Poštnina plaćana v gotovini.


V blodnem krogu — losip ). Kavčič.............................. j
Ali gremo v socialni politiki res predaleč? - dr. | 5ohinjec	5
Nekaj o racionalizaciji in njenem pospeševanju v posameznih
državah — Anton Podgoršek................................ it
Svetskotržna cena - dr. L. L. Bdhm, Ljubljana..................II
Iz zgodovine ljubljanskega trgovstva — jan Zbiral..............13 b
Dva trgovska sotrudnika — Peter Šileč..........................15
To in ono // Davčna neenakost v naši državi // Konkurzi v letu 1027 II Dolgovi naše države // Mednarodna bančna ustanovitev v Jugoslaviji // Poslabšanje konjunkture v Ame-
riki ;// Zakonita stabilizacija lire // Čaršija...........19
Gospodarska književnost II Problem veštačkc nafte ...	25
Društvene vesti II t Anton Ravhekar // Trgovski ples v Ljubljani 21
#
O
’.o .	.



<
TISKARNA MERKUR
TRO. • IND. D. D.
LJUBLJANA, GREGORČIČEVA ULICA 23
SE PRIPOROČA ZA NAROČILA VSEH TRGOVSKIH IN URADNIH TISKOVIN. TISKA ČASOPISE, KNJIGE, BROŠURE, CENIKE, TABELE, STATUTE, LETAKE, LEPAKE, POSETNICE IN VSA V TISKARSKO STROKO SPADAJOČA DELA.
2552 LASTNA KNJIGOVEZNICA.
TEL. 25S2
MVJKImtoPKS
@ LETOXXV
5T #
Josip J. Kavčič:
V blodnem krogu
V	jubilejno, deseto leto našega uedinjenja smo prišli mesec pred novim letom, torej skoraj v času naših gospodarskih, kulturnih in političnih bilanc.
In povedati moramo na ves glas, da smo z vsemi temi bilancami z ozirom na državno upravo in vlado skrajno nezadovoljni in da tako ne pojde dalje. Mi ljubimo narod in državo vedno in povsod in ker ljubimo, smatramo, da je prišel v jubilejnem letu skrajni čas, da pomedemo z metodami, ki se zadnjih devet let niso obnesle. Devet let v blodnem krogu korupcije m partizanstva, afaristične politike in državnopravnih gesel brez pravega, smotrenega dela za narod in državo! Tega imamo dovolj!
Kako globoko smo že? Politika se je polastila vsega narodnega in državnega življenja, loda ne blagotvorno in dvigajoče, nego partizansko izrabljajoče in uničujoče!
V	devetih letih smo imeli, Bog ve koliko, dvajset ali petindvajset vlad brez dalekosežnih sporedov in večjih zamislekov. Zato se tudi velikih m obsežnih reform vseh devet let ni izvedlo. Tako obstoja v desetem lelu uedinjenja poleg stalnih razlik vere, jezika in pisave še vedno šest različnih pravnih redov, različni obrtni redi, različno zavarovalno in menično ter trgovinsko pravo in drugo. In ludi davki se odmerjajo po različnih načinih in stopnjah, toda na žalost tako, da smo preobremenjeni mi. Za tako devetletno vladanje ne najdemo slovenskega izraza. Nemec pa bi imenoval to: devetletno »fortvnrštlarijo« (Fortwurstlerei). To je edina pravilna in pogođena označba.
Uedinjujemo se menda le v slabem, kar povzroča kulturno, civili-začno in moralno nivelacijo navzdol. Ce prebiramo poročila raznih gospodarskih in političnih dnevnikov naše države, ki ob novem letu podajajo bilanco zatonete časovne periode, vidimo iz leta v leto isto jadikovanje in isto nezadovoljstvo, tako da so si ta letna poročila podobna za več let nazaj kakor jajce jajcu. Ne, ta jadikovanja so vsako leto hujša, rezkejša, obupnejša.
V	tej i/ leta v leto prehajajoči in naraščajoči mizeriji bi bilo omeniti še posebej nekaj stvari, zadevajočih naše ožje slovenske in tudi splošne državne prilike.
Pri volitvah v Zbornico za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani smo lahko opazili, da se izkuša uvesti tudi pri nas macedonske volilne metode. Naše oblastne samouprave kažejo pasivnost slovenske politike: nismo mogli dobili zanje potrebnega denarja iz Beograda, kamor ga
dajemo v podobi preobilnih davkov, nego moramo / novimi dokladami in davki sedaj vzdrževati še svoje oblastne uprave.
Slovenske politične delegaciie niso imele žalibog nikdar dovolj vpliva, na vodstvo državnih poslov in parlamenta. Tudi pri sedanjem predlogu za izenačenje davkov ne morejo bili trgovci in obrtniki zadovoljni s slovenskimi poslanci, kajti namesto dosedanje obče pridobnine in dohodnine naj se po novem zakonu pobira davek od podjetij, obrtov in poklicev ter bodo po sedaj nam znanem novem predlogu mali trgovci in obrtniki plačevali še več kot doslej. In teh malih podjetnikov bo pri nas skoraj 90%!
Naši slovenski ministri za socijalno politiko so nam menda vsi v slabem spominu. Sedanji minister za socijalno politiko je hotel že pred tremi meseci kar čez noč urediti delovni čas, pa menda samo v Ljubljani, vendar se mu to ni kar tako posrečilo, ker prihajajo pri tem kočljivem in zamotanem vprašanju tudi še drugi faktorji v poštev. Mi smo sicer vsi za pametno ureditev tega, že več let perečega in še vedno nerešenega vprašanja, toda kar čez noč se pa vendar ne da uvesti 8-urnega delovnega časa za vse in povsod.
Slovenski industrijalci pa tudi niso ravno z zadovoljstvom sprejeli najnovejših navodil ministra za socijalno politiko glede volitve delavskih zaupnikov. Pravijo, da socijalna zakonodaja postaja preveč »napredna« in mnogo prehitro »napreduje« pri nas in da je potreba preje še mnogo mila, s katerim bo prišla civilizacija in več kulture, potem pa naj šele pridejo socijalne blagodati, kot jih lahko že danes uživajo francoski, nemški ali angleški delavci.
Naša Narodna banka še vedno iz strankarskih razlogov nima guvernerja. To se vleče sedaj že dve leti. Menda bi radi za guvernerja radikala, ki bi ščitil v tem velikem priviligiranem zavodu strankarske interese. Tako je vlada in stranka močnejša kot bančin upravni odbor! Sicer pa je kreditna politika Narodne banke favoristična in ostane največ in preveč denarja v Beogradu. Kakor kažejo vsi poizkusi lanskega leta, banka ludi nima primernega vpliva na kreditne prilike v državi.
Problem naše državne uprave je tudi težko, menda še za dolgo nerešeno vprašanje. Poslovanje te uprave nas stane mnogo preveč in tvori eno izmed težkih davčnih bremen. Pri tej upravi je pri vsem tem mnogo korupcije tam preko, kar je čisto jasno, če pomislimo, da stane na primer v Beogradu skoro samo stanovanje uradnika toliko, kol znese njegova redna plača. Ostalo za življenje si mora seveda preskrbeti na drug način. Takozvane intervencije spadajo k vprašanju administracije in korupcije ter so tudi vzrok, da se ne more uravnati in znižati naš budžet. Državne nabave se plačajo 20—40% dražje, kot je tržna cena, ker mora prodajalec vkalkulirati stroške intervencij in računati, da bo bržčas par let čakal na plačilo za dobavo. Uprava in policija marsikje v državi ne odgovarjata; osebna in imovinska varnost so osnove pravne države, in vendar pri nas te osnove marsikje manjkajo. Zločini v Južn. Srbiji, tako politični kot razbojniški, stavljajo v čudno luč policijske oblasti lam doli in resni srbski listi se s skrbjo vprašujejo, kam bo to dovedlo, če bodo zločince vedno iskali šele po izvršenih dejanjih, če bodo pustili narod trpeti v nesigurnem stanju ter zahtevajo brezpogojno depolitizacijo policijske službe. Policijski uradniki naj bodo strokovnjaki, ne pa politični priganjači.
Predlog budžeta za 1. 1928/29 je prinesel splošno in težko razočaranje vsem gospodarskim krogom tu in onstran Drine in ostro obsodbo vseli nepristranskih gospodarskih činiteljev. Koliko se je že pisalo o vsem tem! Navajamo samo mal primer:
Ministrov imamo na pretek in čitali smo, da ima en tak gospod vseh dohodkov iz. raznih virov 36.000 Din mesečno (pred vojno v Srbiji 1000 dinarjev), medtem ko ima dandanes najnižji uradnik 1000 Din na mesec, pred vojno pa je imel v Srbiji 1500 Din! S položajem na razpoloženju in v pokoju stanejo državo poedini ministri po več stotisoč dinarjev letno. In koliko stane poleg te vlade parlament!
Zato pa se v svrho štednje in znižanja proračuna znižujejo doklade že itak mizerno plačanim uradnikom in se na primer brez pravega finančnega efekta reducirajo državni logarji zaradi štednje. Potem so pa zgoreli državni gozdovi, ki so bili brez zadostnega nadzorstva. Ali pa se reducirajo poštarji, da ni dostavljalcev za ekspresna pisma itd., itd. brez temeljitih reform ne pridemo do realnega in aktivnega budžeta. Kajti on ni samostojna stvar, nego posledica občih razmer v državi. Brez stalnega gospodarskega načrta, izvedljivega v več letih, ne dospemo na zeleno vejico. Namesto pospeševanja blagostanja in gospodarskega napredka, vidimo le, kako nas duše ena vlada za drugo pri svojem večnem in brezciljnem »fortvurštlanju«.
Trgovska bilanca je pasivna nad 800 milijonov in znaša razlika v primeri z l. 1924, ko smo bili za 1300 milijonov dinarjev aktivni, v našo škodo preko 2 milijardi dinarjev. Mi bi potrebovali izvanredno pametno in plodonosno državno gospodarstvo s krepkim uravnavanjem gospodarskih smernic, ker tiči v našem pretežnem poljedelskem gospodarstvu za naše narodno gospodarstvo vedno velika nevarnost. Vsa naša ostala privreda ne more nadomestiti izgub, ki jih povzročila lahko dve veliki neznanki v naši gospodarski bilanci vsako leto: letina in svetovne cene žita. Racijo-nalizacija poljedelstva je radi tega nujno potrebna, da bomo mogli zmanjšati pogubno moč teh dveh vplivnih neznank.
Mnogo bi se dalo napisati o hibah in napakah, toda vsakomur je že pošla volja. Saj vidimo, da vse konference gospodarskih zbornic in vsi strokovni predlogi, ki se jih je moralo nakopičili v ministrstvih že cele skladovnice, ne zaležejo nič. Škoda za trud in čas! Nasvetov iz ljubezni in dobre volje se ne sliši, zatorej se omejuje vse delovanje na očuvanje onega, kar smo dobrega prinesli s seboj v sebi in svojih zakonih.
Bridko nas zadeva vsakoletno poizkušanje okrnitve naših najvišjih slovenskih kulturnih ustanov na račun štednje. Zamenjava sc menda kultura s civilizacijo. Kajti slovenske kulture se ne da izenačiti v državi, ker bo vedno le naša, slovenska. Kdor hoče pa nivelizacijo in izenačenje jugoslovanske civilizacije in državne miselnosti, ta naj začne prekvašati tam, kjer se dajejo državljanom šele osnovni pojmi za življenje in naj pusti v miru najvišje ustanove naše slovenske kulture. Žalostno je, da se tudi o tem razne smeri slovenske politike nemilo in demagoško prerekajo v škodo našega slovenskega ugleda in naše kulture.
Zadnje čase je vendar došlo v odločilni stadij vprašanje davkov v naši državi. Po Hrvaškem in Slavoniji smo imeli v prošlih tednih na ma-nifestacijskih zborovanjih proti nepravičnim davkom pravo davčno burjo. Slovenci smo že pred leti delali take burje, momentano pa nismo tako glasni, ker tedanji naši akterji radi sedanje politične konjunkture ne ja-
hajo davčnega konjička, nego so ga začasno postavili v hlev. Kadar bo pa sila največja, tedaj bo tudi pri nas z lahkoto burja najhujša, zaenkrat pa počakajmo, da vidimo, kako nam bo sedanja vlada olajšala davke, saj nam kot resnim gospodarjem ni do demagogije.
