Glasilo UdruienJa Jugosiov. Učiteljstva — Poverjeništvo Ljubljana, Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ul. 6. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko. Učiteljski Tovariš izhaja vsak četrtek pop. Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Za neorganizirane 30'-- Din, za naročnike v inozemstvu 40"— Din letno. Posamezna številka po 1'— Din. Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat 75 pura za nadaljnja uvrščenja primeren popust. Oznanila sprejema upravništvo lista. Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 75 para za vsako petit-vrsto. Priloge stanejo poleg poštnine Se 25 Din. Telefon uredništva štev. 312. Članstvo ljubljanskega Poverjeništva UJU ima s članarino tudi že plačano naročnino, torej ni treba članstvu naročnine posebe plačevati. Naročnino, reklamacije, t. j. vse administraUvae stvari, je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6./I. Poštni čekovni urad št. 11.197. Reklamacije so proste poštnine Ob spomeniku Armina Gradišnika ustanovitelja Zaveze slovenskega učiteljstva. Na celjskem okoliškem pokopališču se je pretečeni teden dvignil nov krasen spomenik, iz pepelastosivega apnenca (Pučišče v Dalmaciji) na mogočnem skalnatem podstavku, ki meri približno 255 cm. Delo je prav okusno in mojster-sko izvršila kamnoseška družba v Celju. Spomenik nosi napis: ARMIN GRADIŠNIK * 23. XI. 1858. t 2. I. 1921. SLOVENSKO UČITELJSTVO SVOJEMU ČASTNEMU ČLANU. S tem spomenikom je počastijo slov. uči-teljstvo svojega odličnega organizatorja in ustanovitelja »Zaveze jugoslovanskih učiteljskih društev« in je vnovič dokazalo, da zna ceniti zasluge svojih velikih mož. »Učiteljski Tovariš« in »Nova Doba« sta meseca januarja 1921. priobčila prav sočutna nekrologa in opisala vrline nepozabnega Gradišnika. Tudi mnogi drugi listi so se spominjali marljivega sotrudnika. Ob odkritju spomenika naj služijo naslednje vrstice kot mali dodatek njegovemu nekrologu. Armin se je rodil v zelo prijaznem trgu Vransko ležečem ob državni cesti Celje-Ljublja-na. Tu je izvrševal njegov oče mnogo let zdravniško prakso. Šolal se je najpreje doma na Vranskem. Pozneje ga pošlje skrbni oče v Celje na gimnazijo. Armin je izvrstno napredoval. Še v poznih letih je recitiral cele odlomke iz rimskih in grških klasikov, kadar je nanesel razgovor na taka temata. Doma mu je bila na razpolago bogata knjižnica, katero je marljivo in s pridom uporabljal. Oče je želel, da postane nadebudni sinko zdravnik. Ker je kazal Aumin kot šestošolec precejšnjo zrelost, sposobnost in možatost, ga je pritegnil v počitnicah k nekaterim operacijam. To je bilo prezgodaj! Njegova rahločuteča duša in nežna narav nista mogli prenesti bolestnih utisov in krvavečih ran. Ti mučni vtisi so tako globoko pretresli njegovo dušo, da je sklenil gimnazijo zapustiti in kreniti na drugo pot. Odločil se je, da postane učitelj. Ta njegova odločitev ni bila po volji ne očetu, ne sorodnikom. Armin pa ie vztrajal pri svojem sklepu, ter odšel v Maribor na učiteljišče. Drugo leto se odpravi v Ljubljano, kjer je študije nadaljeval in jih 1. 1878. dovršil. Med tem so se razmere doma nekoliko ublažile. Poln najlepših idealov in načrtov nastopi svojo prvo službo v Senožečah. Kot vsestransko naobražen mož, vesten in natančen v svojem poklicu, samozavesten in eleganten v svojem nastopu je postal ljubljenec i/brane družbe inteligentov. Z vso ljubeznijo se je oklenil svojih stanovskih tovarišev. Gradišnik ni bil vajen sterilnega Krasa, vendar se je hitro vživel v ondotne razmere in se počutil srečnega. Rad nam je pripovedoval o poletih v okolico. Kako živo nam je opisoval Kras, burjo in posamezne doživljaje. Še z lepšimi bojami nam je znal predstavljati čisto-kremenite značaje ondotnih in primorskih tovarišev in prebivalcev. Mladino si je pridobil kar v prvem hipu z živo besedo, ljubeznivostjo, pravicoljubnostjo in mirnim temperamentom. Priprosti ljudje so se nekako zbali elegantne prikazni, ko pa je začel ž njimi po domače kramljati, ga niso mogli dovolj prehvaliti. * Gradišnik je imel tudi dar govora. Ognjevite besede so tekle gladko, misli so bile globoke pa jasne. Samote ni ljubil, tedaj naravno, povsod je bil dobro-došel. V Ljubljani se je seznanil z učiteljico iz Hrastnika, gdč. Amalijo Drenik. Sam se je kmalu potem (1. 1886.) pre- seli! v Hrastnik med rudarje. Tukaj je svoje plodonosno delo nadaljeval. Gdč. Amal. Drenik mu je postala zvesta soproga in močna opora v težkih časili. Dobil je družinico. Kruta bolezen je večkrat pogledala skozi okijo, ter pripravila skrbnima roditeljema mnogo težkih skrbi. V Dolu je nekaj časa nadomestoval umrlega Štau-ferja. nežcv ni maral. Z igrami ni ubijal časa. Po več-urnem delu je šel na sprehod, ali se tu in tam pozabava! na kegljišču. Ljubil je godbo, petje in pošteno veselo družbo. Gledališča je obiskoval po redkem, a poznal je vsa znamenita dela, ži-\otopise njih avtorjev in skladateljev. Gradišnik je živel kakor ura. Vstajal je rano. Ko smo tovariši prihajali v šolo, je bil on Iz zdravstvenih ozirov si je zaželel pre-membe. L. 1897. se mu je podelila naduč. služba na okoliški deški šoli v Celju. Gradišnik je prevzel takoj vodstvo, obitelj pa je še ostala nekaj let v Hrastniku, ker njegova soproga iz tehtnih razlogov ni mogla svoje službe takoj opustiti. Na tem mestu je ostal Gradišnik do svoje prerane smrti. • Dela ie bilo tukaj dovolj. Prejšnja štirirazrednica je danes šestrazrednica s štirimi vzporednicami. Ookolica je začela misliti na novo šol. stavbo, katere pa še danes ni. Kraj. šol. svet in občina sta šol. vodstvu šli na roko, toda zagrizeni mestni očet;e so preprečili vse naklepe in vse načrte. Vsak prosti čas je izkoristil v nadaljno svojo izobrazbo. Najraje se je bavil s pedagoško književnostjo, s slovstvom, zemljepisjem, zgodovino. Dobro podkovan je bil tudi