nseratl se sprejemajo in velj4 tristopna vrsta:
i kr.| če se tiska lkrat,
n n ii n 2 ,, n* n n n ^ n Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvi (administracija) in ekspedicija ra Starem trgn h. st. 16.

Političen list za slofonsll narod.
Po pošti	prejeman	velja:
Za celo leto	, . 10	gl. —	hr.
za pol leta	. . 6	.. —	,,
za četrt leta	. , 2	„ 50	,,
V administraciji velja:
Za celo leto . . H gl. za pol leta .	4
za četrt leta . . 2 u
V Ljubljani na dom pttfötatf ^ velja 60 kr. več na leto. r '
Vredništvo je na Bregui-'l^^-štev. 190.
Izhaja po trikrat ua teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Zavoljo velikonočnih praznikov bo izšel prihodnji list „Slovenca" se le v četrtek 20. t. ni.
Bismark in njegovi zavezniki.
(Konec.)
Sedanjo španjsko vlado je skrpal Bismark, zato pa tudi v tej deželi katoliški cerkvi nič prida ne kaže, in prej pozneje se bo vnel boj med cerkvijo in državo, ki se opira na cerkvi sovražna načela.
Zavezništva ruskega v kulturni borbi Bismark ne potrebuje, ker katoliško cerkev tam že sami tako stiskajo, da mora s tem zadovoljen biti njen najhujši sovražnik.
Le na Angleškem so bila vsa prizadevanja nemškega kanclerja dosedaj zastonj, dasi bi bil ravno angleško, kot drugo protestantovsko državo, najraje na svojo stran dobil. Najprvo se je obrnil do vlade same, ki ga je pa z malimi besedami odpravila. Potem je skušal protestantovske prebivalce nahujskati proti njihovim katoliškim sodržavljanom; pa v ta namen osnovani ljudski shodi so bili jako revni. Ker vse to nič ni zdalo skušal jc nemški poročnik v Londonu pri neki pojedini Angleže podučiti o koristi in prijetnosti kulturne borbe; pa Angleži se niso dali podučiti in so se nad nemškim poročnikom le hudovali in ministerski predsednik angleški imenoval je njegovo ravnanje breztaktno. Ko je tudi ta poskušoja spodletela, hotel je Bismark Angleže dobiti na svojo stran po časnikarstvu. Z nemškimi denarji se je vstanovil list „Ilour", čigar naloga je bila priporočati politiko Bismarkovo, pa v Berolinu skovane članke za angleške izdelke proglašati. Pa slaboglasni list na Angleškem ni imel nič naročnikov in je moral kmalo spre-
meniti vnanje lice. Da bi Angleže vendar le pridobil, stopil je Bismark v zvezo z nekim škotskim mladičem, ki je izdelal in Bismarku poklonil neko brošuro o izvrstnosti nemške kulturne borbe. Bismark se je za to delo pisatelju iskreno zahvalil in jc izrekel svojo nado, da bi delce golobradega mladenča prebivalstvo velike Britanije spreobrnilo k tistej politiki, ki Nemško tako osrečuje. Toda ue sliši se, da bi bil ta spis omajal voljo Angležev, ki hočejo v domači deželi mir imeti. Neki prenapeti poslanci so sicer v parlamentu sprožili nekako kloštersko postavo, ki je bila pa z veliko večino zavržena.
Če tedaj tudi smemo upati, da se Angleška kulturne borbe ne bo vdeležila, se nam je vendar bati, da se je bodo pa druge evropske države po vrsti vdeležile, iu moramo biti pripravljeni na hude boje, ki utegnejo trpeti leta in leta. To pričakujejo tudi nasprotniki cerkveni, zato so pa s tako radostjo pozdravili najnovejše dogodke na Italijanskem, Francoskem in Španjskem.
če bi zgodovina ne pričala, da se ljudje nič ne učd iz zgodovine, moralo bi se nam čudno zdeti, da so vlade omenjenih dežel tako nespametne, da hočejo strabovati cerkev. V drugih makabejskih knjigah sv. pisma stare zaveze bere se neki dogodek, ki se je primeril poganskemu ministru sirskega kralja Seleuka. Ko je kralj slišal, da v tempeljnu jeruzalemskem se hraui mnogo dragocenih reči in zakladov, poslal je svojega ministra Heliodora tje, da se polasti omenjenih reči. Komaj seje to po Jeruzalemu zvedelo, nastala je velika žalost; žene in device so k Bogu prosile, da uaj zaklade tempeljnove varuje pred roparskimi rokami. Ko je pa Heliodor vendar le silil v tempelj, da bi se polastil denarja, prikaže se jezdec strašne postave v zlatem orožji in ž
njim dva mladenča zale moči in v prelepi bliščobi. Jezdec se je z močjo zagnal v Heliodora ter ga je vrgel pod konjska kopita, mladenča pa sta ga obstopila od obeh strani in bičala. Heliodor je v nezavednosti padel na tla in morali so ga v nosilnem stolu proč nesti. Ko ga je kralj vprašal, kdo bi bil pripraven še enkrat v Jeruzalem poslan biti, mu je rekel: „Alto imaš kacega sovražnika, ali zalezovalca svojega kraljestva, pošlji ga tje, in raztepenega boš prejel, če še uide; zakaj na tem mestu je resnično neka božja moč. On namreč, ki je v nebesih, je varuh iu pomočnik tega mesta, ter vdari in pogubi nje, kteri pridejo krivico delat."