Tudi davčnega vprašanja se je preveč polotila politika, izrabljajo ga demagoško i vladinovci i opozicija. Kakor pri drugih politično eksploatiranih važnih zadevah, tako tudi tukaj vsak samostojno misleč in razsoden državljan lahko s preudarno objektivnostjo ugotovi pravo stanje in ne caplja slepo za krilaticami simpatične mu stranke. Kajli to, kar partija danes v opoziciji žigosa in proklinja, je pripravljena jutri v vladi blagoslavljati in hvaliti! Imamo dovolj bridkih izkušenj tozadevno.
Eno pa je gotovo. In to so p o vda rili tisoči in li-soči gospodarskih pripadnikov na Hrvatskem in v S I av o n i j i pri zadnjih protidavčnih manifestacijah in mi vemo, da čuti in misli isto vsak slovenski gospodar, tudi oni, ki danes službeno molče. Davčne neenakosti in bratovskega izkoriščanja imamo dovolil Mi zahtevamo izenačenje v resnici in ne samo na papirju. Kajti izenačenje na papirju imamo že pri poslovnem davku in pri davkih na ročno in duševno delo, stvarno pa plačujemo stokrat in sloki' a t več mi tu, kot oni preko Drine. Zato zahtevamo z vso odločnostjo izenačenje v s I v a r i in ne na papirju, ker sicer bodo tudi pri nas kaj kmalu deset-tisoči slovenskih davkoplačevalcev javno povedali, kaj zahtevajo in odločno terjajo.
V takih okoliščinah postajajo razmere obupne in pauperizacija ra-pidno narašča. Podjetnik nima posla in ne daje zaslužka tisočim duševnih in ročnih delavcev; kmetovo delo nima cene, državni uradniki nimajo več ko za golo življenje in vsa la revščina širokih konsumentskih krogo\ ovira razvoj kupčije in slabi davčno moč pridobitnikov, da postajajo usihajoč studenec državnih dohodkov. In kjer ni blagostanja, ludi ni napredka.
Znaki kažejo, da pojde polagoma mogoče na bolje. Kaili politika je krenila s leorije v praktično življenje. Vlada in opozicija se danes ne prerekata več za državnopravne teorije, za napise v latinici in cirilici, nego boj se vodi za ravnopravnost in dobro gospodarstvo, tako da moramo priti na bolje, če pojde razvoj v tej smeri, da bo vsaka opozicija gonila vsako vlado k praktičnemu gospodarskemu delu, kot ga zahteva živo življenje, pa najsibo na vladi ta ali oni.
Povedali moramo pa še nekaj na račun naših bratov Srbov. Mi ne zamenjujemo čaršije in klik z bratskim srbskim narodom, ki ga lastni ljudje izkoriščajo ravno tako kot nas in mislimo, da nima vsak politični aforist piavicc s sklicevanjem na srbsko junaštvo, pri katerem ni sodeloval, opravičevati svojih grehov. Naši nazori v marsičem niso skladni s srbskimi. O pravu in poštenju, značajnosti in veri, o državi in rodbini sodimo v marsičem različno. Zrasli smo v dolgih stoletjih pod različnimi okoliščinami. Cenimo visoko junaštvo in domorodno požrtvovalnost, toda zahtevamo pa ludi odločno red in poštenost v upravi ter solidno delavnost in ravnopravnost.
Zatorej ven iz blodnega kroga po devetletnih bridkih izkušnjah, da bomo v desetem letu našega uedinjcnja postali bratu ravnopraven brat, da bomo skupno zatrli vse naše škodljivce in izkoriščevalce ter rešili državo pijavk in zajedalk in šli na delo za lepšo bodočnost v blagoslovljeni, naravnih zakladov polni Jugoslaviji!
Dr. J. Bohinjec:
Ali gremo v socialni politiki res
predaleč?
Zbornica za trgovino, obrt in industrijo je dne 3. januarja 1928 priredila predavanje o gospodarstvu Nemčije. Predaval je univ. prof. W. H c f f m a n n iz Freiberga. V uvodnih besedah je med drugim po-vdaril. da je dobro in koristno, ako se je tudi Jugoslavija lotila reševanja socialno - političnih problemov, da na ta način izglajuje nasprotja med delom in kapitalom. Pri tem je prosil za oproščenje, ako sme kot poznavalec jugoslovanskih gospodarskih razmer glede naše socialne politike izreči svoje mnenje. Njegovo mnenje je izzvenelo v tem smislu, da gre jugoslovanska socialno-politična zakonodaja preko mej možnosti in da hodi pred stanjem narodnega gospodarstva. S tem je hotel pač reči, da naša socialna politika ovira razvoj gospodarstva, da je torej gospodarstvu škodljiva.
Na misli strokovnjaka, zlasti še spoštovanega inozemca, je treba v interesu naše resnosti in objektivne utrditve dejanskega stanja reagirali. Predavanje se je vršilo pred izbranim privrednim svetom in v prostorih interesnega zastopstva slovenskega gospodarstva trgovine, obrh in industrije in ni v interesu naše gospodarske kulture, ako bi naš privredni svet živel in deloval samo pod dojmom univ. prof. g. H o f f -m a n n a , ne da bi se v stvar globlje zamislil in se vprašal o pomenu in bistvu naše socialno - politične zakonodaje in o njenem praktičnem uplivu na naše gospodarstvo.
Podobne kritike je pogosto čuti. Gospodarski kongresi v svojih resolucijah govore tudi o socialnih problemih; resolucije zahtevajo ukinitev ali ublažitev raznih bremen ali omejitev socialnega značaja. Tudi v časopisju se od času do časa pojavlja nerazpoloženje napram socialni zakonodaji. Na drugi strani pa je zopet iz delavskih, nameščenskih ter socialno - šibkejših vrst sploh slišati ostre pritožbe proti socialni reakciji, ki da vlada v državi ne samo na polju zakonodaje, ampak tudi na polju administrativnega udejstvovanja države, oblasti in občin. Razna stanovska udruženja delovnih slojev pošiljajo poslancem in v časopisje ter na urade in oblaslva peticije, memorandume, uloge in resolucije, v katerih rišejo svoj obupni položaj in prosijo odpomoči. Opozarjajo na razna nerešena in pereča socialna vprašanja, ki niso predvidena samo v naši ustavi, ampak spadajo med naše mednarodne obveznosti ali pa med splošne kulturne potrebe in dolžnosti vsakega naroda. Razni ministrski predsedniki v pismih na kralja ne pozabljajo poleg veliko drugih potreb
omenjati tudi potrebe socialno - političnega značaja. Poslanci raznih strank, v vladi in v opoziciji, bolj ali manj jasno ne prikrivajo, da je na socialno - političnem polju se veliko nerešenega, pa nujno potrebno, da se reši. Vse to ne more biti preračunjeno in usmerjeno na nizke instinkte, saj o tem govore resni ljudje v najresnejših trenutkih. K nam prihajajo ugledni tujci, kateri imajo namen, voljo in sposobnost o nas govoriti in pisati čisto resnico. In la resnica je dostikrat bridka ter nam v pogledu našega socialno-političnega udejstvovanja ne dela časti. Kratko moremo reči, da javno mnenje, ne samo politično, ampak tudi strokovnjaške,, povdarja potrebo po intenzivnejšem in ekstenzivnejšem socialno-politič-nem udejstvovanju države in drugih oblasti.
Mislim, da tudi v gospodarskem svetu ne more bili utrjena zavest, da je pri nas, absolutno vzeto, v socialno-političnem oziru vse v redu. odnosno pretirano. Življenje socialno šibkejših slojev je tako obupno v gospodarskem oziru in tako zanemarjeno v zaščitno-pravnem pogledu, da to vidi vsakdo, ki hoče z objektivnimi očmi gledati. Dejansko se tudi od nikoder ne čuje nekaj nasprotnega. Zato moremo kot splošno priznano dejstvo podčrtali trditev, da naša socialno - politična zakonodaja in na njej sloneče praktično udejstvovanje daleč zaostaja za življenjskimi potrebami delovnega človeka in da ni v skladu z načelnimi zahtevami socialnosti, morale in tudi ne gospodarske kulture, ako pod tem pojmom le malo nekaj drugega razumemo, kakor pa materijalne dobrine gospodarstva. S socialnimi potrebami in zahtevami se more pretiravati, ker to sega v polje čustvenosti in najvišjih idealov družbe, toda kdor s lemi stvarmi politično spekulira, slabo špekulira. S tem hočem reči, da resna politika nikdar ne bo spekulirala, kar pomeni toliko, da se bo vedno držala v mejah možnosti in dosegljivosti ter absolutnih potreb. Resnost je še pri nas, brezdvoma pa se resno govori in camera caritatis. In tu politika in vse drugo priznava, da smo v socialni politiki še daleč za zahtevami moderne kulturne države. Poglejmo samo ministrstvo za socialno politiko, ki se imenuje ministrstvo, s proračunom od 30 milijonov dinarjev pa hoče dokazati in priznati, da nima sploh delokroga. Kdo teh 30 milijonov zapravi, je prilično vseeno.
Po teh konstatacijah ni utemeljeno, ako govorimo o tem, da socialnopolitična zakonodaja naše države s ponosno nogo hodi daleč pred slanjem našega gospodarstva in ga iorej s to svojo objektivno priznano revščino ogroža. Take trditve so ravno tako napačne, kakor početje, s katerim se iz naslova neutemeljenega sledenja napravlja še večja škoda. Ako gospodarstvo nima razvojnih možnosti, istih ni iskati pri socialno šibkih, češ, da imajo preveč. Vzroke je poiskati drugod. Ni jih težko najti. Vem, da socialna politika črpa svojo moč iz blagostanja gospodarstva, zato je tudi logična resnica, da je naša revščina na socialnopolitičnem polju posledica gospodarskega propadanja, gospodarske stagnacije, ako eleminiram vse druge predpogoje za uspešno socialno politiko. Nikakor pa ne moremo trditi nasprotno, da gospodarsko pro-nadanie, gospodarsko stagnacijo povzroča naša socialna politika. Ko bi prišli tako daleč, potem na lepšo bodočnost našega gospodarstva ne smemo več upati. Trditev, da naša socialna politika, katera je objektivno priznano slaba in daleč zaostaja za inozemsko, ovira naše gospodarstvo pri razvoju, v bistvu pomeni le to, da naše gospodarstvo ni zdravo fundirano, da ni izraz pravih gospodarskih predpogojev, da prehiteva, ako
1 '■ 1 - » -^-1 ■ ----------------------------------------------
jc zabredlo v položaj, da objektivno slabo socialno stanje našega prebivalstva odnosno glavnih gospodarskih elementov smatra za vzrok svojim neuspehom. Gospodarstvo je le takrat zdravo, življenja sposobno in vredno, ako je v stanu istočasno s svojim razvojem pospeševati razvoj socialno šibkih slojev. Le v tem primeru narodno gospodarstvo izvršuje svojo narodno in državno funkcijo, v nasprotnem primeru pa je navadno zasebno-egoistično prerivanje skozi množice gladnih in brezposelnih. Le s to predpostavko je utemeljeno, da mora država in vsa javnost razvoj narodnega gospodarstva podpirali. Narodno gospodarstvo ni po svojem efektu nič drugega kakor socialna ali materijalna in kulturna moč naroda. Ako to ni, potem je to le moč enega razreda in sicer močnejšega, napram kateremu je slabejšega ščititi. Ako naše gospodarstvo teh skromnih objektivno prenizkih bremen ne prenese, potem mora postati, da postane sposobno jih prenesti.
