozneje deželni šolski nadzornik. Z neumorno marljivostjo si je tekom let pridobil tudi obsežno in korenito pedagoško in di-daktiško znanje'. Poznal je temeljito vse zakone, naredbe, razpise ter pisal svoje uradne koncepte in referate tako točno in natančno ter zaradi svojega temeljitega znanja tako pravilno in zanesljivo, da bi jih njegov predstojnik lahko bil aprobiral celo v temi. To mi je večkrat zatrjeval gospod, ki je v tem oziru z Levcem imel mnogo stika in opravka. Bil je tudi kot nadzornik izredno vesten in marljiv ter navdušen za svoj poklic. Ko je leta 1886. nastopil nadzorniško mesto za radovljiški okraj, je bilo v tem okraju vse šolstvo v popolnem neredu, zlasti je nedostajalo dobrih in v di-daktiškem kakor zdravstvenem oziru primernih šolskih poslopij. Pa tudi učiteljstvo žal ni izpolnjevalo svojih dolžnosti, posebno se uradovanje šolskih vodstev ni vršilo redno in po predpisih. Naposled so učenci neredno in slabo hodili v šolo. Tu je bilo treba temeljite preuredbe in uravnave. Leveč se je torej lotil svojega novega posla s čudovito vnemo ter zopet, kakor pri vseh sličnih prilikah, pokazal poleg svoje duševne zmožnosti vztrajno marljivost. Pričel je pridno nadzorovati, tu hvaliti, tam grajati, posvetoval se je o vseh važnih šolskih zadevah z dotičnimi merodajnimi osebami ter cesto stopil celo med prosto ljudstvo, da bi mu pojasnil in dokazal potrebnost te ali one šolske naprave ali celo novega šolskega poslopja. Pri njegovem prizadevanju sta ga lepo podpirala okrajna glavarja, ki sta bila vesela, da sta dobila tako vnetega in razumnega okrajnega šolskega nadzornika, namreč Ludovik marki Gozani in pozneje Oskar vitez Kaltenegger, sedanji dvorni svetnik in gospodarsko-upravni referent ter namestnik predsednika deželnega šolskega sveta v Ljubljani. Tako je Leveč v nekoliko letih dosegel, da so učenci pridneje in redneje zahajali v šolo, da je nastal red pri učiteljstvu in zlasti pri šolskih vodstvih, posebno pa da so šole polagoma dobile boljše in primernejše prostore. V radovljiškem okraju, to moram posebe omeniti, je Leveč živel z vsemi ondotnimi duhovniki v miru in prijaznih odnošajih, z nekaterimi celo v osebnem prijateljstvu. Opominjal je »učiteljstvo pri vseh javnih okrajnih konferencah kakor tudi v privatnih razgovorih, naj pri pouku in vzgoji z duhovniki deluje složno, ker samo tedaj, kedar se učitelj in duhovnik vzajemno podpirata, možno je pri vzgoji šolske mladine doseči lepih uspehov. — Ko sem bil leta 1889. iz Radovljice premeščen v Ljubljano, zahvalil se mi je v polni zbrani seji c. kr. okrajnega šolskega sveta radovljiškega g. dekan Jožef Razboršek s toplimi besedami, da sem za svojega vrednega poslovanja njega, gg. katehete in vse cerkvene organe izdatno podpiral, ter je zahteval, da se njegova zahvala zabeleži v sejni zapisnik.« Tako piše Leveč sam v »Ljubljanskem Zvonu« z leta 1890. na str. 320. Svoje nadzorniško delovanje je Leveč z isto vnemo nadaljeval tudi v Ljubljani, ko je z letom 1889. prevzel nadzorovanje slovenskih mestnih ljudskih šol ljubljanskih. Kakor takrat na Kranjskem sploh, je bilo tudi v Ljubljani šolstvo slabo razvito, zlasti glede na prostore, v katerih so se nahajale mestne ljudske šole, in glede na število njihovih razredov. Žalibog niso imele last- 25* 355 nega šolskega poslopja ni I. mestna deška šola, ni mestna šola na Barju, ni dekliška šola pri sv, Jakobu; edina II. mestna deška šola je bila v lastnem poslopju, Polagoma so se vse te šole po velikem prizadevanju nadzornika Levca preselile v svoje lastne prostore, ker so se sezidala nova, primerna šolska poslopja. Vrh tega se je razvila enorazrednica na Barju v trirazrednico in šestrazredna dekliška šola pri sv. Jakobu v osemraz-redno. Pri tej priliki so se najvišji trije razredi uredili po vzorcu meščanskih šol in uvedel se je na tej šoli sistem strokovnih učiteljic. Naposled se je še ustanovila III, mestna deška šola, Pa tudi na privatne zavode je Leveč obračal svojo posebno skrb in pozornost. Njega je zahvaliti, da se je šestrazrednica v Lichtenthurnovem zavodu