Ta dogodba bi morala biti tudi zdaj vsem vladam v svarilo, da ne bi s silo se vrivali tje, kjer je resnično neka božja moč, kjer Bog sam biva s svojim varstvom in vdari pa pogubi vse, ki pridejo krivico delat. Saj Bog v katoliški cerkvi ni manj pričujoč, kakor nekdaj v tempeljnu jeruzalemskem, in jo še veliko bolj brani in varuje nego tempelj judovski. Če pa ljudje te v sv. pismu zapisane dogodbe ne vedo, ali pa cerkve Jezusove, ki je hiša božja in tempelj sv. Duha, nočejo primerjati tempeljnu judovskemu, morala bi jih občna po-vestnica podučiti, da vsakterega bičajo, stra-hujejo in vničijo, ki se drzne bojevati, in da države propadajo, ki hočejo cerkev tlačiti. Kar so namreč zamogle molitve in prošnje žen judovskih, to gotovo še bolj premore zdatnejša in mogočnejša molitev kristijanska. Gospod, ki v cerkvi svoji biva, nikakor ne dopusti, da bi se stanovanje njegovo skrunilo.
Cf. „Germ."
Deželni zbori.
Dvanajsta (večerna) seja 10. t. m. Dr. Poklukar poroča v imenu občinskega odseka o
Slomšek v značajnosti Slovencem vzor.
Anton Martin Slomšek (r. 1800, u. 1862) je bogoslovja učil se v Celovcu, kjer mu je v duhovnem pastirstvu bil učenik znani poznej v Ljubljano poklicani profesor Jožef Poklukar (r. 1791, u. 1866). Iz prijateljske roke sem dobil nedavno tri o raznih dobah do tega pisane Slomšekove liste, v kterih se kaj lepo razodeva njegova vedno enaka bogoljubna in domorodna značajnost.
Prvi listje pisan po nemški 10. dec. 1837, dokler je Slomšek bogoslovcem v zedinjenem Krškem in Lavantinskem semenišču v Celovcu bil še duhoven voditelj. Po slovenski pisariti je bil jel leta 1832, in neutrudoma je deloval potem na književnem polji celo do smrti. Knji žice svoje je rad pošiljal posebnim prijateljem v spominj. Kot duhoven voditelj je o šolskih praznicih mnogo popotoval sem ter tje, vzlasti
po slovenskih krajih, ter nabiral si stanu svojemu potrebnih in koristnih skušenj. Na to se obračajo v prvem listu besede, tukaj povedane po slovenski: Prečastiti Gospod Profesor in Prijatelj!" ko bi ne bil Ti že večleten profesor cerkvene zgovornosti, in ko bi jaz ne vedel, da si v tej vedi tako spreten, moral bi Te po Tvojem poslednjem pismu soditi za človeka jezičnega (hominem verbosum); tako pa odpustim lahko in rad dobro vedoč, da Tvojega opravila je, pridigo sostaviti od bilke; torej se ui čuditi, da o taki dolžni stvarci imaš tolikanj hvale! Tudi jaz imam tisto človeško slabost (fragilitas humana), vse odkladati na jutri jutri (auf das liebe eras); in tako se Ti nisem še zahvalil za Tvojo prijaznost in ne-zasluženo postrežnost, ktero si mi skazoval potujočemu skozi Ljubljano. Naj se to zgodi torej sedaj! Na svojem popotovanji o šolskih praznicih sem doživel razne osode (fata), s kterimi pa vedljivosti Tvoje nočem uadlegovati. V Zagrebu so ondotni domorodci in oskrbova-
telji „Danice" pozdravljali me jako ljubo ter so moj dohod preslavljali celo javno v „Ilirskih Novinah", quod mihi non omnino carum. Našel sem ondi društvo živih mladih možakov iz vseh sloviuskih krajev in vseh znanj, možakov, kteri vsi gorijo za Slovinjo; česar pa želim temu nadepolnemu društvu, to je bolj postaren, med svetom skušen mož, kteri naj bi krotil, vodil in krivih potov varoval mladostni ogenj.... V Celovec sem dospel 27. septembra zdrav ... Pravijo, da moj „Življenja srečen pot" na Kranjskem ni tako všeč, kakor „Keršansko devištvo." Homines sumus! Veselo, zdravo novo leto, meni pa Tvojo staro prijaznost in ljubezen ohrani Bog itd. —
Drugi list je pisan po slovenski sv. Ivana dau 1845, kedar je Slomšek, vmes uadžupnik Vuzeniški, korar ter šolski nadzornik Šent-Andraški, postal bil opat Celjski, ki se po njegovih lastnih besedah in tedanjih oblikah bere tako-le:
„Prečestitlivi Gospod Jožef! Ljubeznivi
tem, kar je deželni odbor storil s postavo o združenji manjših občin v veče. Postava ta ni nujna, tudi je bil resultat pozvedovanj negativen. Dr. Poklukar tedaj predlaga, naj deželni zbor poročilo odborovo na znanje vzame.
Poslanec Langer se poteza za postavo, češ, da je za našo deželo potrebna in koristna in da vstreza željam ljudstva. Zato stavi predlog: deželni zbor naj naroči deželnemu odboru vse vkreniti, kar je potrebno, da ta postava stopi v veljavo. — Deželni predsednik vitez Widmanu priporoča postavo in sklene svoj govor z izrekom, da je najboljše sredstvo poskusiti, je li postava dobra ali ne, to, da se izpeljuje in v veljavo spravi.
Dr. Bleiweis razklada razloge, zavoljo kterih ta postava ni vgodna za naše dežele. Glavni pomislek so stroški, kteri bi se občinam pomnožili, če bi se več manjih v veče stopilo. Tudi ni liberalno siliti občine h kaki reči, ktere ne marajo.
Vesteneck govori za njim, a govori tako, kakor slepec o barvah. Jedro njegovega besedovanja (če se pri njegovih „govorih" sgloh more govoriti o kakem jedru) je to, da postava je postava in se mora izpeljati. (Zavzetje.)
