57TEOLOGIJA DR. NIK TRONTELJ Pomen verske izkušnje v sodobnem svetu The Importance of Religious Experience in Modern Times Povzetek: V sodobni družbi prevladuje kriza odnosa. Posameznik in družba lahko mirno živita le v dialogu, kjer človek izkuša dostojanstvo D/drugega. Za sodobnega človeka je pomembno doživetje verske izkušnje, kjer izkuša bližino presežnega. Obstajajo bivanjski (eksistencialni) in filozofski razlogi, ki vodijo do spoznanja o presežnem. Posebno področje, kjer človek prihaja v stik z Bogom in živi svojo vero vanj, je resničnost medosebnih odnosov. Ključne besede: verska izkušnja, vera, odnos, presežno, vera in razum. Abstract: Modern society is dominated by a crisis of relationships. The individual and society can live peacefully only in dialogue, where individual experiences the dignity of the O/other. For the contemporary individual, it is important to have a religious experience where he or she experiences the closeness of the transcendent. There are existential and philosophical reasons that lead to the knowledge of the transcendent. Interpersonal relationships are a special area where one comes in contact with God and lives his or her faith in Him. Keywords: religious experience, faith, relationship, transcendent, faith and reason. 1. UVOD Francoski mislec Paul Virilio je pred skoraj tremi desetletji zapisal, da je človek v dobi razvoja informacijske tehnologije vedno bolj osamljen, izoliran in pasiven (1996, 33). Znane so stranpoti tehnološkega razvoja, kot so uničevalna moč atomske in jedrske energije, ozonska luknja idr., ki znižujejo kakovost člo- veškega življenja. V novejšem času je vsesplo- šna digitalizacija posegla še na intimno področje medčloveških odnosov in povsem preobrazila družbeno življenje. Z nastankom novih sredstev komunikacije v sodobnem svetu ironično slabijo pristni medčloveški odnosi, ki se na medmrežju pogosto odražajo v brezosebni komunikaciji, nezaupanju in pomanjkanju čustvene bližine. Filozofi govo- rijo o krizi odnosa, ki vlada v današnji družbi (Petkovšek in Žalec 2022). Čeprav je tehnološki razvoj človeku na mnogih področjih olajšal življenje (medicina, gospodarstvo, komuni- kacija), postaja jasno, da tehnološki napredek sam po sebi ne more izpolniti človekovih pri- čakovanj po dobrem življenju. Kristjani smo prepričani, da človeku življenje lahko osmisli le vera, saj človek ne živi »samo od kruha« 58 TRETJI DAN 2023 3 (Mt 4,4), od kruha, ki mu ga prinaša družbeni napredek. Vendar se poraja vprašanje, kako o veri v Boga spregovoriti v kulturi obilja, kjer se zdi, da ima človek vse, kar potrebuje. Kako sekula- riziranemu človeku našega časa, ki je iz svoje zavesti odrinil božjo navzočnost in se, vsaj navidezno, zanaša le nase (Grmič in Rajhman 1978, 11), govoriti o Bogu? Sodobni človek se kljub samozadostnosti in ugodju sooča z bivanjsko praznino in občutkom negotovosti ter življenjski smisel išče v najrazličnejših duhovnih ponudbah. Na ta način se kaže kot iskalec smisla, bitje upanja (Grmič in Rajhman 1978, 7), ki hrepeni po spravi s seboj in komu- nikaciji z drugimi in Bogom (Rode 2009, 44). Potrebna je nova evangelizacija, ki oznanja Boga med nami, živega Boga, ki se daje izkusiti v človekovih iskanjih lepote, tolažbe, smisla in zlasti resničnosti medosebnih odnosov. Vera v Boga naj bo odgovor na človekovo hrepenenje po pravičnosti, usmiljenju, čistosti v srcu in miroljubnosti (Bohak in Krašovec 1979, 231), temeljnih kategorijah, ki jih kot razumno in čustveno bitje doživlja v odnosu do bližnjega. Sedanji čas izziva teologijo k premisleku, kako naj ubesedi odnos med Bogom in člove- kom. Odgovoriti mora na temeljno vprašanje, kako lahko človek doživi božjo navzočnost in prepozna njegovo delovanje v svetu, ki ne živi več v tesni povezanosti z Bogom. Kako lahko človek danes pride do verske izkušnje? 