v drugih vedah. Politične dogodke je zasledoval z interesom in treznostjo. Ponosnih ljudi plitvega znanja, denuncijantov, tlačiteljev, odpadnikov, neznačaj- | že verziran o vseh važnih dogodkih tako na šolskem kakor tudi na političnem polju. Aristokratskih družb, v katerih se je gledalo na učitelja z višine dol, se je previdno izogibal. Najsrečnejši je bil med stanovskimi tovariši. Pozna! je vsacega tovariša, zanimal se je zanj vse življenje. Istotako ni izpustil nobenega ! svojih sošolcev iz vidika. Delavne in vplivne osebe je visoko spoštoval. Spomin njegov je bil izvanredno dober, trajen. Zanimivo ga ie bilo poslušati, kadar je opisoval kako korifejo; najmanjših podrobnosti ni pozabil. Nekoč je vzel eden tovarišev, ki se ni mogel dovolj načuditi takemu spominu, skrivoma Popotnikov koledar v roke. Poiskal je iz njega najbolj eksotična, tujedoneča imena. Med razgovorom je radovedno vprašal zdaj po tem, zdaj po drugem. Gradišnik je vedel povedati o vsakem kje se ]e rodil, kje in kako šolal; kje je bilo njegovo prvo, drugo — mesto, katero je poročil — kako in kaj jc z otroci itd. Naposled je pa le želel zvedeti za- kaj da povprašuje po teh tovariših. Eksamina-tor je bil nekoliko v zadregi, razgovor je krenil na drug predmet. V gmotnem oziru je bilo takrat učiteljstvo zlasti na Slovenskem zelo na slabem. To je občutil Gradišnik tudi na lastni koži. Primerjal je duševno naporno učiteljevo delo z drugimi ša-blonskomehaničnimi na eni strani, na drugi pa borne dohodke z mastnimi plačami in raznimi drugimi pritiklinarni. Videl je, kako so dostikrat še prav mladi uradniki, tudi nekateri njegovi sovrstniki, kar črez noč splezali na visoka mesta z raznimi predikati in odlikovanji. Učitelj je ostal vse svoje življenje uboga para in naj se je še tako pošteno trudi! in prizadeval. Citavši »Učit. Tovariša«, »Popotnika« in »Freie pädagogische Stimmen« je z veseljem opazil, da se učiteljstvo drugod pridno giblje, da se združuje in dviguje glave kvišku. Vedel je. da le dobra vzgoja more človeštvo osrečiti. Jasno mu je bilo, da le združitev vsega učiteljstva more dovesti učiteljstvo do ugleda in do boljšega socijalnega stanja. Društveno gibanje med učiteljstvom je bilo že takrat v prav povoljnem razmahu na Češkem, Moravskem in na Nemškem. Tudi na slovenskem Štajerskem se je pričelo izvanredno živahno gibanje. Skoro vsak okraj je že imel svoje učiteljsko društvo. Celjsko učit. društvo je glede plodo-itosnega delovanja prednjačilo. L. 1880. je začel izhajati »Popotnik« v Celju. Na bivšem Kranjskem je bilo v tem oziru skoro vse mrtvo. V Ljubljani je sicer izhajal dobro uredovan list »Učiteljski Tovariš« Ze od 1. 1860., toda društvenega gibanja pa je bilo le malo opaziti. Na str. 108. »Pop.« 1. 1880. piše Gradišnik med drugim naslednje: »Kranjska Ima do sedaj 3 učiteljska društva, med temi pa ste dve v Ljubljani; tretje pač ima ime, a dejansko nikakor ne ustreza smotru, katerega imajo društva učiteljska.« V istem članku na drugem mestu piše: »Da bi pa vendar vsa društva lože vkupno in složno delovala, stopila bi lahko v neko sodrugo med sabo; ta sodruga naj bi potem vzajemno delovanje vseh družeb pospeševala itd.« Odsihdob je zastavil Gradišnik prav pogo-stoma svoje spretno pero ter dramil, spodbujal in navduševal stanovske tovariše k združitvi. V Popotniku I. 1882. str. 178. pa se že nahaja dopis iz Celja, kjer se čita, da nameravajo merodajni učitelji ustanoviti Zvezo vseh učit. društev na Spodnjem Šta;erskem in Zavezo vseh slov. učit. društev vseh slovenskih pokrajin itd. L. 1886. so se združili k skupnemu delu Anton Brezovnik, Franc Kocbek in Armin Gradišnik. Pravila za Zavezo so bila naglo sestavlje-ra, predložena in odobrena, 22. aprila 1889. je Zaveza prvič zborovala v Ljubljani in ta dan je izšel navdušen Gr. članek »Vstajenja dan«. Nekaj časa je bil Gradišnik odbornik in tajnik Zaveze, pozneje je postal časten član te združbe. Učiteljskemu društvu za celjski okraj je predsedoval od 1. 1900. do 1910. Pod njegovim predsedstvom je društvo prav lepo napredovalo. O vseh važnih dogodkih na šolskem obzorju je obveščal članstvo vestno in natančno. V društvu je vel duh prav odkritosrčnega tovarištva. Tudi to društvo ga je imenovalo svojim častnim članom. Gmotno štajersko učiteljstvo od Zaveze ni imelo ničesar pričakovati. Takrat je bila Zaveza za štajerske učitelje le idealna skupščina v narodnem oziru. Odvisni smo bili od Gradca! Iskati smo morali stik z nemškimi tovariši v »Lehrerbundu« in oni so bili navezani na nas. »Bund« je nekaj časa dobro vozil, uspehi niso izostali. Slovenci nismo prišli do prave veljave in ugleda, ker nismo imeli še svoje Zveze. »Zaveza« pa je veljala kot neki stvor, ki ne spada v državo. Bili so pač Badenijevi časi. Ko se je 1. 1895. otvoril 1. razred takozvane slovensko- nemške gimnazije v Celju, je nastalo po vsem »rajhu« precejšnje razburjenje. Najhujši krik so zagnali odpadniki. Slovence bi bili takrat naj-rajše kar pozobali. Burja se je prenesla tudi v »Lehrerbund«. Celjski in mariborski nemškutarjl so hoteli za vsako ceno Slovence za vselej pomesti iz »Bunda«. V strupenih člankih so napovedovali boj in razkroj. Na predvečer bundove-ga občnega zbora so imeli v Gradcu v Rittersaal Nemci svoja predposvetovanja. Prisostvovali smo tem tudi nekateri slov. delegatje. Z Dunaja sta došla Seitz in Täubler, ki sta z veliko govorniško ognjevitostjo opominjala k slogi. Vse argumentaci.e so bile bob v steno. Vsi razburje- ! ni so zapretili nestrpni spodnještajerski rogovile- j ži, da bodo drugi dan z bombami razpršili slovensko klerikalni učit. tabor. Napočil je bojeviti dan. Ob določenem času je bila zbornica nabito natlačena. Vsak delegat se je držal svoje grupa-cije, vladala je splošna napetost. Po dovršenih forinalitctah so začeli napadati janičarji; zmerni Nemci so vsak napad kar spotoma