Poslanec Matej Lavrenčič se oglasi proti Langerjevemu predlogu in razklada, da zdaj, ko so občine manjše, je poslovanje njihovo ceneje. Županu ni treba niti tajnika, niti občinskega pota ali sluge, in če je pri vsem tem kaka težava, duhovni prav radi in mnogo pomagajo, služabnika posel pa kak cerkvenik ali kdo drug prav rad opravlja za majhno odškodnino. Vse drugače bi bilo, ko bi se več takih manjših občin spojilo v eno samo večo. Potem bi bilo treba tajnika z dobro plačo, občiuskega služabnika, posebnega prostora za občinski urad itd., in če bi župan klical odbornike, ki bi imeli morda po urah daleč do županije, bi se jim morali plačati stroški, če sami ne bi mogli jih zmoči. Iz teh vzrokov je tudi on zoper predlog poslanca Laugerja. — V istem smislu govori tudi poslanec Pakiž, dr. Schrey pa mlati zopet le liberalno slamo in pokaže, da ima pogum o vsaki reči govoriti, če je tudi ne razume. Zato se ni čuditi, da je Langerjevih in Vesteneckovih misel.
Dr. Bleiweis poprime še enkrat besedo in pravi, da on ni nasprotnik večih občin, ali vrediti se imajo pravično in po želji občauov. Dokler pa vlada sedanja sistema, to ne bo mogoče. Zato naj se čaka ž njo tako dolgo, da bo sistema predrugačena. Potem se bo že
pokazalo, kako bi se dala postava na najugodnejši, za občine najboljši in najložji način izpeljati. Če bi se pa sistema vendar ne hotela I spremeniti, no I potem se bomo podali vladi in prepustili nji vso odgovornost.
Dežmana so posebno Lavrenčičeve besede : „da zdaj županom duhovni mnogo in prav radi pomagajo" zbodle, zato šine kviško in pove s povzdignjenim glasom, da ravno to je, kar bi nova postava odpravila; zdaj plešejo župani tako, kakor se po farovžih gode. To pa v sedanji dobi liberalizma nikakor ne gre, zato se tudi on (Dežman) strinja z Langerjevim pred logom.
Za njim se oglasi poslauec Obreza in govori iz lastne skušnje. V Cirknici se je spojilo čvetero manjših občin v eno samo večo. Nasledek tega je, da plačujejo združene občine zdaj po 12% občinske priklade.
Dalje se oglasi zoper postavo dr. Zarnik. Na Dunaju so — pravi — sklenili že marsi-kako postavo, zarad ktere so se pozneje, ko so videli nasledke, za ušesi praskali in bi jim bilo mnogo ljubše, da bi je ne bili sklenili. Ali postava je postava in ne more komaj oklicana — že zopet preklicana biti. Tako n. pr. je s postavo o posilnem legaliziranji (Legali-sirungszvvang), zoper ktero se čujejo glasovi enaki iz vseh krajev cesarstva. Postavi o združenji občin bi se utegnila enaka goditi, tedaj je najbolje, da se občinam prepusti samim, da se združijo, ktere hočejo, ktere ne, pa ne. Avtonomija občin je prazna beseda, s ktero je država odvalila večidel vsa sitna posla ua rame občin, dohodke pa sebi pridržala, tako, da opravljajo občine ta posel na svoje stroške. Veliki župan bi moral popolnoma izobražen biti in bi zavoljo obilnega posla po vsi pravici zahteval veliko plačo od občine. Vrh vsega tega bi tam, kjer bi se morale vsled te postave združiti kmetiške in mestne občine, ne bilo nobenim prav. Govornik navede par izgledov iz novejšega časa.
Deželni predsednik vit. Widmann ugovarja iz vladnega stališča temu, kar so slovenski poslanci navedli zoper nepriličnost postave, za njim se vzdigne zopet Vesteneck, kod da bi s svojim obilnim govorjenjem hotel maščevati se nad večino zbora zato, ker ga ni volila v noben odsek. Kar je govoril, ni mikalo nikogar, kajti zbornica se je brž spraznila, ko je pričel, celo nemčurski poslanci so šli med tem v stranske prostore kadit.
Koje končal, oglasi se zopet poslanec Langer in priporoča zboru svoj vimenumanj-
stari Prijatel ino moj Učitel! Živa ljubezen skrita ne ostane, ter je močneji ko smert. Tako je Tvoja ljubezen premagala slaboto telesa, da si mi ljubeznivo pismice 19. grudna pisal, ino me prav prav z njim oveselil. Bog Ti daj dobro za vso Tvojo ljubezen. Tvoja pohvala moje hrane mi veliko velja; vem, de si resničen ino pot pravice učiš; tudi per Tebi ni ogleda na veljavo ljudi. To de pa tudi prosim, pograjaj me, kakor že svoje dni; saj veš, da je pohvala rada nevarna. Obljubim, de Te bom vbogal — quia Vir desideriorum es Tu
—	ino storil, koljkor premogel.
Tvoja podbuda pisati Slovencem me močno oživlja; kar pa Tebe veseli, drugim merzf, ki mi hudo zamwijo, de se toljko za Slovenšino vpiram. Ravno te dni so mi viši škof ino kardinal Schwarzenberg pomenili, de se mi Slovenstvo očita. Pa meno to očitanje kar ne moti; mislim, de vsaki naj dela po svojih okoljstavah, ali že svetu dopade, alj pa ne;
—	qui autem judicat me, Dominus est. —
Slovenka me je rodila, Slovenka me je dojila; naj me Slovenšina tudi sina hvaležniga ima. Zemljo materno obdelovati želim, dokler nekdaj v materni zemli počivam, ako bo volja božja tako.
De pa moje pisanje niso gole besede, Tebi oznanim, de sim ravno te dni dal: — Sveto Opravilo za Šolarje naše škofije v natis. — Rad bi viši ogleda šol gospodam šolskim pokazal, kako bi naj drago mladino učili Bogu lepo služiti. — Tudi pošlem ravno danes v1 Gradec: — Drobtince za novo leto 1846, ki imajo nekoljko pridig po novi šegi, nekoljko pripovest žalostnih ino veselih iz ker. pastir-stva itd. Upam, de bojo te knige tudi Tebi saj kaj maliga dopadle, ako ravno z vsem vsim vstregel ne bom. Želim tudi prihodne leta Drob-tinc na svetlo dajati, ako me bodo v tim sklepi podpirali. Za to podporo se posebno Tebi, Učitel pastirne priporočim; ako mi sam pomagati nočeš, alj ne moreš, podbudi svoje slavne učence. Poverni, kar si dolžan; ino ne bodi hud, de te po pravici poterjam.