1.1 OSAMLJENOST IN POMANJKANJE ŽIVLJENJSKEGA SMISLA V NAŠEM ČASU Človek kot uporabnik in deležnik spletnih družbenih omrežij postaja žrtev ujetosti v strah in osamo. Brezosebna komunikacija, nezaupanje in pomanjkanje čustvene bližine zlasti mlade vodijo v naraščajočo osamljenost, zato nekateri govorijo o pojavu »digitalne osamljenosti« (Brennan 2021, 229). Poznamo moč digitalnih sredstev in razširjene zlorabe človeških odnosov na medmrežju v smeri sovražnosti, nasilja, kibernetskih napadov in spletnih prevar (Vicini in Brazal 2015, 153). Dikasterij za komunikacijo je 28. maja 2023 izdal pastoralno pismo z angleškim naslovom Towards Full Presence, v katerem je opozoril pred spletnim zapiranjem somišljenikov pred drugačnimi ter poudaril nevarnost tovrstne krepitve individualizma in širjenja nasilja (Towards Full Presence, 15–16), kar ima lahko tragične posledice. Pomenljivo je, da se v kulturi izobilja dogajajo samomori in (samo) uničevalne težnje (Juhant 2013, 336–337; Osre- dkar 2019, 658). Zakaj? Posredno gotovo zaradi izključitve Boga iz skupne in posameznikove zavesti (Juhant 2013, 344). Povedano drugače, človeka rešuje le ohranjanje vere oziroma oh- ranitev Boga v medčloveških odnosih (Ocvirk 2008, 71). Posameznik in družba se uresničuje- ta le v dialogu, kjer človek izkuša dostojanstvo D/drugega. Tam, kjer človek drugega prepoz- nava in je sam prepoznan v svoji enkratnosti, je možno živeti v miru. Le v veri je možno sočloveka prepoznati kot sveto in skrivnostno bitje, ki odseva presežno. Skladno z zgoraj zapisanimi vrsticami je preživetje družbe in človeka možno le z življenjem iz vere, zato je za sodobnega človeka pomembno doživetje verske izkušnje. 2. MOŽNOST VERSKE IZKUŠNJE Človek postane vernik, ko sprejme moč verske izkušnje. Obstajajo bivanjski (eksistencialni) in filozofski razlogi, ki vodijo do spoznanja o presežnem. Posebno področje, kjer človek prihaja v stik z Bogom in živi svojo vero vanj, je resničnost medosebnih odnosov. 2.1. BIVANJSKI RAZLOGI Človeka lahko k veri vodijo bivanjski raz- logi. Ti izhajajo iz človekove narave in odgo- varjajo tudi osnovnim občutjem sodobnega človeka. Govorimo o petih možnih poteh do izkustva svetega, ki rastejo iz temeljnega izku- stva lastnega življenja in stvarstva (Rode 1979, 178–182). Zavest o lastni rodovitnosti: Ob dojemanju podarjenosti življenja, ki se prenaša skozi 59TEOLOGIJA generacije, se rojeva intuicija o skrivnostni navzočnosti višje resničnosti, ki dopušča člo- vekovo ustvarjalno moč, sposobnost oblikova- nja lastne usode in posredovanje življenja. Gre za občutek odgovornosti in ponižne hvaležno- sti ob podarjenosti življenja. Izkustvo lastne osebe: Človek se zave nedoumljivosti svoje notranjosti, mišljenja in čustvovanja ter nastanka in minljivosti življenja, ki se začenja s spočetjem in končuje s smrtjo. Ob dojemanju osebne svobode in lastne neponovljivosti se oblikuje vprašanje