pobili. Napovedane bombe niso dosegle našega tabora, zamrle so v lastnem taborišču. Ko je zmanjkalo nasprotniku streliva, dobi besedo Gradišnik kot pooblaščenec slovenske delegacije. V kratkih stavkih jim je le ta razložil stališče in sklep slovenskega šta.i. učiteljstva z zagotovilom, da bode isto sodelovalo solidarno vselej, kadar se bo ravnalo za dobrobit šole in učiteljstva. Slovensko učiteljstvo hoče naprej — ne nazaj; ono hoče zidati, ne razdirati! Gradišnik še ni izgovoril zadnjih besed, že je odmeval velikanski ogljuš-ljivi aplavz po dvorani. Hujskači so prebledeli, grizli si v ustna, pobirali šila in kopita ter urnih krač zapustili dvorano. Zrak se je sčistil, predsednik pa nadaljuje: »Was uns getrennt hat, ist bereits draußen, nun können wir ruhig weiter verhandeln« ... Daljša razprava ie ugotovila, da je »Zveza spodnještajerskih učiteljev in učiteljic« neobhodno potrebna. Temu se je kaj lahko ustreglo, kajti pravila za isto so že bila potrjena in vse drugo je bilo tudi že urejeno. Prvi predsednik Zveze je bil Gradišnik. Kot takšen je zastopal interese slov. učiteljstva v Lehrerbundu skozi več let in tako mnogo pripomogel do višjega ugleda in spoštovanja na tujem. Kar se tiče obvladanja nemškega jezika ter znanja nemške literature, bi se bil Gradišnik 1 lahko kosal z marsikaterim visokoizobraženim velenemcem. Nemški tovariši si niso zamanj šepetali na ušesa: »Du, hörst — der red't aber ~ein anderes Deutsch wie wir«. Nemškutarji so si za tem ustanovili Verband deut Lehrer und Lehrerinnen. Rogovilili so doma naprej, ter bi bilo skoro prišlo do cepljenja slovenskega učiteljstva na Štajerskem. Ze je bil v Maribor sklican ustanovni shod novega društva na »narodni katoliški« podlagi (Slom-škarija). Gradišnik se takoj odpravi na shod. V temperamentnem govoru je opozoril navzoče na zmote in posledice. Tovarištvo je spoznalo resnico. Razkol je bil preprečen. V predstoječem sem omenil le malo iz or-ganizatoričnega delovanja našega organizatorja. Njegovi sovrstniki in starejši tovariši vedo gotovo več zanimivega povedati. Poleg premnogih oklicev in raznih poročil sem zasledil v Popotniku in Učiteljskem Tovarišu več poučnih pa tudi prav zanimivih člankov največ pedagoške vsebine iz Gradišnikovega peresa. Tako n. pr.: P. 1880. Materinščina. P. 1880. Upliv narave na človeško srce. U. T. 1880. Črtice o Igri in nje važnosti za odgojo. U. T. 1880. Nekaj za uravnavo okrajnih učiteljskih knjižnic. U. T. 1880. Zakaj naj se računanje na pamet dostojno goji. U. T. 1880. Mali dodatek k ženski odgoji. Nekaj o branju. Užigalni klinčki ali žveplenice. U. T. 1881. Nekaj o predstavi velikih števil. U. T. 1881. Misli o sreči in o tem kar se je drži. U. T. 1883. Vzgleden učitelj prvencev. P. 1886. Posamezne misli o vzgoji, pouku in učiteljstvu. P. 1887. Druga serija pod istim naslovom obravna-vajoč. O verstvu in nravnosti. P. 1888. Novo leto. P. 1888. Učitelji slovenski. P. 1888. Obravna- va 40. branja I. n. si. »Sei versöhnlich« na podlagi slovenskega jezika. P. 1888. Hišna goba. P. 1889. Vstajenja dan. P. 1890. Vzpnite se učitelji slovenski U. T. 1910. Pismo starega gardista. U. T. 1913. V združitvi je naša moč. Gotovo je napisal še marsikaj sličnega. Navedel bi rad vse, a žal nimam vsega na razpolago. Učit. Tov. je v poznejših letih začel prinašati kratke članke pod naslovom »To in ono« s podpisom »Slamoštev«. Slamošteva dolgo časa nisem poznal, toda bil sem vsak dan ž njim v družbi. Večkrat $va »Tovarišu« pregledala vso drobnarijo. Prišel ie na rešeto tudi ubogi tlamo-štev. Včasih sem ga pohvalil, večkrat pa pošteno okrtačil. Gradišnik mi je pri tem prav krepko pomagal. Vselej je povzročil Slamoštev dosti dovtipov in srčno - nedolžnega smeha. Spoznal sem pravega Slamošteva še le v zadnjih člankih, ko je govoril o internih, meni povsem znanih zadevah. Slamoštev mi je zaupal, da ima še mnogo zanimivosti pripravljenih. Bolezen in smrt sta mu prezgodaj izmaknila pero. Gradišnik je bil stalni poročevalec mladinskim listom pa tudi za prosveto in politiko kakor n. pr. Slovenski Narod, Domovina, Narodni List, Nova Dcba itd., Grazer Tagespost. Kot učitelj v šoli je bil pedantično natančen in vesten, strog in prizanesljiv, vrhu tega pa izboren praktik. Učni uspehi so bili vedno nad vse povoljni. Njegovi učenci so bili vedno najboljši lepopisci na zavodu. Koliko so se potrudili drugi nad vse marljivi in zmožni tovariši, da bi dosegli enake ali vsaj približno enake uspehe, a bilo je zaman. Njegovih priprostih mladini namenjenih nagovorov ob šolskem sklepu ali ob priliki kakih drugih svečanosti so se že v naprej veselili otroci, učitelji in občinstvo. Posledice navdušenja so se večkrat še na ulici pokazale. Mladino, ki je ostavila domači zavod, je z očetovsko skrbnostjo spremljal tudi na poznejših potih v življenju. Dijaki so se tega prav dobro zavedali. Abiturijentje so ga vsako leto vabili na svoje odhodnice. Šel je vselej meß nje in se ž n.imi veselil. Ob slovesu jim je podal še nekaj napotkov, katere mu je plemenita duša narekovala. Narodnih prireditev se ;e rad udeleževal. Veselil se je vsakega uspeha in napredka in bil dostikrat tudi strog kritik. V ospredje se ni nikdar postavljal. Voditeliske dolžnosti je opravljal natančneje kakor bi trebalo. Navadne stvari je reševal kar poštno - obratno. Nerešenih aktov na njegovi mizi ni bilo videti. Podrejenemu učiteljstvu je bil oprezen voditelj in naidebrohotneiši predstojnik — ne, on nam ni bi! predstojnik, tovariš v pravem p me-nu besede, dober prijatelj nam je bil. Po očetovsko je skrbel za nas. Naslova »nadučitelj« ali kaj enakega ni rad slišal iz ust tovarišev. On nam ni ukazoval, ni žugal, ni rentačil, ne grajal, pa vendar je bilo povsod vse v najlepšem redu. Vzorna disciplina, skupni nastopi in odkrito to-vrrištvo so vzbudili pozornost celo v nasprotni nam