DEMOKRACIJA
Leto III. - Štev. 50
Trst - Gorica 25. novembra 1949
Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22/11 - tel. 62-75 Uprava: Trst, ul. S. Anastasio l/c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 Cena: posamezna številka L 15. — Naročnina: mesečno L 65 (za inozemstvo L 100). — Poštni čekovni račun št. 9-18127.
Izhaja vsak petek
V sovraštvu ni izhoda
Nekako v navado je prišlo, da se odgovorni italijanski krogi v Trstu ob vsaki zahtevi slovenskih predstavnikov izgovarjajo z obljubo: Vse bo urejeno čim pride Italija. Potrpite samo še trenutek, pa bo vse dobre.
V Gorici, kamor je Italija že prišla, pa odgovarjajo drugače. Sklicujejo se na strahote maja 1945, vržejo vso odgovornost na Slovence in ugotavljajo, da vse dokler se to sovrašvo ne poleže je Italijanom nemogoče, da bi ugodili upravičenim slovenskim zahtevam.
Ker Gorica ni daleč od Trsta in ker se iz Trsta prav dobro vidi, kakšne ugodnosti so tamkaj Slovenci dosegli, so tudi tržaški Italijani uvideli, da ne morejo več odgovarjati z obljubami. Zato so pričeli dajati enak odgovor kot njihovi goriški sonarodnjaki.
Na zadnji seji občinskega sveta v Trstu je bilo med ostalim rečeno, da slovenskim zahtevam ni mogoče ugoditi vse dokler se ne razvozlja-jo viseče zadeve iz meseca maja 1945 in dokler ne bo v očeh italijanskega prebivalstva obledel spomin na dogodke tistega časa. Dokler se vse to ne zgodi pa Slovenci ne morejo dobiti v občinskem gledališču Verdi nobenega kotička, čeprav kot davkoplačevalci točno in sorazmerno plačujejo svoj delež gledališkega primanjkljaja. Podobno so na osnovi takega italijanskega sklepanja tudi v Gorici do nadaljnjega že v naprej onemogočene zadovoljive rešitve številnih slovenskih, zahtev in predlogov.
Vprašamo pa se, ali je to sklepo-
tako govore, ne zavedajo, da vodi pot sovraštva nujno v slepo ulico, iz katere potem ni več izhoda?
Tudi Slovenci smo pretrpeli svoje. Tudi z naše strani bi se lahko postavljali na stališče, da vse dokler ne obledi spomin na doživete krivice ne bomo mogli sodelovati s svojimi sodržavljani italijanske narodnosti.
Slovenska demokratska zveza
v obrambo ogroženih slovenskih osnovnih šol na Svobodnem tržaškem ozemlju
Od srede  do srede.
Zares v čudnih časih živimo, da se moramo štiri leta po koneu druge svetovne vojne, v kateri se je zrušila v prah in pepel totalitarna zmota in zmagoslavno zavihrala demokratična prešer.nost, tržaški Slovenci boriti za košček kruha in svobodo jezika.
Živimo v demokratično urejevani državni ali mednarodni upravni skupnosti pod vrhovno zaščito Organizacije združenih narodov, pa kljub temu ne uživamo one varnosti, ki bi jo morali biti deležni, če že ne po svojih medvojnih prizadevanjih za skupno demokratično stvar v borbi proti skupnemu naci-fašističnemu sovražniku, pa vsaj zaradi povojnih skupnih demokratičnih koristi v borbi proti skupnemu komunističnemu nasprotniku.
Na stotriinosemdeseti seji glavne skupščine Organizacije združenih narodov, ki je bila 10. decembra lanskega leta, so uveljavili »Splošno izjavo o človečanskih pravicah«. Z zanimanjem smo ponovno prečitali vseh trideset členov, ki naj bi služili kot temelj nove družbene, pravne in upravne ureditve v današnjih razburkanih prilikah, ■in našli smo marsikaj, česar pri nas v Trstu pogrešamo, kljub vr hovni zaupni nadrejenosti nad našim ozemljem iste Organizacije 'združenih narodov, ki je »Splošno izjavo o človečanskih pravicah« komaj pred enajstimi meseci sprejela in uzakonila.
Koliko pravic nam pri OZN priznavajo — ne glede na mirovno pogodbo z Italijo, na katero se v Trstu sklicujejo le ko to nekaterim prija, in ne glede na Statut za Svobodno tržaško ozemlje, ki ga ravno tako izvajajo le v toliko, v kolikor ne more koristiti nam!
Zato nas je ukrep šolske uprave, | šolskih razredov in odpustih učite-ki je z vihravo lahkomiselnostjo ljev, sta SDZ in SKSZ zaprosila
ukinila, prilagajoč se s tem italijanski kampamiji proti našim šolam, 22 slovenskih osnovnošolskih
takoj za sprejem pri g. polkovniku Marshallu, zavezniškem častniku za civilne zadeve, ki se bavi. z zade-
razredov in vrgla na cesto mnogo vami tržaškega šolstva, naših učiteljev, presenetil, ker smo 6: g. polk. Marshall je 8. novembra upravičeno računali, da nam bo | sprejel dr. J. Agnele.tta in inž. M. ravno demokratična šolska uprav- j Sosiča, ki sta mu izročila spomeni-na ustanova s primernim demokra- j co s tehtnimi prigovori proti uki-
tičnim razumevanjem naših prilik in potreb naše šole vsestransko zaščitila in pospeševala.
nitvi razredov in odpustvu učiteljev. O vsebini razgovora smo obširno poročali v predzadnji števil-* * *	1	ki našega lista.
Ko	smo	5. novembra čuli prve	j. Ker pa je	g. polk. Marshall,
vesti	o nameravanih	odnosno že	j kljub tehtnosti	in upravičenosti na~
sklenjenih	ukinitvah	22 osnovno-	! ših prigovorov	vztrajal na stališču,
SPOMENICA
SDZ in SKSZ
Trst, 21. novembra 1949 VARNOSTNEMU SVETU ZDRUZENIH NARODOV,
LAKE SUCCESS
Poleg fašističnega zapostavljanja in preganjanja smo bili tukajšnji Slovenci kot del slovenskega naroda posredno močno prizadeti z divjanjem, kakršnega so uveljavljale takratna italijanska oblastva v zasedeni Ljubljanski pokrajini. S tem divjanjem smo bili tudi neposredno prizadeli, kajti dejstvo je, da bo nekega dne slovenski narod lahko klical pred zgodovino na odgovornost nekatere poveljnike italijanske vojske, ki so s svojim postopanjem zakrivili, da se je nad slovenskim, narodom uveljavit komunizem. Ti poveljniki so sfcriuaj oboro zevali komunistične oddelke in jih podpirali še na razne druge načine. Posebno pa so s politično zgrešenimi represalijami, požiganjem in klanjem silili ljudi v obup in jih tako metali v naročje novim oblastnikom. To so neoporečna dejstva!
Vsega tega seveda tukajšnji Italijani nočejo vedeti. Ako pa vedo, si perejo roke in izjavljajo, da je vse to povzročil fašizem, s katerim nimajo oni prav nobene zveze. Pač pa bi — po vsem, kar smo rekli — mi danes morali odgovarjati za posledice njegovih napak!
Toda, kaj naj imamo Slovenci opraviti s komunizmom, če celd I-talijani nočejo imeti nobene zveze s fašizmom.?
Za razliko od odnosa Italijanov do fašizma moramo ugotoviti, da tukajšnji komunizem ni in ni bil nikaka izrazito slovenska stvar. Komunizem, ki je v teh krajih zagospodaril maja 1945, je sestavni del mednarodne komunistične zarote in nima nobenega narodnostnega obeležja, ker sta pod njim enako trpela oba naroda. Slovenci in Italijani ležč skupno pobiti po kra-ških jamah, skupno so jih trumoma vodili v ječe, iz katerih ni bilo povratka. So mar Goričani pozabi-
Namesto da bi se tržaški Sloven ci — po težkih predvojnih in medvojnih ranah, ki se še niso zacelile mogli izživljati brez vsakršne skrbi za svoj narodnostni obstoj in za bodočnost svojih sinov, se morajo kljub vsem zagotovilom o demokratičnih svoboščinah, zagotovlje nih Svobodnemu tržaškemu ozem lju, boriti iz dneva v dan ne samo za pridobivanje doslej še nepriznanih političnih pravic, marveč celo za ohranitev in spopolnitev vseh s težko muko priborjenih in ljubosumno čuvanih pravic na prosvetnem in kulturnem polju. ■ Mnenje nekaterih odgovornih demokratično čutečih krogov, da bi mogli tržaški Slovenci uživati vse j demokratične svoboščine, ko ne bi I tako vztrajno branili svojega slo-1 venstva-in slovenstvu potrebnih po-| litičnih, gospodarskih, prosvetn:h j in kulturnih oslonic na Tržaškem, ko bi se odrekli med drugim slovenskim šolam in celo slovenskemu političnemu predstavništvu v korist namišljeni tržaški skupnosti, kaže v svoji naivnosti mnogo sličnosti s fašistično hudobijo, ki nas je po prvi svetovni vojni oropala vseh naših naisvetejših narodnih pridobitev še izza avstrijskih časov.
Slovensko šolstvo v Trstu je naša največja pridobitev po drugi svetovni vojni, ki nam omogoča vsestranski dvig v tržaškem političnem življenju. V kolikor si nismo svojega šolstva sami ustvarili in v kolikor so ga nam že takoj v prvih povojnih letih tukajšnji nepoboljšljivi fanatiki ogrožali, nam je ZVU s svojim začetnim razumevanjem v duhiu resnične zapadne demokracije nudila željeno in potrebno pomoč.
Podpisani Slovenska demokratska zveza .za Svobodno tržaško ozemlje in Slovenska krščanska socialna zveza v Trstu si dovoljujeta predložiti Varnostnemu svetu sledečo vlogo proti odpravi 22 razredov in odpustitvi 22 učiteljev na slovenskih ljudskih šolah britansko - ameriškega pasu STO-ja.
Zavezniška vojaška vlada je takoj po svojem nastopu pozitivno rešila samo eno najvažnejših vprašanj tržaškega ozemlja, namreč vprašanje slovenskega šolstva. Spoznala je naravno in osnovno pravico Slovencev do šol v njihovem jeziku. Pod zaščito ZVU so se ustanovile prepotrebne osnovne šole in nekatere najnujnejše srednje šole. Da slovenski narod na tem ozemlju te šole res potrebuje, pričajo številke.
Navajamo podatke za šolsko leto 1948-49: 3856 učencev v osnovnih šolah in 1412 dijakov v srednjih šolah. Te številke so prepričljivi,, zgovornejši in resHčnelSl izraz slovenske volje do ’ življeiTfa "kot 'ka£rfcne*£oIf “vofltveT Jk*er la k a ffj 6* "poTit ičhe ideologije niti umetno ustvarjeno kratkotrajno razpoloženje v izrednih trenutkih javnega življenja. Iz teh številk nedvomno izhaja želja Slovencev, da se slovensko šolstvo na STO-ju ohrani in po možnosti izpopolni.
1) V šolskem letu 1949-50 je bilo vpisanih na slovenskih ljudskih šolah v britsko-ameriškem pasu STO-ja 3550 učencev, torej 300 manj kot v šolskem letu 1948-49. Leta 1948-49 je bilo na slovenskih šolah 219 učiteljev in leta 1949-50 je bilo nastavljenih 204, torej 15 manj kot lansko leto ravno zaradi manjšega števila učencev. Padec števila učenstev je povzročen od manjšega števila rojstev v letih 1942 do 1945, ko so skoro vsi slovenski moški s tega ozemlja bili z doma, ali po iečah, ali internirani, ali v delavskih ■bataljonih italijanske vojske, ali pa v partizanskih in četniških odredih, ki so se borili proti ital. fašistom in Hitlerjevim nacistom.
2) Kljub temu, da je letos padec števila učencev le prehodnega značaja in je že bilo 15 učiteljev manj nastavljenih, je šolska uprava ZVU. ki jo vodi od 23. junija 1849 italijanski profesor Andri in ne več zavezniški oficir kot poprej, zaprla dne 15. nov. 1949, torej sredi šolskega leta, 22 slovenskih razredov in paralelk ter odpustila 22 učiteljev.