izpremenila v osemrazrednico in da se je za to šolo postavilo novo, veliko, lepo in prav primerno šolsko poslopje. Pri uršu-linkah je takrat bila osemrazredna privatna vnanja in notranja dekliška šola. Leveč je dosegel, da se je vnanja osemrazrednica izpremenila v petrazredno ljudsko in trirazredno meščansko dekliško šolo. Odtlej se nahaja v Ljubljani edina dekliška meščanska šola, deške tu sploh ni. Tudi notranja osemrazrednica se je tako pre-ustrojila kakor vnanja. Pozneje se je še priklopilo žensko učiteljišče z dvema letnikoma in zaraditega je dobila notranja petrazrednica naslov v a d n i c e. Za notranjo šolo se je poskrbelo novo poslopje in odpravile so se marsikatere zdravstvene nedostatnosti. Leveč je bil ugleden in vpliven svetovalec in p o s p e š e v a t e 1 j učiteljstva ter njegov topel prijatelj. Bodril ga je, naj ne cepi svojih moči, naj rajše složno deluje. Leta 1886, je v to stran povzdignil svoj glas v »Ljubljanskem Zvonu«, ko je slišal, da učiteljstvo namerava osnovati novo društvo, ki naj bi izdavalo knjižnico, namenjeno šolski mladini slovenski, »Bolje bi bilo,« pravi Leveč na str. 697., »da bi se društva združila, nego da se cepijo, — Vse to, kar store dobrega zdaj razna šolska in učiteljska društva, dalo bi se osredotočiti v do-zdanjem učiteljskem društvu, ki bi moglo potem s podvojenimi, potrojenimi močmi izdatneje in vspešneje delati na vse strani, »Viribus unitis« bi moralo biti geslo slovenskega učiteljstva, ki naj bi vse duševno delovanje svoje združilo v j e d n e m krepkem in močnem učiteljskem društvu.« In že leta 1877. je v Stritarjevem »Zvonu« (str. 64,) podpiral željo lista »Slovenski učitelj«, ki bi se takrat bil rad zedinil z »Učiteljskim Tovarišem« ven list, ter poudarjal, da je preveč slovenskih listov in da se preveč cepijo pisateljske moči, V dokaz, kako se je Leveč že kot mlad suplent zanimal za gibanje in delovanje ljudskošolskega učiteljstva, naj še omenim to, da je objavil v »Soči« v številkah z dne 26, septembra in 3, oktobra 1872, 1. obširen članek o prvem zboru slovenskih ljudskih učiteljev v Ljubljani ter v njem povedal, o čem se je govorilo in sklepalo na tem zboru, Učiteljstvo je Levca spoštovalo in ljubilo, ker je videlo, da se je vselej in povsod vneto zavzemal za njegove interese in njegovo blaginjo ter za razvoj ljudskega šolstva. Vedelo je tudi, da mu je bilo vselej za stvar, da je sodil nepristransko njegovo delovanje, da je rad in brez ugovora priznaval in hvalil, kar je bilo dobrega, a da je prav tako brezobzirno in odločno grajal, kar je bilo slabega pri ljudskem šolstvu, bodisi glede na učiteljstvo, njegovo vedenje in njegovo učenje, bodisi glede na druge ljudskošolske činitelje in pojave. Posebno pa je Levcu bila pri srcu šolska mladina. Največ skrbi je obračal na njeno dobro vzgojo, in sicer na pravo in vzorno verskonravno vzgojo, Ko so dne 4. oktobra 1889. 1. otvarjali novo ljudsko šolo v takratnih Poljskih, sedanjih Komenskega ulicah v Ljubljani, je razpravljal v daljšem govoru o potrebnosti verskonravne vzgoje naše mladine. Ta govor so sprejeli vsi navzoči gostje; starši, učiteljstvo, mnogo-brojna odlična gospoda z največjim odobravanjem in priznanjem. (»Ljubljanski Zvon«, 1890, str. 319.) Leveč se je kot izboren pedagog zanimal tudi za dobre mladinske spise in jih priporočal, ali pa tudi ostro grajal, če niso bili mladini primerni. Tudi v »Zvonu« je povzdignil svoj glas za dobro mladinsko čtivo. Ko je v tem listu leta 1884. na str. 441.—442, naznanil prosto poslovenjeno povest »Roparsko življenje«, ki slika razbojniško življenje madjarskih betja-rov, je zahteval, naj bodo pisatelji izbirčni v spisih, katere neukemu narodu našemu in mladini njegovi podajajo v duševno hrano ter je naposled dejal v sveti jezi svoji: »Ako nam naši pripovedovalci ne morejo podajati boljših knjig, nego so do konca in kraja nič vredni izdelki kužnih književnih tovaren dunajskih in berolinskih literarnih najemnikov, bolje, da nikdar ust ne odpro in nikdar v črnilo ne pomočijo peresa,« Pri tej priliki naj sem zapišem dvoje Levčevih izjav, ki jasno kažeta, kako je mislil pri raznih proizvodih naših pesnikov in pisateljev na šolsko mladino, in ki poudarjata, kako ugajajo dobri mladinski spisi srcem ukaželjnih in za lepo in dobro dovzetnih učencev, V Erjavčevem životopisu, ki sem ga že omenil, pravi (»Lj. Zv.