V razvado je prišlo, da se pri vseh sanacijskih načrtih poglede naj-preje vrže na slabega. Več let so reducirali uredništvo in njih plače, šele letos se je plaho pojavila misel, da bi se tudi pri ministrskih in poslanskih plačah nekaj reduciralo. Pa to je samo misel. Naše narodno gospodarstvo se dela tako, kakor da so socialna bremena poleg davkov ena glavnih ovir. Povdarim: pri nas se izvaja samo bolniško in nezgodno zavarovanje. Torej dve panogi zavarovanj, ki sta stari 40 let, uživeti v celotno gospodarsko udejstvovanje, danes po premijah cenejši, kakor kdaj preje. Ti dve vrsti zavarovanj ima danes vsaka kulturno še tako zaostala država. Diference v premijah, t. j. v obremenitvah narodnega gospodarstva so malenkostne, v kulturnih državah bremena znatno višja, kakor pri nas. Naj ta bremena znižamo na najnižjo mero, ki je sploh mogoča, bi to na narodno gospodarstvo ne imelo nobenega učinka, ker bi dobili enote, s katerimi se da računati samo v logaritmih, ne pa v praktičnem gospodarskem življenju. Države okoli nas, vse brez izjeme, s katerimi v konkurenčnem boju prihajamo v stik, so po vojni svojo so-cialno-politično zakonodajo izpopolnile do najskrajnejših mej možnost: Poleg najpopolnejšega zavarovanja za vse slučaje življenjskih kriz, za bolezen, nezgode, starost, smrt in brezposelnost je tudi ostalo delovno pravo dobilo nikdar pričakovan razmah. Izvedena je demokratizacija (jospodarstva potom zakonov o obratnih svetih, kateri imajo najširšo posvetovalno in odločujočo ingerenco, inšpekcija dela je poglobljena in razširjena, delavstvo ima pravico do brezplačnega dopusta, zaščita mater in dece je zakonodajno in materijalno izpopolnjena itd. Vse to ni slučaj samo v takozvanih socialističnih državah, ampak tudi v državah s kmetsko-meščansko mentaliteto, n. pr. v Poljski in češkoslovaški. O razmahu socialne zakonodaje v Nemčiji niti ne govorimo. Tako je gospodarstvo v državah okoli nas iz naslova socialne zakonodaje v naj-višjem pomenu besede napram našemu obremenjeno najmanj v razmerju 1:20. Že samo proračuni ministrstev socialne politike dosegajo milijarde. Pri nas je edina resna in obremenjujoča panoga socialne politike ona socialnega zavarovanja. Obremenitev narodnega gospodarstva iz tega naslova nc dosega niti 3% vseh produkcijskih stroškov. V drugih ozirih ne moremo govoriti o slabem in odločujočem vplivu socialne zakonodaje na naše gospodarstvo. Inspekcija dela postoja samo še na papiriu. Nuna kreditov in zato ne deluie. Kar dela, je samo neznatna senca dela drugod, Zakon o zaščiti delavcev je v svojih najvažnejših določbah ostal
na papirju. Pravilnik o delavskih zaupnikih nima praktične vrednosti, ker lo institucijo postavlja samo fakultativno za primer, da ne pride do drugačnega sporazuma in ker ne ureja zadostno pravne zaščite teti zaupnikov. Ako še omenimo obupni finančni položaj bratovskih skladnic in temu odgovarjajočo preskrbo upokojencev, bedni položaj državnih upokojencev vseh vrst državnega nameščenstva, da delovno pravo zaznamuje komaj prve začetke postajanja, je slika približno jasna. In ako še to skromnost reduciramo na zaželjeni minimum, potem smo dejansko iz knjige naše kulture iztrgali vse liste.
Na eni strani najpopolnejša socialna beda, na drugi strani trditve, da je naša socialna politika pretirana, te trditve so v resnem življenju nevzdržne.
Anton Podgoršek:
Nekaj o racionalizaciji in njenem pospeševanju v posameznih državah
Težke in dolgotrajne krize, ki so pretresale narodna gospodarstva večine evropskih držav po vojni, in čudoviti razvoj industrije v Ameriki so ustvarili nujno potrebo, posvetiti izčrpno pažnjo tehnični opremi, obratni organizaciji in delovnim metodam posameznih podjetij, da se zajamči njih rentabilno delovanje in konkurenčna sposobnost na svetovnem trgu.
Pri tem pa se ni zadostno upošteval historični razvoj in velika raznolikost gospodarskih osnov Evrope in Amerike, temveč pogostoma se je slepo posnemal ameriški vzorec. Amerika poseda neizmerno enotno produkcijsko in carinsko ozemlje, v Evropi pa trpe stremljenja po izboljšanju gospodarskega položaja radi gospodarskih bojev med posameznimi državami.
Vendar preveva Evropo prava racijonalizacijska mrzlica. Racionalizacija je postala takorekoč modna beseda. Ustanavljajo se institucije za znanstveno proučavanje in pospeševanje delovne organizacije in ogromno je narastla literatura o teoretičnih raziskavanjih vseli tozadevnili vprašanj.
Umevno je, da se bavijo v sedanjem gospodarskem redu z racijo-nalizacijskimi problemi predvsem podjetniki. Ra/ socijalno, ekonomsko in kulturno stališče pa morajo zanje kazati čedalje večji interes tudi delavci in nameščenci, saj občutijo posledice racijonalizacije na lastnem telesu in jim pravica soodločevanja v produkcijskem procesu ter v vsem gospodarskem in socijalnom življenju nalaga dolžnost, da aktivno sodelujejo pri njenem oblikovanju in tempu.
Pomen racijonalizacije ni omejen samo na ozko strokovno polje, temveč vpliva tudi na razdelitev produkcijskega donosa in določitev delovnega časa ter vodi k temeljnjim vprašanjem svetovne gospodarske politike, k razmerju med ponudbo in povpraševanjem, k produkciji in kcn/.umu. Zato hočemo v sledečih izvajanjih na kratko orisati njen pojem ter razmah v raznih državah.
Nagon samoobrane sili ljudi, da se stalno preskrbujejo z vsemi potrebščinami, ki so neobhodno potrebne za življenje.
Preskrba se vrši na ta način, da se proizvajajo razne dobrine in potom trgovine prenašajo iz mesta produkcije med konzumente. Dobrine se producirajo, da ljudje, nosilci delovne sile, učinkujejo s pomočjo raznega orodja, strojev itd. na sirovine, to je, vrše delo. Ako prekaša vrednost produkta vrednost uporabljenih produkcijskih sreds*cv, govorimo o produktivnem delu. Čim večja je količina proizvodov, ki jih je ustvarila določena množina delovne sile, tem večja je produktivnost dela. Ekonomskemu načelu odgovarja stremljenje po zvišanju produktivnosti dela, to je, doseči z vedno manjšim delovnim naporom vedno večji delovni uspeh. Če pa spada zvišanje produktivnosti k zmiselnemu oblikovanju življenja, ga mora voditi pamet, kar znači v latinskem jeziku ratio. Ra-cijonalizacija produkcijskega procesa pomeni torej — ako smemo rabiti ta izraz — njega »popametitev«.
Preskrba človeštva z vsemi življenskimi potrebščinami se vrši danes v popolnoma drugih oblikah, ko kdaj poprej. V dobi domačega gospodarstva je vsakdo vse, kar je potreboval, pripravil sam doma s pomočjo svojih družinskih članov. V cehovski ustavi srednjega veka se vrši produkcija dobrin po naročilu. V dobi kapitalizma pa prevladuje proizvodnja za trg. izrazito profitno gospodarstvo: Ljudje ne gospodarijo in ne proizvajajo več, da zadoste človeškim potrebam, temveč, da dosežejo kar največji dobiček, se obogate in pridobe tako na moči v vsem socijalnom življenju.
Narodnogospodarska produktivnost in zasebnogospodarska rentabilnost sta načeli, ki se borita med seboj v gospodarstvu sedanje dobe.
Zasebni podjetnik stremi po rentabilnosti, profitu, narodno gospodarstvo pa po produktivnosti. In tako je torej racijonalizacija dobrodošla podjetniku, v kolikor služi povečanju rentabilnosti njegovega podjetja ter je podana verjetnost zvišanja dobička. Njegovo stremljenje gre za čim večjim intenziviranjem dela, ki je doseglo svoj višek v Tavlorjevem sistemu. Vendar je poudariti, da ima tudi intenziviranje dela svoje meje, preko katerih ni mogoče iti, ne da bi občutno trpele delovne sile celokupnega človeštva. V tem trenutku pa bi ludi ne mogli več govoriti o racijonalizaciji.
Zvišanje produktivnosti povzroči mogočen porast blagovnih zalog in pojavi se vprašanje, kako povečati njih konsum.
Sredstva za pridobitev dobrin nam nudi dohodek, ki obstoja pri veliki večini ljudi v plači, mezdi. Ako so navedeni dohodki nizki, je tudi konsum majhen; če pa so celo tako nizki, da postane konsum manjši ko produkcija, nastane kritična gospodarska situacija, ki more roditi težke pretresljaje v vsem gospodarskem življenju. Za rešitev omenjenega vprašanja sta podani dve možnosti: Ali se pri enakih blagovnih cenah zvišajo mezde, ali pa se pri istih mezdah znižajo blagovne cene.
Zadnja je posebne važnosti za one podjetnike, ki morajo na svetovnem trgu konkurirati s cenenimi izdelki visoko racijonaliziranih obratov drugih dežel. Znižanje cen pomeni zmanjšanje dobička, zato ga skušajo podjetniki omejiti samo na inozemski cdjem, v domači deželi pa vzdržati visoke cene. Vsi podjetniki, ki pripadajo eni in isti produkcijski panogi, se združijo v kartelih — v Nemčiji n. pr. jih najdemo okoli 3000 — in se dogovore, da bodo držali cene, ki jih morajo znižati za inozemski trg,
■ tfc
vsaj doma na višjem nivoju. V lem slučaju govorimo o takozvanem Dumping svstemu.
Naj navedemo za omenjeno rešitev dva vzgleda, Zedinjene države Severne Amerike in Nemčijo, dve državi, ki prednjačila v racijonaliza-cijskih stremljenjih. Amerika je v vojni dobi ogromno razširila svoje produkcijske obrate, kajti vršila je dobičkanosno funkcijo dobaviteljice naj-raznovrstnejšega materijala evropskim zavezniškim državam. Po vojni pa se je njen inozemski trg v veliki meri zmanjšal in stala je pred težavno alternativo, da ali omeji svojo produkcijo, kar bi povzročilo veliko brezposelnost, ali pa poveča odjem na domačem trgu potom poja-čenja kupne moči prebivalstva ter se tako izogne pogubnim perturbaci-jam, ki jih povzroči v narodnem gospodarstvu omejitev produkcije. Amerika je ubrala slednjo pot, zvišala delavske mezde, si zajamčila jak kon-sum v širokih ljudskih plasteh ter se izognila najtežavnejšemu in naj-žalostnejšemu problemu našega gospodarskega življenja, brezposelnosti. Povečanje najvažnejše postavke produkcijskih stroškov, delavskih mezd, pa je paralelizirala s tem, da je posvetila temeljito pozornost racijonali-zaciji vseh panog gospodarske delavnosti.
V Nemčiji pa je položaj popolnoma drugačen. Njena industrijska delavnost je usmerjena predvsem na eksport, kajti le na ta način more zadoščati velikim reparacijskim obveznostim, določenim po versajskem miru. Izpostavljena je jaki konkurenci na svetovnem trgu in njeno stremljenje mora iti za tem, da kar najbolj zniža produkcijske stroške in zalaga inozemski trg s cenenimi izdelki. Zato je umeven odpor proti vsakemu zvišanju delavskih mezd in znižanju delovnega časa — najzadnji slučaj v železni industriji — silen porast kartelne misli in pogosto gnjavljenje dumping sistema, predvsem pa seveda vsestransko pospeševanje racijonalizacijskih prizadevanj.
Po predstoječih izvajanjih hočemo pojem racijo n alizacije opredeliti kot »uporabo vseh tehničnih in organizatori č n i h sredstev, ki jih nudijo naravoslovne in duhovne vede, da se zviša produktivnost človeškega d e 1 a«.