3) Ta za slovensko šolstvo na STO-ju usodepolni ukrep je šolska uprava ZVU skušala opravičiti s tem, da mora ZVU šte-diti in znižati preračunske izdatke za slovenske šole, zaradi česar mora združiti razrede, ki imajo manj kot 20 učencev.
4) Da se razume ozadje tega ukrepa šolske uprave ZVU je treba vedeti, da vodi italijansko časopisje pod vodstvom italijanske obrambne organizacije »Lega Nazjonale« že dve leti hud boj proti slovenskim šolam, ki jih je bila Italija zatrla v letih 1924-1927 in ki jih je ZVU v letu 1945 zopet vzpostavila. Italijani delajo propagando za italijanske šole na vse možne načine in zvab-Ijajo slovenske učence v svoje šole z raznim obdarovanjem učencev, s čimer Slovenci ne moremo tekmovati, ker smo gospodarsko prešibki odkar nam je fašistična Italija uničila ali odvzela vse gospodarske organizacije in denarne zavode.
Propagandi za italijanske šole služi tudi gosta mreža italijanskih otroških vrtcev, dočim je število slovenskih vrtcev nezadostno.
Tako so slovenski starši, ki so prisiljeni podnevi delati izven doma, dajati otroke v otroški vrtec in ker ni slovenskega, vpišejo otroke v italijanski vrtec. S tem je otrok za ^slovenske šole izgubljen. Dalje se po Trstu zidajo razkošna in modero opremljena šolska poslopja. V ta šolska poslopja se umeščajo samo italijanski .razredi, slovenski razredi pa ostajajo nastanjeni po starih zgradbah, tudi zasebnih stanovanjih in nehigieničnih prostorih. Tudi to dejstvo vpliva na preprosto ljudstvo, da raje vpiše svojega otroka v lepo, razkošno poslopje kot v skromno slovensko šolo.
(konec na 2. strani)
da je ukrep šolske uprave iz finančnih razlogov pravilen in umesten, sta SDZ in SKSZ predložili 11. novembra generalnemu major; ju T. S. Aireyu, poveljniku britske-ameriškega področja STO-ja obširno spomenico, s katero sta zahtevali preklic krivičnega ukrepa. Spomenico smo tudi že objavili v zadnji številki našega lista. Doslej nanjo še nismo prejeli nobenega odgovora.
Predsednik SDZ dr. J. Agijeletto je 14. novembra posredoval pri šefu šolske uprave prof Andriju, kateremu je ponovno razložil vse naše ugovore proti nameravanemu ukrepu in obenem predočl krivičnost načina, po katerem nameravajo odpustiti učitelje. Tudi to posredovanje je ostalo brez uspeha.
Ko je 15. novembra šolska uprava razposlala dekrete o ukinitvi razredov in odpustvu učiteljev, je predstavnik SDZ stopil v stik s SKSZ, s kominformističnimi in Babičevimi komunisti zaradi po-krenitve drugih skupnih korakov proti krivičnemu ukrepu in izvedbi enodnevne protestne stavke na vseh slovenskih šolah STO-ja, ki je bila sporočena javnosti z utemeljeno izjavo.
Na pobudo SDZ je zaprosilo odposlanstvo staršev (dr. 'Udovič, dr. Marc in dr. Antončič) za sprejem pri generalnemu ravnatelju za civilne zadeve gen. Eddlemanu; odposlanstvo je sprejel 17. noveirtbra njegov namestnik gen. Robertson, ki je pokazal razumevanje za iz-nešene želje. Na sestanku je bilo sklenjeno, da si bo major Kellett, zavezniški častnik za manjšinske zadeve ogledal nekaj prenatrpanih slovenskih razredov pri Sv. Ivanu in tamošnji neprimerno urejen o-trošloi vrtec.
21? novembra sta SDZ in SKSZ poslali novo spomenico Varnostnemu svetu OZN, ki jo spodaj objavljamo. To je naš priziv na mednarodno demokratično javnost!
Iz vs'ega tega je razvidno vsestransko delovanje SDZ za obrambo slovenskih šol na Tržaškem.
To delo je prišlo najlepše do izraza pri izvedbi enodnevne protestne stavke, ki je izpadla kot dostojanstven izraz našega grobo žaljenega narodnega ponosa in demokratičnega čuta.
Pri izvajanju te naše borbe smo močno občutili pomanjkanje šolskega društva, ki bi nas podprlo s strokovnimi *nasveti in ki bi s pripravljalnim strokovnim in temeljitim Etatističnim gradivom o slovenskih in italijanskih šolah na Tržaškem uspešno podprlo naša prizadevanja.
Nadaljevali bomo z borbo za naše šole v znamenju naših demokratičnih pravic z namenom, da vendarle dosežemo imenovanje ločene slovenske šolske uprave, ki nam bo edina mogla jamčiti,da bodo naše pravice zares spoštovane v vsakršnem pogledu. Saj ne gre samo za par učiteljev več ali manj na naših šolah, gre nič manj ko za obstoj naših šol! To je potrdil g. polk. Marshall, ki je pred par dnevi obljubil odposlanstvu Babičeve OF, da bodo odpuščeni učitelji verjetno prevzeti v drugo zavezniško službo; torej je bilo sklicevanje na finančne razloge le povod za ukinitev določenega števila osnovnošolskih razredov »quod erat in votis«!...
16. NOVEMBER: Bolgarska vlada javlja, da se bo v kratkem prič?l proces proti titistu Trajču Kostovu.
Angleška vlada je odložila objavo zakona o nacionalizaciji jeklarske industrije do 1. oktobra. 1950. —- Italijanski kmetijski delavci nadaljujejo s svojo borbo: na Siciliji so zasedli mnogo velikih posestev. — Na seji OZN je angleški zastopnik Mac Neil odločno napadel nevarno sovjetsko politiko; Višinski je odgovoril z ugotavljat njem možnosti po sporazumu.
17. NOVEMBER: Kitajska komunistična vojska se bliža Cunkingu - zadnji prestolnici nacionalistične vlade. — V Parizu pripravljajo trgovinsko pogodbo med Jugoslavijo in Francijo. — Angleški delavci obsojajo vodstvo svojih sindikalnih organizacij. — Papež izjavlja v svojem govoru pred skupino ameriških senatorjev, da izhaja bojazen pred vojno zaradi razsajajočega totalitarizma. — Churchill je v parlamentu silovito napadel angleško zunanjo politiko. -
18. NOVEMBER: Vatikanski ra-
li, kako so GAP-ovci potegnili iz kolone jetnikov, ki so bili pripravljeni za transport v Slovenijo, vse Italijane? Ali vedd, kako so potem končali? Ali jih je morila morda slovenska roka? Ali so Slovenci odgovorni tudi za vse množične pokolje v severni Italiji, pred katerimi se tukajšnji maj 1945 lahko skrije? Molčanje o vsem tem zavaja ljudi namenoma do napačnih in škodljivih zaključkov!
Slovenci ne morejo odgovarjati za zločine komunizma, ki niso njihovi! S svojim aktivnim odporom, s svojim velikim številom beguncev, s polnimi ječami jasno doka-
zujejo, kakšna so resnična čustva., ki jih do komunizma goji slovenski narod. Njihova neodgovornost je veliko bolj jasna, kot pa je italijanska neodgovornost za zločine fašistične vladavine. Toda tudi če pustimo ob strani tehtanje večje ali manjše odgovornosti se moramo zavedati, da bodo v katerem koli primeru samo nerazgledani in kratkovidni javni delavci krivili cele narode za strahote, ki so jih povzročili njihovi režimi.
Živimo v času, ko prisostvujemo naporom za vzpostavitev stikov celd med Poljaki in Francozi na eni, ter Nemci na drugi strani.
Kakšen smisel naj ima to in pri vsem tem postopanje italijanske večine, po katerem bi morali vsi Slovenci nositi odgovornost za zločine, ki jih niso povzročili, pod katerimi so sami trpeli in katere so sami obsodili? Ali ni tako postopanje po svojem načinu in končnih posledicah podobno postopanju poveljnikov Ljubljanske pokrajine, ki so samo jačali komunistični pokret?
Zaradi fašizma na eni in komunizma na drugi strani ne sme biti onerriogočeno, da bi si dva naroda, ki že stoletja prebivata in trpita na teh tleh, ne mogla podati roke, da potem nadaljujeta svoje sožitje v
mirnem medsebojnem priznavanju pravic in dolžnosti.
V sovraštvu ni izhoda! V sov ra štvu se izživljajo majhni in malenkostni značaji. Človeštvo pa potre buje razumnih in pogumnih ljudi, ki bodo uporabili svoj um, ne za sejanje strupa, temveč za utrjevanje razumevanja in strpnosti, ki sta temelj vsakega sožitja. Cas bi bil, da se tudi na italijanski strani v krajevni politiki pojavijo posa mezniki, ki bodo imeli dovolj hrabrosti in značajnosti, da se v podanem smislu, gledajoč v bodočnost, dvignejo nad svojo malenkostno in strastno okolico. R —
dio javlja, da je praški nadškof Beran že pet mesecev zaprt v svoji palači. — Kitajska komunistična vlada zahteva izključitev nacionalistične vlade iz OZN. — Na Češkem so odkrili novo »zaroto« proti komunistični vladi; »zaroto« je pripravljal bivši partizan. — Nemška komunistična vlada je internirala šefa berlinske policije Mark-grafa. — Na seji OZN je francoski zastopnik Moniel izjavil, da imajo Sovjeti 15 milijonov podanikov pri-
19. NOVEMBER:	Jugoslovanski zunanji minister se je pol ure raz-govarjal z ameriškim zunanjim ministrom Achesonom.. — Perzijski vladar se v Washingtonu razgovar-ja z ameriškimi vojaškimi poveljniki. — Nemčija bo pridelala letno dva milijona ton jekla več, ker so zapadni zavezniki prenehali z razdiranjem šest velikih porurskih jeklarn. — Na Češkoslovaškem vlada splošno negodovanje zaradi nesmotrne izvedbe industrijskega načrta.
20. NOVEMBER: Na Poljskem so aretirali tri francoska diplomate, osumljene vohunstva. — Panamska policija se je uprla vladi. Državni
predsednik Chanis je. pripravljen odstopiti pod pogojem, da odstopijo tudi glavni policijski voditelj:. —' Avstrijski kancler Figi najavlja zaščitne mere za obvarovanje šilinga. — De Gasperi je na obisku v južni Italiji v nekem svojem ge-voru dejal, da mora sloneti pra.va demokracija na soeialni pravičnosti.
21. NOVEMBER: Avstrijski denar so razvrednotili za 30 odstotkov.
Na poletu iz Afrike na Norveško je izginilo letalo z 29 židovskimi otroki. —■ Kmečko uporno gibanje se je iz južne Italije preneslo na Sicilijo, kjer so začeli kmetje zasedati zemljo. — OZN je dokončno odločila usodo bivših italijanskih kolonij: Libija postane samostojna l. 1952, Somalija postane samostojna po desetletni zaupni u-pravi Italije, o Eritreji pa bodo odločali prihodnje leto na podlagi želj prizadetega prebivalstva.
22. NOVEMBER: V Rumuniji so obsodili na smrt zaradi veleizdaje štiri višje častnike, med katerimi je bil tudi podšef obveščevalne službe. — Južno od norveške prestolnice Osla so našli ostanke razbitega letala: med trupli ponesrečenih židovskih otrok so našli samo enega čudežno preživelega dečka. — Na Poljskem, v Bolgariji in v vzhodni Nemčiji množične aretacije komunističnih veleizdaj-nikov. — V zapadnih krogih se vedno bolj širi prepričanje, da je treba nujno pritegniti Nemčijo v zapadne vrste, čeprav se Francozi temu zelo upirajo. — De Gasperi je zaključil razpravo v parlamentu z izjavo, da je stremljenje po miru in delu glavna naloga italijanske vlade. Parlament je izglasoval vladi zaupnico; proti so glasovali neo-fašisti, kvalunkvisti in Saragatovi socialistični disidenti. ■
Tržaški občinski svet
in slovenske kulturne potrebe
Na dnevnem redu seje tržaškega občinskega sveta dne 18. novembra je bila odobritev imenovanja treh pregledovalcev računov in imenovanje upravne komisije občinskega gledališča »Verdi«. Seja je bila zelo važna, ker se je razpravljalo na njej v zvezi z občinskim gledališčem tudi o slovenski kulturi in slovenskih kulturnih potrebah na Tržaškem.