šine gospodarskega odseka stavljeni predlog. Dr. Poklukar kot poročevalec odseka zavrne še na kratko nasprotne ugovore in izreče svoje prepričanje, da bo zbornica pritrdila njegovemu predlogu.
Pri glasovanju pade Langerjev predlog, ter glasujejo za-nj le nemčurji. Poslanec Gras-selli poroča v imenu odseka za pregledovanje letnega poročila deželnega odbora o davkih, deželno-kulturnih in zdravstvenih zadevah. O prvi točki, namreč o davkih, se glasi poročilo odsekovo:
„Že nekaj let sem slavni deželni zbor opozoruje vsako c. kr. deželno vlado na to, da vladni organi pri odpisavanji zemljiškega davka po naslovu preobloženja ne ravnajo enako niti v posameznih okrajih, niti celo v posameznih občinah istega okraja. V nekterih okrajih, kterim se v obče davek odpisuje zarad preobloženja, se nektere občine popolnem prezirajo. V tej zadevi so bili v tem si. zboru navedeni že večkrat od raznih strani primerljeji, kterih resničnosti nikdo oporekal ni. Vzroki temu različnemu, vsakako nepravilnemu postopanju niso jasni, in ne ostajc druzega, nego misliti, da sta pri velevažnem poslu odpisavanja davkov odločilna in merodajna le nazor in dobra volja dotičnega glavarstva. SI. deželni zbor je že večkrat povzdignil svoj glas za to, da naj se vendar odpravi krivica, ki se tu in tam v tem obziru godi davek plačujočemu ljudstvu in po vsi pravici vzbuja njegovo nevoljo, ktera pač ne more krepiti zaupanja v pravičnost gosposke. A vkljub dobro podkovanim prošnjam je še pri starem! Zato se je odboru zdelo potrebno, nasvetovati:
„Slavni deželni zbor naj sklene: Deželnemu odboru je nalog, obrniti se na si. c. kr. deželno vlado s prošnjo, naj bi ona račila čuvati, da bodo vsi deželni okraji odpisavanja zemljišnega davka pod naslovom preobloženja po dejanskih razmerah enako deležni, v posameznih okrajih pa da bodo vladni organi razdelitev tega odpisavanja enakomerno izvrševali."
Poslanec Robič opomni na silne stroške, kteri zadevajo tiste, ki zaostanejo z davkom. Plačati morajo vknjiženje, dalje, če pride kako posestvo zarad majhnega zaostanka na prodajo, so stroški razglašenja prodaje, prodaje same itd. navadno tako veliki, da presegajo celo znesek, zarad kterega se prodajajo. Zato stavi predlog, naj se v takih primerljejih vselej dobro preišče, kaj in kako, in ali bi se ne dal iz kakega vzroka zaostali davek odpisati, mesto
Veseliš se, de v Cele pojdem; jaz se pa Cela bojim. Ni lehka na svečniku stati — pa nobene sence dajati. Ker je pa viši Pastirju tako dopadlo, rad vbogam; saj veš, de rad vbogam, ino Bog mi bo pomagal; — pomagaj pa tudi Ti z molitvami Tvojimu hvalodolžnimu učencu Slomšek Antonu." —
Tretji list pa je pisan v Marburzi 16. jan. 1861 in se glasi: „Prečastiti Gospod! Dragi stari Prijatel! Nisim še bral, de bi bil umeri; za to Te lepo pozdravim, srečno novo leto vošim, in se Tvoji stari ljubezni priporočim. Pošlem Ti novi Lavantinski Imenik, de ga pre-gledaš; ali boš najdel kakih svojih nekdanjih pridnih učeneov, in jih Bogu priporočiš, sosebno pa mene, ki na čeli drugim stojim. Ne vem, če se bova na tem sveti kdaj videla; ako ne tukaj, Bog daj, de bi pa tam v nebesih, Bog Te ohrani Tvojemu Slomšek Antonu." —
„Mož ni, mož nam manjka, značajev pogrešamo" — čuje se v sedanji razburkani dobi tolikrat. „To je bil mož" — glasilo, pisalo iu
da se posestvo proda. — Skoro isto povdarja poslanec Pakiž, ki posebno še toži, s kako silo se davek iztirjuje.
Nato se sprejme predlog odseka z Robi-čevim pristavkom vred.
Druga resolucija odseka se glasi:
„Nekteri c. kr. davkarski uradi jako brezobzirno iztirjujejo davke, posebno se ne brigajo zato, če kmetskim posestnikom dostikrat pri najboljši volji začasno ni moči davke poplačevati. Samo ob sebi se ume, da kmetu ni vsak letni čas enako ugoden za plačila; sleherni vč, da je pomladi in poleti na kmetih zelo trda za denar. A treba še drugo stran tu v poštev vzeti. Po zdanji splošnji gospodarski krizi trpi — in ne najmanje — tudi kmetovalec. Poslednji letiui res niste bili slabi v obče, a zarad silnega pomanjkanja novcev kmetovalcu brez velike škode ni zmiraj mogoče pridelkov hitro v denar spraviti. Vrh tega pa še v mnogih krajih elementarne nezgode pritisnejo, kakor letošnjo zimo neizmerno obilni sneg in pozneje povodnji, ter ovirajo še bolj že tako potrtemu prometu. S časom bi kmet se ve da svoje pridelke prodal in davke lahko plačal — a nektere davkarije nikdar na noben način nočejo čakati, nego čvrsto rubijo in prodajajo, ne mene se za to, da posestniku nepotrebne stroške in poleg teh še veliko škodo prizadevajo, marsikoga celo uničijo. Nekoliko potrpljenja in previdnosti v teh stvareh odvrnilo bi mnogo nesreč od kmetskega našega ljudstva; tega preverjen predlaga odbor:
„Slavni deželni zbor naj sklene: Deželnemu odboru je nalog, prositi si. c. kr. dež. vlado, naj ona blagovoli ukazati, da bi c. kr. davkarije pri iztirjevanji davkov kolikor moči ozir jemale na to, kdaj ljudje ložej plačujejo."