Široko polje racijonalizacijskih odredb moremo deliti v dve glavni vrsti, v narodnogospodarsko in obratno racijonali-z a c i j o.
Problem narodnogospodarske racijonalizacije obstoji v odgovoru na vprašanje, kako je možno racijonalizirati odnošaje med posameznimi gospodarstvi. To se vrši v največji meri potom karteliranja in koncentracije podjetij, ki prinaša nedvomno velike koristi v tem, da zviša njih produktivnost, izboljša delitev dela, uvaja nove stroje, motri bolje svetovni trg, ustvarja možnost najetja večjih kreditov itd.
Narodnogospodarska racijonalizacija mora načeloma dopuščati kar-teliranje, zahtevala pa bo najstrožjo kontrolo in državno zaščito, da karteli ne bi na eni strani potom dviganja cen izrabljali konsumentov, na drugi strani pa delavstvo potom nizkih mezd.
Obratna racijonalizacija pa hoče rešiti vprašanje najsmotrenejše ureditve posameznih podjetij, obratov, v kolikor se tiče tehnične opreme, boljše organizacije, intenziviranje dela, novih delovnih metod ild.
(Dalje prihodnjič)
Dr. L. L. Bbhm, Ljubljana:
Svetskotržna cena
Svetskoiržna cena je v denarju izražena cena za vse one posebne dobrine, kojih vrednost in ceno je svetski trg Ina borzah in polom hitrih sporočil) določil. Ta cena, katero določi svetski trg, se regulira potom ponudbe in povpraševanja.
Preveliki dovoz in preobilo ponudbo kake dobrine na svetskem trgu, presegajočo potrebo, omeji svetski trg s potiskanjem njene cene pod produkcijske stroške. Zaradi tega seveda preneha dovoz dotične dobrine, ker proizvajalec ne pride več na svoje stroške. Nasprotno pa postopa svetski trg, ako je povpraševanje po kakih dobrinah izredno veliko. V tem slučaju ta trg zvišuje ceno dobrin toliko časa, dokler ne doseže cena najskrajnejše točke kupne moči potrošača, ali dokler zvišane svetskotržne cene v dotični panogi ne provzročajo — zaradi ugodne konjunkture — večje produkcije. Večje proizvajanje pa povzroča konkurenco, da morajo zopet pasti cene na nivo, katerega more zdržati kon-sument.
Kakor je svetsko gospodarstvo nekaj namišljenega in v tem smislu abstraktnega, tako je tudi pojem »svetski trg« nekaj abstraktnega, ako-ravno se pod gotovimi pogoji more tudi govoriti o konkretnem svetskem
trgu.
O svetskem trgu se vselej tedaj in tam lahko govori, kjer se ponudba in povpraševanje ne vršila samo po prodajalcih in kupcih ene dežele, nego kjer se več dežel udejstvuje pri produkciji dobrin, kjer ta množica dežel nudi dobrine vsemu svetu, kjer se te dobrine od vsega sveta zahtevajo. S tem je rečeno, da nastane zaradi konkurence različnih dežel trg, kojega cena je za te različne dežele merodajna prevzemalna cena. 2e misel sama, da cena, s katero se zamore kako blago dobiti, ne zavisi samo od domačega trga, temveč da določata to ceno povpraševanje in ponudba različnih uvoznih in izvoznih dežela, omogoča, da si zamoremo predstavljati neki trg, kjer se vse ponudbe in vsa povpraševanja srečajo in vodijo do tvorbe cene.
Svetski trg dela svoje cene na borzi. Na borzah se sklepajo kupčije o dobrinah, ki so razpoložljive na mestu, kjer se nahaja borza ali pa na drugih krajih. Zaradi brzojavnih (telefonskih, kabelskih) poročil učinkujejo cene različnih zelo oddaljenih krajev ena na drugo, tako da nastane svetska konkurenca, na temelju koje se potem ustanovi nekaka primerna najnižja cena. Tako je ves civilizirani svet s pomočjo modernih prometnih sredstev postal en trg v najširšem smislu besede, namreč svetski trg.
Svetski trg stoji pod uplivom ideje, kakor da so navzoči vsi svetski prodajalci in nakupovalci potom telegrafičnih zvez.
V današnjem narodnem gospodarstvu je zaradi vsestranske prepletenosti gospodarskih odnošajev in medsebojne odvisnosti dežel navzlic novim visokozaščitnim tendencam vendar svetski trg izredno živahen ter je konkurenca postala internacijonalna.
Ta internacijonalna konkurenca je eden izmed najbolj karakterističnih znakov svetskega gospodarstva. Drugi znak pa je ta, da preskoči trgovina vse meje in sega v najoddaljenejše kotičke sveta.
Zaradi tega dobijo (na temelju gornjih izvajanj) mnoge dobrine ceno, ki se tvori internacijonalnim polom. Tozadevno moramo razlikovati dve vrsti dobrin: ena skupina obsega take predmete, ki pridejo na Irg tudi v znatnih množinah. Ponudbo izvrše proizvajalci sami (n. pr. jeklene tračnice, nosilci, bakrena žica, kemične snovi itd.). Druga skupina pa pride na svetski trg s posredovanjem trgovca (n. pr. kožuhovina, vina, čaj itd.). V teh panogah ne obstoji nobena borzna trgovina in se tudi ne more govoriti o enotni svetskotržni ceni radi zelo velikih razlik v kvaliteti. Pomislimo samo na razlike v čaju. Velike čajno-importne tvrdke imajo svoje lastne pokuševalce čaja (»Teekoster«), Te omenjene dobrine se prodajajo in kupujejo po vsem svelu in imajo zaradi tega svetskotržno ceno, ali ona ni enotna (ne glede seveda na carino in prevoznino). Ona zelo variira, ravno zaradi velikih kvalitetnih razlik. Tako ceno za-moremo imenovati »nepravo ah nepristno svetskotržno ceno«.
»Pravo ali pristno svetskotržno ceno« pa imajo proizvodi, ki imajo gotove kvalitetne tipe ali z drugimi besedami, ki se dajo zastopati, tako da je kvaliteta že od vsega začetka jasno označena po predležečih vzorcih. Takih svetsko-tržnih predmetov s svojimi »standard-tipi« je vse polno (posebno iz tekstilne in kovinske branše, pa tudi iz področja agrarne produkcije).
V časih, ki še ne ležijo prav daleč za nami, se ni moglo govorili o kaki svetski ceni, temveč cena ene in iste dobrine je bila tudi v deželah, ki niso bile prav razdeljene, zelo različna. To je šlo tako daleč, da je bila cena ene in iste stvari celo v različnih mestih iste dežele zelo različna. Vzrok tej pojavi moramo iskati v pomanjkljivih transportnih sredstvih, posebno pa v nedostatku možnosti hitrega priobčevanja sporočil, ker je bil telegraf tedaj posebno po prekomorskih pokrajinah še nepoznan, oziroma šele v začelkih. Iz prekomorskih pokrajin pa do polaganja kablov sploh ni bilo mogoče dobiti poročil drugače kakor z ladjami, ki so pa seveda veliko bolj počasi vozile kot danes. Z izpopolnjenjem transportnih sredstev, osobito pa s prepreženjem kontinentov in oceanov z mrežo telegrafov in kablov so se dežele zbližale. Cene ameriških svetskotržnih predmetov se javijo v najhitrejšem času na evropske borze in vplivajo tukaj na ceno (n. pr. na žito).
Akoravno imajo svetskotržne dobrine tendenco, da se v ceni kolikor mogoče izenačijo, igrajo vendar, ob sebi umevno, transportni in zavarovalni stroški pri cenah svetskotržnih dobrin važno in pomembno vlogo z ozirom na oddaljenost proizvajajoče in trošeče zemlje, posebno pa z ozirom na večjo ali manjšo važnost pota, ki ga morajo te dobrine izvršiti, da dospejo na svoj cilj. Iz leh in nekaterih drugih vzrokov (o katerih bo pozneje govora) navzlic tendenci po enotni svetskotržni ceni poglavitnih svetskotržnih dobrin cene teh dobrin na različnih borzah različno notirajo.
Umevno je, da bo cena žita v Chicagu nižja kakor pa v Londonu, ker pride v poštev železnižki prevoz od Chicaga do New Vorka (ali kake druge luke) in morska vožnja od New Vorka do Londona ter zavarovalnina.
Kakor poprej omenjeno, je postanek svetskega trga rezultat najnovejšega razvoja svetskega gospodarstva, posebno pa prometne tehnike, počenši v približno petdesetih letih preteklega stoletja. Svetski trg predpostavlja, da zamorejo različne dežele ponuditi svoje proizvode za približno enako ceno na neki gotovi točki sveta. Ta cena pa je zopet
odvisna ne samo od približno enakih produkcijskih stroškov, temveč pred vsem od prevoznih stroškov v različne dežele. Kajti šele višina teh prevoznih stroškov omogoča deželam, ki delajo pod približno enakimi produkcijskimi pogoji, ki so pa zaradi velikih oddaljenosti ločene od potrošačev, da morejo z drugimi konkurirati.	(Dalje prihodnjič)
Jan Zbiral:
Iz zgodovine ljubljanskega trgovstva
(Nadaljevanje)
V	svojih črticah iz zgodovine ljubljanskega in hkratu ostalega trgovstva po slovenskih in sosednjih deželah smo dospeli do 17. veka. Življenje takratnega našega trgovca, tesno zvezano z neprestanimi državnimi, političnimi, celo verskimi boji, je bilo skoraj neprestano združeno z ljuto borbo za obstoj in napredek. Trgovski stan je bil vzlic raznim vladarskim patentom nezaščiten, konkurenca med poklicnimi in kmetiškimi trgovci je zaradi nasprotja interesov meščanov in plemičev postajala vedno neznosnejša. Zmeraj iznovega so se pritoževali praviti trgovci, zmeraj iznovega se je natančno določalo, s čim sme trgovati kmet oziroma plemič, a anarhija je obstojala nadalje, ker je bila ko^ listna — vladarjem in njihovim kreaturam.
V	generalijah z dne 23. decembra 1601 je določil deželni knez, da imajo meščanski trgovci pravico tržiti z vinom, železom, sedli, žeblji, podkovami, suknom, platnom, sukancem, kožuhovino, kramarsko robo, z dišavjem in špecerijo, z ustrojenimi kožami in usnjem, s klobuki in čepicami, z noži vseh velikosti, s svilo, oljem in medom, z bakrom, medenino, svincem, činom, pavolo in pavolnaiimi izdelki, puškami in sploh orožjem, zlatnino in srebrnino, živim srebrom, cinobrom, dragulji, smokvami, rižem, solitarjem, voskom, žveplom, steklom, galunom, rožiči in mandlji, milom in vinskim kamnom.
Kmetje pa naj trgujejo z žitom, lesom za zgradbe m drvmi, z deskami, z živino, perjadjo, jajci, ribami, raki, z domačim platnom in domačim suknom, zeljem, mlekom, sirom, surovim maslom, z ogljem, obroči, rešeti in siti, domačimi plahtami in koci, s sadjem, prekajeno svinjino, salom in slanino, s češnjem in čebulo, z domačim vinom in soljo, zamenjano za vino in domače pridelke, s solitarjem, železom, pridobljenim z zameno, ter sploh z vsemi pridelki domačih poljan in gozdov ali z izdelki domače, hišne obrti. Prekupavati je smel edino pravi meščanski trgovec, ne pa kmet. Prepovedano blago so smeli kmetu pravi trgovci zapleniti. Polovica zaplenjene robe je pripadala državi, polovica pa zaplenjevalcu ali ovaditelju. Tudi gosposki, ki bi postopala mlačno, je bita zagrožena kazen.
Ljubljansko trgovstvo je tedaj poprijelo inicijativo za složno postopanje vseh mest in trgov na deželi proti kmetiškim in plemiškim kazi-trgovcem. Z okrožnico so povabili vse zunanje prave trgovce na skupno zborovanje dne 2. septembra 1602 v Ljubljano s pripombo, da se s trgovsko samoobrambo docela strinjata ljubljanski vicedom in ljubljanski magistrat. Na shodu se bo razpravljalo, kako zadušiti kmetiško trgovstvo, kajti tudi vicedom hoče pomagati mestom in trgom.