Občinski odbor je predlagal za .pregledovalce računov računskega izvedenca Josipa Sindellarija, Hu-gana Castellanija in d,r. Gvidona Avanzinija, v upravni svet pa A.1-da Romanina, prof. Bruna Bidjussi-ja. dr. Hubalda Ulcigraja in dr. Marcela Franceschinija. Zastopniki M.S.I. so ugotavljali, da niso člani predlaganega sveta dovolj izvedeni v gledaliških zadevah, medtem ko je kominfarmistična skupina zahtevala znižanje cen, tako da bi bilo gledališče »Verdi« dostopno tudi manj premožnim slojem; ista skupina je tudi zahtevala, naj se da občinsko gledališče na razpolago za slovenske gledališke predstave. V tem smislu je postavil svoj predlog tudi zastopnik babi-čevcev dr. Dekleva. Pri razpravljanju o tem predlogu se je javil k besedi tudi demokrščan dr. Hara-baglia, ki je med drugim izjavil, da je raven slovenske kulture nizka, zaradi česar Slovenci ne potrebujejo gledališča »Verdi«. Dr. Ha rabagli je odgovoril naš zastopnik dr. Agneletto, ki je obžaloval, da se na tako neumesten način podcenjuje slovenska kultura in opozoril občinske svetnike, da je slovenska kultura, čeprav mlada, globoka kultura, ki so jo navdušeno . občudovali vsi italijanski umetniki, novinarji, kritiki in pisatelji, ki so v 1. 1941 in 1942 imeli priliko prebirati v Ljubljani in ostalem slovenskem ozemlju, zasedenim po italijanskih četah.
To dejstvo najbolje dokazujejo tedanje italijanske revije in časopisi iz Rima, Milana in Turina, — nikakor pa seveda ne iz Trsta... --ki so prinašali o slovenskem opernem in dramskem gledališču, o slovenski glasbeni, slovstveni in upodabljajoči umetnosti kritične ocene, ki bi bile v čast vsakemu velikemu kulturnemu narodu. Prav posebno so občudovali umetniški čut in strmljenje po stalnem u-metniškem vzponu slovenskega naroda, ki je od najvišjih pa tja do najširših slojev stalno polnilo operno in dramsko gledališče in ositale kulturne domove. Le kdor ne ve, kaj je slovenski narod u-stvaril v zadnjih sto letih, more podcenjevati njegovo kulturno življenje in kulturno raven! Naglasil je, da se bodo starejši svčtniki še spominjali slovenskega gledališča v tržaškem »Narodnem domu«, (»Balkanu«) pred prvo svetovno vojno. Ze takrat, pred 35 leti, so imeli tržaški Slovenci svoje stalno operno in dramsko gledališče, ki je odlično vršilo svoje kulturno poslanstvo
do 13. julija 1920, ko so ga fašisti zažgali. Slovenska kultura ni kultura zgornjih nekaj tisočev, marveč ljudska kultura, ki sega globoko v najširše plasti slovenskega naroda.
Danes nimajo tržaški Slovenci niti ene dvorane, niti enega kulturnega kotička, odkar je bilo požgano gledališče v »Balkanu«. Zato je razumljiva in upravičena zahteva Slovencev, da se nam da na razpolago občinsko gledališče »Verdi«, dokler ne bomo imeli v Trstu svojega kulturnega središča s primernim gledališčem.
Oglasil se je nato svetnik dr. Lauri, ki je povzel misli govornikov »vladne večine« in dejal, da ne morejo Slovenci zahtevati, da se jim da na razpolago gledališče »Verdi«, dokler je pri Italijanih še živ spomin na grozote štiridesetih dni po koncu vojne, na fojbe in deportacije. Tudi njemu je odgovoril dr. Agneletto in ga opozoril, da je italijanska javnost v veliki zmoti, če misli, da je treba zavzemati stališče do slovenskih kulturnih potreb v Trstu z vidika omenjenih povojnih dogodkov. Dr. Agneletto je naglasil, da dolži italijanska javnost po krivem slovenski narod za dejanja onih štiridesetih dni, za katera Slovenci niso odgovorni, saj je bilo tudi mnogo Slovencev po-matanih v fojbe in deportiranih! Zato naj iščejo Italijani krivce tam, kjer so. »Alco je bilo dopustno ali ne, kar se je tedaj dogajalo — je dejal dr. Agneletto — ne bomo tu razpravljali; prosim pa mestni svet, da razlikuje med slovenskim narodom in tem, kar se je zgodilo v onih štiridesetih dneh«.
iS to jasno in odločno ugotovitvijo je dr Agneletto še enkrat pred vso tržaško javnostjo zavrnil poskus italijanskih šovinistov, da bi prikazali svetovni javnosti ves slovenski narod kot maso komunističnih teroristov in ga s tem očrnil v očeh omikanega sveta.
Naravno je, da je odkrita ugotovitev dir. Agneletta spravila ob pamet komuniste okoli »Primorskega dnevnika«, ki bi hoteli, da pade na ves slovenski narod odgovornost za tedanjo novo upravo komunističnih mogotcev in političnih komisarjev. Ti od megalomanije in divjanja pijani ljudje so hoteli komunizirati v par tednih vess Trst, pa so s tem svojim brezglavnim poskusom in duševno slepoto dosegli le to, da je morala hrabra jugoslovanska vojsika zapustiti po 42 dneh Gorico in Tnst! »Primorski dnevnik« je lahko ponosen na uspehe svoje komunistične politike!...
Po tej zanimivi in mestoma prav živahni razpravi, o kateri se zaradi pomanjkanja prostora ne moremo obširneje razpisati, je bilo z večino glasov odobreno imenovanje pregledovalcev računov in upravnega sveta občinskega gledališča »Verdi« v Trstu.
Prihodnja seja občinskega sveta je 22. t. m.
Proti krivemu
poročanju
Zaradi namerno netočnega poročanja o sejah občinskega sveta, je dr, Agneletto poslal uredniku »Primorskega dnevnika« naslednje pismo, ki ga v prepisu objavljamo:
Trst 21. novembra 1949
Gospod
'STANISLAV RENKO.
Odgovorni urednik
»Primorskega dnevnika«
TRST
Je stvar Vaše uredniške objektivnosti in čuta odgovornosti kako poročate o sejah tržaškega mestnega sveta. Ni mi za to, ako v Vaših poročilih zamolčujete moje govore v mestnem svetu v obrambo slovenskih pravic, ne morem pa trpeti, da one govore in izjave, ki jih izjemoma omenjate, dosledno potvarjate in jim dajete smisel, ki ga niso imele. Tako je spačeno tudi Vaše poročilo v »Primorskem dnevniku« od 19. t. m. o seji mestnega sveta
18.	novembra pod poglavjem »Ponovno razkrinkani Agneletto«. Zato Vas pozivam, da na podlagi tu veljavnih zakonov objavite v prihodnji številki Vašega dnevnika na i-stem mestu in z istimi črkami sledeči popravek:
»Z ozirom na poročilo o seji mestnega sveta od 18. novembra pod zaglavjem:	»Ponovno razkrinkani
Agneletto« objavljamo sledeči popravek, poslan od dr. Agneletta:
1)	Ni res, da je neka scena na seji 18. nov. razgalila predsednika »Demokracije« dr. Agneletta, ampak je res, da sem jaz ostal to, kar sem bil od svoje rane mladosti, vedno zvest svojemu narodnemu in demokratskemu prepričanju, zaradi
Splošna izjava o človečanskih pravicah
sprejeta na 183. seji glavne skupščine Organiz. združ. narodov, 10.12.1948
Clen 1
Vsi ljudje se rodijo svobodni, z enakim dostojanstvom in z enakimi pravicami. Imajo fazum in vest ter morajo 'ravnati drug z drugim v bratskem duhu.
Clen 2
Vsakomur so ibrez razlike priznane vse pravice in svoboščine, ki (so navedene v tej izjatii, ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugačno prepričanje, na narodni ali socialni izvor, imetje, rojstvo ali na kakršen koli drug položaj. Nadalje se ne bo delala nikaka razlika zaradi političnega, pravnega ali mednarodnega položaja države ali ozemlja, kateremu dotični pripada, pa naj bo ta država ali ozemlje neodvisno, pod varstvom, brez samouprave ali podvrženo kakršni koli omejitvi suverenosti.
Clen 3
Vsak posameznik ima pravico do življenja, svobode in osebne varnosti.
Clen 4
Nihče ,ne bo podvržen sužnosti ali podložništvu; sužnost in trgovina s sužnji sta {prepovedani v vsaki obliki.
Clen 5
Nihče ne bo podvržen mučenju, niti krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju.
Protest slov. županov STO-ja proti postopanju šolske uprave
katerega sem tudi bil preganjan in celo vojno interniran.
2) Ni res, da sem s svojo izjavo smatral za potrebno, da pojasnim, v čigavi službi izvajam svojo »demokracijo«, ker že zdavnaj vsa naša javnost ve, da sem jaz kakor moji somišljeniki v prepričani službi slovenskega demokratskega gibanja in slovenskega naroda.
3) Ni res, da sem dejal, da za vse tisto, kar se je po zmagi nad fašizmom pripetilo fašističnim o-stankom, ne nosi odgovornosti slovensko prebivalstvo, ampak sem v svojem odgovoru svetniku dr. Lau-riju — ki je dejal, da Slovenci ne morejo zahtevati, da se nam da na razpolago gledališče Verdi, dokler je pri Italijanih še živ spomin na grozote 40. dni po končani vojni, na fojbe in deportacije, — naglasil, da italijanska javnost, po krivem dolži slovenski narod za to, kar se je zgodilo v 40. dneh neposredno po končani vojni, da ni za ta dejanja odgovoren slovenski narod, da je bilo tudi dosti Slovencev pometanih v fojbe in deportiranih in da ni prav Slovencem odrekati njihovih življenjskih in kulturnih pravic zaradi dejanj, ki jih slovenski narod ni zakrivil.
4) Ni res, da sem zagovarjal četnike in ustaše, katerih sploh nisem niti omenil, pač pa sem zagovarjal slovenski narod pred splošno pavšalno obtožbo, da je ves slovenski narod kriv za dejanja v letih 1945, in da sem naglašal, da naj se krivci iščejo tam, kjer so, ne pa delati ves narod odgovornega za to, kar so nekateri storili.
Dr. Josip Agneletto.«
O novem ameriškem oe= lepostaniku o Jugoslaviji
Ameriški listi soglasno odobravajo imenovanje pomočnika zunanjega ministra Georgea Allena za ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji. Vsi listi so prepričani, da je veleposlaniško mesto v Beogradu danes eno izmed najvažnejših na svetu zaradi spora med Titom in Moskvo.
George Allen, ki bo nasledil prejšnjega ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji Cavendisha Can-nona, ima vse potrebne lastnosti za to novo in odgovorno službo.
Ze od 19. leta dalje je v službi pri zunanjem ministrstvu. Službo--val je v Jamajki, na Kitajskem, v Grčiji in Egiptu. Udeležil se je večine mednarodnih konferenc po letu 1943. Bil je podnačelnik oddelka za Bližnji Vzhod pri zunanjem ministrstvu in načelnik oddelka za Srednji Vzhod. Kot veleposlanik v Iranu je častno izastopal svojo državo v vročih dneh diplomatskega spora med Iranom in Sovjetsko zvezo. Od marca 1948 dalje je moral kot pomočnik zunanjega ministra razlagati zunanjo politiko a-meriški javnosti ter skrbeti za kulturne odnose z drugimi državami. Vodil je tudi »Glas Amerike«.
Globoko poznanje balkanskih
vprašanj, ki ga je imel prejšnji poslanik Cannon, je mnogo pripomoglo k njegovemu uspehu v Beogradu. Allen morda ni tako pripravljen, toda njegov značaj, njegova osebnost in njegova ljubezen do demokracije mu bodo pomagali, da bo postal tudi on dober veleposlanik.
Ameriški listi pravijo, da mora veleposlanik predstavljati svojo državo, opozarjati in poročati ter i-meti vedno pred očmi, da ne gre Združenim državam za to, da bi se prilizovale Titu ali podpirale njegovo ideologijo, temveč da pospešijo in podprejo vsak razkol in razpoko v sovjetskem imperialističnem območju. Delo v tej smeri bo glavna AUenova naloga V Beogradu.