javnosti. Večkrat se je sam prepričal o uspehih na zavodu; povedal je, kaj mu ugaja, malo pohvalil, malo vzpodbujal — a zadovolj-nost mu je sijala z obraza in iz vsake kretnje elegantne živahnosti. Tovariši so se še z večjim veseljem poprijeli dela že zaradi dobre stvari same na sebi, a tudi radi tega, da ustrežejo želji uvidnemu predstojniku. Če je Gradišnik opazil, da je tovariš ali tovarišica v kaki zadregi ali stiski, ponudil mu ie iz lastnega nagiba svojo podporo. Za tovariše je imel vselej čuteče srce in odprte roke. Živeli smo familljarno življenje. Pri vsem tem pa je užival spoštovanje v toliki meri kakor malokdo drugi. Tako n. pr. se spominjam, kadar so imeli tovariši kako posebno prošnjo do njega, niso šli naravnost k njemu; prišli so do mene, da po-siedujem in ugladim pot. Poslušal je, se ljubeznivo nasmehnil in dejal: »Moj Bog, to je vendar samo ob sebi razumljivo«. Naj pripomnim še enkrat: lepše vzajemnosti, lepšega soglasja In večje odkritosrčnosti, kakor pod vodstvom Gradišnikovim si sploh misliti ne morem. Bilo je rajsko lepo. Pod Gradišnikovim vodstvom je služilo 25 učiteljev. Razmere med Gradišnikom in duhovščino so bile do gotove dobe prav povoljne. Duhovščini je načeloval takrat opat Ogradi od 1. 1876. do 1921. Bil je blag mož, mirnega značaja. Kot zastopniku cerkve v krajnem in okrajnem šolskem svetu se mora priznati, da je bil šoli naklonjen. Z Gradišnikom sta se razumela in se medsebojno spoštovala. Pod Gradišnikovim vodstvom :e na zavodu Katehiziralo 14 katehetov. Z 12. smo Izhajali prav dobro, z dvema pa ne. Po smrti nadučitelja Kodermana, kateri je bil zastopnik učiteljstva v okrajnem šolskem svetu, je učitel.stvo izvolilo Gradišnika svojim zastopnikom. Kot tai šen je več let z vso odločnostjo in neustrašenostjo zastopal interese šolstva in učiteljstva. Pogostoma si je naprtil sitnosti in odgovornosti; pozabi! je vse, počutil se je vselej zadovoljnega in srečnega ob zavesti, da je tovarišu pomagal. Gospodi pri zeleni mizi niso ugajali tako samozavestni nastopi »učitelja«. Pritiskati bi bil moral navzdol in ponižno gledati navzgor. Gradišnik ie zastopal stališče: da pritisk vzbuja odpor in da vsak, ki vestno opravlja svoje dolžnosti, sme zreti .tudi ponosno navzgor. Čas ne čaka! Prebivalstvo je naraščalo. Šola se je širila. Prihajale so nove učne moči. L. 1916. je bila v Celju napovedana bi v je le malo. Z mano se je smehljal in z mano vred je bil srečen, kadar se je meni nasmehnilo solnčece sreče. Zvesto mi je stal ob strani, kadar sem zaječal pod trdimi udarci neizprosne usode. Razumel me je, kadar stsn postal gostobeseden: razumel me je, kadar sem molčal. Kadar se je meni porosilo oko, po-rosilo se je oko tudi njemu. Tolažilne njegove besede so vselej blagodejno učinkovale. Zadnja leta je začel Gradišnik tožiti, da ga zapuščajo moči, ker le malo ali nič ne spi. Bilo je opaziti spremembo, pa za nekaj tednov se je zopet obrnilo na bolje. Da bi ga utegnili tako l:itro zgubiti, na to nihče mislil ni. Zdravnik mu je nasvetoval Lassnitzhohe radi premembe zraka in miru. Gradišnik ni rad zapustil doma. Zadnjo konferenco je vodil meseca novembra 1920. Poslovil se je od nas, češ, da je to menda zad-nta konferenca, katero on vodi. Tesno nam je bilo pri srcu, akoravno smo upali, da se nam pcvrne zdrav nazaj. Motili smo se. Srce, ki je tako vroče in čuteče bilo za dobrobit šole in učiteljstva, za blagor naroda in domovine, to srce je nehalo biti. Skromni spomenik, katerega so postavili hvaležni tovariši iz širne nove naše domovine nam kaže kraj, kjer počivajo zemeljski ostanki nesebično delavnega učitelja, najčistejšega značaja. Blagoslovljena mu naj bode zemlja domača. Slava njegovemu spominu! Fran Krajnc. Prva slovenska uradna učiteljska konferenca v Prekmurju. Dne 23. septembra se je vršila v Murski Soboti prva uradna konferenca celokupnega učiteljstva v Prekmurju. Z vese-liem in nadepolnim pričakovanjem smo se zbrali ta dan v prostorni, okrašeni telovadnici. da s Dogledamo osebno v oči, da si podamo roke da se spoznamo kot člani istega poklica kot bratje in sestre istega naroda, kot državljani iste očet-njave. Velepomemben zgodovinski dan. Okrajni šolski nadzornik, g. Rado Jurko, otvori nekoliko po 9. uri konferenco s pozdravnim nagovorom prisotnemu dvornemu svetniku ter višjemu šolskemu nadzorniku g. Engelbertu Ganglu, okrajnemu glav. g. dr. Lipovšku. okr. šol. nadz. g. Finku ter zbranemu učiteljstvu. Kralja Petra Osvoboditelja se spomnimo s trikratnim »Slava«., Njih. Veličanstvoma kral'u Aleksandru in kraljici odpošlje uči-teljstvo vdanostno brzojavko ter zapoje »Bože pravde«. Namestnikom imenuje g. predsednik tov Avg. Požegar.ia ter Jos. Titana, zapisnikarjem pa se določita tov. Čuček in ga. Prelogova. Predsednik Jurko podava v obširnem poročilu o snlošnih opažnjah pedag. didakt. in administrativnega značaja. Kot dolgoletni praktik v šolskem delu in upravnih zadevah poda obilico migljajev in nasvetov ki bi naj odstranili razne ne-dostatke pri našem delu. Povdarja posebno. da sicer pripoznava in upošteva številne zapreke in ovire šolskih uspehov, da pa vsekakor zamore učiteljeva doslednost in vnema v poklicni zvestobi marsikaj naralizirati. Da bi rodili stvarni in resni opomini obilnega sadu! Za poročilom gosp. predsednika sledi podavanje tov. g. Špragerja. naduč. v BeH-ncih ki razpravlja o glavni temi: »Delovanje prek m. učiteljstva v šoli in zunaj nje v smislu narodnega ujedinjenja in državne misli.