Na ljubljanski trgovski shod so dospeli trgovci iz Kranja, Kamnika, Radovljice, Metlike, Kostanjevice in Krškega. Posvetovanje se je vršilo na magistratu in je shod sprejel predloženo pritožbo na nadvojvodo v Gradcu. V svoji pritožbi so povdarjali naši trgovci, da se plemstvo za vse prepovedi in ukaze nadvojvod in cesarja prav nič ne zmeni, da pokupuje vse domače pridelke in dovoljuje celo tujim trgovcem iz Gorice, Trsta, Reke, iz rimske marke in z benečanskega trgovati, kupovati in odvažati. Kmetje prodajajo žilo i. dr. tujim trgovcem, tako da )e star pšenice od 4 gld 10 kr. že skočil na 7 gld 50 kr. Na mestnem trgu je videti le še redkokdaj kmeta z žitom, a kdor pride, ga drži tako visoko v ceni, da ga meščan ne more kupiti. Ker gre malone vse žilo na Reko in na beneško ter sta Koroška in Štajerska zaprli ceste s Kranjskega, se je naravnost bati, da nastane po mestih in trgih lakota, zakaj menda vse graščinske žitnice so izpraznjene.
Uspeh ni izostal: nadvojvodu je 23. decembra 1602 ponovil svoj odlok z istega dne 1601. 1. Tedaj so postali Ljubljančanje energični in so se zatekli k samopomoči: začeli so izvrševali z dvema patentoma jim dovoljene konfiskacije. L. 1603 so zaplenili robo litijskim trgovcem, ker niso bili meščanje; nekemu Kamničanu, ki ni imel dovolj izkazanega meščanstva, so ustavili robo v Vipavi in jo držali v zapori, dokler ni kamniški mestni sodnik potrdil, da je trgovec resnično meščan; takisto so storiti nekemu trgovcu iz Kamne Gorice, ki je bil na poti z železnino v Krško in celo velefužinarji buccelliniji V Železnikih so imeli otepanja z Ljubljančani itd.
Dne 20. februarja 1609 so prejeli Ljubljančanje dovoljenje, da za-pode iz mesta vse krošnjarje, ki so smeli prihajati v Ljubljano le ob sejemskih dneh. Nadvojvoda je 23. aprila 1609 ta svoj ukaz ponovil izrečno proti tržaškim in vsem, v Ljubljani ne stalno prebivajočim kramarjem, krošnjarjem in trgovcem, ki niso meščanje. Ti niso smeli nobenega kakršnegakoli blaga prodajati niti na drobno niti na debelo, izvzemši ob velikih ali malih sejmih. Toda tudi ob sejmih so morali v Ljubljano do-peljano ali prinešeno ali pritovorjeno robo dati tri dni najprej meščanom na razpolago in nakup, potem šele so smeti svojo robo prodajati tudi tujcem in nemeščanom. V Ljubljani pa so smeli ostati le osem dni ter nato tudi z neprodano robo odriniti. S tujimi veletržci pa niso smeli sklepati tuji trgovci in kramarji v Ljubljani nikakih pogodb,.
A niti zagovorniki kmetiškega trgovstva niso mirovali ter so se branili proti predpravicam mestnega trgovca. In ne brez uspeha. L. 1604 je Ferdinand 11. določil, da se ne sme ovirati trgovcev z železnino, ako so že v prejšnjih časih trgovali z železom, žeblji in drugo železno robo. in 1. 1609 je vicedom opozoril prave trgovce, da v policijskem redu železo ni izvzeto ter se torej sme ž njim trgovati.
Tako so se delale v jedva pridobljenih trgovskih pravicah zopet nove luknje, izjeme, ki so demoralizirale. Ljubljanski trgovci so ugovarjali in so 1612. leta poslali celo deputacijo v Gradec na vlado. Značilno pa je, da je ljubljanski magistrat poslal nekemu uradniku v graški vladni pisarni lep kos platna, da bi se zavzel za želje ljubljanskega trgovstva.
Brez podkupovanja pač ni v tisti dobi nihče prišel do svoje pravice; mazati se je pa moralo vso lestvo od najnižje do najvišje prečke. To je bila draga borba in dolgotrajna procedura. Ker pa so podkupovali sluge, uradnike, prve svetovalce in končno vladarja samega z desne in
z leve, odspredaj in zadaj, sorodnike, prijatelje, žene in otroke vplivnežev, so imeli pač vsi — od »pucfleka« do kronanca — vedno imenitno »zarado«. Tako je trgovce pač vsak dekret in vsak patent veljal vedno iznova težke denarje.
L. 1618 spočetka januarja je dospel od Ferdinanda 11. nov dekret v Ljubljano, s katerim je ukazal deželni gosposki, da je s kmetiškimi trgovci prepovedane robe postopati kakor s kontrabandarji. Takih »tihotapcev« je bilo izredno veliko število iz Cerkelj, Ljubljane, Kamnika, Škofje Loke in z Dolenjskega; prinašali so svojo robo na male sejme, napravljali nove sejme in trgovali celo v Linz ter močno škodovali ljubljanski, z Linzem zvezani trgovini in obrti.	(Dalje prihodnjič)
Peter Silec:
Dva trgovska sotrudnika
Delavcev, pomočnikov in vajencev najde trgovec zmerom lahko, kolikor le hoče, toda vodilni duhovi so še vedno redki kakor demanti. Ako išče trgovec prvovrstno moč, odlično po sposobnosti, vsega zaupanja vredno po značaju in fizični vztrajnosti, je navadno v stiski in zadregi. Ponudnikov je mnogo, a ko jih rešeta, ne ostane v rešetu nazadnje prav nihče.
Kje so mladi ljudje, ki bi bili sposobni, inicijativno in preudarno sodelovati pri vodstvu trgovine, ki se urno vžive v novo podjetje, ki znajo zrelo, temeljito predelano misel jasno razložiti in jo izvršiti, na strokovna vprašanja logično in zanesljivo odgovarjati, o pogajanjih točno in gladko poročali, svoje predloge podajati v analitično pregledni in jasno razdeljeni obliki, sestaviti v zapletenih primerih vendar prozorno bilanco, tujo bilanco naglo pregledati in ugotoviti njeno pravilnost, napisati pogodbo, ki je veljavna pred oblastjo po vsebini in formi ter od tujca predloženo pogodbo v vseh možnih posledicah pregledati?
Kje so taki mladi možje? Ali pa morda s tem zahtevamo preveč od bodočih samostojnih trgovcev?
Se so, a zelo redki; mnogo pa jih je, ki so ljubosumni na bolje plačane tovariše in ki nočejo razumeti, da se mora plačilo ravnati po uspehih, ne pa po letih ter da je še vedno veljavno načelo: Kdor nikoli več ne slori, kakor zasluži, ne bo nikoli več zaslužil, kakor bo storil. In kdor dela le v neprestani misli na zaslužek, ne bo nikoli dober, uva-ževan delavec.
Paul Lechler pripoveduje v svoji knjigi »Geschaftserfolg und Lebens-erfolg« sledečo anekdoto iz resničnega trgovskega življenja:
»Dva mlada trgovska pomočnika sta bila sprejeta istega dne v isti trgovini za enako plačo. Ali pa je tako tudi ostalo? Ne, kajti eden — recimo mu A — je napredoval v plači naglo navzgor, drugi, D, pa je ostal v svoji prvotni skromni poziciji. Seveda je postal E> za to nezadovoljen, a žal, ne sam s seboj, nego s šefom, ki je bil po njegovem mnenju krivičen. Nekega dne se je pritožil. Šef ga je mirno poslušal in izjavil, da mu rad razloži, zakaj mora imeti A večjo, a B manjšo plačo.
»Gospod B«, mu je rekel, »prosim, pojdite na trg in pozvedite, kaj bi nas lahko zanimalo!«
B je odšel in se kmalu vrnil s poročilom, da je na Irgu le en voznik z vozom rži.
»Koliko?« je vprašal šef. B pa je zopet pograbil klobuk, tekel na trg ter se urno vrnil s poročilom: »Štirideset vreč!«
»Po čem?«
B je tekel še tretjič na trg in prinesel končno popolno informacijo.
»No«, je dejal šef svojemu B, »zdaj se pa tukajle lepo odpočite in ue govorite nobene besede, a dobro poslušajte!« In šef je poklical A ter mu je velel: »Prosim, pojdite na trg in pozvedite, kaj bi nas lahko zanimalo!«
A se je zamudil dalje časa, a ko se je vrnil, je poročal: »Na trgu stoji kmet z vozom, na katerem ima 40 vreč rži po toliko in toliko, a se bržčas zadovolji tudi z nižjo ceno, ker ni kupcev. Rž je prvovrstno blago: evo vzorec! Kmet pa ima tudi pet vreč najlepšega ovsa, ki je zelo ceno, in evo tudi vzorec!« Ker je pravil domači skladiščnik, da mu ovsa kmalu zmanjka, svetuje A kupčijo takoj skleniti; zato je povabil kmeta kar s seboj...
Šef je stopil k B in ga vprašal tiho:
»Ali sle slišali? — Ali zdaj razumete, zakaj ima A večjo plačo kakor vi?«
Molče je odšel B iz pisarne in nedolgo nato tudi sploh iz te trgovine ...«
Iz te anekdote je pač vsakomur takoj jasno, da je bil B nesposoben, a A sposoben mlad trgovec, ki je lahko kmalu postal samosvoj vodja trgovine.
A zakaj je bil med njima tak razloček? — Nič se ne motim, ako trdim sledeče:
B je bil ljubitelj rednega uživanja alkohola in nobena noč mu ni minila, ne da bi poselil najprej gostilno in nato še kavarno. Brez alkohola, vina ali žganja, kvart in hrupnega prepiranja si lepe in vesele družbe sploh ni mogel misliti, zakaj dobre volje je mogel biti le, kadar je bil nekoliko ali zelo alkoholiziran. Tako je imel B vsako jutro težko glavo ali celo hudega mačka. In bil je čmeren, nervozen, raztresen. Nikoli ni utegnil citati knjige in v novinah je z naglico iskal le senzačnih novic. Ako je bil brez denarja, je šel slabe volje spat in se je še v sanjah togoti! na »krivični« svet, ki ga zatira in prezira ter zapostavlja za tovarišem, ki ni nič boljši, nič pametnejši, nič starejši, a »ima le prokleto srečo, da se je šefu vsedel v srce«. Tak je bil pač B.
A pa je bil mladenič čisto drugačne vrste. Držal se je gesla: Z vsem sem lahko zadovoljen, le s seboj nikoli! In zato se je učil in vzgajal sam neprestano.
Življenje zahteva od vsakogar, ki hoče napredovati, ne le dobrega dela, nego tudi dobrega značaja, dobre omike in olike, takta in manir ter različnih vrlin, ki nas delajo v družbi simpatične.
A se je brez dvoma zavedal, da so taktno nastopanje, uljudnost in uslužnost priporočilna pisma, ki si jih človek lahko napiše sam in ki so vedno in povsod tako močna, da odpirajo celo zapečatene duri. Prijaznost se vedno obrestuje, zakaj roka roko umiva in uslužnost rodi vedno usluge. In A je bil pač tudi hvaležen človek, zato vsakomur prijeten ter je imel povsod prijatelje. V krčme sploh ni zahajal, ako ni mo-
ral zaradi poklica, a pazil se je, da ni pil nikoli preko mere. Tem več pa je zahajal v knjižnice, si izposojal poučne, strokovne in zabavne knjige ter jih čital. In čital je vsak dan novine, domače in tuje, ter se zanimal predvsem za gospodarska poročila, vesti z borze in raznih tržišč. V družbi je bil izbirčen ter je stremel vedno za tem, da je prihajal med ljudi, ki so bili uglednejši in izobraženejši: hotel je izkoristiti tudi svoj svobodni čas s tem, da je poslušal modrejše in izkušenejše od samega sebe. Svoje mnenje je izrekal vedno odločno, a nikoli sirovo in brezobzirno. Zavedal se je, da je mlad in da ima vsaka reč več strani, več lic ter da so okusi in nazori različni. Tako je bil previden v svojih trditvah, a molčeč glede slabosti drugih. Kjer se je opravljalo in načeloma zabavljalo, tam ni obsedel, nego je čim prej izginil. V vsakem položaju je izkušal ostati miren in si je pomagal rajši s šaljivko, nego bi poslal osoren ali celo grob.