Zaradi Titovega spora s Kremljem in zaradi vojnohujskaških dogodkov na obeh straneh, smatrajo ameriški krogi po vsej pravici Beograd za trenutno najvažnejšo prestolnico na svetu. Balkan je še vedno evropska smodnišnica, Tito in Stalin pa se igrata z vžigalicami.^Posledica tega igračkanja utegne biti velik požar, ki lahk% zajame ves svet.
SPOMENICA SDZ in SKSZ
Tako se nahajajo Slovenci v polovici XX. stoletja, po zlomu fašizma, zopet nasproti tihemu, toda sistematičnemu poitalijančevanju slovenskih otrok, kar je v očitem nasprotstvu z načeli demokracije in človečanskih pravic. In v tem ozračju odreja šolska uprava ZVU, med šolskim letom, zaprtje 22 slovenskih razredov, potem ko je prišel na čelo šolske uprave ZVU mesto zavezniškega častnika italijanski profesor.
5) Slovenski narod, ki je bil pod Italijo od 1927 do 1945 brez vsakršne tudi zasebne slovenske šole, je za svoje šole razumljivo zelo občutljiv in želi, da sedanje šole nadomestijo • in poglobijo vzgojo, ki je bila pod fašizmom zamuijena. Zato je občutil kot hudo krivico in diskriminacijo, da je ravno šolska uprava ZVU pričela kot prva varčevati, da prihrani 7 milijonov lir letno ravno pri slovenskih šolah, ko je vendar notorično, da je v Trstu, po vseh državnih in javnih uradih na tisoče nadštevilnega nepotrebnega uradništva, večinoma italijanskih beguncev, in da ni Imel doslej še noben predstojnik poguma načeti z odpuščanjem nepotrebnih' uradnikov vprašanja prenapolnjenosti uradov.
6) Tudi na italijanskih šolah (Prosek, Nabrežina, Katinara) so razredi z manj kot 20 učenci, ali noben italijanski razred ni bil ukinjen!
7) V te>j povojni dobi je v očitnem interesu ljudskega šolskega pouka in discipline, da so razredi, kjer je to le mogoče, manjši, z ne več kot 20 učenci, ker so učenci zelo nervozni, razburljivi in jim gre po glavi vse drugo prej kot učenje.
8) Z redukcijo 22 razredov so bili ustvarjeni razredi tudi s 36 učenci, tako da so učilnice prenapolnjene in higiensko škodljive za učence.
9) Razburjenost slovenskega naroda zaradi ravnanja s slovenskimi šolami je dosegla višek z deputacijo slovenskih staršev k generalnemu ravnatelju za civilne zadeve Eddlemanu dne 17. novembra in z enodnevno protestno stavko vseh slovenskih učiteljev in profesorjev britsko-ameriškega pasu STO-ja brez izjeme
19.	novembra.
iTo vprašanje ni samo vzgojnega, marveč tudi socialnega in političnega značaja. Slovenski narod ne sme imeti vtisa, da ga v Trstu pred očmi ZVU zapostavljajo in deskriminirajo samo ■zato, ker je slovenski. Ali je vredno za 7 milijonov lir letno globoko užaliti slovenski narod, ki se je boril ves čas druge svetovne vojne na strani zaveznikov proti Mussoliniju in Hitlerju?
Zato se obračamo na Varnostai svet s prošnjo, da da potrebna navodila Zavezniški vojaški upravi britsko-ameriškega pasu STO-ja v . smislu:
I. Da se uprava slovenskih šol na STO-ju odcepi od uprave italijanskih šol in pride v neposredno odvisnost od ZVU;
II. da se vzpostavi 22 ukinjenih razredov slovenskih ljudskih šol in zopet namestijo odpuščeni učitelji.
Zupani slovenskih občin Doli-lina, Nabrežina, Zgonik in Repen-tabor zbrani na sestanku dne 24. novembra 1949, najostreje protestiramo proti ukrepu ZVU. s katerim je bilo na slovenskih ljudskih šolah ukinjenih 22 razredov ter odpuščenih 13 in premeščenih 9 učiteljev.
Ta ukrep ZVU je poleg Ukaza št. 183 najgloblje prizadel slovensko prebivalsto v njegovih narodnih pravicah, ker gre za oči-vidno in namerno zapostavljanje Slovencev. Toliko bolj je obžalovanja vredno, da se ukinjajo sredi šolskega leta razredi, češ da so premajhni, ko je na drugi strani znano, da je v nekaterih italijanskih razredih še manj u-čencev, pa vendar ni bil ukinjen niti en razred! Ista oblast, ki je pod pretvezo štednje odpustila 13
slovenskih učiteljev, je nastavila letos 50, lani pa preko 100 začasnih italijanskih učiteljev ne glede na to, da je na italijanskih šolah že itak 300 stalnih učiteljev preko določenega števila.
Da se popravi ta krivica slovenskemu prebivalstvu, podpisani župani zahtevamo, da ZVU takoj prekliče ukrep o ukinitvi 22 razredov ter o odpustitvi učiteljev.
Istočasno predlagamo, da ZVU končno uredi tudi pereče vprašanje stalne nastavitve tako slovenskih kakor tudi italijanskih učnih moči. Na ureditev tega vprašanja že nad 4 leta zaman čakajo vsi slovenski učitelji in profesorji, kakor tudi vsi oni, ki so bili pod fašizmom iz političnih ali rasnih irazlogov odpuščani.
Slovenski župani STO-ja za enakopravnost slov. jezika
Podpisani župani Devina - Nabrežine, Doline, Zgonika in Re-pentabra so na svojem sestanku iz dne 24. novembra t. 1. v Trstu, po pazljivi preučitvi Ukaza št. 183 ZVU z dne 2. septembra 1949, soglasno uvideli žaljivi značaj te-,ga ukaza napram slovenskemu prebivalstvu področja, ker odreka slovenskemu jeziku značaj u-radnega jezika in Slovencem pravico do uporabe materinega je-izika v občinski upravi, ako izvzamemo pravico, ki jo daje slovenskim občinskim svetovalcem štirih občin in tudi tem samo, ko to želijo in izključno iz udobnosti.
Zupani so obžalovali dejstvi,
da ZVU vztraja v svoji diskriminacijski politiki proti slovenskemu prebivalstvu, kar more dejansko pospešiti, kakor tudi pospešuje šovinizem na škodo mirnega sožitja tu živečih Slovencev in Italijanov.
Sklenili so pozvati ZVU, naj prekliče Ukaz št. 183 in naj ga nadomesti z drugimi demdkratič-nimi pravili, ki naj priznavajo, v duhu ustanovne listine OZN, na katero pristajajo tudi ZDA in Velika Britanija, slovenskemu je-iziku značaj uradnega jezika in zagotovijo slovenskemu prebivalstvu pravico do uporabe lastnega ■materinega jezika v vseh občinskih upravah področja.
Svetel žarek
S strahom v srcu so naši prekaljeni šolniki ves čas po vojni zasledovali razvoj in težave našega mladega, a mnogo obetajočega šolstva. Ne zato, ker bi imeli morda strah pred bodočnostjo slovenske šole na Svobodnem tržaškem ozemlju. Saj zato ni več razlogov, čeprav se vanjo trenotno zaletava onemogli srd nepoboljšljivih laških šovinistov in preračunana,, a vendar zelo kratkovidna zavezniška politika v Trstu. Bolj kot teh onemoglih in razpadajočih sil zunanjih sovražnikov so se bali slovenske nesloge in politične razcepljenosti. To so stalno podžigali politični brodolomci vseh svetovnih ideoloških odtenkov, ki tu šarijo po drugi svetovni vojni.
Nad dvajsetletno fašistično tlačenje je sicer izločilo nekaj slabičev iz našega zdravega narodnega jedra, kar je pa le okrepilo zdrave narodne sile.
Enodnevna stavka slovenskih šolnikov pa je spet pokazala kaj zmore strnjen narod, ki se zaveda svojih naravnih in demokratskih pra-. vic. Enotnost primorskih Slovencev pri obrambi skupnih narodnih koristi — pri obrambi šole, jezika in kulture — je bil doslej najučinkovitejši opomin Zavezniški vojaški upravi, da je slovenski narod sit obljub in praznih demokratičnih fraz! Ne bo se pustil več slepiti in izigravati! Složna in splošna protestna stavka je dosegla svoj namen! Presenetila pa je tudi italijanske šovinistične kroge, ki so vse svoje načrte gradili na ideološko in politično razcepljenost Slovencev. Bridko so se prevarali in ušteli! Ušteli so se tudi tisti straho-
petci, ki se boje za svojo revno skorjico kruha. S svojimi koristo-lovskimi izjavami so se popolnoma razgalili. Revčki ne vedo, da jih vzdržuje slovenski narod, ki bo odslej podpiral le tiste, ki mu zvesto služijo s srcem in razumom! Zdaj ne gre več za vprašanje večjega ali manjšega števila učiteljskih mest, gre za vprašanje vsega slovenskega šolstva in vseh slovenskih ustanov! Zato je jokanje za trenotnimi osebnimi koristmi nevredno slovenskega šolnika in Slovenca sploh. Take ljudi bo narod lahko pogrešal!
Zdaj je večina šolnikov razumela za kaj gre! Ta prvi stik je treba izrabiti in poglobiti. S stavko vizpo-reditveno delo še ni zaključeno, pač pa se je komaj pričelo. To delo ne smejo ustaviti maloštevilni narodni mlačneži, kruhoborci in strahopetci! Na srečo gre za eno samo vidno belo vrano: »slovenski« profesor, ki v šoli na dan stavke zaman čaka na zavednejše dijake. Mož se ni odzval klicu naroda! .S tem se je sam izločil iz seznama pravih slovenskih profesorjev, pa tudi iz narodne skupnosti!
Ukinitev slovenskih razredov in odpust učiteljev je pokazala resno potrebo, da so vsi slovenski šolniki enotni in strnjeni tudi v bodoče, ko gre za narodne in stanovske koristi. Boriba bo še težka, gorka in dolga. Enotni nastop vseh slovenskih učiteljev in profesorjev je bil le prvi razveseljivi pojav po vojni, pravi svetel žarek v dosedanji temini, polni sovraštva, hinavščine in političnega fanatizma.
Zasedanje obč. sveta v Nabrežini
Slovenska demokratska zveza
Slov. krščanska socialna zveza
Tretja seja jesenskega zasedanja občinskega sveta v Nabrežini je bila v ponedeljek dne 21. t. m„ Po črtanju zapisnika zadnje seje v slovenskem in italijanskem jeziku so prešli svetniki na dnevni red, to je na razpravo o občinskem preračunu. Ker po zakonu župan ne more predsedovati občinski preračunski seji, je previzel predsedstvo najstarejši občinski svetovalec g. Mariz-za Josip. Predno je podal besedo poročevalcu g. Terčonu je predsedujoči iznesel razne pripombe in vprašanja k preračunu. Odgovorila sta mu občinski ta.jnik in poročevalec sam. Nato- so svetniki prešli k razpravi o preračunskih dohodkih. Pri najemnini občinskih kamnolomov so sprejeli predlog svetovalca Rukina, naj se občinski odbor zanima, da bi dosegel večjo najemnino za leto 1950. Poročevalec mu je odgovoril, da je o tem občinski odbor že razpravljal in da bo napravil, kar mu bo mogoče. Pri občin-
skih davkih in pristojbinah se je razvilo daljše razpravljanje, v katerega so posegli razni svetovalci: predsedujoči Mariizza, Rukin, Terčon Ivan in Pertot Lambert. Svetovalec Terčon iz Mavhinj se je pritožil, da občinski davki niso pravilno razdeljeni, posebno kar se tiče pogorelih vasi. Predlagal je, da ako ni mogoče tega davka znižati, naj bi vsaj kmečkim sinovom izstavili delavske knjižice, da bi bili tako vsaj nekaj časa zaposleni, kar bi mnogo pomagalo kmečkim družinam. Dalje je tudi omenil, da družinski davek na kmete ni sorazmerno odmerjen z ozirom na trgovce in mesarje. Sprejeli so njegov predlog, da ise bo občinska komisija za davke zanimala za odpravo teh nedostatkov. Občinski svetovalec Pertot Lambert je tudi omenil, da tudi razmerje med delavci in uradniki na eni strani ter trgovci, obrtniki, industrialci (Dalje na 4. tirani)
Običaji ob priliki »zahvalnega dneva“
»Thanksgiving Day« (zahvalni dan) je zelo priljubljen praznik Združenih držav, ki ga proslavljajo po izročilu z molitvijo, pa tudi s svečanimi pojedinami. Vsako leto najavi predsednik Združenih držav is proglasom dan te svečane proslave, ki pade na zadnji četrtek novembra. Letos je ta dan 24. novembra.