« Z napeto Dozornostjo sledijo poslušalci izboTnemu referatu. Podrobno in vsestransko pogovori referent šolske in izvenšolske možnosti, ozir. ovire našega dela v smislu teme. Splošno je uga;al tudi, da si mora vse učiteljstvo po vsej naši državi podati roke k skupnemu delu, k skupnemu reševanju perečih vzgojnih vprašanj in nalog sedanje dobe, da nas mora družiti skupna ljubezen do naše jugoslovenske mladine, koje rast je narodova rast, koje propast je narodova, je državna propast. Pokojni Klanšek se je zanimal tudi za kulturno in gospodarsko povzdigo našega kmetiške-ga ljudstva z vpeljavo kmetijskega pouka na šoli in s tem, da je priporočal za kmetske mladeniče strokovno naobrazbo v kmetijskih šolah in tečajih. — Svoje tovariše - učitelje je navduševal za literarno delovanje, zlasti na polju mladinske literature. Predlagal je na našem zborovanju, da bi se naj oživotvorili učiteljski literarni krožki, žal da ta njegov poziv v naših vrstah ni našel odmeva. — S politiko se ni dosti bavil, zato pa se je tem intenzivneje lotil prosvetnega dela, zavedajoč se, da delo, ki ga posveti mladini, ni nikoli zagrešeno. Posnemajmo ga v tem oziru. Ako si osvojimo mladino, bode šlo tudi ljudstvo za nami in naše delo bo mnogo lažje. Bodimo vzgojitelji poštenih jugoslovanskih značajev! Podlaga za delo med ljudstvom pa je ljubezen do njega. Brez globoke, močne in delatvorne ljubezni do naroda ne more biti uspešnega dela za njegovo izobraževanje. — In to ljubezen je imel naš nepozabni tovariš v največji meri. Ni ga več med nami, toda njegov spomin živi, živi duii njegovih idej in nazorov, živi volja in energija do dela, ki jo je vlil v svoje učence m svoje tovariše. Tiho, mirno' a smotreno in plodonosno je bilo njegovo delovanje. S svojim delom se je postavil sani najlepši spomenik. Kakšen spomenik pa naj mu postavimo mi, njegovi tovariši? Papir strohni, kamen je mrzel. — V svoja srca mu postavimo spomenik, v srca naše mladine ga vsajajmo, — spomenik ljubezni, tisto svetinjo, za katero so umirali in še v smrti verovali boritelji za naše narodno osvo-bojenje — naši narodni mučeniki — v slavni, mogočni in ujedinjeni dom. — Vsak dan sadimo, vsako uro prilivajmo, da ga prepletejo skozinskoz korenine in koreninice — da se zrastejo v en sam velikanski spomenik, ki bo še poznim rodovom pričal o domovinski ljubezni in plodonosnem delovanju jugoslovanskega učiteljstva. Počivaj v miru, nepozabni naš Vinko, lahka Ti žemljica Jugoslovenska! — nasvet, da pospešimo delo ujed njenja s spoznavanjem mladine potom dopisovanja, torej z organiziranjem prijateljstva med jugoslovansko mladino. Številne teze iz obsežnega gradiva obveljajo z burnim odobravanjem. Tov. Avg. Požegar pripomni, da je proces ujedinjen.ia olajšan potom altruizma ki dopušča medsebojne koncesije, katerih današnji politični in gospodarski egoizem ne pozna. Medsebojna odvisnost nam nalaga medsebojno dolžnost obzirnosti in strpnosti. Človeška družba ne sme biti družba mrzlih kalku-lantov. ampak družba gorkih poznavalcev človeške osode. Torej več altruizma v mišljenju čustvovanju in dejanju. Sledi referat tov. g. Kontlerja: »Kako naj se vzgaja šolska mladina madjarske in nemške narodnosti, da vzljubi jugoslovansko državo kot svojo domovi-n o.« Tov. g. Komtler je prekmurski domačin, ki pozna trdo zgodovino svoje krajine. Tembolj ljubi svoi dom. narod in državo. V pesniško lepi obliki razvija vznešeno vsebino svoiega poročila ter odkrije z naravno resničnim čustvovanjem vse svoje ¡notranje vezi do rodne zemlje — do naroda. Navdušuje vedno bolje in višje za ljubo našo očetnjavo. Srečna mladina srečni dorasli, ki imate priliko uživati duševno občevanje, s takim domo-in rodoljubom. G. Kontler žanje splošno priznanje. Nato povzame g. dv. sv. Gangl besedo. Globoka resnoba se nas loti ob vele-pomembnem nagovoru. Mogočna pomembnost besed nam seza v um in srce naše. Užitek takšnega govora doživlia človek le redko. »Nikdo ni .nadomestljiv med nami«, pravi g. govornik — s povzdig-njenim glasom. In res, tako ie! Vsakdo ima svoje mesto v človeški družbi vsak- i do sam je v r svoiie veljave, ki jo 'merimo le z delom, z delom, ki donaša splošno zadovolinost in srečo. Naša mlada država ie velika in mnogo dela nas čaka. Domovina in narod nas kličeta da zastavimo vse svoje telesne in duševne moči. da postanemo močni in srečni. Skrb za iz-obrazoo naroda imamo v prvi vrsti učitelji — učiteljice, i to moramo biti sami dovolj vneti in skrbni. Mi smo nada tro-jedinega naroda, ki jo najlajše spolnjujemo. ako smo ,sarm duševno ujedinjeni, ujedinjeni v smeri; »vse za narod, dom in očetnjavo.« iviea predlogi je najvažnejši oni, ki žeti skorajšnjo ureditev vprašanja šol. zemljišč v Prekmurju. lov. g. Gaberc slika prav temperamentno predmetne razmere. okr. gl. g. Lipovšek pa izjavi, da to vprašanje radi pravnih težkoč še čaka rešitve. Okr. š. nadz. zaključi konferenco z iskreno željo, da bi bila močen pogon k smotrenemu delu na polju šolstva in pro-svete sploh. Tov. Požegar izreče koneč-no zahvalo in veselje na lepi uspelosti konference, ki bo sigurno ojačila in poživila poklicni idealizem prekmurskega učiteljstva. 'tovariši, tovarišice! Nikar kolebati semtertja! Vsega ne moremo, kar zahteva ali želi široki svet. Eden cilj imamo vsi: »Delajmo in skrbimo za domovino, ki dela in skrbi za nas!« Neodrešena domovina. —r Slovensko šolsko društvo v Celovcu, Vetrinjsko obmestje 26/1., levo, je povodom druge obletnice plebiscita obnovilo svoje delo. V prvi vrsti zbira darove, ki se bodo redno izkazovali v »Koroškem Slovencu«. S. Š. D. ima enak namen, kakor družba sv. Cirila in Metoda. —r Spomenik na grob. Skoraj po treh dolgih letih se je moglo končno oddolžiti učiteljstvo postojnskega oKraja, ki je postavilo dne 12. oktobra t. 1. v Zagorju na Krasu na grob spomenik eni izmed najboljših in najvestnejših naših tovarišic — ranjki učiteljici Marici Dov-ganovi. Pri tem činu stanovske pietete se je zbralo 35 tovarišev(-ic). — Blaga rajnka Marica je bila rojena v Ljubljani 1. 1875. ter nastopila po dovršenih študijah prvo službo 1. 1895. na Blokah pri Cerknici, odkoder je prišla na lastno prošnjo v Zagorje na Krasu 1. 1897., kjer ie potem službovala ves čas do svoje ža-libog mnogo prezgodnje smrti dne 21. januarja 1. 