Rad je bil vesel, a zahajal je le v družbo, kjer je pridobival na kulturi in civilizaciji, kjer se ni mlatila le prazna slama in kjer je vladal vedno dostojen ton. Tako je prihajal v službo vedno prespan in trezen, o pravem času in je ni zapuščal, dokler ni dela dovršil. Zakaj delo ga je veselilo in dosežen uspeh mu je bilo najlepše plačilo. Bil je pri delu natančen, veslen, točen ter je delal rajši počasi in dobro, nego urno, a zanikamo in površno. V pogovoru je bil skrajno resnicoljuben; nko na vprašanje ni znal odgovoriti takoj, si je izgovoril čas, da reč premisli in prouči. Rajši pa je povedal sebi in šefu neprijetnost, nego bi bil lagal.
In bil je brez domišljavosti, stremeč vedno za onimi, ki so bili boljši, izurjenejši, daljevidnejši. Stremeč neprestano višje, je zaupal vase in v svojo sposobnost ter bil prepričan, da sta marljivost in poštenost edina pot, ki dovede vsakogar do prave sreče.
Tak je bil pač sotrudnik A. In ako govorimo še vsplošnem, moramo reči;
Nihče ni bolj dolžan, da s svojim denarjem dobro gospodari, da vzdržuje ravnotežje med prejemki in izdatki, kakor trgovski uslužbenec Trgovski sotrudnik, ki »ne izhaja« ali ki ima celo dolgove, je nemogoč, zaupanja nevreden človek. Kdor jemlje predujme, je navadno kmalu pri kraju s svojim kreditom. Seveda se tudi najbolj ekonomičnemu, preudarno Sledljivemu človeku zgodi, da nenadoma zaide v denarno stisko. Toda tak primer je le slučajen in popolnoma izjemen: bolezen, smrt, nesreča ... Kdor pa jemlje predujme le zato, ker ne zna živeti z. računom, ker vsak mesec ponesreči pri igri, v krčmi ali na zabavišču, mora kmalu viseti le na pumpih. Večna skrb mu vklepa vse druge misli ter mu ubija zanimanje za poklic. Raztresen je, površen, zanikam, in gospodar ima le jezo ž njim. Kdor z lastnim imetkom ne zna gospodariti, ne uživa zaupanja, da ne dela hotoma škode podjetju in da bo prej ali pozneje rad ali nerad nepošten.
Le tisli mladi sotrudnik, ki si zna pritrgovati in se zna odrekati, poslane dober, soliden trgovec, ki bo izlahka našel povsod kredit, odprte blagajne in odprla skladišča ter dejansko podporo na vseh straneh.
Carnegie, ameriški multimilijonar, je nekoč dejal mladim trgovcem: »Zanesljiv znak bodočega trgovskega sodruga in milijonarja se kaže v tem, da njegovi dohodki vedno presegajo njegove izdatke. Slediti začenja že istega dne, ko začenja služiti, čisto vseeno je, koliko prištedi; važno pa je, da štedi kolikor more. Nalagajte prihranke vedno v do-
biokonosno reč; ni freba, da so to državni papirji. Toda nikoli ne igrajte s svojimi prihranki. Celo majhni prihranki postanejo temelj kreditu, čegar višina nas preseneti. Kapitalisti imajo v štedljivoga mladega moža vedno zaupanje. Za vsak stotak grenko prištedenega denarja vam posodi Mi-das, ki zmerom išče kompanjonov, vselej tisočake, za vsak tisočak petdeset tisočakov. Stari kapitalisti ne iščejo kapitala, nego moža, ki je dokazal, da ima sposobnost kapital ustvariti, moža, ki je v discipliniranju samega sebe znal kapital prištediti. čebelsko nabiranje izdaja bodočega milijonarja.«
Preden prosi soirudnik za izboljšanje plače, naj uvažuje šefov položaj in uspešnost podjetja. Ako dovoljuje šef poviške radovoljno in se dovolj zanima za sposobnosti in delo svojih pomočnikov, stori pomočnik pametneje, da počaka. Pri šefih trše dlani pa naj nastopi pomočnik s svojo željo mirno in dostojno ter sc ne izpozabljaj niti napram brezsrčnim skopuhom. Zakaj tudi takih je med trgovci. Ako pa niti najlepša manira ne izda, se naj pomočnik čim preje ozre po drugi službi.
Nepošteno je, jemati provizije od dobaviteljev trgovca /a usluge, ki so podjetju škodljive. Takozvane šmiraže podkopujejo trgovsko moralo, uničujejo zaupno razmerje med šefom in uslužbenci in so kaznive prav tako, kakor tatvina. Sprejemanje šmiraž pomenja najgrše zlorabljanje šefovega zaupanja, zakaj pomočnik, ki iz koristolovstva zavaja svojega gospodarja k neugodnim naročilom in nabavam, je izdajalec, ki ne zasluži nobenega pardona.
Sotrudnik na dopustu naj ne pozablja, da je še vedno odgovoren svojemu šefu; zato ne bo zlorabljal dopusta sebi, svojemu zdravju in svojemu delodajalcu na škodo in sramoto. Moder trgovski sotrudnik izkoristi dopust v okrepitev svojega telesa, svojih živcev, v osveženje svoje energije in v dvig svoje živtjenske radosti. Poišče si torej duhovito humorne in umetniške zabave, ki mu razširja duševno obzorje, ga popolni v izobrazbi in dobrem okusu, uživa lepo naravo, morski in gorski zrak ter potuje odprtih oči in ušes: tu najde novo dekoracijo, tam novo idejo, s katero se bo doma lahko postavil. Kdor prekorači svoj dopust, je brezvesten proti svoji tvrdki in tovarišem ter ne zasluži nobene obzirnosti.
Da obleka dela človeka, velja predvsem za trgovca. Umazan, slabo, neokusno oblečen, telesno ne dovolj negovan trgovski sotrudnik je odjemalcem zoprn in šefu vedno le škodljiv. Kdor se oblači čedno in čisto, pa upravičeno vzbuja prepričanje, da je tudi v svojem delu čeden in korekten. Trgovski sotrudnik naj ne bo niti suženj mode, niti naj ne bo zastarel in zato smešen v svoji noši. Kdor je moder, ne bo maral biti niti prvi, ki se oblači po najnovejši modi, niti ne bo hotel biti zadnji, ki se oklepa še stare mode. Pazil pa bo predvsem na svoje perilo in ne bo hotel štediti pri perici. Obutev mu bo vedno udobna in čedna, kajti raz-hojene pete in nezlikani čevlji izzivajo pri vsakomur vtisk zanemarjenosti in nesnažnosti. Skrbno umit in obrit moški, ki si vsak dan goji nohtove na rokah in nogah, ki se umiva in koplje, je simpatičen odjemalcem, dobaviteljem in šefu.
So pa še razni telesni nedostatki, ki iih moder trgovski sotrudnik skrbno zakriva ali odstranja: škrbasti, črni zobje, poteče se noge, slaba sapa, ozebljine na rokah in nogah, potne mrzle roke in še marsikaj. Za vse se najde zdravnika in zdravila.
In izraz obraza naj bo trgovskemu sotrudniku vedno prijazen in ljubezniv, toda ne sladkoben in lopo se smehljajoč, nego mirno uslužen, zrcalo notranjega zadovoljstva in veselja do dela. Tak trgovec, mlad ali star, je tudi vedno simpatičen in privabljiv. Čim resneje deluje na svoji notranji izpopolnitvi, tem lepši in prikupnejši bo njegov nastop, tem jasnejši njegov pogled, tem ljubeznivejši in zmagovifejši njegov nasmeh. In ljudje se bodo poganjali za njegovo postrežbo, šef pa bo moral, hočeš nočeš moraš, priznati njegove uspehe ter mu prisoditi nagrado. Kdor se navadi logičnega razmišljanja in treznega presojanja, temeljitega opazovanja in raziskovanja vzrokov in posledic, ne bo imel nikoli topo raztresenega ali celo neumnega pogleda. Kdor vedno pošteno, odkrito in nesebično misli in deluje ter noče nikoli poznati zahrbtnosti, zlorabljanja tuje zaupljivosti in čmerne zavisti, bo izlahka vsakomur svobodno in prijazno gledal v oči. Povsod ga bodo spoštovali in cenili. In postani' trgovec, kakršnih je treba naši domovini in državi.
TO IN ONO
Davčna neenakost v naši državi
Po čemer že leta in leta teže naši prečanski kraji, se je sedaj zgodilo: Parlament se jc pričel resno baviti z izenačenjem davkov v vsej državi. Glavno načelo, ki ima prevevati vsako davčno zakonodajo, je: Enakopravnost vseh državljanov. Proti temu principu pa so naše vlade od prevrata sem v veliki meri grešile in povzročile med ljudstvom v pokrajinah, izčrpanih po krivičnem davčnem vijaku, silne vale ogorčenja, ki si daje duška predvsem v zadnjem času v mogočnih protestnih zborovanjih.
Na enem izmed takih zborovanj v Zagrebu je narodni poslanec dr. A. Pavelič iznesel nekaj številk, ki jasno pričajo o velikih davčnih krivicah z ozirom na razne dele naše kraljevine.
Po njegovih izvajanjih se v našem proračunu prikriva, koliko davkov plačajo posamezne pokrajine. To pač radi tega, da ni mogoče dognati, koliko davka plača Srbijo in koliko ostali kraji ter v kakem razmerju in v če-guvo korist se izdaja denar. Od leta 1019—1026 je plačala Srbija s Crno goro 2272% neposrednega davka, ostale pokrajine pa 7V28%. Pri posrednih davkih pa je razmerje še ne-povoljnejše, kajti od njih odpade na Srbijo s Črno goro največ 20%, a na ostale 80%
Tako je plačala Srbija s Crno goro leta 1926 167 9% vsega prometnega
davka in 13'32% invalidskega davka, ostali kraji pa pri prvem 83‘81%, pri drugem pa 86'68%.
Po predlogu proračuna za I. 1928/29 znašajo neposredni davki 992 milijonov dinarjev. Od teh odpade na* Srbijo 248 milijonov, na ostale pokrajine pa 744 milijonov dinarjev.
Na trošarinah in taksah plača Srbija s Črno goro komaj 20%, ostali kraji pa 80%.
Srbija	Ostale po-
Din	krajine Din
Trošarina
Takse
Carine
162,600.000
211.036.000
311.722.000
650.400.000
844.144.000
1.276,828.000
Na raznih monopolih plača Srbija s Crno goro največ 25%, ostalo trpe prečanski kraji.
Skupno plača Srbija s Crno goro na neposrednih davkih, trošarinah, taksah, carinah in monopolskih taksah približno 1132 milijonov dinarjev ali 2178%, ostali kraji pa 4112 milijonov dinarjev ali 88%. Po tem torej prispeva Srbija s Crno ogro v državno blagajno eno četrtino vseh dajatev, druge pokrajine pa tri četrtine!
Nato je dr. Pavelič obravnaval še proračune posameznih ministrstev in ugotovil pri vseh isto nesorazmerje glede bremen, odnosno glede participiranja na investicijah. Tako izkazuje n. pr. proračun ministrstva javnih del za potrebe Srbije in Crne gore 82'36%, za ostale pokrajine pa samo 17'64%. Pavnotako ne predvideva državni pro-
račun ničesar za mesto Zagreb, pač pa nudi lieogradu 10 milijonov dinarjev.