»Dan zahvale« je podoben prazniku jeseni, ki ga praznujejo s proslavljanjem sadov zemlje v Angliji, vendar ima v Združenih državah večjo važnost, ker ga v svečanosti prekaša le božični dan in ker za ta dan potujejo Amerikanci od daleč k svojim rodbinam, s katerimi hočejo skupno prebiti praznik. »Zahvalni dan« proslavljajo z obredi v vseh cerkvah, v najenostavnejših iz dobe naseljevanja v Novi Angliji, kjer so začeli proslavljati ta praznik, pa tudi v velikih katedralah. Oltarji so okinčani s poljskimi pridelki:	pšeničnimi klasi,
sadjem in drugimi rastlinami. Po verški svečanosti se zberejo državljani za domačo mizo k skoraj največji pojedini v letu, pri kateri je glavna jed s kostanjem polnjeni pečeni puran ,nadalje pa nudijo poleg drugega slaščice, sadno torto in sadje. Puran je običajna jed na vseh mizah, od predsednikove pa do miz navadnih državljanov. Kot na božični dan dobivajo tudi ta dan revni in zapuščeni darila. Pred obedom molijo v mnogih hišah. Vse delo v državi počiva: državni uradi, trgovine, tovarne mirujejo. To je predvsem dan molitve, vse cerkve so polne in vsi priznavajo duhovni pomen tega praznika. Pa tudi narava se očividno udeležuje te proslave, ker se je odela v vso svojo jesensko krasoto.
»Zahvalni dan« je s svojimi običaji ohranil značaj, ki ga je dobil pri svoji prvi proslavi. Ta proslava sega v leto 1621 in je imela svoje poreklo v strašni zimi prejšnjega leta, v kateri je nad polovico naseljencev Massachussetsa — ki so komaj prišli v novi svet — podleglo lakoti in mrazu; naslednjo pomlad se je del preostalih odločil vrniti v Anglijo, drugi pa so vztrajali v 'Novi Angliji in opravili setev, pri kateri so zlasti tudi posejali turščico, domačo rastlino Amerike. Njihovo vztrajnost je poplačala bogata žetev, tako da so se v novembru naseljenci zahvalili Bogu za obilni pridelek, pa tudi za miroljubno ponašanje Indijancev rodu Wampanoag, ki so pod svojim glavarjem Massassoitom pomagali naseljencem.
Ti naseljenci, ki so znani v zgodovini Amerike kot . »romarji« (»Pilgrins«), so zapustili zaradi verskih sporov z anglikansko cerkvijo Anglijo leta 1608 in se preselili na Holandsko. Tu so bivali več kot deiset let v bližini Leyde, nato pa jim je Virginijska družba dovolila preselitev v Novi svet. Pod vodstvom Jurija Carverja se je vkrcala julija 1620 stotina teh ljudi na ladji »Mayfločer« in »Spedw)ell«. Ko so prispeli v Ply-mouth na Angleškem, so morali drugo ladjo, ki ni držala več vode, zapustiti. Dne 6. septembra so nadaljevali naseljenci potovanje v A-meriko samo z ladjo »Mayflower«.
»Zahvalni dan« so naseljenci »Nove Anglije« nato stalno proslavljali, leta 1789 pa je Jurij Wa-shington, prvi predsednik Združenih držav proglasil uradno državno proslavo tega dne za tisto leto. »Zahvalni dan« so proslavljali tudi
leta 1815 v proslavo konca vojne 1812. Leta 1864 pa je postal končno ta dan vsakoletni praznik za vso državo in kot takega so ga priznale tudi cerkvena oblastva.
»Zahvalni dan« ima tudi svoje vesele strani. Mladi navihanci se ta dan zbirajo v skupine, oblačijo v oblake odraslih in si poslikajo na razne načine obraze ter tako hodijo po deželi in po mestih in zvonijo po hišah ter prosijo darov. Tako zbirajo sadje in slaščice na deželi, v mestu pa dobijo denar. V mestih so često tudi gledališke predstave in športne prireditve. »Zahvalni dan« je v vsakem pogledu priljubljen praznik Amerikan-cev, ki je bogat po svojem duhovnem pomenu ter se odlikuje po prisrčni gostoljubnosti.
; —
MIMOGREDE
STOLNICA NA KRKI - KOROŠKA
Pevski koncert „Jadrana“
KULTURA
V	nedeljo 13. t. m. je Nabrežina .zopet doživela lepo in pomembno slovensko kulturno prireditev. Naši marljivi »Jadranaši« so pod vodstvom pevovodje Hareja in s sodelovanjem gospe Milene Cekutove in opernega pevca prof. Marjana Ko-.sa priredili svoj prvi samostojni pevski koncert. Slovenci na STO-ju jih že poznamo z raznih drugih kulturnih prireditev. Našim ljudem so ostali v lepem spominu še s pretekle »Jesenske veselice« na Opčinah. Dokaz temu je bil nedeljski Obisk,, ki je napolnil nabrežinsko kino-dvorano do zadnjega kotička. Skoda, da je dvorana premajhna in da je bil zato mnogim prikrajšan ta glasbeni užitek.
* * *
Zaustavimo se nekoliko pri sporedu. Naj nam mladi pevci kakor tudi pevovodja dovolijo par nasvetov, ki bodo pripomogli k tehničnemu in izvajalnemu izboljšanju zbora.
Drugi tenori so šibki in ne pridejo do izraza v skupni harmoniji, zato če je le mogoče, naj se jih okrepi vsaj za en glas. Basi, posebno prvi so še malo trdi. Najbolj se to opazi pri unisono partijah. Nastavek glasu ni siguren, slišati je majhen glisando do določenega tona. To negotovost nastavka je bilo opaziti tudi pri prvih tenorih ob začetku pesmi »Vasovalec«.
Ker zbor še nima izvežbanih solistov, priporočamo, da bi vedno pri pomembnejših prireditvah povabili k sodelovanju potrebne soliste.
Priporočljivo bi bilo tudi ne tako nenadno kratko sekanje besed, kot je bilo slišati pri besedi »klobuk«.
Vemo pa, da bodo te male pogreške z dobro voljo pevcev in s sposobnostjo marljivega pevovodje Ha-reja kmalu odstranjene in da bomo v kratkem lahko še bolj ponosni na mali, ali cenjeni zbor slovenskih akademikov.
Izgovorjava, posebno slovenskih pesmi, kakor tudi interpretacija je zelo dobra. Lep vtis je napravil zbor tudi s tem, da je izvajal celotni spored brez notnih partitur. Pesmi, ki so bile nagrajene z navdušenim ploskanjem, so sledeče: »Soči«, »Vasovalec«, »Na srčku bolan« (ponovljena), »Lipa« in »Vse mine«. Višek pa je dosegla makedonska pesem »Bolen mi leži«, ki so jo morali mladi pevci ponoviti.
Odlična interpretacija, mehko in nežno zapeti pianissimi.
Vsa pohvala pa gre gostom: gospe Mileni Cekutovi in prof. Marjanu Kosu.
Pismi »Tožba« in »Pogled v nedolžno oko«, sta bili srečno izbrani za mili, a vendar prodorni glas gospe Cekutove, za katero je škoda, da se ne posveti študiju solopetja.
Operni baritonist prof. Kos je pa pokazal, da je res pevec in po duši umetnik. Preprosta slovenska narodna »Spomlad prav luštno je«, je občinstvo tako navdušila, da je zahtevalo ponovitve. Ali namesto ponovitve smo slišali »Mornarja«, ki je bil vreden svojega izvajalca.
Skoda, da spremljevalec prof. Ludvik Klakočer ni prišel zaradi slabega klavirja do popolnega izraza.
Omenimo naj še štiri harmonikarje, ki bi pod skrbnim vodstvom lahko dosegli lepe uspehe.
Spored je bil pazljivo in okusno sestavljen, uspeh zelo zadovoljiv, zato svetujemo ponovitev celotnega koncerta še v kakem drugem kraju.
L. S.
A. Černigoj je zopet razstavljal
Kulturno izživljanje tržaških Slovencev je zopet bogatejše za velik umetniški dogodek.
^Zaključena je razstava akademskega slikarja A. Černigoja. O razstavi so se kritično razpisali vsi važnejši tržaški dnevniki in tedniki v .slovenskem in italijanskem jeziku, s čimer so dokazali — ne glede na nadvse laskavo strokovno o-ceno razstavljenih del — da je razstava močno odjeknila v tržaških umetniških krogih.
Zato danes ne bomo pisali o razstavi s strokovnega in umetniškega vidika, marveč z zorišča našega preprostega človeka, ki vidi v kulturnem uveljavljanju svojih soborcev iz razumniških vrst močno oporo za splošni dvig našega življa na Tržaškem.
A. Černigoj daje to nujno oporo našemu človeku! Ko stopiš v razstavno dvorano s Černigojevimi u-metninami takoj opaziš, da nisi zašel po nemarnem v skrivnostno sobano, ki ti j etnij e dih in vid z nerazumljivo umetnostjo v nerazum-
ljivi igri luči in barvnih odtekov. Ko stojiš pred Černigojevimi olji, akvareli in perarisbami čutiš, da doživljaš nekaj, kar ti ni tuje, nerazumljivo, strašno vzvišeno in mnogokrat celo odbijajoče; čeprav nisi še nikoli bil na nobeni slikarski razstavi, veš že na prvi pogled, da gledaš in občuduješ dela svojega človeka! In s tem je A. Černigoj dosegel svoj namen, ker je njegova umeltnosit narodna, posvečena lepoti naše zemlje in našega morja, delu našega človeka. S tem zasluži Černigojeva umetnost tudi priznano mesto v sodobni mednarodni slikarski umetnosti, ki ga je sprejela po težki in burni poti iz Monafcovega skozi Ljubljano v Trst.
Prekipevajoč mladostne mona-kovske sile in umetniške udarnosti se je Černigoj v Ljubljani umirjal in v Trstu našel samega sebe v objemu slovenske domačnosti in lepotnem žaru naše zemlje. Umirjeni umetnik more s tem tudi mirneje presojati naše domače življenje, ki ga tarejo strašni mlinski kamni povojnega evropskega življenja.
Da je A. Černigoj -zares hotel približati narodu svojo umetnost odnosno da je zavestno v svoji zreli ddbi dvignil svojo umetnost na visoko narodno doživljeno raven, nam potrjujejo njegove uvodne besede v razstavnem seznamu.
J. J.
Slovenski ornament (B. Grom)
Narodni ornament kot izraz ljudskega prvobitnega umetniškega in estetskega čuta je bil dolgo časa nekaj, kar ni moglo najti prave veljave. V svetu z bogatim umetniškim razmahom mu je bilo odka-zano skromno životarjenje, ki je vedno bolj Izamiralo in prehajalo v pozabo. Morda ga je »odkrila« in mu odkazala pravo mesto, ki ga po pravici lahko ima, šele reakcija na vse bolne pojave, ki so dobili izraza skoraj v vseh panogah umetnosti. Danes je omalovaževanje narodnega ornamenta vsekakor že za nami. Zavzel je pomembno in častno mesto v vsaki narodni umetnosti. Tudi Slovenci so v tem pogledu napravili že marsikaj. Prof. Sič, Karlovšek, Vurnik, San-tel, Novak in drugi so posvetili
slovenskemu ornamentu precej po. zornosti, -ga v mnogočem že temeljito obdelali ter predstavili domači in tuji javnosti.
Te dni pa smo dobili v tem pogledu nov in lep prispevek. V Trstu je v .samozaložbi izšla lična zbirka akademskega slikarja - domačina Bogdana Groma »Slovenski ornament«. Dve istočasni izdaji (slovensko-francoska in angleško-francoska) bosta dostojno predsta vili slovenski ornament iz Primorske, Dolenjske in Štajerske, kjer je avtor osebno nabiral to blago tudi v širšem svetu.