o smislu in namenu življenjskega poslanstva. Občutek strahu in negotovosti: Človek ob doživljanju naravnih nesreč, bolezni in drugih zunanjih dejavnikov ter vprašanju zla, ki ga sam povzroča in doživlja v medčloveških odnosih, občuti bivanjsko tesnobo in hrepeni po pomoči zunaj svojih moči. Čuti, da ko je ne- gotov zaradi zunanjih (naravnih) in notranjih (moralnih) dejavnikov, prejema tolažbo od »zgoraj«. Skrivnost obstoja stvarstva: V človeku se zaradi čudenja nad naravo in snovnim svetom rojeva slutnja o višji modrosti, ki hoče in ureja obstoj vidnega sveta. Čuti, da obdajajoče okolje ni poslednja resničnost, ampak kaže na nekaj, kar je onkraj omejenosti in nevarnosti naravnih zakonov ter je človeku podarjeno z namenom. Dejstvo končnosti: Človek izkuša resničnost končnosti vsega, kar biva. Iz tega sledi strah pred ničem, ki lahko vodi v razvoj verskega čuta, da je onkraj uničujočega »niča« pristna resničnost, ki je poslednji smisel bivanja. 2.2. FILOZOFSKI RAZLOGI Na podlagi intuitivnih verskih občutij, ki izhajajo iz bivanjskih doživetij, se človek kot racionalno bitje začne spraševati o temeljnih resničnostih in skuša nanje odgovoriti. Filo- zofski premislek je izraz človekove utemeljitve verskega izkustva, ki ne želi ostati na področju abstraktnega ali celo iracionalnega. Obstajajo temeljna vprašanja, ki si jih zastavljamo v sre- čanju z versko izkušnjo. (Rode 1979, 182–185) Človek se v temeljnem zavedanju lastnega bivanja in obstoja sveta ter iskanju smisla spra- šuje, kako je nastalo stvarstvo, kaj je bilo na za- četku, zakaj obstajata stvarstvo in človek. Gre za vprašanja o počelih bivajočega, ki izražajo človekovo čudenje nad stvarstvom in slutnjo o zunanjem oziroma presežnem temelju, od katerega vse prihaja in kamor je stvarstvo končno usmerjeno. Naslednje filozofsko vprašanje, ki človeka vodi do verske izkušnje, je izvor moralne zahte- ve v njem. Zakaj je človek zavezan moralnemu zakonu, delati, kar je dobro in prav, če mu to uspe ali ne. Čut za moralno delovanje izhaja iz počela dobrega, v katerem se razodeva božansko. Posebno pomembno vprašanje izhaja iz iskanja življenjskega smisla. Človek hrepeni po sreči, razvoju, osebni dopolnitvi. V globini njegovega bitja ga ne more potešiti nič minlji- vega, ampak le tisto, kar dojema kot presežno. Temeljno vprašanje izhaja iz zavesti o samem sebi kot edinstvenem bitju. Zakaj obstajam jaz? Človek se zaveda, da obstaja le v srečanju z drugim. Jaz se rodi v srečanju s ti. Obstoj in identiteta posameznika sta odvisni od drugih, ki ga utemeljujejo kot enkratno in konkretno bitje. Človek, kot rečeno, stremi k osebni dopolnitvi v presežnem, ki ga zaznava v odnosu do ti, in hrepeni, da ga ti vodi onkraj poznanega, minljivega in banalnega. 2.3. IZKUŠNJA VERE V ODNOSU DO BLIŽNJEGA Do utemeljene verske izkušnje je možno priti le z razumsko refleksijo temeljnega bivanjskega izkustva. Sholastični nauk je v zgodovini teologije sprejemal metodološko predpostavko, da je do utemeljene verske izku- šnje možno priti le z miselno refleksijo temelj- nega bivanjskega izkustva. Tudi danes verska izkušnja in njena razumska razlaga sodita k temeljni zahtevi utemeljevanja vere, vendar se zdi, da sodobnega človeka v iskanju presež- nega bolj kot podajanje filozofskih odgovorov na bivanjska vprašanja nagovarja podoba vere 60 TRETJI DAN 2023 3 kot osebnega odnosa z Bogom. Nekoč