0 šolski reformi. i. Med ona vprašanja, ki zahtevajo preosnove ali reforme, spada tudi š o 1 s k o vprašanje. Temeljno napako zakrive pri tem vsi oni, ki preosnavljajo samo to ali ono stopnjo šolstva, dostikrat brez vsega ozira na celoto. Ta govori o reformi Ijudske šole, oni zopet srednje, tretji rešuje visoke šole. Pravilno ravna oni, ki zida celoto. Šolstvo j« ena veriga, držeča od najuižje do najvišje stopoje. Ona doseža svoj namen, teoretične in praktične uspehe, ako je organična enota, pri kateri ima vsak del svoj odmerjeni delokrog, ki pa je vzročno (kavzalno) zvezan z drugimi v harmonično celoto. Kaj sledi iz tega? Ako je šolstvo organična enota, potem je treba, da se kaže ta enota v celem ustrojstvu. To je prva posledica. Imamo-li pa enotno ustrojstvo, potem imajo tudi oni, ki vodijo to ustrojstvo, učitelj8tvo, enotne interese in cilje. In to je druga posledica. Naš dosedanji greh je, da hodi učiteljstvo, pri nas ljudsko in sredDJešolsko, preveč svoja pota, ker se ne zaveda enotnosti šolstva, in s tein enotnosti svojih interesov. Učiteljstvo vseh stopenj bi moralo skupno sodelovati pri vprašanju šolske reforme. II. Kaj hočemo reformirati in kako ? Naš ideal je svobodna š o 1 a. Ta ideal velja za vse šolstvo, v prvi vrsti naj se uresniči pri Ijudski šoli. Ljudska šola je prva stopnja v razvoju šolstva ia najvažnejša, ker daje edino izobrazbo pretežui večini naroda. Kaj hoče svobodna šola ?*) 1. Svobodo otroka, t. j. žola omogočuj, da razvije otrok svobodno svoje zmožnosti in svoje sile, ki spe v njem. To dosežemo: a) s poučevanjera v materinskem jeziku, *) Glej ,,Volna Škola", 7. Stevilka leta 1907. b) z znižanjem števila otrok v enem razredu, c) s tem, da ustanavljamo pomožne šole za slaboumne, malo nadarjene, telesno in duševuo zanemarjene otroke, d) s tem, da odstranimo olajšave šolskega obiska, e) da preprečimo izrabljanje otrok pri delu in f) da odpravimo šolnino ter dajemo otrokom šolske potrebščine zastonj. 2. Sfobodo učitelja, t. j. skrbeti za to, da dobimo kar najpopolnejše vzgojevalee. To dosežemo: a) z višjo, akademično izobrazbo učiteljstva, b) s tem, da postanejo učitelji pedagoško neodvisni, c) s tem, da postanejo neodvisni, svobodni državljani in d) s tem, da se jim zagotovi brezskrbno gospodarsko, gmotno stanje. 3. Svobodo šolske organiz a c i j e , t. j. svobodo staršev, ki pošiljajo svoje otroke v šolo. To dosežemo: a) z uvedbo splošne in enake volilne pravice v vse zakonodajne in avtonomne zastope, b) z demokratizacijo in avtonomijo šolstva in končno c) z ločitvijo šole od cerkve. To so cilji svobodne šole, jasni in odkriti! III. Pri šolski reformi — kakor pri vsaki drugi- — je treba določiti najprej načela, temeljne misli, po katerih n8j se preustroji šolstvo. Ko vemo, kaj hočemo, potem najdemo tudi potp, ki vodijo do cilja. Ljudska šola ima v prvi vrsti praktični pomen, t. j. njena naloga je, da podaje elementarno izobrazbo, ki je potrebna za samostojno življenje, in da zbuja z vzgojo v otroku tiste sile, iz katerih se porajajo značaji, ki se zavedajo svojih dolžnosti ia pravie napram človeštvu, svojemu narodu in državi. Poleg te prvotne naloge pa ne sme zanemarjati ljudska šola svojega sekundarnega namena: pripravljati in usposobljati učence, da morejo nadaljevati in izpopolnjevati svoje ljudskošolsko znanje na višjih šolah. Ako je ljudska šola tudi teraelj za nadaljnje učenje, potem mora bit| organično zvezana z drugim šolstvom, ki nadaljuje tam, kjer je prejšnja šola nehala. V dosedanjem ustrojstvu ne opažamo tega. Imamo ljudsko in meščansko šolo, toda v srednje šole se vstopa izvečine iz navadne ljudske šole po prebitem izpitu. Organični raz voj zahteva, da bi vsakdo, ki bi hotel priti na srednjo šolo, moral predelati tudi meščaiisko šolo. Konkretno si predstavljam organizacijo Ijudskega šolstva sledeče: Po kmetih, v manjših krajih naj bi bile vsaj dvorazrednice, prikrojene v prvi vrsti go8podarskim prilikam dotičnega kraja. Pouk traja od 6. do 14. leta, in sicer polnih 8 let, potem 2 leti ponavljalne šole. Namesto dosedanjih olajšav, ko se otroci lahko za eno leto oproščajo šolske obveznosti, naj se uredi pouk tako, da je prvo leto bolj nekakšen otroški vrtec, kjer 8e mladina polagoma in neopaženo uvaja v šolsko življenje. Zadnja šolska leta, zlasti ponavljalna šola bodi namenjena pouku o vzgojeslovju, zdravstvu, ustavoznanstvu in temeljih gospodarstva. S tem se šolo zapuščajoči mladenič ali deklica uvajata v javno življenje in pripravljata za izvrševanje samostojnih poklieev. Po večjih krajih naj se ustanavljajo recimo petrazrednice z obrtno-nadaljevalnimi šolami, po trgih in mestih pa poleg njih trirazredne meščanske šole, samostojna stopnja, ki bi usposabljale za prestop v srednjo šolo in razne strokovne šole (gospodinjske, obrtne, trgovske, poljedelske) brez vseh sprejemnih izpitov. Sedaj se ustanavljajo osemrazredne Ijudske šole, meščanske šole, imamo vse polno šol raznih stopenj, ki ne pripravljajo organično druga za drugo, zato sami sprejemni izpiti, prehajanje in prestopanje iz šole v šolo! Eoe in iste stvari se učimo'ne vem kolikokrat, ne da bi se stopnjema dvigalo naše znanje kvalitativno in kvantitativno. Po našem načrtu hodi deček ali deklica pet let v občno ljudsko in tri leta v meščansko šolo, nakar prestopi — ako je seveda dovršil ljudsko šolo ¦— brez vseh izpitov v srednjo šolo ali pa v razne strokovne šole. Potemtakera se začenja srednja šola pri normalnih razmerah s 14. letom. Imam zato tehtne razloge. Prva podlaga je Ijudska šola, ki dajaj temelje za vso poznejšo stavbo. Srednja šola ne začenja od tal, marveč zida na tem, kar je sprejela od ljudske šole. Srednja šola ima nalogo podajati splošno izobrazbo in pripravljati za visoke šole. Zato potrebuje že bolj zrelega roat riala, ako neče izgubljati časa in ga zapravljati. Srednja šola po raojem mnenju ni za to tu, da bi delala poizkuse, da bi učila elementarne pojme, ona mora na teh, t ljudski šoli pridobljenih elementarnih pojmih graditi dalje. Ako se da srednji šoli možnost, da vrši svojo nalogo, potem jo lahko zvrši prej nego v osmih letih. Zagovarjam nazor, da reformirana srednja šola odstopi par let ljudski šoli. V norraalnih razmerah bi potem dijak pohajal osem let Ijudsko-meščansko in šest let srednjo šolo, da bi prišel na visoko šolo z 20. letom, torej v dobi, v kateri povprečno prihaja aa univerzo ali tehniko tudi sedaj velika večina dijaštva. Na vsak način je doba 10. leta, v kateri sedaj prihaja mladina v srednje šole, prezgodDJa ne le zaradi tega, ker so učenci še preotročji za srednješolsko delo, ampak še tudi iz drugih vzrokov. Mnogo učencev poizkuša svojo srečo na srednji šoli nekaj mesecev ali pol Ieta. Mnogo staršev pošilja sedaj svoje otroke v srednje šole, ker nimamo strokovnih šol ali pa, da dosežejo otroci gotovo starost, ki je potrebna da jih vtaknejo potem sem ali tja. Pohajanje srednje šole je za take otroke brez pravega smotra — ubijanje časa in življenjske energije. In če uvidijo, da le ne gre, izstopajo. Ker pa morebiti še niso dovolj stari, morajo nazaj v ljudsko šolo sredi leta. Tako prekinjevanje, prestopanje in eksperimentovanje gotovo ni na korist uspešnerau pouku niti za dotičnika niti za druge. Drugi izstopajo iz srednje šole, ko so jo pohajali nekaj let, a niso več dolžni obiskovati ljudske šole. Njih usoda je dostikrat bridka. Iz Ijudske šole nimajo veliko, ker so jo prezgodaj zapustili, da bi si bili kaj temeljitega priučili, v srednji šoli so zopet s trudom lovili zadostne rede nekaj let — kam sedaj ? Nazaj t ljudsko šolo bi bilo najbolje, toda po večletnem prekinjenju je prehod težaven; starost, stroški, začetek iznova: vse se upira temu. Nikjer nič pozitivnega, vse napol, naj se obrnejo potem sem ali tja. Ljudska šola jih je prozgodaj izpustila, ne da bi jim bila dala trdno podlago, ki bi jim omogočevala daljno izobrazbo in bila opora v valovih vsakdaDJega življenja. Do 14. leta naj hodi vsak v redno šolo, ker ni nikjer zapisano, da bo mogel še nadaljevati svoje učenje ali da se ne izpodtakne. Pred raznimi življenskimi katastrofami zavarujemo vsaj deloma vsakogar s tem, da mu damo izobrazbo in vzgojo p o p o l n e Ijudske šole. Višja ljudska šola, t. j. meščanska šola, podajaj učno snov, ki je sama na sebi zaokrožena celota in ki obenem uvaja v srednje šole. Usposoblja naj učence v slovensko - nemškem jezikovnem pouku, zlasti v formalnem oziru, da tako pripravlja posodo, v katero vliva potem srednja šola svojo vsebino. Temeljni pojmi realnih ved, naj se veepljajo tu, da ne najde srednja šola tabule rase, marveč pripravna tla, na katerih zida dalje. Ustvarjajo naj se dispozicije, zanimanje, budi ljubezen do učenja in napredovanja.