Iz navedenih podatkov je jasno razvidno, kako nujno potrebno je, da se strnejo vse stranke in vsi gospodarski krogi, ki jim je pri srcu ekonomski razmah in procvit naše domovine, v enotno falango ter rešijo najvitalnejše vprašanje našega obstoja: izenačenje davkov. Kajti zavedati se moramo zgodovinskega dejstva, da so doživele že mnoge države težke in pogubonosne pretresljaje radi krivične in neznosne davčne politike!
Konkurzi v letu 192/
jugoslovansko društvo za zaščito upnikov v Zagrebu je izdalo statistiko
konkurzov v toku	1. 1927. Po	njej sc
je gibalo število	konkurzov v	1. 1926
in 1927 v sledečih	mejah:	
	1926	1927
januar	61	79
februar	48	121
marec	103	149
april	77	77
maj	52	102
iunij	84	77
julij	72	80
avgust	51	57
september	55	83
oktober	70	84
november	73	/1
december	86	74
skupaj .	832	1054
Iz navedenih številk je razvidno, da je bilo v 1. 192/ 222 ali 26% konkurzov več, ko v prejšnjem.
Do 26. decembra 1927 je bilo registriranih točno 1044 konkurzov (računa pa se, da se je število do konca leta povečalo še za 10). l^o pokrajinah je razdelitev konkurzov sledeča:
1926	1927
Srbija in	Črna gora	456	709
Hrvatska	in Slavonija	115	113
Slovenija	in Dalmacija	95	102
Vojvodina	124	89
Bosna in	Hercegovina	42	31
Iz tega nam je jasno, da vlada naj-slabša gospodarska situacija v Srbiji in Črni gori, kjer so konkurzi narastli za 35'68% napram I. 1926.
1.
2.
3.
4.
5.
6. 7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.
7% invest. posojilo z. leta 1921 Din 4% posojilo z 1921 Din 8% Blerovo pos. dol. '/% Blerovo pos. dol. T'A% boni za odkup orijent. žel. fr. 2'A% vojna škoda Din 5% zunanje posojilo z leta 1924 fr. Dolg Angliji funtov Voj. dolg Angliji funtov Voj. dolg Ameriki dol. Dolgovi po sporazumu v Innsbrucku dol. Predvojni dolgovi kraljevine Srbije fr. 5% londonsko posojilo	funtov
Predujmi bank z leta 1913	fr.
Avtonomni dolgovi Din Dolg Nar. banki Din Viseči dolg	Din
Vojni dolg Franciji fr.
196.050.000
125.390.000
15.250.000
30.000.	000
119,977.264
4.202,606.000
200,000.000
2,068.843
25,591.428
26.450.000
23,332.614
785,109.500
216.340
9,600.936
94.000.	000 4.069,019.907 1.200,000.000 1.897,296.240
Mednarodna bančna ustanovitev v Jugoslaviji
Wiencr Bankverein, Bangue Belge pour I' Etranger, Briisscl, in Basler Handelsbank, Basel, so prejele skupaj z odličnimi osebnostmi jugoslovanskega gospodarskega življenja koncesijo, da ustanove novo banko »Obče jugoslovansko bančno udruženje« in sicer kot akcijsko družbo (Allgemeiner Ju-goslawischer Bankverein, A. G.). Akcijski kapital novega institutu bo znašal 400 milijonov dinarjev, od katerega bodo pri konstituiranju, predvidenem v početku februarju, naprej emitirali 100 milijonov dinarjev, tako da bo pričel zavod svoje življenje z vplačanim kapitalom 100 milijonov dinarjev in / rezervami v znesku 25 milijonov dinarjev. Nova jugoslovanska velika banka bo nadaljevala zaenkrat predvsem posle beograjske in zagrebške podružnic« Wiener Bankverema, polagoma pa se bo plasirala tudi v drugih pomembnih jugoslovanskih mestih. Nastala na ici na. podlagi paralelnih inteneij Wienei Bankverema, Duna), dulje z njim v ozkih stikih stoječe Societe Generale de Belgigue, Briisscl, in Basler ll.in-delsbanke, Basel.
Dolgovi naše države Po podatkih dr. Dušana Mišiča v božični številki beograjskega »Vremena« znašajo celokupni dolgovi naše kraljevine na podlagi kurzov z dne I. decembra 1927 približno 31 milijard dinarjev. Sestoje pa se iz sledečih:
Poslabšanje konjunkture v Ameriki Konjunkturni položaj v Zedinjenih državah kaže v letu 1927 napram prejšnjemu letu precej spremenjeno obliko. Po večletni perijodi naraščajoče konjunkture z vedno večjim proizvodnim in odjemnim volumenom je možno v
letu 1927 prvič zopet zaznamovati v vseh panogah ameriškega gospodarstva znatno mlačnost. Produkcija dobrin je občutno padla, odjemne prilike so se poslabšale, konkurenca pa poostrila. In tako je popolnoma v skladu z občim gospodarskim razvojem, ako podjetniški duh ni kazal in našel onega udejstvovanja, kakor prejšnja leta. Vsote glavnic, ki so se investirale v novih podjetjih, so padle v primeri z letom 1926 na več ko polovico, kljub temu, da je bilo na razpolago dovoli kapitala. Gospodarski razvoj Zedinjenih držav v letu 1927 napram prejšnjemu letu nam kaže sledeča tabela, ki vsebuje nekatere važne gospodarske številke za prvih 11 mesecev:
Od januarja do novembra:
	1927	1926
Produkcija mehkega	v milijonih ton	
premoga	4787	520 6
Produkcija antracita Produkcija sirovega	747	770
železa Produkcija sirovega	33'5	360
jekla Produkcija avtomobi-	39'9	43'6
lov, 1000 komadov Konzum bombaža,	3.3000	4.0560
1000 bal	8.7070	7.519'0
	v milijonih dol.	
Naročila žel. vozov	48'4	49'5
Število konkurzov	18.451'0	18.0450
Konkurzi in obveznosti	5997	563'3
Nove ustanovitve	4.3690	10.0960
Uvoz blaga	3.8530	4.072 0
Izvoz blaga	4.458'0	4.3450
Uvoz zlata	196 7	196'5
Izvoz zlata	123'6	108'5
Izplačila dividend	1.8700	1.5690
Irmisije kapitalu	6.9890	5.300-0
Posojila mešetarjem	4.092-0	3.1290
Borzni promet Industrijski akcijski in-	3.0450	2.7180
deks	193’6	158 4
Indeks železniških akni I40'1 Indeks v veliki trgo-		1177
vini	1307	I4I'4
Splošno poslabšanje poslovnega položaja ie sicer nekoliko zaustavilo likvidnost denarnega in kapitalnega trga, vendar ie slednja predvsem v velikem obsegu koristila špekulaciji, kakor pričajo številke za borzni promet in jak dvig akcijskih kurzov.
Zakonita stabilizacija lire
V prvi polovici leta 1926 je pričela italijanska lira rapidno padati in je dosegla v mesecu avgustu svoj najnižji nivo. Naslednje mesece pa se je dvi-
gala in v mesecu maju 1927 zaznamovala svojo relativno stabilizacijo. V zadnjem času se je njen kurz ustalil na nivoju 18'2—18'5 lir za dolar, nova zakonita pariteta 19 lir za I dolar (92'45 lir za 1 angleški funt) pa je izbrana nekoliko nižje.
Borbo proti padanju lire je vodil sam Mussolini z vso energijo s pomočjo ameriških kreditov in repatriiranega italijanskega kapitala.
Kot pripravo za valutno reformo pa je smatrati ureditev novčarstva, ki je bila izvedena že leta 1926, in konsolidacija državnih dolgov.
Italija ima danes samo eno emisijsko banko. Obtok novčanic se jo zmanjša! za polovico (1 milijardo) in sc zamenjal s kovanim novcem. Državni dolg pri Banci d’ Italia se je znižal od 6729 na 5225 milijonov, v nadaljnjih osmih letnih obrokih pa bo popolnoma vrnjen. Ravnotako se je znatno zmanjšal dolg »Consorzio Valori Industriali.«
Stanje banke se je v veliki meri izboljšalo, kar priča sledeči izkaz:
20. avg. 20. okt.
1926	1927
v milijonih lir Rezerve zlata in deviz 1.947-3	1.901T
Državni dolg Menice
Račun Consorzija Razna aktiva Obtok novčanic
6.729’4	4.027 14
5.921'4	4.289'68
3.381'08 2.34T97 3.529'9	12.256-02
17.093'9	17.733'2
Najvažnejše so spremembe v zmanjšanju državnega dolga za 2002 milijonov, dolga za sanacijo za 1040 milijonov, povišanje zaloge zlata in deviz za 954 milijonov, razna aktiva za 8700 milijonov, med katera je gotovo šteti tudi večje zaloge deviz.
Drug važen problem, ki je istotako uspel, je bilo konsolidiranje državnih dolgov.
Ves notranji dolg je znašal 30. junija 1926 91'3 milijard lir, ki od njega odpade na viseči dolg 27 0 milijard. Dne 30. junija 1927 pa je štel ta dolg 90'3 milijard, od katerega je odpadlo na viseči dolg samo 5767 milijonov tako, da problem visečih dolgov ni več nevaren.
Mitro izvedena deflacija je povzročila nepovoljne posledice v gospodarskem življenju.. Nastopila je težka depresija, ki se je izrazila v veliki brezposelnosti, v velikem številu konkurzov in (poravnav) insolvenc, v zmanjšanem izvozu itd. V poslednjih mesecih pa se je položaj že bistveno izboljšal.
Vlada je podvzela vse mere, da j)ri-lagodi gospodarstvo novemu kurzu valute Indeks cen v trgovini na veliko je
padel od 69135 v avgustu 1926 na 483'88 v septembru 1927, to je za 30%. Trajalo bo pa še gotovo dalje časa, predno bo prekoračena deflacijska kriza in šele čas po stabilizaciji bo pokazal, katere ukrepe bo treba pod-vzeti, da se zajamči miren in uspešen razvoj celokupnega gospodarstva.
Izvedba stabilizacije se opira na inozemske kredite. Tako Banca d’ Italia predvsem na kredite 14 emisijskih bank v višini 75 milijonov dolarjev. Dalje bo nudila Italiji posojilo v znesku 50 milijonov dolarjev večja grupa inozemskih zasebnih bank pod vodstvom Morgana in s sodelovanjem Hambros Bank, N. W. Rotschild Sons i Baring Brs.
Raz te vidike je smatrati italijansko valutno reformo za zajamčeno in jo je le pozdraviti v interesu mirnega razvoja evropskega gospodarstva.
Ćaršija
V našem javnem in gospodarskem življenju se bolj in bolj udomačuje beseda »čaršija«. Ker se »Trgovačke Novine« ne bavijo s filološkimi razmotri-vanji, se ne bomo zadrževali dalje ob tej besedi turškega izvora, pač pa prehajamo na idejno stran pojma, ki je postal v naši državi silen, velik in močan. Kadar se omeni beseda čaršija, tedaj se vulgarno misli na en del beograjske trgovske četrti. Toda to je pogrešno. Pojem čaršije je mnogo večji, pomembnejši in usodepolnejši.
Čaršijo so stvorih svoječasno trgovci Cincari, ki so se nastanili v Zemunu in Beogradu kot posredniki ogromne trgovine med Levanio in zapadom. Ta cincarska čaršija ni imela drugih želja kot delati in zaslužiti (raditi i zaraditi). Bila je to ambicija pridobivanja kapitala, ki je največ nastajal iz tihotapstva. Tihotapilo se je vse, kar je prišlo pod roke, posebno pa je postala trgovina z orožjem in njega tajno prenašanje v Turčijo izvor marsikaterega bogastva. Cincari niso izbirali sredstev za dosego svojih ciljev, zato pa so svoje grehe in svoje duše odkupovali z bogatimi darili cerkvam in verskim ustanovam, zapuščajoči cela premoženja v dobrodelne in kasneje v sibske narodne svrhe, kajti cincarske rodbine so izumrle večinoma že v tretjem ali četrtem kolenu. Cincarska čaršija torej ni imela druge draži, kot trgovsko gospodarsko. Čaršija je predstavljala pridobivanje in bogastvo. Tekom časa je dobila čaršija drug obraz in druga stremljenja. Postala je radi svojega denarja in mednarodnega položaja sčasoma faktor javnega življe-
nja ter se je naravno vpletla tudi v politiko. Znaten del srbskih politikov izvira iz direktnega potomstva Cinca-rov in Grkov in se jasno odraža to poreklo v vsem njihovem javnem delu. Neskrupuloznost v pridobivanju, govorjenje protivno mišljenju, neskrupu-loz.no laganje, izrabljanje vseh zvez potom svakinj in drugih ženskih bitij, ic karakteristično za pojmovanje in mentaliteto teh ljudi, ki so dali beograjski čaršiji obeležje neke vrste orientalske »kamarile«. Nobeno sredstvo, kot v prošlosti, jim ni toliko slabo ali manjvredno, da ga ne bi uporabljali za dosezanje svojih ciljev. V tem stremljenju je vsa čaršija brez izjeme solidarna. Sicer ima katerikrat medsebojna razračunavanja, toda pri pridobivanju bodisi materijalnih dobrin, bodisi socijalnih in političnih pozicij je čaršija složna do skrajnosti.