«, 1887, str. 425.): »Lepo je opazovati mladino v šoli, kadar pride v berilu na vrsto Erjavčev spis. Obrazi se učencem razvedre, oko jim žari in po petnajst rok se vzdigne na jeden pot: vsak hoče brati.« V že navedenem Valjavčevem životopisu pa stoje te-le besede (»Knezova Knjižnica«, II., str. 166,): »Oko se mi ujasni, ko pridem v šolskem berilu do Valjavčeve pesmi in od srca me veseli, ko vidim, kako ugajajo mojim učencem nižjih razredov njegove legende in povesti, zložene po narodnih pravljicah in pripovedkah; kar silijo me: ,Kajne, to se bomo na pamet učili!' Pri nadzorovanju ljudskih šol sem opazil, da imajo celo mali učenci veselje do Valjavčevih priprostih pesemc, in čul sem v kmetskih šolah njegovo v dijalogu zloženo ,Kam in kje?' celo devetletne dečke z razdeljenimi vlogami jako izrazito predavati.« — O teh pesemcah sodi še dalje (str. 191.), da so popolnoma primerne mladim bralcem, katerim so bile najprej namenjene in katerim jako ugajajo še dandanes, Leveč se je tudi zanimal za skrbi, želje in težnje mladih šolarčkov. Kot okrajni šolski nadzornik radovljiškega okraja se je večkrat vozil s pošto iz Bohinjske Bistrice na Bled. Če je bila pošta prazna, je medpotoma kar naložil tudi šolske otroke, da so se z njim peljali. Od samega veselja so se jim svetili obrazi. Sploh je bila Levčeva navada, da se je po končanem nadzorovanju prijazno pogovarjal z otroki, ko so se vračali iz šole domov, jih izpraševal to in ono, povpraševal po njihovih domačih razmerah, po njihovih igrah i. t. d, ter jim na srce polagal marsikaj dobrega in koristnega, 356 Sploh je bil prijazen in ljudomil ter je tako kot šolski nadzornik več dosegel nego vsi razpisi višjih šolskih oblastev. Kadar je hodil nadzorovat, se je, kakor rečeno, rad pogovarjal s kmeti, ki jih je sre-čaval, o šoli, jih prepričeval o potrebnosti dobrih šol, o njih koristi za njihove otroke in nje same ter tako s svojim prijaznim občevanjem in ravnanjem pridobil šoli in šolski mladini marsikaterega prijatelja celo v občinah, v katerih je bilo časih mnogo nasprotnikov ustanovitvi nove šole. Zelo se je Leveč brigal tudi za protialko-holno gibanje, ki ga je prav posebno zanimalo. Pri nadzorovalnih konferencah je poudarjal veliki pomen alkoholnega vprašanja za vzrejo in vzgojo otrok ter za gospodarske in nravstvene razmere slovenskega ljudstva. Pri alkoholnem kongresu ljubljanskem leta 1912. je bil navzoč kot zastopnik deželnega šolskega sveta. Tu je v svojem nagovoru razložil svoja opazovanja o protialkoholnem gibanju v ljudskih šolah ter v tem oziru podajal prav zanimive slučaje in uspehe. Leveč je tudi sestavil razpis c. kr. deželnega šolskega sveta kranjskega z dne 19. januarja 1910. L, št. 3863 iz 1909, v katerem ta-le šolska oblast, uvažujoč splošno priznano škodljivost uživanja alkoholnih pijač ter rastočo razširjatev alkoholizma in. prepričana, da šola poleg domače hiše najbolj vpliva na šolsko mladino, za-ukazuje učiteljstvu srednjih ter ljudskih šol in učiteljišč, naj uporablja pri pouku v poedinih predmetih vsako priliko, da uči učence, kako škodljivo in nevarno je uživanje, zlasti brezmerno uživanje alkoholnih pijač, in da naj zlasti pazi pri izbiranju mladinskih spisov, da ne prihajajo v knjižnice spisi, ki hvalijo ali odobravajo to uživanje ali ga slikajo kot neškodljivo. Priporoča tudi roditeljske večere ali sestanke, pri katerih naj se starši poučujejo o tem velevažnem vprašanju, učiteljstvo samo pa naj daje dober zgled! Ko je c. kr. ministrstvo za bogočastje in nauk leta 1905. izdalo novi šolski in učni red za ljudske in meščanske šole, je bilo deželnim šolskim svetom treba sestaviti in predpisati zvršilno naredbo tega šolskega in učnega reda; zakaj v marsikateri točki je ministrstvo bilo prepustilo deželnim šolskim svetom