1919. — Pokojnica je bila vzor prave slovenske učiteljice, ki je z vso vnemo poučevala njej izročeno deco. Delovala pa je tudi izven šole pri mnogih narodnih prireditvah, vsled česar jo imajo v najboljšem spominu ohranjeno predvsem prebivalci zagorske šolske občine. Marica Dovganova pa je bila obenem naša najboljša tovarišica; kajti ni ga bilo zborovanja, ki bi ga ne bila pose-tila. Ohranimo jo zato v najblažjem spominu zlasti tovarišice, ki naj bi jo posnemale predvsem v delavnosti in vnemi za narod in domovino! Trgovsko-obrtno in kmetijsko šolstvo. —t Dolg »Odbora za obrtno- nadaljevalne šole v Liubllani« učiteljstvu. Četrti mesec že poteka, kar je dolžan gori omenjeni odbor učiteljstvu v Ljubljani plačo za zadnji mesec pouka in voditeljem vodstveno nagrado celo za celo leto. Kljub temu pa se odbor niti ne zgane, da bi izplačal učiteljstvu zaslužek. To je vendar višek sramote da je sploh mogoče tako postopanje. Obrtnik zahteva za vsako delo takoj' plačilo in tudi pri učiteljstvu ne dela izjeme. Čudno, da vlada ta malomarnost samo v Ljubljani, medtem ko v drugih krajih ni takih zanikernih malomarnosti. Najprimernejši odgovor bi bil, da bi oddalo učiteljstvo zadevo kakemu odvetniku da iztirja denar sodnijsko in da v bodoče zahteva plačilo v naprej. —t Nov nadzornik za obrtno-nada-ljevalne šole Ker je dosedanji nadzornik obrtno-nadaljevalnih šol v Sloveniji gosp. univerzitetni profesor inž. J. Foerster odložil nadzorstvo teh šol. je oddelek ministrstva trgovine in industrije imenoval g. Mihaela Prešla, prof. na tehniški ; srednji šoli v Ljubljani, za nadzornika imenovanih šol. —t Vprašanje obrtno-nadaljevalne šole v Kočevju. Obrtno-nadaljevalne šole tudi letos še niso otvorili. To pa zato, ker zahtevajo Nemci v njej nemški učni jezik, Slovenci pa seveda slovenskega. Dokler se ne doseže sporazum, mora biti obrtna mladina brez tako potrebnega pouka. — Ali je res obzirnost na naši strani tako velika, da mora zaradi nemške nestrpnosti trpeti naš naraščaj? Iz Jugoslavije. — Pojasnilo: Ravnatelj meščanske šole v Tržiču g. Albin Lajovic, priobčil je v 228 štev. »Napreja« z dne 10. oktobra članek pod naslo- vom: »Še blejske resolucije učiteljstva«. V sredi predzadnjega odstavka navaja sledeče trditve: »Treba bo povedati, da naj se, če se že mora varčevati pri vseh mogočih stvareh, ukinejo dopusti vsem, ki so kot n. pr. nadučitelj M. iz Trsta na dopustu s polno plačo za to, da opravlja posle tajnika na konservatoriju, kjer ima mastno plačo, posle tajnika pri »Jugoslovenski Matici«, kjer ima še mastnejšo plačo, torej tri plače naenkrat, učiteljica ženskih ročnih del pa dobi, kot poroča »Učit. Tovariš« za tridesetletno službovanje 12^2 Din na teden za osem tedenskih ur.«__ Te Lajevičeve trditve se nanašajo na podpisan-ca. Ne radi sebe, ampak radi Jugoslovenske Matice jih ugotavljam in povdarjam sledeče. — Po svojem odhodu s Koroške, 29. oktobra 1920 sem se trenutno, ker sem bil brez učnega mesta naselil v Kranju. Takoj na to, so me naprosili razni gospodje, ki so ustanovili Jugoslovensko Matico, da bi prevzel tajništvo Jugoslovenske Matice ter jo organiziral v Sloveniji. Dne 8. decembra je dobila Jugoslovenska Matica, tako od po-verjeništva za uk in bogočastje, kakor tudi od Višjega šolskega sveta zagotovilo, da se mi da za delovanje pri Jugoslovenski Matici trileten dopust. Nato sem dne 17. januarja 1921 stopil v pisarno Jugoslovenske Matice. Od tega časa pa do konca majnika sem živel s svojo družino v Kranju, deloma pa sam v Ljubljani in se vozil s Kranja v Ljubljano pa zopet nazaj. Za ta čas mi jt priznal odbor, vsled dvojnega gospodinjstva dnevnico 50 K, kakor so imeli takrat enake ali višje dnevnice vsi državni nastavljenci s dvojnim gospodinjstvom. Te dnevnice, prejete za mesece februar, marc, april in delno za januar in maj, so moja edina plača, katero sem prejel od Jugoslovenske Matice do danes. V prvi polovici leta 1921. je poslovala v Ljubljani vladna komisija, koji so bile poverjene predpriprave za prevzem konservatorija Glasbene Matice v Ljubljani v državno upravo. Poleg notranje uredbe imela je ta komisija, kateri je predsedoval rektor univerze dr. Gojmir Krek tudi nalog, staviti vse terno predloge za imenovanje osobja na državnem konservatoriju. Ker sem bil predlagan od te komisije kot edini za administrativno vodstvo konservatorija, sem vstopil dne 15. maja 1921 z dovoljenjem naše naučne uprave v pisarno »Glasbene Matice«, da se vpeljem v administrativne posle. Vsled štedenja v državnem proračunu se podržavljenje konservatorija ni izvršilo, ostal pa sem vsled želje odbora »Glasbene Matice« in ravnateljstva konservatorija še nadalje v pisarni »Glasbene Matice« ter prejemam za ta posel nagrado. Po mojem skromnem mnenju sem za to nagrado upravičen, ker delam dnevno najmanj 10 ur skupno, deloma v pisarni Jugoslovenske Matice, deloma pa v pisarni konservatorija. Dne 1. septembra letošnjega leta pa so mi bile ukinjene draginjske doklade, tako, da prejemam sedaj od svoje učiteljske plače le 335 Din in skupno z nagrado pri Glasbeni Matici pa manj, kakor pa bi prejemal učiteljske plače morda le za 4—5 ur dnevnega dela. Toliko resnici na ljubo. — Od gospoda ravnatelja pričakujem, da verame mojemu pojasnilu, v nasprotnem slučaju pa naj se obrne na pokrajinski odbor Jugoslovenske Matice odnosno na odbor Glasbene Matice v Ljubljani. Ker pa sem prepričan, da je tudi član Jugoslovenske Matice, so mu na razpolago vse Matične blagajniške knjige, da se iz njih prepriča o resničnosti moje »še mastnejše plače pri Jugoslovenski Matici.