Zbirka Bogdana G.roma, k.i se v zadnjem času dostojno uveljavlja med nami kot samonikel slikar, ilu-strator itd., predstavlja prvi zvezek obsežnejše folkloristične zbirke, ki jo oibeta avtor. V kasnejših zvezkih misli zajeti še slovensko kmetsko in ribiško orodje, narodne noše, razno okrasje, pregovore in drugo, kjer smo v resnici še zelo pomanjkljivi.
Prvi zvezek, ki leži pred nami. ni razkošna zbirka, je pa vsekakor izvirna in lična ter prav nič ne zaostaja za drugimi primerki vedno lepo in okusno opremljene slovenske knjige, katero nam je mnogo-krat zavidal že marsikateri večji narod. Na mehkem sivem kartonu se vrsti 23 ročnih konturnih in šti-ribarvnih litografij, ki so vse o-sebno delo avtorja.
iSlovenski ornament — kakor vsak ornament — ni v pogledu o-snovnega predmeta, ki ga zajema, bogve kaj pestro iznajdljiv. Sloni na podajanju tega, kar je ljudskemu umetniku najbližje bodisi v naravi ali pa v čustvovanju. Močno pa je razgiban v izvedbenih inačicah. V tem pogledu pa nam ne odkriva samo ravni ornamenta, ampak tudi stopnjo širše ljudske kulture, pa naj gre samo za krajevno in pokrajinsko, ali pa vsenarodno.
Bogdan Grom se je lotil podajanja slovenskega ornamenta popolnoma sistematično. Uvodni listi njegove izbirke predstavljajo genetiko in organsko analizo našega ornamenta, kateri slede nato manj, potem pa bolj zamotane komp izi-cije. Med osnovnimi sestavinami zajema razne liste, popje in tulipane, nageljčke, grozde in razne druge cvetove, prehaja nato na srca in razne vejice, končuje pa ta prvi del z bordurami. Sledečim kompozicijam, ki zavzemajo enajst
judska oblast
»Tako je predsednik odbora v Bosanski Dubici neki Jusu/ Trav-Ijanik, ki je bil ustaški policaj v zemunskem taborišču, kjer se je odlikoval po pretepanju in ovajanju interniranih. Po direktivi Ozne je bil sprejet v Partijo in nameščen v okrajnem trgovskem podjetju. V istem kraju je član komi-teta titovske partije neki Adžič, ki je bil ves čas vojne SS-ovec in o-ficir Modre divizije. Danes pa daje karakteristike starim borcem kolikor jih je še na svobodi. Mladino vodi v tem kraju znani ustaš iz taborišča Jasenovac A. Orozo-vič, ki je bil lani sprejet v Partijo. Taki primeri so iz dneva v dan pogostejši tudi po drugih krajih.«
To očitajo naši kominformisti Titovi politiki. Pri tem pozabljajo, da postopajo njihovi Sovjeti v Romuniji, Madžarski in posebno v Vzhodni Nemčiji po prav istih pravilih. Med bivšimi skrajneži, oner mogočenimi pred vsemi in pred vsakomur, najde komunizem svoj najvdanejši material. Ne pravi zaman francoski pregovor: skrajnosti se dotikajo! Tudi v Trstu je mnogo primerov vnetih črnosrajčnikov, ki so se prelevili v rdečkarje.
Zaslužen mož
Pretekli teden so tržaški dnevniki v skromni obliki objavili vest, da je bil v Mestre pri Benetkah aretiran neki Gino Monaco, bivši poslovodja Lege Nazionale v Trstu. Obdolžen je, da si je, izkoriščajoč svoj položaj, prilastil 7 milijonov lir društvenega denarja.
Nekateri namigujejo, da je to v zvezi z lansko sladkorno afero, drugi pa se vprašujejo kako'to, da drži Lega Nazionale svoj denar v Benetkah in ne v Trstu. Pa še tako velike zneske! Reveži res niso.
Kaj bi peki napravila »Lega« in vsa njena kričava časopisna svojat, ako bi se podobna poneverba dogodila v kakem drugem taboru. Tako pa: vse tiho je bilo!.,.
litografskih odtisov, dodaja tudi geometrične razčlembe podanega ornamenta, kar bo zelo koristno zlasti za šole, vezilje itd., kjer bo njegova zbirka, ki jo toplo priporočamo, gotovo naletela na dober odziv.
Končna ocena Gromovega »Slovenskega ornamenta« je lahko samo pozitivna. Morda bi si želeli poleg več ali manj lapidarnega kazala, ki spremlja poedine litografske posnetke in podaja samo osnovno motivacijo, še malo obširnejšega kažipota v slovenski ornament. To bi bilo na mestu zlasti za tujino, kateri se predstavlja naš ornament kot popolnoma nekaj novega. Za zadevno vsaj skromno tolmačenje kot -prilogo k vsakii knjigi je vsekakor še vedno čas. Ce se bo avtor odločil za to in enako opremil tudi ostale zvezke zbirke, ki jo obeta, utegnemo pobiti Slovenci res vzoren almanah naše ljudske umetnosti.. Prepričani smo, da bo naš človek rad segel po novi knjigi in s tem pokaizal, da zna ceniti nesebično pobudo mladega umetnika.	B.	D.
George Orwell
LETO
Winston je spet pogledal na dnevnik. Odkril je, da je meditem, ko je razmišljal, avtomatično pisal po dnevniku stavek za stavkom. En sam stavek, vedno znova, z lepimi, velikimi črkami: DOL Z VELIKIM BRATOM!
Ni si mogel kaj, toda kar zazeblo ga je. Bilo je prav za prav neumno, kajti čečkanje teh besed ni bilo nič bolj nevarno kot začeti dnevnik. Za trenutek ga je imelo, da bi iztrgal pokvarjene strani in opustil sploh vso zamisel dnevnika.
Vendar pa tega ni napravil, ker je vedel, da bi bilo nesmiselno. Ce je napisal DOL Z VELIKIM BRATOM, ali pa ne, je bilo vseeno. Miselna policija bi ga dobila ravno tako. Napravil je — in napravil bi bil, čeprav ne bi nikoli nastavil peresa na papir — osnovni zločin, ki je vseboval v sebi še vse ostale zločine. To je bil miselni zločin, kakor so mu pravili. Miselni zločin je bil zločin, ki ga ni bilo mogoče večno prikrivati. Lahko si se
1984
(4)
nekaj časa, morda tudi leta uspešno zmikal, toda bil si gotov, da te bodo slej ko prej dobili.
Dogajalo se je vedno ponoči — aretacije so se brez razlike dogajale ponoči. Nenadno so te vrgli iz sna, surova roka te je stresla za rame, v oči so ti svetile svetilke in okoli postelje je bil strnjen krog resnih obrazov. Običajno ni bilo nikake razprave in nikakega poročila o aretaciji. Ljudje so enostavno izginjali. Tvoje ime so odstranili iz seznamov; vsaka sled o tvojem nekdanjem obstoju je bi-, la zabrisana. Bil si odstranjen, u-ničan, likvidiran: običajna beseda za to je bila vaporiziran.
W;inston se je vsedel v stolu nekoliko nazaj. Pograbila ga je nekakšna histerija. Odložil je pero. 2e v naslednjem trenotku pa se je neznansko zdrznil. Na vrata je namreč potrkalo.
Ze! V praznem upanju, da bo tisti, ki je bil, spet odšel, je obesedel tiho kot miška. Ne — trkanje se je ponovilo; zdaj bi bilo najslahše, če
bi še odlašal. Srce mu je razbijalo na vso moč, toda njegov obraz je bil iz dolge navade bržkone popolnoma brezizrazen. Težko ie vstal ter šel odpirat vrata. V trenutku pa se mu je po vsem telesu razlil topel val olajšanja. Pred njim je stala brezbarvna, izžeta žena z razmršenimi lasmi in nagubanim obrazom.
»Oh, tovariš«, je pričela z žalostnim jokajočim glasom, »zdelo se mi je, da sem slišala, da si prišel domov. Ali bi bdi tako dober in prišel k nam ter malo pogledal kuhinjski lijak? Zamašil se je in ...«
Bila je gospa Parsons, žena soseda iz istega nadstropja. Stara je bila kakih 30 let, toda kazala jih je mnogo več. Parsons je bil Win-stonov souradnik na Ministrsvu resnice. Bil je debelušast, a deloven človek, vendar pa zaprepaščujoče zabit — eden izmed tistih popolnoma zaverovanih in predanih hlapcev, od katerih je bila še bolj kot od Miselne policije odvisna trdnost stranke.
Winston ji je sledil po hodniku. Ta amaterska popravila so bila skoraj dnevna vznemirjanja. Domovi so bila stara stanovanja, zgrajena okoli leta 1930 in so seveda že razpadala. S stropa in sten je stalno odpadal omet, streha se je podajala vsakokrat, kadar je za-
padel sneg in centralna kurjava je vedno, kadar sploh ni bila iz razlogov štednje popolnoma ustavljena, delovala samo s polovično paro. Vsa popravila, razen tistih, ki si jih lahko opravil sam, so morali odobriti oddaljeni komiteji, ki pa so stvari zavlačevali, tako da si prišel do nove šipe običajno takole v dveh letih.
Parsonsovo stanovanje je bilo večje od Winstonovega in zanemarjeno pa popolnoma drug način. Vse je bilo okrušeno in izmaličeno, kakor da bi bila stanovanje ravnokar obiskala nekakšna velika in nasilna žival. Po tleh je ležala razna športna oprema — hokejske palice, baksaške rokavice, počena nogometna žoga, par prepotenih kratkih hlač, po stenah pa so bile obešene rdeče zastave Lige mladincev in Vohunov ter velik lepak Velikega brata v naravni velikosti.
V	zraku je visel običajni duh po kuhanem zelju, ki ga je bilo v ostalem polno vse poslopje. V eni izmed sob je nekdo z glavnikom in listom toiletnega papirja skušal posnemati melodijo vojaške koračnice, ki je prihajala iz telekontro-lorja.
»Otroci so«, je rekla gospa Parsons in nemirno pogledala proti vratom. »Danes niso bili zunaj. In seveda...«
Imela je navado, da se je sredi stavka prekinjala. Kuhinjski lijak je bil skoraj do roba poln umazane in smrdeče zelenkaste vode. Win-ston je pokleknil in si ogledal koleno odtočne cevi. Sovražil je to delo in sklanjanje, ker ga je skoraj vedno posilil kašelj.
»Ali imate kakšen ključ za odvijanje matic«, je vprašal.
»Kakšep ključ«, je oklevajoče odvrnila gospa Parsons. »Ne vem... skoraj gotovo... Morda imajo o-troci...«
Iz dnevne sobe se je zaslišalo korakanje in ponovno igranje na glavnik. Gospa Parsons je odšla v drugo sobo in se res vrnila s ključem. Wfnston je izpustil vodo in z gnusom odstranil šop Človeških las, ki je bil zamašil odtočno cev. Očistil si je roke, kolikor je pač mogel v mrzli vodi iz pipe, potem pa stopil v dnevno sobo.
»Roke kvišku«, je zavpil divji glas.
Ljubek, močan dečko kakih devetih let je pokukal izza mize in mu grozil z otročjo avtomatično pištolo, njegova sestrica, ki je imela morda kakšni dve leti manj, pa ga je posnemala s kosom lesa. Oba sta imela modre kratke hlače, sive srajce in rdeče ovratne rute. To je bila uniforma Vohunov. Winston je avtomatično dvignil roke.
Otroka sta bila v trenutku okoli njega.
»Izdajalec! Miselni zločinec«, sta kričala, pri čemer je deklica stalno posnemala svojega brata. Gospa Parsonova je z očmi nervozno švigala od Winsiona na otroka.
»Tako hrupna postaneta«, je rekla. »Razočarana sta, ker si nista mogla iti ogledat obešanja. Zaradi tega sta takšna. Jaz sem preveč zaposlena, da bi šla z njima, Tom pa ne bo pravočasno prišel z dela«.
Winston se je spomnil, da bi morali ta večer v parku obesiti nekaj evrazijskih ujetnikov, ki so bili krivi vojnih zločinov. To se je dogajalo približno enkrat na mesec in je predstavljalo zelo priljubljeno zabavo. Otroci so vedno sitnarili, naj jih vzamejo s seboj.