so bili medčloveški odnosi samoumevni, v obdobju krize odnosa pa raste zanimanje za odnos, v katerem spoznavam sebe in drugega. Zdi se, da je po dobi osupljivih tehničnih izumov na- stopilo obdobje humanistike (Osredkar 2018, 19), saj človek čuti, da mu naravoslovna zna- nost ne omogoča več duhovnega napredka. O verski izkušnji je zato smiselno spregovo- riti v okviru medosebnih odnosov, ki po svoji strukturi jaz – ti odsevajo tudi možnost odnosa med človekom in Bogom, med končnostjo in presežnostjo. Sodobna teologija pri predstavitvi vere bolj upošteva njeno komunikacijsko razsežnost. Razmerje med Bogom in človekom je po svoji strukturi jaz – Ti podobno razmerju med ljudmi (Rode 1979, 110; 197). Biti veren v času digitalne osamljenosti pomeni premagovati lastno izoliranost in iti »iz sebe« nasproti dru- gemu. Usmerjenost k drugemu postane kot temeljna zahteva verskega življenja razumljiva v kontekstu krščanstva, ki postavi ljubezen za najvišjo vrednoto (Rode in Grmič 1971, 16). Krščanska vera, ki se rojeva iz živega srečanja s Kristusom v zgodovini, mora človeka voditi v konkretna dejanja ljubezni do sočloveka. Nihče ne more živeti verskega odnosa ljubezni zunaj povezanosti z Bogom in sočlovekom, saj kristjan v slehernem bližnjem prepoznava božje obličje (Osredkar 2016, 131). Pot vere je nasprotna medosebni otopelosti sodobnega časa. Teologija odnosa, ki jo je oblikoval fran- coski teolog Guy Lafon (1930–2020), vero opredeljuje v območju medčloveških odnosov. Temeljni sestavini, ki sestavljata vsak odnos, sta dimenziji prisotnosti in odsotnosti. Nav- zočnost oseb v medčloveškem odnosu pomeni njuno bližino, vera pa se začne tedaj, ko dru- gega prepoznam tudi v njegovi odsotnosti. Lahko si predstavljamo fizično, čustveno ali drugo vrsto odsotnosti. Vsak človek v odnosu do drugega že živi odnos vere, ko partnerja prepoznava tudi v različnih oblikah odsotnos- ti. V okviru teologije odnosa govorimo o pre- sežnosti odnosa, ko se človek zave, da partner v odnosu obstaja tudi v svoji odsotnosti, ko ga ne vidim in ne slišim, in da torej obstaja še nekaj več kot materialni svet (Osredkar 2021, 864). V dejstvu skrivnostne odsotnosti, tj. ne- zmožnosti popolnega spoznanja drugega, se je človek v odnosu do bližnjega srečal s tem, kar je poimenoval Bog (Osredkar 2016, 21). Gre za izrazito personalistično podobo vere, ki raste in je usmerjena k odnosu. Človek lahko veruje, ker je povezan z drugimi, ker je bitje odnosov, v svojem odnosu do drugega pa želi iti onkraj neposredno zaznavnega. Tedaj vstopa na po- dročje presežnega. 3. SKLEP Verska izkušnja je za človeka vedno po-gojena z dejstvom osebnega obstoja, to je z izkustvom življenja in njegovo razumsko predelavo. V sodobnem času človek težje pride do verske izkušnje in jo težje prepozna na osnovi opazovanja stvarstva, saj sta večstoletni znanstveni in tehnični razvoj zmanjšala po- sameznikovo zmožnost dojemanja skrivnosti (Rode 1977, 119, 130–131; Greeley 2004, ix). Človeka bolj zanima svet medosebnih odno- sov, s katerim se ukvarjajo filozofija, klinična psihologija, sociologija in teologija. Če kristja- ni želimo spregovoriti o svoji veri na razumljiv način, ki lahko pritegne zahodnega človeka, ki krščanstva ne dojema več kot novosti in mu to nima kaj povedati, ni dovolj navajati filozof- skih ali formalnih razlogov za verske resnice, ki so zunaj njegovega