« — V Ljubljani, dne 10. oktobra 1922. — Karel Mahkota. — Z imeni na dan! Klerikalno časopisje že nekaj časa rogovili v javnosti z nekimi namišljenimi disciplinarnimi premestitvami na bivšem Štajerskem, ne pove pa nobenih imen in konkretnih podatkov. To jezuitsko zavijanje oči in »fo-panje« javnosti se vrši že nekaj dni in sistematično. V zadnjem času pa se sklicuje tudi na naš list. Ker nam o zadevi ni ničesar znanega pozivamo navedene liste. da naj orideio kar z imeni na dan in konkretnimi slučaji. Na tako naivno-zlob-no rogovilenje in ribarenje v kalnem pa smo prepričani, da ne bo dobiti nobenega kalina, ki bi nasedel junaku, ki tiči za tem grmom. — Z imeni na dan! Pobožno zavijanje oči bo hitro razkrinkano! — »Hlapec«. Štiri leta je trajalo, daje dozorela v glavi našega »hlapca« misel, kako bi se mogel obregniti ob učiteljski stan in ob posameznike, ki stoje v vodilnih vrstah tega stanu, ter so se izpostavljali ob Šus-teršič - Lampe - Kalten-egerjevh časih tako odločno tedanjemu režimu da je čestokrat na nitki visela njih eksistenca. Posebno nevarni časi za napredno učiterstvo so bili ob svetovni vojni. Njih voditelji so bili na cenzurni listi, uvajale so se proti njim disciplinarne preiskave imeli so hišne preiskave in iz zanesljivega vira vgrno. da so nameravali konf nirati in suspendirati Jelenca. Gan-gla. Dimnika, Šego i. dr. Kazalo ni drugega. kakor oprijeti se usiljenega patrijo-tizma in ga kazati ob prilikah v govoru in pisavi. Sicer je bilo to pohujšanje za naš narod, a bila je edina rešilna bilka, da niso bili poslani tia kam za Podlimbar-skim. Da je bil ves ta avstrijski patriotizem zgolj hinavščina. to je jasno. Takih psevdopatrijotov je bilo do vel i v vseh stanovih in bržkone pa največ v učitelj- - skem stanu, ker je bil najbolj eksponiran in vrhutega še slabo plačan. In sam deželni predsednik dr. B. je neki učiteljski deputaciji rekel: »Poj Avstrijo smo bili oatrijotje zaradi tega. ker smo morali biti, v Jugoslaviji smo pa patrijotje iz srca in iz prepričanja.« Deželni predsednik dr. Žerjav ie pa rekel isti deputaciji: »Ne gre zoper tiste, ki so se pod Avstrro »kazali« oatrijote. oa so danes navdušeni Jugoslovani, tu gre zoper Šušteršiči janee, ki so vsi rušildi naše mlade države.« In, ali mislite da so avstrijski vladni krogi zaupali patrijotizimu naprednega učiteljstva? Kaj še! Saj se je na seji bivšega deželnega šolskega sveta ravnatelj Junowicz izrazil: »Das sind nur "oatriotische Heuchler.« Ta »patirijotizem« i so izkoriščali po vojni klerikalni listi v gonji proti naprednemu učiteljstvu in te gonje se je oprijel tudi M. Z. zadnje dni v »Slovenskem Narodu«, ko ie pisal kritiko gledališke predstave Cankarjevih »Hlapcev«. In to štiri leta po svetovni vojni! Med vojno je oa lepo mirno čeoel v svojem zatišju, ter prežal na odlikovanja. Kdor kaže štiri leta po voini svoie iugoslovanstvo s predbaci-vaniem medvojnih napak, ta ie zaplotni junak. Leta 191 5—1 8. n a j bi pisec p a m f 1 e t a v »Slov. Narodu« stopil na plan i n p o k a z a 1 svoje junaštvo! Tedaj nai bi pogledal v ogledalu patriota »srebrnih rogov«. Pa možakar ie upošteval med vojno habsburško, danes pa upošteva karadiordjevi-ško »orijentacijo«. Priznati pa moramo, da se noben klerikalnih l:stov v tej gonj' ni posluževal tiako gnusne motode, kakor ta M. Z. v »Slov. Narodu«. Oprijel se je svojega pornografičnega leksikona ter serviral potrpežljivim čitateljem »Slov. Naroda« »svinje«, »golazen«, »blato« itd. Izrazi permejdušovskih »hlapcev«. Čudimo se. da je uredništvo »Slov. Naroda« nasedlo taki pisavi zoper somišljenike in napredne pristaše! — Voditelji zasilnih šol so dobili sledeči dopis: »Višji šolski svet je iz kreditnih ozirov primoran z dne 15. oktobra 1922 začasno ukiniti pouk na vseh zasilnih šolah, kjer poučujejo pomožne učne osebe. Zato ustavlja s 15. oktobrom 1922 vse službene prejemke tamošnjemu učitelju I. I. Šol o dolžne otroke naj se všola v najbližnie redne osnovne šole, kar naj šolsko vodstvo sporazumno s krajnim šolskim svetom odredi po previdnosti in o svojih ukrepih takoj semkaj poroča.« — Ukinitev zasilnih šol, kakortudi krčenje šolstva in prosvete zaradi proračuna se nam zdi kulturni atentat na izobrazbo naroda, zato ga moramo pobijati z vsemi sredstvi. Mnogo krivde, da se je to zgodilo, leži tudi na naših poslancih, brez razlike strank, a sedaj ni dovolj, da iščemo krivcev in tudi to ni naša naloga temveč je naša skrb, storiti vse- da se to čimprej popravi! Hauptman Ivan, nadučitelj pri Sv. Vidu blizu Ptuja. Ali me nisi razumel, ko si bil pred enim mesecem pri meni in sem Ti dejal: »Tovariš, doslužil si, dasiravno si krepak in čil na videz, a šolsko službo z vodstvom šestrazrednice Ti danes, ko je potrebno vsestransko intenzivno delo ne le v šoli temveč tudi na prosvetnem delu izven šole, ne moreš uspešno vršiti. Vzemi si dopust in sčasom vloži prošnjo za upokojitev, katero si s štiridesetletnim zvestim in vestnim službovanjem zaslužil. Živimo v dobi prerode, ki zahteva krepkih, mlajših moči. Delo pri krajnem šolskem svetu in pri občini pusti tudi mlajšim, ne ubijaj se po nepotrebnem!« Dostikrat si upošteval nasvet Tvojega mlajšega, zvestega in dobrohotnega tovariša. Tudi tokrat si imel namen, da bi se po mojem nasvetu ravnal — a prepozno. Dasiravno si bil vedno čvrste, zdrave in žilave narave, če pomislim, da si še lansko leto prehodil v enem dnevu 40 kilometrov, prehitela Te je bela žena. Niso se uresničile Tvoje želje, ne izpolnili Tvoji upi, a že si moral zapustiti dolino trpljenja in se preseliti v kraj večnega počitka. Tam se ne loči bogatin od siromaka-učitelja, ki išče nervozno v dnevnih časopisih poročila o izvedbi uradniške pragmatike, v povišanju draginjske doklade in ki bi ga končno zadovoljili ugodni uspehi proti-draginjske ankete. Vzroke Tvoje bolezni — aneurysma, ki se pojavi često pri starcih in katera je par tednov pred Tvojo smrtjo pokazala svoje očividne znake pri Tebi, je iskati med drugim tudi v Tvojem vsestransko vestnem delu, pri katerem so Ti nekateri, ki bi Ti naj bili pomagali, metali