dotično odločitev, v drugih pa je cesto bilo potreba natančnejše pojasnitve in določitve. Tega važnega, a ne lahkega dela se je po naročilu šolske oblasti lotil Leveč ter spisal in uredil dotični zvršilni predpis v obče zadovoljstvo, ker je imel najnatančnejši in najboljši vpogled v vse ljudskošolske razmere in potrebščine. Važne točke v tem predpisu so posebno te-le: o nerazdeljenem dopoldanskem pouku (§ 60.), o postopanju pri šolskih zamudah (§ 70.), o varstvu živali in rastlin, umetnih in naravnih spomenikov, javnih nasadov in vrtov (§ 76.), o šolskih izletih (§ 76.), o za-branjevanju kajenja in uživanju alkoholnih pijač (§ 77.), o prestopu učencev v višje razrede, oziroma skupine ali oddelke (§ 92.), o odpustitvi iz ljudske šole in o odpustnicah (§ 95,, § 97.), o nameščanju izpraznjenih mest in o kvalifikaciji prosilcev (§ 109.), o dopustih (§ 115.), o uradnih spisih (§ 136.), o učiteljskih konferencah (§§ 140.—150.), o oskrbi otrok (§§ 212.—219.). Levčevo delovanje na polju kranjskega ljudskega šolstva pa je našlo, kakor sem že pripomnil, obče priznanje, in sicer pri učiteljstvu zlasti pri šolskih oblastih Žalibog so razmere in okolnosti ter razne druge težave ovirale plodonosno nadzorniško delovanje Levčevo. Marsikrat mi je tožil, da njegovi blagi in čisti nameni, ki mu jih je narekoval šolski interes, njegova pravicoljubnost in njegovo plemenito srce, zadevajo ob razne odpore, da cesto marsičesa ne more doseči, kar bi bilo v prid šolstvu in učiteljskemu osobju. 5. Leveč kot pesnik. Kakor marsikateri dijak je tudi Leveč že v mladih letih zagrešil nekoliko pesemc. Ko je bil ljubljanski gimnazijski ravnatelj Nečasek imenovan za ravnatelja v Prago, so mu hvaležni učenci poklonili šopek pesniških cvetic pod naslovom »Venec Njih Blagorodnosti, prečastitemu, mnogo spoštovanemu Gospodu Gospodu Janezu Nečaseku, c. kr. vodju ljubljanske gimnazije, pri Njihovem odhodu iz bele Ljubljane v zlato Prago v znamenje serčne hvaležnosti in resničnega spoštovanja poklonili gimnazijski učenci 1862. V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik.« Največ pesmi v tej zbirki je spisal učenec 8, razreda, pozneje pesnik in pripovedovalec Umek Okiški. Pa tudi od Levca, ki je bil takrat šele učenec III, razreda, so tri. Prva se pričenja: »Milo nam strune donijo, Tebi k slovesu pojo, Z rožic, ki v sercu cvetijo, Venec ti krasen vijo.« Ta venec darujejo ravnatelju, da naj mu priča o njihovi ljubezni in naj mu bo plačilo za trpljenje, ki ga je moral zaradi njih prenašati. Da *e srčno ljubil njihovo domovje, to mu hočejo vedno hvaležno priznavati. Pesemca se končuje: »Mladež nesreče si branil, Nisi nam kratil pravic, Dolgo v spominu ohranil Vsak te bo radostnih lic« Drugo in tretjo pesemco je zložil pod vplivom Prešernovim. Čital je, kakor vemo, že kot drugošolec našega pesnika prvaka z globokim občudovanjem in navdušenjem. V pesmi »Mlada mati«, ki nas nehote spominja »Nezakonskega dekleta« Prešernovega, slika neizmerno ljubezen in srečo, ki jo čuti mlada mati ob pogledu na svojega sinčka, stiskajoč ga v svoje naročje, Tretja pesem »Slovenci« pa priča o globoki domovinski ljubezni Levčevi ter je po vnanji obliki in nekoliko tudi po besedah posnetek prve polovice Prešernove pesmi »Pevcu«. Slove tako-le: Kdo zna Premile, prečudne občutke srca, Ko njo Premilo zagleda plamteče oko In misli, da se mu odpira nebo? Kdo ve Berzdati, vkrotiti mi sladke želje, Da k nji ne hitelo bi mlado serce, Če ona moli mi smehljaje roke? 357 Le k tebi bo moje serce hrepenelo, Za tebe, Slovenija, zmirom živelo! Kot gimnazijec je Leveč nadaljeval svoje pesniške poizkuse ter jih izvečine pošiljal v »Slovenski Glasnik«. Kot tretješolec je leta 1862. v njem objavil balado »Okamenjeni lovec« (str. 253.); VIII. letnik (1.1865.) je prinesel Levčeve pesmi »Hrast« (str. 312.) in »Lipa« (str. 321.); leta 1866. je priobčil pesemco »Na Kumu« (str. 8.) in pripovedno pesem »Svetopolk in njegovi sinovi« (str. 353.); naslednje leto je spisal pesmi: »O planine« (str. 33.), »Izdajalcem« (str. 53.), »V doline« (str. 102.), »Sedmovrha smreka« (str. 225.) in »Nekterirn Slovenkam« (str. 289.); v IX. letniku (1. 