bitja. Sodobnega človeka zanima bolj neposredno versko doživljanje, ki ima opraviti s konkretnim življenjem. Teologi- ja odnosa, ki ne zametuje človeške sposobnosti mišljenja, saj je razumsko spoznanje spremlja- joči del verske izkušnje, o verskem dogajanju razmišlja na področju medčloveških odnosov, kjer vera dobi izrazitejšo intuitivno, bivanj- sko in osebno podstat. V času krize odnosa, ko ima človek težave »biti z drugim« in čuti, da ga odnos vznemirja ter usodno privlači, naj teologija predstavi vero v njeni relacijski podobi. S tem krščanski veri ničesar ne dodaja ali odvzema, saj je odnos zapisan v njenem 61TEOLOGIJA jedru. Človek, ki po svoji naravi išče življenjski smisel, ga danes bolj kot iz opazovanja narave zasleduje na razdalji med seboj in drugim, kjer se osebno in moralno oblikuje, doživlja lepoto, izkuša bolečino in hrepeni po odrešenju. Civilizacijski vzorec človeške mogočnosti in vsesplošnega materializma se je izčrpal (Rode 2009, 43–44). Na vrsti je ponovno Bog. Človek posluša, ker je okus presežnosti privlačnejši od minljivosti stvarstva. REFERENCE Bohak, Janko, in Jože Krašovec. 1979. Zakaj ni(sem) kristjan. Celje: Mohorjeva družba. Brennan, Edward. 2021. Digital Loneliness. V: Digital Roots: Hi- storicising Media and Communication Concepts of the Digital Age, 229–244. Ur. Gabriele Balbi et al. Berlin: De Gruyter Oldenbourg. Dikasterij za komunikacijo. 2023. Towards Full Presence. A Pastoral Reflection on Engagement with Social Media. https:// www.vatican.va/roman_curia/dpc/documents/20230528_dpc- -verso-piena-presenza_en.html (pridobljeno 15. 11. 2023). Greeley, Andrew M. 2004. Religion in Europe at the End of the Second Millenium: a Sociological Profile. New Brunswick: Transa- ction Publishers. Grmič, Vekoslav, in Jože Rajhman. 1978. Vprašanja našega časa v luči teologije. Tinje: Katoliški dom prosvete. Juhant, Janez. 2013. Moderna, suicid in genocid. Bogoslovni vestnik 73: 335–348. Ocvirk, Drago. 2008. Služenje kot vzajemnost Boga in človeka v odrešenjskem dogajanju. Bogoslovni vestnik 68: 61–73. Osredkar, Mari Jože. 2016. Teologija odnosa: in Beseda je človek postala. Znanstvena knjižnica 51. Ljubljana: Teološka fakulteta; Brat Frančišek. Osredkar, Mari Jože. 2018. Osnovno bogoslovje; Religiologija; Verovanjski sistemi v luči religiološke analize [skripta]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani: Teološka fakulteta. Osredkar, Mari Jože. 2019. Religija kot izziv za transhumanizem. Bogoslovni vestnik 79: 657–668. Osredkar, Mari Jože. 2021. Upanje kot teološka krepost v luči relacijske teorije Guya Lafona. Bogoslovni vestnik 81: 857–866. Petkovšek, Robert, in Bojan Žalec. 2022. Resonanca in odtu- jenost: kriza odnosov v sodobnem svetu. Bogoslovni vestnik 82: 519–520. Rode, Franc. 1977. Uvod v moderni ateizem. Tinje: Dom prosvete. Rode, Franc. 1979. Osnovno bogoslovje [skripta]. Ljubljana: Ci- rilsko društvo slovenskih bogoslovcev. Rode, Franc. 2009. Vera in kultura v Evropi. Celje: Celjska Mohor- jeva družba. Rode, Franc, in Vekoslav Grmič. 1971. Smrt Boga, agonija človeka. Ljubljana: Naše tromostovje. Vicini, Andrea in Agnes M. Brazal. 2015. Longing for Transcen- dence: Cyborgs and Trans- and Posthumans. Theological Studies 76, št. 1: 148–165. Virilio, Paul. 1996. Hitrost osvoboditve. Knjižna zbirka Koda. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze.