Laščan: Čarovnik.                                        549
Nekoč pa vendar sva se srečala.
In Vi ste pobledeli, saj pred Vami
smrt stala sama živa je takrat . . .
Upadla moja lica, bleda lica,
moj  suhi kašelj  tam iz bolnih pljuč,
oči te vdrte, sama kost in koža . . .
Kako umirajočega človeka senca
na luč je padla Vaših solnčnih dni!
Morda ste občutili v tistem hipu,
da ste mi bili včasi vse, vse, vse,
da sem uničil mlado to življenje
zavoljo Vas le, da  Vam s poti grem . .  .
». . . Gospa! . . .« A dalje nisem mogel več . . . In šel sem s poti ... V meni neizmernost solza in bolečin je zakipela in me je zadušila, zadušila!
In res! Umrl sem tisti dan . . .
A Vi kropit me niste prišli.
In prav! — Morda pogledi Vaši
zbudili bi mrliča me,
da vstal bi, da bi vstati moral
v življenje novo, v staro neizrazno bedo.
E. Gangl.
Čarovnik.
L
ako smo vsi se veselili,                Čarovništvu se več ne čudim,
kadar raznesel se je glas,             ko čare druge sem doznal;
da potujoči je čarovnik                sedaj se čudim drugi  moči —
dospel čarovat v našo vas.          nedavno baš sem jo spoznal.
Kako potem smo vsi zijali,         Jaz čudim dandanašnji, draga,
se njega palici čudeč;                   se krasnim tvojim le očem.
strmeli smo, ko z njo začaral      Kako začarala si mene?
je, kar je hotel, vsako reč.          Povej, ker' tega še ne vem!
Laščan,