1868.) — takrat je Leveč že bil prvo leto na Dunaju — pa še čitam pesmi: balado »Na straži« (str. 1.), »Študentovska zdra-vica« (str. 41.) in »Rožmarin« (str, 124.). Izmed teh pesmi so tri pripovedne, druge pa lirske, oziroma miselne in nekoliko tendenciozne vsebine po narodnih motivih. Najbolj pričajo o domorodnem čustvovanju in narodnem mišljenju Levčevem. Zraven tega se poznajo v njih Prešernovi, Jenkovi, Vilharjevi, Valjavčevi vplivi, »Okamenjeni lovec« vsebuje staro ljudsko snov, ki sega nazaj v starodavne čase. Tudi pri Grkih in Rimljanih je bila doma kot znana pripovedka o Niobi, ki je za kazen izgubila 14 otrok in sama okamenela, ker je prezirljivo gledala na boginjo Satono. Tudi glavno osebo naše balade zadene božja kazen da okameni, ker ne spoštuje nedelj in praznikov, ampak hodi na lov. Sestav in oblika balade je tista, ki je bila običajna v istem času, ko je Leveč pesnikoval: začetna in sklepna kitica obsegata splošni nauk, ki izvira iz do-godbe: »Stvari presvetih, človek, ne zaničuj nikdar, ker večnega te roka gotovo kdaj udar'«; pisana je balada v nibelunški kitici. Začetek spominja na »Leseno ribo« Vilharjevo. »Svetopolk in njegovi sinovi« je zgodovinska pesen, združena z znano parabolo o svežnju paličic, ki se zvezane ne dajo prelomiti, ki jih pa razvezane lahko prelomi vsakdo. Isto snov je obdelal v svoji »Svetopolkovi oporoki« A. Aškerc. Oblika je nemškega izvora: kitico tvorijo štiri osmerostopne popolne trohejske vrste. V baladi »Na straži« nam predstavlja zvestega avstrijskega vojaka, ki mirno straži pod črnim zidom mesta Mantove. Srce mu je težko: misli na tiste srečne dni, ko bo po sklenjenem miru doma gospodaril, se oženil, očetu dajal poboljšek. Zdajci plane izza zakotja divji Lah in mu porine nož v prsi do srca. Oblika je nenavadna: tri popolne četverostopne jambske verze sklene tristopen; 1. 2, in 4, vrsta se ujemajo, 3. je brez rime, Najlepši se mi zdita pesemci: »O planine!« in »Rožmarin«, V oni Leveč opeva krepko in živo planinski svet, »ko presrečen na višavah, srčnega veselja vnet, po ravninah in nižavah pisani sem gledal svet,« — Moral je planinski raj zapustiti ter iti v tujino, toda le v »domači sveti zemlji sreča je doma.« Zato koprni po zelenih gorah. Isti motiv je obdelal Gregorčič v svoji pesmi »Nazaj«. V »Rožmarinu« toži deklica po narodnem motivu, da nikoli več ne ponese rožmarina v pletenih laseh 358 pred oltar, marveč pride kmalu dan, ko ga ponese »v grob hladan«, »Študentovska zdravica«, da še to pripomnim, stoji pod vplivom nemških študentovskih pesmi, zlasti pa jo je gotovo porodila Levstikova »Študentovska zdra-vijca« (»Zbranih spisov« I. zvezek, str. 158.), ki je bila natisnjena v Levstikovi tiskani zbirki z 1. 1854. Kakor izraža Levstik v vsaki kitici glavno misel v dveh latinskih verzih, tako je tudi Leveč v svoji pesmi uporabil refren: »Vini dulcis poculum, fantje to je gaudium.« Leta 1862, je še poslal v Jeranovo »Zgodnjo Danico« pesem »Roža« (str, 196,), katero začenja: »Lej, razvila roža cvetje je veselo, nježno povzdiguje v zrak glavo, kar je polj cvetic po logu oživelo, mi nobena ne cvete tako,« Toda zlobna roka jo prerada utrga in lepo cvetje zveni. Tako se tudi mlada duša razcveta polna sladkega upa. Kakor hitro pa se svet seznani z njo, tudi ona hitro zvene in žalostno obleti nje bledi cvet. Kot četrto- in petošolec je Leveč pod imenom »Mirko Zorin« objavljal plodove svoje muze v »Učiteljskem Tovarišu« z leta 1863. in 1864. V prvem teh dveh letnikov stoje: »Cerkvica« (str. 225.), »Mladeneč in verba« (str. 241.) in »Sonet« (str. 257.), v drugem: »Sv. Cirilu in Metodu« (str. 83.), »Sonet« (str. 99.), »Konec šolskega leta« (str. 242.) in »Kapela« (str. 243.). O »Cerkvici« pozneje izpregovorim. »Mladeneč in verba« je parabola. Mladenič vpraša vrbo, zakaj zmirom tako žaluje. Druga drevesa krasne vrhove mole v sinja nebesa, ona pa ob potoku otožna stoji ter po-veša svoje veje. Vrba mu odgovori, da v sebi črva redi, ki ji razjeda živeče deblo, in ga svari, naj pazi, da se tudi v njegovo srce ne vseli ta črv, da bi mu ne razjedal zadovoljnosti in miru, V »Sonetih« (tudi pesem »Sv, Cirilu in Metodu« je zložena v obliki soneta) se jasno kaže Prešernov vpliv, V prvem »Sonetu« sodi kmet po pomladnem vremenu, ali bo letina dobra; zakaj »ak zgodaj že nevihta brodi, so upi preveseli ugasnili, da drugi časi bi se premenili.