Winston se je poslovil od gospe Parsonove in stopil proti vratom. Ni pa še naredil pet korakov po hodniku, ko je začutil na tilniku boleč udarec. Hitro se je okrehil in še je lahko videl, kako je gospa Parsonova spet potisnila sina, ki je imel v rokah fračo, nazaj v stanovanje.
»Goldstein«, je zavpil dečko, ko so se za njim zaprla vrata. Bolj kot to pa je Winstona piresunil izraz nemočnega strahu, ki se je odražal na sivem ženinem obrazu.
(Se nadaljuje)
Zasedanje občinskega sveta s Nabrežini
in mesarji na drugi strani ni pravilno. Nekateri iz teh kategorij plačajo premalo davka z ozirom na delavce. Tudi njegov predlog bo upoštevan'. Pri občinski užitnim je predsedujoči g. Marizza omenil, da se mu zdi prenizka. V tem pogledu je občinski tajnik podal obširnejša pojasnila. Končno je bil sprejet predlog o preračunskih dohodkih kakor ga je sestavil občinski odbor.
; Prešli so nato na razpravo o preraeunskih stroških. Vsaka postavka je prišla posebe v pretres. Toda tudi preračunski izdatki so bili odobreni z izjemo izdatka za dva poljska čuvaja; tako ostane kot dasedaj le en čuvaj za vas Nabrežino. Nato so bile iznesene še druge pripombe k izdatkom. Naš svetovalec Pertot Lambert je opozoril upravo občine, naj strogo pazi, kdo porablja vodo iz javnih vodovodov. Zgodili so se namreč primeri, da rabijo zasebniki vodo .katero plačuje občina za svojo obrt. V tem primeru naj bi se tem določil primeren pnsipevek za rabo vode, ker predvideva občina za to postavko čez en milijon lir izdatkov. Po daljši razpravi so sklenili sprejeti predlog g. Pertota. Tudi glede bolniških računov je isti svetovalec da! razne opombe, ki jih bo morala bodoča občinska komisija upoštevati pri svojem delu. Glede delovanja zdravnika in živinozdravni-ka je predlagal poročevalec, naj bi
občinski svet dal nalog, da bi oba določila stalne dneve in uro za njuno delovanje v raznih vaseh naše občine. Glede izdatkov za šole in vrtce sta župan in tajnik dala razna pojasnila na vprašanja naših svetovalcev. Posebno glede slovenske industrijske šole v Nabrežini je župan pojasnil, da je že dal na razpolago šoli .gradivo, da si uredi dva nova razreda. Glede slovenskega otroškega vrtca v Devinu so sprejeli predlog, naj se odbor zanima, da bi slovenski otroci iz Sti-vana posebno sedaj v zimskem času imeli na razpolago prevozna sredstva za v šolo in nazaj domov. Ko so bile izčrpane vse točke v pogledu izdatkov so prešli svetniki na glavno glasovanje, pri katerem je bil od odbora predlagani občinski preračun soglasno sprejet.
Prešli so nato na naslednjo točko dnevnega reda:	priznavalnina	žu-
panu in občinskim odbornikom za njihovo delo v korist občine. Tu se je župan odstranil in predal predsedstvo svojemu delegatu g. Terčonu. Po daljši razpravi, katere so se udeležili skoro vsi občinski svetovalci, je bil sprejet predlog, da se prizna županu za zelo obširno delo, ki ga opravlja pri občini, znesek 40.000 lir mesečno, občinskim odbornikom pa 700 lir za vsako sejo občinskega odbora. S tem je bila tretja seja občinskega sveta zaključena. Prihodnja seja bo v ponedeljek 28. t. m.
Vesti s Xržaškiega
Opozorilo
Vse naše čitatelje, ki so italijanski državljani, obveščamo, da 30. t. m. zapade nepreklicno rok za prijavo premoženj v Jugoslaviji!
Uvoz surovin
Tvrdke, ki nameravajo uvažati surovine in stroje za industrijske namene v prvem četrtletju 1950 v okviru Evropskega obnovitvenega načrta na anglo-ameriškem področju Svobodnega tržaškega ozemlja, morajo vložiti prošnje pri programskem odseku ZVU, Ljudski dom (Casa del Popolo), soba 163.
Prošnje je treba predložiti samo za uvoz strojev, strojnih delov za zalogo, nadomestnih delov in tistih surovin, namenjenih za predelavo, ki jih uvoznik potrebuje za dokončno izdelovanje izdelkov.
V okviru Evropskega obnovitvenega načrta ne bodo sprejemali tistih prošenj za industrijsko blago, katerega namerava uvoznik porabiti v kupčijske namene. Trenutno ne sprejemajo prošenj za krajevni u-voz živil v okviru Evropskega obnovitvenega načrta.
Skrajni rok za vlaganje prošenj je 26. november 1949.
Zatiranje borovega prelca
Urad za poljedelstvo in ribištvo pri ZVU je opozoril vse lastnike borovih gozdov, vrtov, parkov in borovih nasadov, naj začnejo s pripravami za letno obvezno kampa-nijo za zatiranje borovega prelca (»processionaria del pino«), ki bo trajala od 15. decembra do 15. januarja 1950.
Opozarjamo vse lastnike na obstoječe zakone, ki se tičejo zatiranja tega mrčesa in na dejstvo, da se kršilci teh predpisov kaznivi po zakonu. Zatiranje mrčesa se bo izvršilo na lastnikove stroške.
Opozorilo navaja, da je najbolj učinkovit postopek za zatiranje tega gozdnega škodljivca, če ga izločimo pri korenini pri njegovih gnezdih. Te je treba sežgati ali pa, če je to potrebno, odsekati okužene veje na drevesu.
Obvestila v zvezi z ohranjevanjem gozdov ali o najboljšem postopku za zaščite rasti borov na anglo-ameriškem področju Svobodnega tržaškega ozemlja, daje gozdarski odsek policije Julijske krajine v ulici Gologna št. 6.
Babičeve »zahteve" v Zgoniku
Na prvi seji občinskega sveta v Zgoniku dine 15. novembra sem pri razpravljanju o občinskem primanjkljaju za 1. 1950, ki znaša 4,250.000 lir, predlagal, naj občinski odbor prosi ZVU, da s svojim prispevkom krije ta občutni primanjkljaj in s tem olajša davčno breme našega kmeta, ki so ga letos razne vremenske ujme močno gospodarsko prizadele.
Oglasil se je takoj k besedi ljud-skofrontaški svetnik Obad, ki je zatrjeval, da »mi ne bomo nikogar prašili, mi bomo zahtevali!«
Da, »zahtevali« boste, potem ko ste 1. 1945 odbijali vse ugodnosti, ki so jim vam zavezniki ponujali: »zahtevali« boste, potem ko ste 1. 1945 odklonili lepo število milijonov, namenjenih za nabrežinske žrtve nacističnega terorja... Te vaše »zahteve« so nas danes privedle ne daleč od prilik iz 1. 1922! Zares krasen uspeh po tolikšnih žrtvah!
Kar pa zadeva žaljivke, s katerimi me obkladate v svojem »Dnevniku«, vedite, da se nazivi »smešen, reven dolarski lizun, slepo orodje imperializma« še zdaleka ne morejo meriti z ocvirki, ki so splavali na površje našega političnega življenja po vaši strašni fratelančni polomijadi...
Janko Grilanc
; Mavhinje
j Z zadovoljstvom se javljamo | »Demokraciji«, katero vsak teden j težko pričakujemo, da nam pove, j kaj se dogaja po svetu. »Demokra-| cija« pa nam je prav posebno pri j srcu po svojem narodnem pisanju, i Mavhinjci se večkrat oglašamo v | našem listu, želeti pa bi bilo, da | bi bila v njem stalna tedenska I mavhiniska rubrika, . iz katere bi | bile razvidne vse naše vaške po-| trebe in novosti; zato je pa treba, da se pridno oglašajo še drugi vaščani!
Pohvaliti se moramo, da imamo novo res lepo speljano cesto preko Vižovelj, čez hrib, k nam na Kras. Ce pomislimo, kakšna je bila stara cesta, da je bila prav za prav bolj steza, in da smo se morali voziti naokoli na Sesljan, priznavamo, da nam je storila Zavezniška vojaška uprava veliko uslugo in dobro delo ter nas tako naravnost povezala z železniško postajo. Vse to pa je v veliko korist vaščanom, kakor tudi meščanom, za kar bodo še raje o-biskovali našo vas.
Slovensko dobrodelno društvo bo s sodelovanjem drugih kulturnih, dijaških in mladinskih organizacij priredilo v soboto, 3. decembra 1949 ob 20.30 uri, na sedežu v ulici Machiavelli 22-11
miklavževanje
a
a
l
Na sporedu je razdelitev daril in prosta zabava s plesom. Cisti dobiček bo društvo podarilo za nakup koristnih daril za revne otroke slovenskih osnovnih šol.
Poskrbljeno bo za dobro kapljico in za okusno jedačo. Pakete z darili za odrasle, ki jih bo delil sam Miklavž v nebeškem in peklenskem spremstvu, oddajte v četrtek in petek 1. in 2. decembra, na sedežu društva od 10. do 12. in od 15. do 17. ure. Opremite pakete s čitljivimi naslovi in oddajte pismene želje za Miklavža.
Slovenci! Ne zamudite lepe dobrodelne prireditve in zabave!
Vesti z Goriškega
Komorni peoski zbor „Škrjančeku pod ood'* stoom Ludoika Klakočerja priredi o petek, 25. nooembra ob 20. uri
KONCERT
slovenskih narodnih in umetnih pesmi ,	o	kinu	na Opčinah
SPORED:
Na sporedu so dela in harmonizacije skladateljev: Emila ADAMIČA, Marka RAJUKA, Oskarja DEVA, Frana FERJANČIČA, Mateja HUBADA, Ivana IPAVCA, Petra JEREBA, Ivana OCVIRKA, Stanka PREMRLA, dr. Antona SCHWABA, Matije TOMCA.
S solističnimi točkami nastopita sopranistka Milena CEKUTOVA in baritonist Marjan KOS. Koncertni spored bo povezan z umetniško recitacijo vmesnega besedila.
Prijatelji slovenske pesmi in besede — ne zamudite tega umetniškega užitka!
Električni tok
Po določilih komisarja za elektriko ne smejo rabiti toka ob ponedeljkih, torkih in sredah od 7. ure zjutraj do 6. zvečer sledeče občine: Gradišče, Fara, Romans, Zakraj, Foljano, Ronki, Tržič, Sv. Peter ob Soči, Skocijan, Turjak, Staran-can, Doberdob in Sovodnje. Ob četrtkih, petkih in sobotah v istem času pa sledeče: Krmin, Koprivno, Marjan, Dolenje.
Ker ima goriška občina svojo e-lektrično silo, je uporaba dovoljena v meji zmožnosti obstoječega industrijskega obrata, toda proti plačilu 5 lir za kilovat v industrijskih obratih in na presežku uporabe ter 15 lir v zasebnih prostorih.
Krmin
Pred kratkim je obiskal slovenske šole v Krminu g. ravnatelj Leban, ki je zapovedal, da otroci italijanskega očeta ne smejo posečati slovenskih šol tudi če je mati Slovenka. To čudno prepoved je ute-rpeljeval s predpisi zakona, ki ne obstoja. Ko mu je neka mati očitala krivico je dejal, da je dobil tak ukaz od svojih predstojnikov. To čudno ravnanje šolskih oblastev do naših šol je le člen v verigi gonje proti slovenski manjšini v Italiji, kateri bi hoteli vzeti tudi tiste šole, ki sedaj obstojajo. Zakona, na katerega se je g. ravnatelj skliceval, ni! Ce pa tak zakon pride, mora določiti tudi to: da morajo vsi slovenski starši pošiljati svoje otroke v slovensko šolo. Tako bo moral tudi g. ravnatelj Leban poslati svojega v našo šolo. Sicer bo zakon krivičen in nedemokratičen. Skrajni čas je že, da se vlada odloči objaviti zakon, ki naj naše šole dejansko uzakoni in določi, kdo sme o naših šolah odločati in jih voditi.
Červinjan pod Gorico?
