Jutranja.
Čez zlaio pogorje, čez rosno ravan                                   •
privriskal, prismejal se mtadi je dan;
in rože prebujene so zadehtele
in ptice vse budne veselo zapele ...
Čez polje je hušnit skrivnosten šepet in gaj se je zdramil, in buren trepet je šel mu skoz sočno, kipeče telo — rtjegova molitev kipi zdaj v nebo.
Od solnca ožarjen, ves mil in lahak škrjanček se dvignil visoko je v zrak in strune srebrne in zlate ubral — in pesem o sreči sladko zazvrgljal...
Miroslav Kunčič
183