Sprejmejo se Š3 sledeče resolucije:
a)	„Slavni deželni zbor naj sklene: Deželnemu odboru je gledč sprožene uravnave reke Krke nalog, naročiti deželnemu inženirju, naj o ugodnem času preišče, ali sploh kaže lotiti se one uravnave in v kakošni obsegi."
b)	„Slavni deželni zbor naj sklene: dr. Vi-centinijeva knjižica s pridejanima jej obrisoma se, kedar bo ministerstvo svojo misel o tem izreklo, v slovenskem in nemškem prevodu natisne, ter občiuam, večjim posestnikom iu kmetijske družbe podružnicam po tistih krajih, kterih se tiče načrt, razpošlje s pozivom, naj svojo misel o tem načrtu izrekö."
c)	,.Slavni deželni zbor naj sklene: Deželnemu odboru je nalog, potezati se za to, da bode vsaj pet c. kr. gozdnih varuhov na Kranj-
skem nastavljenih, vsaj enemu pa posebej varstvo dolenjskih gozdov izročeno."
K drugi resoluciji nasvetuje dr. Bleiweis pristavek, da se ta knjiga izda še le, „kedar bo ministerstvo svojo misel o tem izreklo", kajti če ono to reč pod klop vrže, pač te knjige, ki nasvetuje, kako naj se ložka dolina, Cirkniško jezero itd. posuši, treba ne bo; ta dostavek je bil tudi v resolucijo sprejet.
Za tem poroča posl. vit. Gariboldi o cestah, ktere naj se letos napravijo ali preložč, med temi ona pri Litiji čez Wagensperg in pa cesta čez Turjak. Poročilo deželnega odbora se na znanje vzame in resolucije se sprejmo, potem se še nerešene točke dnevnega reda prelože na drugi dan in seja se konča proti osmim zvečer.
Iz enajste seje nam je še nekaj poročati, kar se je zadnjič po naključbi zgubilo. Pri obravnavi proračuna za šole je namreč baron Apfaltrern s predlogom: „naj zbornica svojo nezadovoljnost izreče udoma (dr. Bleiweisu in dr. Zamiku) deželnega odbora, ki sta zastopnika tega odbora v deželnem šolskem svetu, pa ne hodita k sejam" — izrečno poklical na boj dr. Zamika in dr. Bleiweisa. Prvi je rekel, da zato ne zahaja k sejam, ker sploh šolski svet ni postaven, tedaj ga on ne pripoznä, vrh tega pa bi nič ne pomagalo, če bi tudi zahajala, kajti ministerstvo se tako ne ravna po nasvetih šolskega sveta, dokaz temu je to, da je bilo mnogo učiteljev in profesorjev na Kranjskem umeščenih zoper predloge njegove. — Drugi pa se sklicuje na prejšnje čase, ko sta bila on in dr. Costa zastopnika deželnega odbora in prav delavna uda šolskdga sveta. Kar je pa jelo ministerstvo prezirati njegove nasvete in je celo Vrečko hodil majorizirat narodne ude, se ne vdeležuje on več sej, ker ne more pripoznati tega deželnega šolskega sveta za postavnega.
Jako razburjeno so na to odgovarjali bar. Apfaltrern, Dežman in vit. Widmann, dokaz, da sta govornika dregnila v sršenov meh. Debata je bila tedaj, ker sta dr. Zarnik in dr. Bleiweis krepko zavračala nasprotnikov ugovore, jako živahna, a konec ta, da je Apfalt-rernov nasvet bil podrt z veliko večino.
tiskalo se je o smrti Slomšekovi, in glasi, piše in tiska se še vedno. — Pravi mož se ne spozna le po obličji, ampak tudi po govorjenji iu dejanji, po pismih in prijateljih. — Drage so zlate jagode, pa še draži so modrih izreki in izgledi. — Takih modrih izrekov in izgledov je dal ranjki Slomšek duhovskim iu neduhov-skim Slovencem dokaj, posebno v svojih dragih spisih, v kterih tolikrat priporoča po nauku svetnikovem: „Ne hvali človeka o njegovem življenji, temuč hvali in povzdiguj ga po smerti, kedar hvalijočega ne vodi prilizovanje, in hvaljenega ne moti prevzetovanje. — Hvalimo torej sloveče može in naše očake v njih rodo-vinah ... Bili so možje mogočni in prevideni z modrostjo. Dajali so ljudstvom svoje modrosti presvete nauke. Prizadevali so zi za lepe reči in mirno so živeli v svojih hišah. Njih trupla počivajo v miru, a njihovo ime živi od roda do roda." (Cf. Jez. XIII. Neč. str. 2.)
I s t i n i č.
Politični pregled.
V Ljubljani, 14. aprila. Avstrijske dežele.
Ministerske obravnave se bodo po praznikih zopet nadaljevale. Kako se bodo končale, tega danes nihče ne more povedati, menda ministri sami ne. Tik pred sklepom obravnav sta bila prišla še ogerska ministra Trefort in Perczel na Dunaj. Pravijo, da ju je poklical ministerski predsednik Tisza, da so se posvetovali, kako ima ogersko ministerstvo dalje ravnati. Ministri so prepričani, da bodo zmagali njihovi predlogi in da bo moralo ministerstvo Auerspergovo odstopiti.