Na pobudo goriške demokrščan-ske stranke se je pretekli teden vršil sestanek italijanskih strank v Gorici, ki je imel namen določiti smernice propagande, ki naj bi prepričala prebivalstvo iz okraja Červinjan, da bi se odločilo za povratek pod Gorico in se odtrgalo od Vidma. Kakor znano je bil Cer-vinjan za časa Avstrije pod Gorico .in šele fašizem ga je dodelil Vidmu: Ker je goriška prefektura sedaj zelo majhna po obsegu in preživlja težko gospodarsko krizo, poleg tega pa ima zmanjšan političen vpliv, se nekateri goriški Italijani ogrevajo za vrnitev Cervinjana pod Gorico. Cervinjanskemu prebivalstvu obetajo sedaj vse mogoče u-godnosti. Pri tem pa ne pomislijo, da ima goriška pokrajina 13 tisoč brezposelnih, povprečno mnogo več od videmske. Leta 1947 smo mi predlagali vladi, naj bi obnovila stare goriške meje. Takrat so vse italijanske stranke, izvzemši komunistov, vrgle na naš očitek, da hočemo obnoviti Avstrijo. Dančs spoznavajo, da smo imeli prav. Počasi bodo spoznali, da bi bilo prav, da bi prišel tudi Trbiž zopet pod Gorico. Saj bi to ti gospodje že zahtevali, če ne bi bilo vmes kakih šestdeset tisoč Slovencev, katerih se bojijo ko živega ognja...
Ronki
Karabinerji so tu odkrili precejšnje količine orožja in municije. Vse skupaj je bilo zelo dobro skrito v nekih jarkih, kar bi dalo slutiti, da je orožje last kake politične organizacije ali stranke.
Brezposelnost in javna dela
Brezposelnost je na Goriškem med najvišjimi v državi: skoro trinajst tisoč brezposelnih na sto trideset tisoč prebivalcev ali povprečno 10 odstotkov vsega prebivalstva.
Da bi število brezposelnih padlo, nudijo oblastva razne ugodnosti za postavitev nove industrije v Gorici in v okviru carine prostega pasu, to je tako zvane »zone fran-
che«. Do sedaj so postavili nekaj takih industrijskih podjetij za izdelavo sladkarij in likerjev, ki pa niso zaposlila velikega števila de-davcev in delavk.
Postaviti mislijo čistilnico (rafinerijo) petroleja, ki bi res utegnila zaposliti lepo število ljudi.
iStalno gradijo nove stavbe v o-kviru UNRRA pomoči in ravno te dni iščejo novih delavcev za zidanje novih stavb na Majnici! Gradili bodo tudi novo šolsko poslopje blizu hiš, ki so jih postavili na Rojcah pred Standrežem. Ta šola bo seveda služila italijanskim u-čencem.
Lepo število istrskih beguncev (Poležanov-ezulov) je te dni odšlo v IRO taborišča z namenom, da se izselijo v prekomorske države! Govorijo o tri in ipetdesestih družinah. Tudi to pomaga k pobijanju brezposelnosti, saj so bili tudi oni večinoma brez dela in zaslužka in so z vladno podporo le težko izhajali.
V zvezi s tem moramo omeniti, da so se ti italijanski begunci pred odhodom izrazili precej dobro o odnošajih, ki so jih v Gorici gojili s Slovenci. Rekli so, da jim Slovenci niso delali niti krivice niti sitnosti! Mnogi so izjavljali, da so mešane italijanske in slovanske krvi in da zato ne morejo Slovencev sovražiti.
Toda glavno delo, ki ga misli država izvesti za pobijanje brezposelnosti, je izvedba kanalizacije za namakanje furlanske nižine južno od črte Gradišče - Krmin. V ta namen bi seveda služila voda iz .Soče. Nekje pri Fari bodo napravili glavni jez in s sesaljkami dvigali vodo v kanale. Gre za dela milijardne vrednosti, ki bodo zaposlila lepo število delavcev. Da bi tudi našim vasem napeljali vodo, tako v Brda, kakor na Kras!
Zdravstveni tečaji
Goriška prefektura je razposlala okrožnico, v kateri sporoča, da je visoki komisar za zdravstvo za šolsko leto 1949 - 1950 razpisal sledeče štipendije za zdravstvene tečaje: 50 štipendij po 45 tisoč lir za pose-eanje posebnega tečaja za bolničarske asistentke; 300 štipendij po 45 tisoč lir za obisk prvega letnika strokovnega šolskega zavoda za bolničarke; 30 štipendij po 45 tisoč lir za obisk prvega letnika na šolskem zavodu za nadzornice otrok; 30 štipendij po 40 tisoč lir za po-sečanje tečaja pri šoli za porodni-
štvo. Prošnje je treba vložiti pri Pokrajinskem zdravstvenem uradu (Ufficio Sanitario Provinciale) najpozneje do 30. novembra t. 1. Pri omenjenem uradu se dobijo tudi vsa podrobnejša pojasnila.
Knjige »Goriške Mohorjeve družbe"
Knjige »Goriške Mohorjeve družbe« so izšle. Knjižni dar obstoji iz treh knjig: 1. Koledar za 1. 1950; 2. izvirna povest Tonček iz Potoka, spisal Fr. Bazilij; 3. Nevesta z diamantnim srcem in več drugih zgodb, prevedel iz francoščine Fr. Erjavec. Kdor doplača 100 lir, dobi še izvirno domačo povest iz turških časov. Cč. gg. poverjenike vljudno prosimo, da dvignejo knjige v Katoliški tiskarni, Gorica, Biva Piazzutta 18.
Novi grobovi
V Gorici smo v ponedeljek 14. t. m. popoldne pokopali upokojeno učiteljico Ljudmilo Mesar, staro 75 let. Rajnica je bila doma v Cerknem in je tam in v okolici službovala do svoje upokojnine, ko se je preselila v Gorico. Pošteni in zavedni hčeri naših hribov in dobri vzgojiteljici naj sveti večna luč. — V Idriji je pred priličino 14 dnevi po daljšem bolehanju mirno preminula gospa Jožefa Jež, rojena Podobnik, žena rudniškega uradnika. Dočakala je 78 let. Bila je skrbna, dobra mati. Žalujočim toplo sožalje, njej večni mir!
Podgora
Po lepem cerkvenem prazniku, ki smo ga imeli v nedeljo 6. t. m., ko smo obhajali spominski dan našega patrona sv. Justa, smo imeli potem med tednom kar dve pomembni domači slovesnosti: 9. nov. je bila srebrna poroka Andreja Trpin in Bernarde Trpin, 11. nov. pa zlata poroka Antona Mateliča in Venerande Delpin. Obe dvojici sta še kar krepki in jima voščimo še lepo vrsto zdravih let.
Števerjan
Letos smo pridelali razmeroma zelo malo vina, kolikor smo mogli dognati vsega skupaj niti ne 4 tisoč hektolitrov. Suša in toča sta nam botrinili, zato je bil pridelek reven po količini, je pa žlahten po kakovosti in vabi kupce, ki so pokupili že več kot eno tretjino naše priznane rebule. Kljub raznim ne-prilikam, ki nas tarejo, smo vendar še kolikor toliko zadovoljni in sočustvujemo s svojimi sosedi ono-stran pregraje, ki jih tlači komunistični jarem in jih iz dneva v dan bolj zasužnjAje. Ubogi naši bratje! Mi smo se po večini že otresli »rdeče« svobode in spregledali, sedaj moramo skrbeti, da bodo tudi trpini na drugi strani prišli do človeka vrednega življenja.
Smrt dveh stariii korenin
Pred kratkim je ,umrl nagle smrti v ulici Morelli v Gorici u-pokojeni jugoslovanski železniški inšpektor Franc Dovgan, star 76 let. Ko je proti večeru šel po stopnicah v svoje stanovanje v drugem nadstropju, mu je postalo slabo, da so ga morali sosedje spraviti v sobo. Preden je prišel zdravnik, je izdihnil zadet od srčne kapi. — 3. novembra je preminul v Ljubljani g. Ulrih Pavlica, nadučitelj v pokoju. Služboval je v Bukovici, v Rihemberku, po prvi svetovni vojni na Koroškem in v Ljubljani, kjer je zadnja leta preživljal z družino svoj pokoj. Naj oba zvesta Slovenca počivata ~v božjem miru!
HECCHS novi model B O
Nil OBROKE
za vezanje, krpanje, obšivanje lukenj, prišitje gumbov, čipke, eik cakaste šive. Vsa dela se izvršujejo brez okvirja. Pouki za vezenje brezplačno.
ŠIVALNI STROJI za čevljarje, krojače z industrijsko napeljavo. PRODAJA NADOMESTNIH DELOV. RADIOAPARATI najboljših znamk pri
TRST - ul. C. BATTISTI št. 12 T U L L I O Tel. 65-33 — T R 2 I C , na Korzu	---------------------
Največjo izbiro
ZIMSKIH PLAŠČEV, POVRŠNIKOV, LODNOV, DEŽNIH PLAŠČEV, OGRINJAL (mantelline)
po brezlconlcureričnih cenah
dobite pri
Magazzini del Corso
Trst - Corso, 1
Pogreb msgr. K. Jamnika
Kot smo že poročali, se je vršil dne 7. t. m. v Trnovem pri II. Bistrici pogreb mons. Karla Jamnika, administratorja reške škofije.
Kljub slabemu vremenu in kljub delavnemu dnevu, je bil pogreb veličastna manifestacija ljudstva svojemu dušnemu pastirju in prijatelju naroda. Kaj takega II. Bistrica sploh še ni videla. Na tisoče ljudi iz vseh krajev je spremilo pokojnika na zadnjo pot. Pogreba so se udeležili štirje' škofi, okrog sedemdeset kanonikov in na stotine njegovih stanovskih tovarišev.
Tisoči ljudstva so ,s svojo udeležbo pokazali svojo solidarnost s pokojnikom, tako, da je pogreb izzvenel kot mogočna manifestacija pokojniku in demonstracija ljudstva proti postopanju, ki ga je bil pokojnik deležen s strani političnih oblasti.
Poslovilni govori, posebno govor župnika s Knežaka, Janeza Kalaina, so ganili vernike tako, da si je marsikdo brisal solzne oči.
S svojo množično udeležbo pri pogrebu, ki je bila impozantna, čeprav je bil delavni dan in se niso mogli premnogi, ki bi se radi udeležili pogreba, odtegniti od dela, je ljudstvo pokazalo svoj odpor proti preganjanju duhovščine v Jugoslaviji.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska:
tiskarna »ADRIA«, d. d. v Trstu
Dr. FRANJO DELAK, zdravnik v Barkovljah sprejema v ulici Bonafata 9 vsak dan od 9-12 in v Trstu v ulici Commerciaie 10-11. od 15. - 17. ure.
£ovci, pozor/
KUNE BELICE - KUNE ZLATICE
za direkten eksport v Ameriko PLAČA NAJBOLJŠE po dnevnih cenah
OTI. /fischer
TRST, VIA P I E T A’ 24
(Telefon 93,134)
20 - 25 letnega  ;---------
Trgovskega pomočnika
za manufakturno trgovino iščem. - Ponudbe na upravi Demokracije pod značko: Pomočnik 22. --------------
Zima je pred durmi!
Kje dobiš toplo perilo in obleke kakor tudi nogaoice in ose potrebščine ?
H modni t r g o u i n i
„Pri soncu"
oogal Nizza. Rismando 1.
Priporoča se Lupše Ivan
M iz ariji
kiHBlOUalCl |	kooe, mape.
podjetniiii l	STieloZ
trame, peza. ne plošče, furnir, paritete in droa nudi najugodneje
GALE A
TEL. —------------------—
@0441 TRST
Vialo Sonnino, 2 4
Hizarsko podjetje J
Milivoj Pertot Barhovlje, ul. Sosedo 15 - tel. 39-D8
izdeluje:
vsa stavbna dela -pohištva vseh vrst - tudi po načrtu -čolne
POZOR!
ZARADI IZSELITVE v Argentini j o prodamo sobo, kuhinjo, šivalni stroj, radio aparat, volnene štramace tudi v posameEnih kosih. Za bližnjo okolico Rotundo Bosehetto prevoz brezplačen. Cene zel6 ugodne, — Skladišče Strada di Guandiella, 10 B.
Tržaško krznarstvo - Pellicceria Triestina
TRG SV. IVANA (Piazza S. Giovanni) St. 4 - III. nadstropje
UGODNOSTI PRI PLAČEVANJU