« Tako tudi mladenič ne more upati mile sreče, če ga že rano vihar vleče za seboj, če že zgodaj v njem začne razsajati strast, Drugi sonet slika človekovega sinu, sedečega »na višini pred svetim mestom« in mu žalostno prerokujo-čega razpad, ker mu je bilo tolikrat nezvesto. Na koncu vpraša pesnik: »In ne bolelo mene bi serce, če bliža domovini se nezgoda, ki oslepiti hoče moč naroda?« Vidimo torej, da po Prešernovem vzorcu pesnik v prvi polovici soneta uporabi ali običajen pojav iz kmet-skega življenja ali zgodovinsko sliko, v drugi pa obrne misel prve polovice na glavno idejo soneta, da jo z ono podpre, V sonetu »Sv, Cirilu in Metodu« pravi, da naši očetje so nekdaj častili krive bogove po logeh slovanskih in da jim je Bog pripeljal Cirila in Metoda »prižigat luč nebeške domovine«. Tudi zlog in vse izraževanje kaže, kako vneto in pazljivo je Leveč prebiral Prešerna. V pesmi »Konec šolskega leta« Leveč zahvaljuje Boga, da so srečno končali šolsko leto, učenike pa za ves pouk ter sklene: »Zdaj pa kot slovenski sini, poslovimo se od vas, Bogu,, carju, domovini, zvesto vdani vsaki čas.« O »Kapeli« pravi, da se blišči sredi temne hoste in da je v njej mila podoba presvete Device. K njej ga je mati vodila, ko je bil še nežno dete. Videč mater molečo pred podobo, je začuden gledal njeno lice, ker je bilo obrazu sv, device prepodobno, ter se je potopil »v sane rajske in globoke«. V prvem letniku Stritarjevega »Zvona« z leta 1870. še nahajamo nekoliko Levčevih pesmi, pozneje pa je opustil to stran literarnega delovanja, ker je čutil, da bi ostal na tem polju vendar le diletant, in ker je spoznal, da ni poklican za pesnika po božji milosti, dasi mu ne moremo odrekati pesniške nadarjenosti. Omenjene pesmi so te-le: »Lovska« (str. 1.), »Cvet brez sadu« (str, 17.), »Pod oknom« (str, 56.), »Ločitev« (str, 119,), »Ko sem trgal cvetje rož« (str, 153.), »Na sprehodu« (str, 225.) in »Ljubljansko polje« (str, 289,), Vse te pesmi so erotične vsebine, V prvi pravi pesnik, da ne hodi rad na lov na gore, ampak rajši lovi v domačem gozdu, na katerega koncu se mu sramežljivo smehlja v ljubeznivi kočici ljubica, ki pri njej preživi nekoliko srečnih trenutkov, Pod naslovom »Cvet brez sadu« je objavil 3 pe-semce: v prvi pojde pesnik v tujino in se pogospodi. ona ostane doma, od ljubezni pa bo imela le spomin; v drugi se roža vsuje, rožmarin zveni, ljubezen in pre-sladke nade minejo, le pesem ostane, ki deklici zbuja solze; v tretji jemlje pesnik slovo od svoje dragice, ko odhaja v daljno mesto, ona pa trpi tiho žalost; a takrat bode največ trpela, ko se on ne povrne več v tiho vas, V tretji pesemci, naslovljeni »Pod oknom«, pravi, da je nekoč v oknu med rožami zagledal »obraz tako lepo cvetoč, oči tako prelepih svit, da zdelo se mu je tedaj, ko izza rož je gledala, da okno je nebeški raj, da v raju vidim angelja.« Odsihdob hodi pod oknom mimo njenih rož »stokrat na dan«. »Ločitev« je znana pesem Levčeva, ki je s svojim napevom že ponarodela: »Ločiva se, zdrava ostani, po-slednjič mi sezi v roko, spomin pa mi v serci ohrani, ko drug te nevesto dobo! — Ne bodem ljubezni te prosil, ne bodem te prosil roke; a v persih jaz bodem te nosil in s tabo ločitve gorje.« Naj se ga spominja, ko bo žena samevala, on je ne pozabi nikdar. Pesnik sklene pesemco z mislijo druge kitice: »ne bodem ljubezni te prosil,« samo da izpremeni zadnjo vrstico misli in čuvstvu primerno tako, da se glasi sklep: »a v persih jaz bodem te nosil do zadnjega, zadnjega dne.