XLIX. LETNIK                  1929                     I. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
MEDITACJJA O ŽIVLJENJU IN SMRTI
FRAN   ALBRECHT
TT.   ,.       lil.     -i        •   -i     i   •         Otokariu Bfezini.
Ujeti v blodni videz sivih dni,
mi gledamo skoz okna svojih duš
v daljno resničnost, ki jo sanjamo.
In vemo: tukaj to je carstvo senc. Seznanjamo se in srečujemo, razstajamo in odtujujemo — in vsak na svojo zvezdo išče svojo pot.
Ker vsak je v svoji duši večno sam in večno nem in večno tuj ljudem, neljiibljen, nerazumljen, nespoznan. Prijateljstvo ljudi je trhla vez, ljubezen spolov zgolj omamen sen.
Ko zadnjič krikne duša, se zbudi iz svojih temnih zemskih bolečin v daljno resničnost nedosanjano. Ko s kril ji pade teža hrepenenj, svobodna v večno Rast s potopi.
Ta večna Rast je večno Bratstvo duš.
V živijnju tro se duše kakor v stopah,
trpljenja mlini pa jih zmeljejo
v prežlahten kruh dobrote in ljubezni.
MOJ    O  C E
TONE    SELIŠKAR
Orjaška lokomotiva drvi kakor pobesnela po železniškem tiru in se zaganja v klanec in bobni mimo pečin in rjove kakor satan na strmih bregovih rek.