662
Dr. Ivan Ev. Krek: Socijalni pomenki.
lavce razburilo. Do 15 000 jih je korakalo drugi dan proti Pantheonu. Poslali so depu-tacijo k vladi, a dobili odgovor, da se bodo delavci, ki bi se upirali omenjenemu odloku, šiloma odgnali na delo. Ko se je ta odgovor sporočil množici, je završalo med njo. Že drugi dan so postavljali barikade. Pričel se je grozen boj, ki se je četrti dan končal s socijališkim porazom. Narodna garda se je krvavo maščevala; kar je mogla ujeti delavcev, jih je pomorila. Vojaki so vlačili na tisoče socijalistov v ječe, in ko so bile te napolnjene, v kleti in podzemske luknje nekdanje kraljeve palače. Tu se je dosegel vrhunec vse bede: le vzdihi in tožbe, grozni smeh zblaznelih, krik in tuljenje ranjencev, naj se jim da vode, boj za zračne votline v okuženem zraku, zasmeh stražnikov, tu in tam kak strel v kleti — Dantejevo peklo.1
Klubi so se razgnali. Narodne delavnice so se razpustile. Pravica do dela, ki jo je priznavala začasna vlada, se je odpravila, in delavcem zagotovila samo pravica do podpore. Narodna zbornica je privolila nekaj milijonov za podporo delavskih proizvajavnih zadrug; toliko so dosegli delavcem prijazni poslanci, a ta podpora se je tako razdelila, da so imeli delavci zelo malo od nje. Thiers, ki je igral v zbornici važno ulogo, je pa dosegel, da se je ustanovil poseben zaklad, iz katerega so se podpirali spisi proti soci-jalizmu. Delavske knjižice in prepoved delavskega združevanja so po Napoleonovem zakoniku „code civil" iznova oživele. Glede na delavce je zbornica sklenila nekaj podrobnih določb o podporah, ki naj se jim dajejo, če so brez dela.
Socijalisti so bili sicer vsi razjarjeni, a brez moči. Voditelji so morali uiti iz domovine, kar jih ni bilo zaprtih. Ko je nastopil Napoleon III., je lahko zagotovil mir in varstvo industriji in trgovstvu, ker je bil rdeči strah res za dalje časa pregnan, toda ne za vedno. Med delavci je tlelo in komaj so čakali, da bi se mogli maščevati nad buržoazijo. Že meseca malega srpana 1.1848.
1 Handbuch des Socialismus o. c. str. 220.
je željo po osveti v pesmi „Spravni dan", ki se je med delavci splošno udomačila, strastveno izrazil Louis Menard.
Ko vdari dan in ura zaželjena, plačilni dan za greh vzblesti, ko zlodejska bo četa odpodena, ko revolucija vzgrmi:
To bodo milosrčniki kričali
in vsi, ki se krvi tresd,
ki lopovstvo »slabost" bi radi zvali,
pravico pa „osveto" zv6.
»Prehuda kazen", tolpa bo jokala, * oprosta nas prosila bo, ko sodba kri za kri bo zahtevala, o kesu govorila bo.
Kaj milost? Bratov smrt pomnimo, zlodejstva tolika, strašna! Spomine nanje v dušo si vklešimo, in črt namestu vsmiljenja!
Pomnimo čas os vet krvavo-ljuti, ko ljudstvo glada vpilo je. V odgovor pa gromel jim top je kruti, in s tal krvi kadilo se.
Potem prišel je, obložen s krivico ovadeb podlih grozni dan, laži, sleparstva zmaga nad pravico, moritve čas, krvi in ran.
Brezzračne ječe, kužne, brez svetila, brez jeka za obsmrtni vzdih! Pulili rablji z ran so obvezila, režeč v posmehih se grdih.
Po njih nam sveto bodi maščevanje! Ne pozabimo ga nikdar, ni mrtvih svojih, da prižge se zanje veliki, slavni spravni dar!
Takrat smo mi! Vi podli izdajavci, ki vsak vas lopove pozna; poslanci vi, morivcev varovavci! Gorje podleglim! Brž na tla!
Dan sprave je in jeza vre divjaje! Molitev, kes vas ne sprosti! Poljubljali vse tiste boste kraje, kjer kdaj je lila žrtev kri.
V tej pesmi se zrcalijo vse tiste črne misli, ki so po revoluciji 1. 1848. navdajale proletarce, in po pravici trdimo, da so te misli živele med njimi, ko so za vlade pariške komune nekaj časa imeli delavci moč v rokah. Te komune vlada se je v resnici pojmovala kot „spravni dan", in v tem smislu je tudi delovala osvetno brez usmiljenja.                                               (Dalje.)