« V peti pesemci pravi, da so ga rože zbadale, ko je trgal njihovo cvetje, toda krvavel je za ljubico, ki ga za vsako rožo poljubi, Pesmi »Na sprehodu« in »Ljubljansko polje« imata sorodno vsebino: pesnik se spominja srečnih dni, ko sta se z ljubico izprehajala, tam ob Kokri »po polji zelenem ob krasnih gorah«, tu pa po »Ljubljanskem polju«, Rekel sem v začetku, da je Leveč strastno ljubil naravo. Tudi to je dokaz njegovega pesniškega čustvovanja. In v sliki našega Levca bi izvestno nedostajala važna poteza, ko bi je ne pridejali ter potegnili z večjo pozornostjo. Zlasti Rožnik pri Ljubljani s svojimi tratami in senčnimi gozdi se mu je priljubil nad vse. Tu je kot dijak študiral v prosti naravi zjutraj ob štirih, petih ob solnčnem vzhodu, ob petju drobnih ptic. Zelo rad je sedel v gozdu za hlevom pod mlado lipo, ki jo je pozneje sam presadil iz gozda, kjer je imela premalo zraku in solnca, na levo stran ceste, držeče na Rožnik, kjer še dandanes stoji," Na Dunaju se mu je v tesni ter zatohli sobi hudo tožilo po rožniških gajih in tratah. Sploh so ga mladostni spomini močno vezali na te kraje. Poznal je vsako stezo v teh obširnih gozdih, vsak potoček, vsak studenec, vsako ledinico. Tu si je kot deček postavljal mline in si rezal vrbove piščalke. Ob »večni poti« je študiral za maturo. Vso ljubezen do teh krajev, kjer je preživel svojo najsrečnejšo mladost, je zlil v gori omenjeno pesem »Cerkvica«, ki jo je zložil kot četrtošolec in ki je našla svojo pot tudi v Ijudsko-šolske čitanke. Pesnik misli na cerkev vrh Rožnika. Obrne se do nje v začetku pesmi z veselim pozdravom: »Ljubljena cerkvica, cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela.3« Zarana jo že pozdravlja iz doline, čez dan jo pogleduje, zvečer po njej zdihuje, ker mu tako ljubo odzdravlja z zelenega holmca, ker ga njen zvonček zjutraj budi iz spanja, zvečer pa mu k počitku pozvanja, Še kot deželni šolski nadzornik je Leveč hodil vsak dan pred zajtrkom in cesto na teden po uradni službi proti večeru pod Rožnik. Iz svojih dijaških in pozneje iz nadzorniških let je izredno čislal romantični Bohinj, ki mu je vzbujal spomine na Vodnika, Cojza in Prešerna, Bil je tam kakih dvajsetkrat, zadnjič junija leta 1914,, da si okrepi takrat že močno omajano zdravje. Še zadnje dni svojega življenja, ko že ni več mogel iz sobe, je navdušeno prebiral Mencingerjev oris »Moja hoja na Triglav«, »To je najlepši slovenski pripovedni spis, jezik in zlog ne-dosežno lep«, je večkrat rekel. Tedaj so mu oživeli vsi spomini na te kraje, ki jih je tolikrat prehodil sam. Tudi iz Ljubljane je rad zahajal v naravo. Neštetokrat je bil na »Šmarni gori«, tudi pozimi. Tako je leta 1908. v zimi petnajstkrat izletel na to goro. Rad je s seboj jemal mladino, brez katere ni mogel biti. Zelo rad je tudi pohajal na »Toško čelo«, na Sv. Katarino ali Sv. Jošt. In kako zadovoljen se je vračal od teh izletov! Okoli klobuka zelenje, v gumb-nici cvetko, v rokah velik šop cvetlic za ženo! Tako si je pridobival novih moči in vedrega duha za naporno delo, ki ga je imel vedno čez mero, V prvi pomladi je Leveč navadno umeril svoje korake najprej na Podutik, kjer je zlasti spomladi prekrasna flora, katere se je vsako leto presrčno veselil. Značilno je, kako je v svoj dnevnik zapisoval: »23, marca 1893, 1. sem našel prvo vijolico; 24. marca 1893, 1, sem bil v mestnem logu, kjer smo dobili barske tulpe (šahove tulpe); 25. marca 1893. 1. na Podutiku v kamnolomu trgali bele vijolice; 31, marca 1893, 1, Veliki petek pri Sv. Marjeti pod Sv, Katarino, kjer smo našli prve »Daphne Blagajane«, Ptiča je spoznal vsakega po glasu. Kako se je zanimal za drobne krilatce, kaže tudi njegov dnevnik: »21. prosinca 1899, 1. je začel pod Rožnikom kos peti; 6, svečana 1899. 1. se je oglasil prvi ščinkovec; 16. svečana 1899. 1. zjutraj se je oglasila žolna: dr, dr, dr, . . .; 12. svečana 1896, 1, sem slišal v šolo grede prvega ščinkovca peti; 12, malega travna 1896. 