117
Nesreča v karvinskem premogovniku.
Minolo sobot-» se je pripetila velika nesreča v premogovniku nadvojvode Albrehta. To je druga velika nesreča v tem kraji, kajti dne 14. junija je v premogovniku grofa Larischa nad 200 ljudij zgubilo po jednaki nezgodi življenje.
Kaj je povod nesreči, ki se je pripetila v soboto zjutraj, se še ni dognalo in se najbrž tudi ne bode. Nekateri sodijo, da se je po neprevidnosti užgala kaka di-namitna patrona streljaču, ki jih je imel mnogo pri sebi. Našli so namreč njega vsega razmesarjenega in raztrgano torbo njegovo za patrone. Drugi, zlasti delavci pa trdijo, da se je užgal ob kaki svetilnici premogovski prah, katerega je polno po zraku in je nastala eksplozija. Vsled te eksplozije so se streljaču unele tudi patrone.
Nesreča je grozno velika. Triinpetdeset delavcev je mrtvih, od katerih dveh niso dobili iz jame, 3 so smrtno ranjeni, več jih je bolj ali manj težko poškodovanih.
Velika sreča je še, da v jami ni začelo goreti, kajti sicer bi gotovo nad 200 ljudij bilo zgubilo življenja. Tako je pa bilo moč vse rešiti,   ki pri razpoku niso bili ubiti.
Čudijo se pa mnogi, da razpok ni dosti uplival na sosedne jame. Za streljaj daleč pač so delali drugi delavci in niso prav nič vedeli, kaj se je zgodilo. V jami je razpok napravil mnogo škode in se bode za jeden teden moralo ustaviti delo.
Od ponesrečenih delavcev jih je kacih 20 oženjenih in njih rodbine  štejejo  kacih 80 članov.    Mrliče, katere
118
so izvlekli so močno sežgani in nekateri precej razmesarjeni. Nadvojvoda Friderik, ki je sedaj lastnik premogovnika, je brzojavno izrazil svoje obžalovanje vsled smrti svoje vrlih delavcev in ukazal, da se vsaki vdovi takoj izplača po 100 gld. Ponesrečeni rudarji so se pokopali na stroške premogovnika. Pokojnine vdov in sirot se t a stroške nadvojvode Friderika podvoje, da ostale varujejo gmotne bede.
Ta premogovnik je bil najboljše uravnan iz mej vseh v karvinskem okoliši. Oskrbljenje se z vsemi varnostnimi napravami. Jama je nad 200 metrov globoka, obzidana s cementom. Ko bi vse naprave ne bile tako popolne, bi bila nesreča še veliko groznejša.
Reševalna dela so bila težavna. Gledalo se je, da se pred vsem tisti, ki so živi, spravijo iz jame, potem pa še le mrtvi. Seveda jih v raznih hodnikih ni bilo lahko moč dobiti. Tri so rešili še le čez 13 ur. Jeden iz mej teh, mlad fant je bil izprva ves zmešan, potem je pa bil lačen in je zahteval le jesti. Ko se je najedel se je kmalu opomogel. Drugi je imel zlomljeno nogo, vzlic temu se je precej dobro počutil, zahteval le smodek in piva. Tretji je pa, ko se je okrepčal z jedjo in pijačo, jako trdno zaspal. Pri reševanji se je najbolj odlikoval nek delavec Clemens, ki je rešil 38 ljudem življenje. Ob razpoku so bile v jami pogasle vse svetilnice in delavci so v temi tapali semtrtja.
V torek je ta nesreča prišla v razgovor v državnem zboru. Razpravljalo se je, da bi se nastavili posebni rudniški nadzorniki, ki bi imeli ogledovati uredbe pri rudnikih in premogovnikih, če je vse potrebno storjeno za varstvo delavcev. Poslanec Pernerstorfer je v jako ostrih besedah grajal, da se v tej zadevi tako dolgo nič ne stori in rekel, da nekaterim posestnikom rudnikov ni nič za življenje svojih ljudij. Rekel je, da sedanji državni zbor sploh kaj vspešnega za delavce storiti ne more, ker v njem delavci nimajo svojih zastopnikov in imajo odločilno besedo veleposestniki in lastniki rudnikov in premogovnikov. Dvorni svetnik Lienbacher je pa omenjal, da je že dolgo znano, da so premogovniki v Karvinu jako nevarni zaradi razpokov vsled unetja plinov. V tacih premogovnikih bi se morala ustaviti dela, kakor se zapro občila, ako je kaka nevarnost, ali pa poslopje, če se je bati, da se podere. Res da imamo tudi kazenske določbe, a vse ostajajo le na papirji, ker so stanovski predsodki močnejši nego pa zakoni.
Poslanec Suess je v dolgem govoru podajal kot geolog svojo modrost, da bi dokazal, da so vseh teh nesreč le delavci krivi, ki po jamah tabak kade in pa žganje pijo. Seveda tisti gospodje, ki imajo sami rudnike, so mu pritrjevali. Jedino, kar je pametnega povedal Suess, je to, da naj bi o tacih nesrečah poročal vselej kak veščak, ne pa kak jurist, ki o vsej stvari ničesa ne razume. Ko bi se to zgodilo, bi semtrtja se res kaj zanesljivejšega izvedelo, in se mogel marsikak nedostatek odpraviti. Upanja pa nimamo, da bi rudniški nadzorniki, če se nastavijo, kaj koristili, kakor ne koristijo dosti obrtni nadzorniki.