To se je najbolje pokazalo prošle dni. Gospodarstvo Hrvatske in Slavonije, posebno pa gospodarski krogi Zagreba, med katerimi igra ravno trgovski stalež najvažnejšo vlogo glede plačevanja davka, so manifestirali prvič na dosedaj neobičajen način proti nepravičnim, neznosnim in škodljivim davkom. Čaršija je ostala gluha za protest Hrvatske in Slavonije in je celo preko svojih zvez naročila beograjskemu tisku, ki je ves v njenih rokah, da čisto enostavno z molkom preide manifestacije.
Čaršija ve, kaj dela. Ona ve, da gre vsak onstran Donave, Save in Drine mani vplačani davčni dinar v njeno škodo. Kajti čaršija ima svoje roke že od prevrata sem v blagajnah državnih financ. Čaršija se neposredno in posredno okorišča z državnimi dobrinami in mukami naroda. Ne le to. Čaršija z vsakim svojim korakom, s svojim delom in metodami uničuje kredit države. Beograjska čaršija je prevarila za mili-lone angleške trgovce, ki so ji kreditirali robo. In kaj vidimo..sedaj? Naš minister financ potuje po Evropi in išče posojila, ali mesto posojila dobiva odgovor: izvolite, gospod minister, spomniti beograjsko čaršijo, da najprvo uredi svoje obveznosti iz vojne in povojne ' dobe, ker želi Anglež najprej čiste račune — kot tudi mi prečani.
Dejstvo je, da v tej ubogi državi ne vlada niti vlada, niti parlament, nego čaršija preko svojih načelnikov v ministrstvih. In čim zapazimo to dejstvo, moramo spoznati, da je treba proti tej čaršiji stvoriti v naših prečanskih krajih protiutež, našo čaršijo, ki se mora navaditi neskrupuloznosti in sc otresti
gosposkih form občevanja z onimi, katerim se mora argumentirati z argumentom, pred katerim padejo vedno na kolena. A ta argument so njih lastne metode. Spoznati moramo, da tam kjer se pleše »vranjanka«, ni na mestu valček ali čarlston.
Poslednje manifestacije naše privrede so dokaz njene solidarnosti. Ta solidarnost, ki se je manifestirala tako odločno m neustrašeno, sc mora gojili dalje, mora se izgraditi in izkoristiti.
Gospodarski krogi, in seveda med njimi tudi trgovski stan, morajo bili zastopani v mestnih občinah, oblastnih samoupravah in naravno tudi v narodni skupščini. Vprašanje gospodarskega sveta se odgaja le radi tega, ker ga pridobitniki doslej niso reklamirali na oni način, katerega Beograd razume. Privrednik! prečanskih krajev morajo sleči rokavice in nastopati tako, kot jim narekujejo edino njihovi interesi.
»Trgovačke Novine«
GOSPODARSKA
Privredno Tehnička Biblioteka v Beogradu je pod uredništvom Ante Tevža izdala drugo svojo knjigo pod naslovom
Problem veštačke nafte
(problem umetnega sintetskega petroleja),
ki jo je napisal naš rojak ing. Fran Podbrežnik s sodelovanjem ing. Schmi-deka.
Knjiga je pisana v ekavskem, Slovencem lahko umljivem narečju in v latinici, kar odgovarja enotni jugoslovanski tehnični literaturi.
Knjiga obsega 160 strani s slikami, tabelami, preračuni za inštalacije in fabrikacijo.
Celotno vprašanje umetnega petroleja (benzina) je v tej knjigi obdelano s stališča naše države, možnosti fabri-kacije iz naših sirovin (lesa, alkohola, oglja itd.).
Predgovor je napisal ing. Novak Popovič, šef laboratorija za unapredjenje industrije i zanatstva pri ministrstvu trgovine.
V knjigi je najprej opisana svetska ekstrakcija sirovega petroleja, metode eksploatacije in rafinacije, spreminjanje težkih petrolejskih olj s pomočjo krakinga ali katalize v lahek benzin.
V drugem poglavju opisujejo avtorji zamenjavo petrolejskega benzina v avtomobilskih motorjih in sicer najprej z. b e n z o 1 o m , ki se dobiva pri suhi destilaciji premoga. Dodani so tudi preračuni za eventualne inštalacije v naši državi.
Dalje je mogoče zamenjati benzin s špiritom in tudi z metilnim alkoholom, ki se dobiva iz lesa. Opisani so procesi, kako bi se mogel špirit, katerega danes dobivamo iz melas in škrobnih substanc, dobivati direktno iz. lesnih
KNJIŽEVNOST
odpadkov pri naših žagah. Pa tudi iz karbida bi nam bilo mogoče pridobivati špirit za automobilski promet.
Pri tovornih avtomobilih se da benzin nadomestiti z ogljem iz drv. V knjigi so opisani generatorji za avtomobile in racionalno dobivanje oglja v avtomatičnih premikajočih aparatih. Tak nov tip je izumil sam pisec ing. Fran Podbrežnik.
Benzin se da nadomestiti tudi z oljem iz smol, katere bi lahko dobivali iz naših borovih gozdov (posebno v Bosni in Črni gori), potem z naftalinom, ki se dobiva pri destilaciji gasa.
Sintetski benzin se dobiva tudi iz vodenega plina, ki nastaja pri gorenju premoga v prisotnosti vodene pare.
Vegetalna in animalna olja (kakor n. pr. laneno) se dajo tudi spremeniti v benzin. Petrolej bi se dal ekstrahirati tudi iz. naših bituminoznih škriljcev.
Še interesantnejši in obširnejši je sledeči del te knjige, kateri govori o premogu in o njegovem spreminjanju v benzin z destilacijo pri nizkih temperaturah ali pa po metodi hidro-genacije dr. Bergiusa. Avtorji svetujejo za naše prilike le destilacijo pri nizki temperaturi v specijalnih retortah, ker se na ta način dobiva ne le benzin, nego tudi polukoks, ki je pravzaprav umetni antracit. Pokazana je ogromna važnost takšnih inštalacij posebno za Slovenijo, kjer bi lahko naš premog z malo kalorično vrednostjo spreminjali v premog z. visoko kalorično vrednostjo in obenem dobivali benzin, — Opisano je tudi briketiranje našega premoga in vporaba destilacijskih plinov za mestno razsvetljavo in kurjavo. Tudi iz šote ljubljanskega bar-ia bi se dalo po mišljenju piscev dobivati benzin.
V zadnjem poglavju jc podana sinte-
/a tega celokupnega problema umetnega petroleja (benzina) in je opisana vso važnost benzina za našo državo v slučaju voine.
Knjiga velja 40 Din in se naroča pri Privredno Tehnički biblioteki v beo-gradu (Knez. Miletina ul. 70). Knjiga bo dobrodošla vsem interesiranim indu-
strijcem, trgovcem, pisarnam, državi, premogokopom, Narodni Odbrani in splošno vsem tistim, ki se interesirajo za sintetski petrolej, za avtomobilistiko in avijaeiio, ker je to prvo In edino kompletno delo te stroke v naši, o takorekoč tudi v svctski literaturi
R.
DRUŠTVENE VESTI
t ANTON RAVHEKAR
Nenadoma je segla kruta roka smrti v naše vrste. Dne 26. decembra 102/ je preminul ljubljeni trgovce Anton Ravhekar, vrli in požrtvovalni odbornik našega trgovskega diuštva »Merkur«. — Svojega vrlega in zavednega odbornika, ki se je marljivo udejstvoval v društvenem življenju, je spremil celokupni društveni odbor ter mnogo drugili članov na poslednji poti. V slovo mu je zapel društveni pevski zbor, prijatelji in društveni tovariši pa so mu poklonili sveže cvetje na prerani grob. Odvišen za cvetje nabrani denar, Din 830'—, pa se je v počaščenje pokojnikovega spomina dal društvenemu podpornemu skladu.
TRGOVSKI PLES V LJUBLJANI
Prireditveni odsek našega trgovskega društva Merkur je, kakor vsako leto, priredil tudi letos v soboto, dne 14. januarja 1928 v veliki dvorani hotela Union svoj tradicionalni trgovski ples. Nad vse pričakovanje odlično je ta priredite', uspela tudi letos. Dekoracije prostorov, organizacija, obisk in vse sploh je bilo sijajno in je dalo temu večeru toliko odličnosti, da more biti društvo s to pri-icditvijo v vsakem oziru zadovoljno. Merkurjev ples je torej ohranil v velikem tekmovanju predpustnih plesnih zabav, kakor vedno, mesto med prvimi.
Goste je sprejemal Merkurjev predsednik g. dr. Fran Windischer. To elitno prireditev so poselili odlični predstavniki oblasti in gospodarskih krogov. Med drugimi so bili navzoči veliki župan g. dr. F. Vodopivec, brigadni general gosp Vukovič, francoski konzul g. G. Richard, konzul češkoslovaške republike g. dr. F. Resi, avstrijski konzul g. dr. Pleinert, belgijski konzul g. M. Dular, predsednik Zbornice T. O. I. g. Jelačin, podpredsednik Zbornice T. O. I. g. Ogrin, predsednik društva denarnih zavodov gen. ravnatelj g. Tykač, predsednik velesejma gospod lionač, načelnik ljubljanskega gremija trgovcev g. Gregorc in številni drugi odlični zastopniki naše trgovine, obrti, industrije in denarstva.
Počastilo je prireditev, kar je treba zlasti pohvalno poudariti, tudi bratsko društvo Merkur iz. Zagreba, ki je bilo zastopano po častni deputaciji, kojo je vodil društveni predsednik g. Andrija Lovrič.
Ples sta otvorila podpredsednik društva g. I J. Kavčič z g. dr. firettl-Naglasovo, sledila sta uma načelnik ministrstva trgovine g. dr. Marn z g. Leskov-čevo, predsednik g. Jelačin ml. z g. dr. Windiseherjevo, predsednik g. dr. Wmdi-scher z g. Gogalovo in drugi.
Največja zahvala za vzorno organiziran aranžma gre predvsem požrtvovalnemu delovanju gg. članov prireditvenega odseka z g. Fabianijem na čelu, kot tudi vsem sodelujočim gg. odbornikom. Gmotni in moralni uspeh tega odličnega večera je plod njihove požrtvovalnosti.
Priznanje gre tudi vitemu društvenemu orkestru pod vodstvom gospoda Vilka Lampeta, ob kojega zvokih sc je prireditev razvila zelo živahno ter trajala
do ranega jutra.
Posebna zahvala bodi izrečena vsem onim plemenitim udeležencem, so v svoji trgovski zavednosti podprli idealna stremljenja našega društva
preplačili.	, ,	.	.,
Tajnik in b1 a g a|nik
ki
s
CENE OGLASOM: Za enkratno objavo za celo stran Din 400. za pol strani Din 200.— četrtinka strani Din 120.— In osminka strani Din 70. . Pri večkratni objavi se dovoli popust in sicer tri- do Šestkrat S odstotkov in Sest- do dvanajstkrat 10 odstotkov.