1, se je na Rožniku oglasila prva kukavica,« Opa- 1 To je izvirna oblika 1. kitice, ne pa ona, ki je citati v Čitankah: »Cerkvica vrh gore, cerkvica bela« i. t. d. 359 zoval je vsako leto, kako se je vzbujala priroda iz svojega dolgega zimskega spanja na svojih jutranjih iz-prehodih na Rožnik. Tako je poročal vsako leto v ljubljanskih časnikih, kdaj se je oglasil prvi slavček, kdaj so se vrnile lastovice i- t. d. Takšen je bil naš Leveč. Njegova slika sicer ni popolna. Marsikatera poteza bi se dala v njej še začrtati, marsikaj gradiva je še nepredelanega, zlasti še čakajo njegova publicistična dela vešče preiskovalčeve roke. Toda smelo trdim, da smemo Levca dostojno prištevati največjim možem slovenskega naroda. Zato si pridobi veliko zaslugo za slovensko književnost tisti, ki se loti urejevanja in izdavanja »Zbranih spisov« Levčevih, kakor je Leveč sam urejeval in izdaval spise imenitnih mož.1 Mi pa bodimo hvaležni, da nam je mila usoda podarila Levca in mu ohranimo v naših srcih neminljiv spomin, kakor si je že sam postavil v slovenskem narodu s svojimi nepozabnimi deli dostojen in večen spomenik. 1 Kakor sem slišal, pripravlja dr. Prijatelj obsežno študijo Levčevih del in njegovega časa ter namerava izdati njegove eseje. Drobiž. Kritika, Ko je izšla Lovrenčičeva »Deveta dežela«, so bila mnenja o njej zelo različna. Knjiga ima mnogo dobrega, a je v celoti vendar problematične vrednosti. Z Dom in Svetom je v tesni zvezi, saj je po večini iz njega povzeta. Z Lovrenčičem me vežejo tudi osebno prijateljske vezi. — Želel bi, da bi vsa ta dejstva ne bila dejstva, da bi mogel ob drugi knjigi in glede drugega avtorja povedati, kar se ne sme zamolčati, »Slovenski Narod« je namreč objavil pod zaglav-jem »Književnost« nepodpisano oceno o njej, katere •glavna misel se glasi: »Velika večina bo pesniku le s težavo sledila v labirint izumetničenih slik, vizij in meditacij, ki v tajinstveni nejasnosti cesto tekmujejo s starozaveznim prorokom. Kaj si naj misli poprečni zemljan n. pr. pri »Antonietti«: »Vidim te: tvoje oči govorijo psalme, kakor da L0 vzrle jutranjih dežel solnce, ko ga pozdravljajo z dobrim jutrom cedre in palme...« (44), ali ko čita v »Nenapisanem pismu« to-le skrivnost: », , . Bukve košate me senčijo s svojim zelenjem in mi šumijo sinfonijo korenin, debel, vej, listja, gnezd v vejah, solnca, pomladi, žejne suše, dežja, jeseni, vetrov, snega, zime, smrti.« (46) ali v verzih na str. 47: »V japonski vazi tuberoza zeleno živi in belo dehti zaljubljene misli do srčne krvi.« Itd., itd. — Ali povprečni zemljan, ki si pri »starozaveznem« preroku ničesar misliti ne more, ker ga nikoli bral ni, da-si se sklicuje nanj, res tudi navedenih verzov ne razume, ki piše o njih oceno? Konkretna vsebina nazadnje citirane kitice je: v japonski vazi dehti beli cvet tuberoze, obdan od šopa zelenega listja; vonj mu je opojen, draži kri, drami ljubezen v srcu. To je predmet pesmi in emocija. Razen tega konkretnega pomena ima kitica še svoj simboličen pomen: tuberoza zeleno živi, v upanju živi, in je antiteza poznejši misli, ki je ocenjevalec ne citira več: »Tebe, ljubica, ni!« Toliko zmožnosti, da se vmisli v tuje čuvstvovanje, bi moral imeti kritik, preden se loti svojega posla. Ne hvalim tega Lovrenčičevega načina izražanja, ker menim, da bi se dalo vse, kar človek v duši snuje, bolj plastično in konkretno, manj mahedravo povedati, in »Tuberoza« vsem bralcem morda res ne bo jasna, dasi bi kritiku morala biti. Drugače pa je s prvima dvema citatoma. V teh dveh pesmih ne dela Lovrenčič nikjer jeziku nobene sile, besede so razumeti vseskozi v njih prvotnem pomenu (če izvzamemo frazo »oči govorijo psalme«, ki je lahko razumljiva metafora) in povprečni zemljan jih bo razumel. Samo kritik se dela, kakor da jih ne, ali pa jih morda res ne razume. To je tisto, kar je napačno. In še bolj napačno je, da kritik z javno izpovedjo svojega umišljenega ali vsaj neutemeljenega neumevanja svoje bralce pohujšuje, jih uči površnosti ter s svojo avtoriteto podpira njih malomiselnost, jim celo zagrinja in zastira, kar so sami videli. Resnično, umetnost mora biti jasna, ona je žareča resnica; ce que n'est pas clair, n'est pas francais — kar ni jasno, ni lepo. Toda človek mora imeti tudi oko zanjo in predvsem ne sme biti kritik slep za to, kar vsi drugi vidijo. Izidor Cankar. O o O