P O T O K
Janez   J u v a n
Poniknil je v svojo samoto.
Nobena roka
mu ne bo ogrela
srca,
nobene oči
vrnile
izgubljene svetlobe.
Na dnu
pozabljenih dolin
bo večni tujec
v svoji
mračni
strugi.
1004
UTROJENOST
Janez   J u v a n
Majhna
in zapuščena
so moja dvorišča.
Noči
brez vodnjakov
in psov.
Usta so polna
zmedenih krikov.
Oči kupi peska
in temnih
zidov.
Kam
naj se skrijem
v tej mračni tesnobi?
Daleč so cesta, nebo
in ljudje.
Jščem se. Grebeni.
Kopi jem
v dvorišča.
Zjutraj ne vem več
za svoje
roke.
1005