Deust je imenovan za avstrijskega poročnika v Parizu, tako piše „Echo unio."
\ovi Dunajski nadškof dr. Kučker se preseli koj po velikonočnih praznikih v svoje nadškofovsko poslopje in bode neki 30. aprila t. j. drugo nedeljo po veliko noči vstanovljen po navadnih cerkvenih obredih. Za stolnega prošta ima priti dosedanji pridvorni župnik dr. Švec, učen bogoslov in res katolišk duhoven, za velikega namestnika in pomožnega škofa dosedanji stolni dekan Angerer, tudi prav dobrega katoliškega duha in prijaznega obnašanja, za pridvornega župnika pa cesaričin spovednik kanonik Maj'er
Za Solnograškega nadškofa je neki od-menjen Krški knezoškof Wiery.
]?Iladočeski deželni poslanci so neki sklenili cesarju poslati adreso ter ga prositi, da bi vladi zapovedal v prihodnji sesiji predložiti nov volilni red sostavljen po nasvetu manjšine.
Dalmatinski deželni odbor še zdaj ne zboruje, ker vlada noče odstraniti deželnega glavarja Ljubiša. Mnogo občin se je zarad tega telegrafično naravnost do cesarja s prošnjo, da naj to nezaslišano anarhijo odpravi.
Vnanje države. IYa jugoslovanskem bojišču
so se zopet pričeli boji. Število vstajnikov v Bosni je sedaj skoro še veče kakor v Hercegovini. Nikšičev Turki niso mogli preskrbeti z živežem, ker nobenega Dalmatinca niso mogli pripraviti, da bi bil moko iz Risana dalje spravil. — Jako je vse iznenadilo, da je knez Gorčakov posebnega pooblaščenca g. Veselickia poslal v Sutorino. Ta je sicer vstajnikom tudi svetoval, da naj sprejmo nasvete Andrassyeve, pa sodijo, da je to le na videz storil, na skrivnem pa da je imel vstajnikom vse kaj druzega povedati. V nasprotji z Avstrijo, ki silno trdo ravna z vstajniki, jim je pa pooblaščenec Gorčakov pred odhodom podaril veliko denarjev. Da je moral imeti poseben vstajnikom prijazen posel, priča tudi to, ker so ga vstajniki izvolili za svojega zastopnika in mu izročili svoje predloge, da jih predloži vladi dunajski, petrogradski in turški. Vse kaže, da Rusija hoče vpliv avstrijski na Jugu čedalje bolj zatreti, da bo naposled sama tam gospodovala. Zato bi morali naši politikarji tolikanj bolj previdni biti.
V Deligradn je 9. t. m. razburjena množica vrnivšase iz gledišča avstrijskemu generalnemu konzulu, knezu Wredetu, naredila mačjo godbo. „Povsod se množi mrzenje južnih Slovanov proti Avstriji, piše „Politik", in ne samo unkraj, ampak tudi takraj meje, kakor kaže zlasti čedalje veča nevolja v Dalmaciji, ki se obrača že proti nekdaj tako poljudnemu c. uamestniku, baronu Rodiču. Simpatije južnih Slovanov so za Avstrijo zgubljene; to na Dunaju lahko sprevidijo. Pa politikarji, ki sedaj zvonec nosijo, se morda imajo za previsoke in si mislijo: „naj nas sovražijo, da se nas le boje ' (oderint, dum timeant). Morda mislijo, da simpatij južnih Slovanov ne potrebujejo, in da jim zadostuje, če jih le v strahu imajo. O tem se nočemo prepirati — pa južni Slovani se tudi ne dajo strahovati. To kažejo vstajniki, ki vkljub vsemu strašenju vlade avstrijske orožja nočejo dati iz rok in to so pokazali 9. t. m. prebivalci beligradski, ki so na žuganja avstrijska odgovorili — z mačjo godbo, ki so jo zagodli njenemu zastopuiku. Ta nikavna ovacija ne velja knezu Wredetu, ampak avstrijski politiki, ki se zamore iz nje mnogo učiti. Iz beligradske mačje godbe na Dunaju lahko razsodijo, kam so „v moraličnih pridobitvah" prišli, in kako v mali Srbiji spoštujejo sosedno veliko državo! Razkačenost proti Avstriji raste med južnimi Slovani čedalje bolj in se utegne še nevarnejše pokazati, kakor se je zgodilo v Beligradu. Če so kdaj na Dunaju mislili na pridobitev južnoslovanske zemlje, naj si te misli po zadnjih skušnjah le iz glave zbijejo."
Franeoska skupščina je posvetovanje o predlogu stranke radikalne, da naj se okliče splošno pomilostenje, preložila na 10. dan maja. S središčem so glasovali tudi ue-kteri udje leve stranke.
Špaiijska vlada je poslance biskajskih pokrajin povabila, da se 1. maja zberö v
Madridu in z vlado dogovore o starodavnih pravicah dežel svojih. Vlada tedaj vidi, da se te pravice s silo ne dajo odpraviti.
IVa <>rškein se je te dni končala sodnijska obravnava proti bivšima ministroma Nikolopulosu in Valassopulosu, ki sta se bila dala od razkolniških škofov pri oddajanju škofij podkupiti. Prvi je obsojen na 10 mescev ječe, drugi pa na 12 mescev ječe in 52.000 drahem denarne globe na korist revnemu zakladu. Tudi zgubi za 3 leta poštenje svoje. Škofje razkolniški pa za revni zaklad plačajo dvakrat toliko, kolikor so bili dali ministrom, namreč 52.000, 34.000 in 5000 drahem. Sodnijski stroški znašajo 50.000 drahem, ki jih morajo vsi zatoženci skupaj plačati.
1r Ifleliiki razsaja zopet notranja vojska. „Republikanci, piše „Reform", naj bi zatrli to republiko, ki nečast dela republikanskim na-čelam.
Domače novice.
V Ljubljani, 15. aprila.
(Popravek k „popravku".) V zadnjem listu „Slovenca" je bila novica, da je v kazini pod naslovom „Auerspergfeier" napravljeno politično demonstracijo poveličal celo deželni predsednik vit. Widmann „z govorom na čast možu, ki je odločen nasprotnik naroda našega." To novico „popravlja" včerajšnja ,,Laib. Ztg.", rekoč, da ni resnična, kajti vit. Widmann svoje napit-nice ni napravil na čast Auerspergu, ampak napil je deželi naši in njenim pridnim prebivalcem. — Naj se za to napitnico zahvali gospodu deželnemu predsedniku dežela in pridni njeni prebivalci, nam pa svoje notice ni treba popravljati, ker smo hoteli le to povedati, da je vitez Widmann poveličal politično demonstracijo z govorom na čast možu, ki je odločen nasprotnik naroda našega. In to je res, kajti vsi od prvega do zadnjega, kar jih je bilo nazočih, so slavili onega moža, ker je bil banket le njemu na čast napravljen, nikakor pa ne „na čast dežele naše in njenih pridnih prebivalcev." Kaj se je tu govorilo, to čisto nič ne izda, kajti veselica je bila na čast Auerspergu, tedaj tudi vse, kar se je govorilo pri nji. Tudi nismo mi povedali, kaj je govoril vit. Widmann, ampak da je sploh govoril — in to enako drugim o priliki, ko se je Auerspergu na čast napravila politična demonstracija. Zadosti je, da se je te strankarske demonstracije vdeležil, če bi tudi sploh nič govoril ne bil.
(Svobodnjaki-birokrati.) Mej onimi, ki so preslavljali Auersperga in grmeli na biriče (die Schergen) na „tiranijo", na „Kitt gemischt aus Blut und Thränen", zabavljali so nekdanjo avstrijsko „schlechtberathene Gewalt" itd. — je tudi g. Possaner, kateri je celo pesen z onimi zabavljicami izdal. — Komentar naj sledi: „Die Bezirkshauptmannschaften haben mit aller Beschleunigung und mit dem grössten Nachdrucke dahin zu wirken, dass die mit Schluss des IV. Quartals 1875 verbliebenen massenhaften Rückstände ehestens eingebracht werden. Den k. k. Steuerämtern wird zur strengsten Pflicht gemacht, die Executions- und rücksichtlich Betreibungsausweise den k. k. Bezirkshauptmannschaften rechtzeitig vorzulegen, damit von diesen die politische Execution noch vor dem Schlüsse des I. Quartals 1876 durchgeführt werde. K. k. Finanz-Direktion Laibach am 29. Jänner 1876. v. Possanner m. p." --Ali je potem čuda, če ubogi, za svoj kruh tresoči se davkarji neusmiljeno davek terjajo, rubijo itd., ako najnovejši zagovornik svobode,
Izdajatelj in odgovorni vrednik: Ferd. Pev
načelnik Possaner, take ukaze daje? Sicer je pa gosp. Widmann v deželnem zboru rekel, da o strogosti pri izterjevanji nič ne ve.
„Si. Narod".
(„Turški list") je prinesel neki ričet, skuhan iz govorov nemškutarjev v deželnem zboru, v kterem tvezi reči, ki so bile že v zboru temeljito ovržene po naših poslancih. Zato se nam kak odgovor na to godljo zdi odveč, kajti s tem „turškim listom" se mi ne bomo prepirali o tem, kdo deželi in narodu našemu bolj služi, bolj za-nj skrbi: nemčurji ali Slovenci. Saj je ta reč že dovolj dognana in naj-očitnejši dokaz je ta, da so narodnjaki v zboru v večini, kar bi ne bilo, ko bi slabo zastopali koristi dežele in ljudstva; če jih pa vi nemčurji bolje zastopate, no 1 kako pa to, da ljudstvo za vas ne mara? Zakaj vas volijo le nemčurski velikoposestniki in nekteri slepi meščani, pa po vladnih organih komandirani ljudje ?
Razne reči.
—	Duhovske spremembe v lavant. škofiji. Umrl je 4. t. m. č. g. Jurij Marinka, župnik v Dobji, v 55. letu svoje starosti. Za namestnika je postavljen č. g. Jože Muha, in fara Dobje je razpisana do 18. maja.
—	Umrl je v Mekinjah ondotni administrator č. g. Janez Judnič in bil pokopan v sredo 12. t. m. R. I. P.
—	Devet in dvajseti veliki teden je letos za sv. očeta, kar so zasedli stol sv. Petra. Obhajajo pa na tihem ss. opravila odrešenja v svoji kapeli, kakor druga leta, odkar so sovražniki vlomili v njih mesto, tako tudi letos. Nezmerno je bilo število ljudstva iz vsih dežel, ki so hodili veliki teden v Rim; zdaj je Rim pustoten in zapuščen, Rim žaluje, ker je njegov papež — kralj — s Kristusom v ječi.
—	G. Fr. Zorko, sodnijski adjunkt v Celji, pride za okrajnega sodnika v Slov. Bistrico.
—	Če bo vreme ugodno, se na velikonočni pondeljek zjutraj ob 6. uri 45 minut odpelje posebni vlak iz Ljubljane do Lesec, kteri še tisti dan na večer ob 8. uri in 50 minut zopet v Ljubljano dospe. Vožnina je znižana, in sicer: za gori in nazaj v II. razredu 2 gld., v III. razredu pak 1 gld. 50 kr. Kdor namerava Gorenjsko, posebno Bled obiskati, dana mu je lepa prilika.
—	Vipavska čitalnica bo napravila 17. aprila veselico v prostorih g. L. Trosta v Tabru. Program: 1. Petje. 2. „Ona me ljubi", vesela igra v dveh dejanjih. 3. Ples. Vstopnina k predstavi kakor navadno, k plesu 30 kr. — Začetek o '/48. uri. K obilni vdeležbi uljudno vabi čitalnični odbor.
—	Vrauska narodna čitalnica bo napravila 17. aprila zvečer veselico, združeno s tombolo.
—	O mrliškem sožiganji. Nedavno je umrl na Dunaju c. kr. bilježnik ali notar dr. M., kteri je v oporoki svoji določil, naj ga po smrti sežgo. Dunajski magistrat je pa to prepovedal in dotičnim prositeljem ni naznanil kar nobenih razlogov te svoje prepovedi.
Umrli so:
Od 12. do 14. aprila. Gabrijel Topolovec, krčmarja otrok, 1 m., za sliujeanjem. Anton Jakopič, delavca otrok, 2 1/3 1., za oteklino v vratu. Jože Žcrovnik, klobučar, 50 1., za jetrnim rakom.
Tclrgrniične denarne cene 13. aprila. Papirna renta 66.50 — Srebrna renta 69,— — 18601etno državno posojilo 108.75 — Bankin« akcije 862 — Kreditna akcije 138*— — London 116.96 — Srebro 103 70 — Ces. kr. cekini 5'69 — 20Napoleon 9'54' a.
Prav ugodno se kupi
posestvo.
Vsled prošnje lastnika se prodajajo sledeča z nobenim dolgom obložena posestva na podlagi dražbinih pravil pod najugodnejšimi pogoji glede plače:	(22—1)
a)	V zemljiški knjigi mesta Višnjagora pod zv. št. II. str. 180 nahajajoča se, v mestu Višnji gori stoječa hiša št. 4, zidana, eno nadstropje visoka, za vsako kupčijo posebuo pripravna, v kteri je bila več let štacuna mešanega blaga z najboljšim vspehom, z vrtom vred; klicala se bo s ceno 350 gld.;
b)	v isti zemljišni knjigi str. 189 nahajajoče se iz dveh njiv, travnika in pašnikov, vsega skup čez 2 orala, obstoječe, tik mesta Višnjagora ležeče posestvo „KržišČe" imenovano, ki se bo izklicalo s ceno 350 gold. pri c. k. okrajni sodniji v Zatični v uradni pisarni
«lue SO. aprila tU?» ob devetih dopoldne in to edino ta pot, ter prodalo se le za ali čez izklicano ceno.
Pismeno naznanilo
o zdravilni lastnosti in moči
IkvS" pravega ' ži^j
Wilhelmovega
antiartritičnega antirevmatičnega
čaja za čiščenje krvi.
Blagorodni gospod Wilhelm!
Pravi Wilhelmovi, gori imenovani čaj, kterega se je v malo mesecih, ko se j1) za nj zvedelo, vse poprijelo, in je bil celö od zdravnikov priporočen, ker je bilo znano, da iz Wilhelmovega kemičnega laboratorija ni 5o nikdar nič slabega prišlo, napotil jo tudi inene, neprestano z njem poskušati; nasledki so bili taki, da sem se pogosto čudil. Dolžnost mi je tedaj v korist bolnega občinstva storjene skuanjc o moči imenovanega čaja vestno in v posnemanje zapisati tem več, ker sc je ta kri čistilni čaj, kakor vnanji listi poročajo, pri najviši gospodi ptujih dežel z najboljšim vspehom rabil. Bolnemu človeštvu naj bi se s tem mnogoizkušen zdravilen studenec odprl.
Izvrstno se je obnosel Wilhelmov kri čistilni čaj pri revmatičnem vnetju, posebno če isto pri spremenu vremena ali po zimi hujše nastopi S porabo nekolikih zavitkov dosegel sem povsod znatno olajšanje. Izvrstno se bori ta čaj s putfao, boleznijo, ki ima globoko svoj sedež, ter konečno premaga. Začetni uspeh tega čaja poznati je po zbadanju po bolnem kraju. Kavno tako dobro obnese se ta čaj pri trebušnih boleznih ljudi, kteri mnogo sede, in jim zasedeno ogljenčevo kri očisti. Priporočati je tudi njega moč pri dolgih počasnih boleznih jeter, pri raztezanji in otekanji. Izvrsten je ta kri čisteči čaj za pripravo rabe mineralne vode proti ravno imenovanim boleznim. Konečno je prijetno nadomestilo toplic vsem tistim, ki so po svojem poklicu ali premoženju zadržani, iste obiskovati. Vso to v čast lekarju gospodu Franc Wilhelmu v Neunkirchenu
Dr. Julij Janell,
prakt. zdravnik.
Primerjal iu z izvirnim nekolikovanim pismom v natančnem soglasju našel.
Jamnitz, tri in dvajsetega junija leta tisuč osemsto sedemdeset in četrtega.
(L. S.)	Dr. Friderik Ileldlcr,
(82-4)	c. k. bilježuik.
Svarimo pred ponarejanjem in sleparijo.
Pravi Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi se dobiva le iz prvo mednarodne fabrikaeije Wilhelmovega antiartritičnega antirevmatičnega čaja za čiščenje krvi v Neunkirchenu pri Dunaji ali v mojih po časnikih navedenih zalogah.
Zavitek, v 8 obrokov razdeljen, po predpisu zdravnika pripravljen, s podukom v različnih jezicih 1 gld., posebej za kolek in zavoj 10 kr.
Na ugodnost p. u. občinstva ima Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi tudi: V Ljubljani Peter Lasnik; v Kranji lekar K. Šavnik; v Postojni, Jožef Kupferschmid; v Gorici lekar Franzoni; v Novem mestu Dom. Ricoli; v Metliki lekar Alf. Matter; v Beljaku Matevž Fürst; v Celji Baumbach in Franc Rauscher; v Mariboru Alois Quandest; v Colovcu C. Clementschitsch; v Prassbergu Tribuo; v Varaždinu lekar dr. Kalterju, lekarju.