polena. Duševno si se razburjal, na tihem Ti je' krvavelo srce do trenotka, ko so Tvojo edino sestro — skrbno mater, gospodinjo in vzorno sprogo blagega tov. Gselmana pri sv. Martinu odnesli k večnemu počitku. V tem trenotku je Tvoja duševna bol, ki si jo mirno in tiho prenašal že več let, prikipela do vrhunca. Dovršivši prvo službo v novem šol. letu, si pri šolski mizi v naročju tovariša izdahnil svojo blago dušo. Pretrpel si mnogo v svojem življenju, zato Ti je bila dana lahka smrt. Rodil si se 1860. leta v starodavnem gradu Vurberškem pri Ptuju. Tvoj skrbni oče je bil marljivi grajščinski gozdar, ki je zapustil svojima otrokoma Ivanu in Lojziki lepo dedščino. Šolal si se v Ptuju in v Mariboru. Leta 1882. si prišel iz mariborskega učiteljišča poln navdušenja za učiteljski poklic. Zraven posestva ■ si podedoval po svojem očetu veselje do lova, kar Ti je gotovo pripomoglo do tega, da si ostal skoraj do smrti vedno zdrav. Služboval si od 16. oktobra 1882. do 15. oktobra 18S7. v Ormožu, od 16. oktobra 1887. do ! 30. septembra 1907. na Vurbergu kot učitelj in od 1. oktobra 1907. do 2. oktobra 1922. pri Sv. Vidu kot nadučitelj. — Ponosen si bil vedno na to, da nisi imel vsega skupaj več kot en mesec dopusta. V našem okraju si toraj služboval polnili 35 let in v vsej dobi si bil redni član ptuj. učit. društva, nekaj časa tudi društveni tajnik. Malokatero društveno zborovanje si zamudil in čestokrat si se čudil, da se najmlajše učiteljstvo ; premalo zanima za stanovsko organizacijo. Vse to smo znali ceniti Tvoji zvesti tova-riši(-ice), ki smo Te na čelu Tvojega dobrodušnega okr. nadz. tov. Flereta spremili k večnemu počitku. Učiteljski društveni pevski zbor Ti je pri šoli in ob grobu v večno slovo zapel genljivi žalostinki. Domači g. župnik Alfonz Svet se je v imenu domačinov poslovil od Tebe v lepih in : odkritosrčnih besedah, kakršnih _učiteljska paia ni vajena ob takih prilikah. Kot predsednik učit. društva mi je bila dana mučna naloga, Ca se poslovim v imenu tovarišev(-ic) od staroste našega učit. društva. Zvest si nam bil in to zvestobo smo Ti vrnili s tem, da smo te častno spremili k večnemu počitku in Te bomo ohranili v spominu. Janko Lešnik. Književnost in umetnost. —k Josip Jurčič, Zbrani spisi III. zvezek. Uredil dr. Ivan Prijatelj. Dolgo pričakovani tretji zvezek Jurčičevih zbranih spisov v Prijateljevi redakciji je pravkar izšel. Prinaša zanimivo povest »Klošterski žolnir« in prvi slovenski roman »Deseti btat«. Obema je napisal dr. Prijatelj 42 strani obsegajoč uvod, v katerem nam na moj-sterski način oriše postanek in literarno oceno obeh Jurčičevih povesti. Zlasti uvod v Desetega brata je študija vredna največjega vpoštevanjq. Nič manj zanimive so tudi urednikove opombe. —k Strunam slovo! Boris Miran. Zbral F. S. Šegula: 63 strani elegantne male osmerke na finem papirju, tiskane in preprosto a jako okusno vezane knjižice je slovo in labudna pesem seniora slovenskega Parnasa, 861etnega sivolasega starčka Josipa Stritarja. Delo ni literarnega pomena, a nekaka relikvija je, zadnji^ labodji spevi našega prvega klasika. Župnik Šegula, ki je zbral in izdal te drobce, je pokazal s svojim delom svoje blago prijateljsko srce do Stritarja. Tudi v teh poslednjih verzih je Stritar še vedno mojster klasicistične slovenščine in ni svojega formalizma o ničemur zatajil. Še vedno mu gladko teko rime, še vedno je vzgojitelj-pesnik svojemu narodu. Aferistično kratke so nekatere pesmice »Najlepše«, »Srce in glava«, »Filio ca-rissimo«, »Zdihljaji«, »Nietsche«, »Svet naro-»dom«, »Srečni dan« itd. Druge so apendiks Stritarjevim otroškim pesmim, ki jih je izdala Mohorjeva družba »Kravica«, »Nesrečna lastovica«, »Mrtev konj«. Ogluša se pa tudi tu pa tam stara satirična žilca pesnikova, »Zdihljaji«, »Vojni dobičkar«, »Čestitamo«, »D' Annunzio«. Prijateljstvo, ki ga je opeval svoje žive dni je tudi v teh vrstah našlo zadnjega odmeva »Rodbina Šuklje«. »Dr Jos. Tominšku«, »Prijatelju«. Mislimo si starčka, ki je doživel v svojem življenju, posebno pa v slovstvu marsikako nezasluženo in grenko razočaranje, ko skoro popolnoma oslepel, ždi v sobici in čaka odrešenja iz zem-skgea trpljenja, L zar.ov 11. novembra 1920: Z Bogom strune moje tnile, V žalosti ste me tešile In mi lajšale srce! Zdaj pa v miru tu ležite, Nikdar več se ne zglasite! Vsled neugodnih vojnih razmer ni dočakal pesnik druge izdaje svojih del, zato pa ponosno v polni zavesti, da ie storil kot človek in pesnik veliko za svoj narod, išče in najde utehe v ponosnih verzih: Da nisem s spisi se omilil Rojakom svojim dobro vem; In vendar se ne bodem silil. Po volji pisati ljudem! S pseudonimom Boris Miran je stopil svoje drii prvič pred slovensko javnost, z istim pseudonimom se poslavlja od nas. Bog daj sivilasemu nestorju naše pesmi še dokaj let, mi bomo hranili njegove Strunam slove kot relikvijo pijetete globoko v naših srcih. Naša gospodarska organizacija. —g Iz »Učiteljske samopomoči«. »LJčiteljska samopomoč« šteje danes 524 članov. Od 1. januarja 1922. se je pomno-I žilo število članov za 320. Učiteljska društva so pričela zborovati. Prosiimo tova-riše(-ice) nabiralce(-ke), da nadaljujejo z nabiranjem novih članov — priglašencev položnice za zadnje štiri smrtne slučaje. Člane, ki dolgujejo večje zneske na pristojbinah v tem letu, prosimo vljudno, da poravnajo te zaostanke. Isto prosimo tudi one priglašence, ki so se priglasili, bili sprejeti za člane bili o sprejemu obveščeni, pa do danes še niso poravnali svojih obveznosti. Ne odlašajte! Za pojasnila se obračajte na društvo; za odgovor priložite znamko za 1 Din. —g Članar na in darila za uč.teliski konvikt v Ljubljani. Tov. Zakrajšek Josip, nadučitelj v Blatni Brezovici, Din 12.50. Hvala! Iz nase stanovske organizacije. Iz poverjeništva UJU v L ubLani. —pov Vse društvene blagajnike vljudno prosim, da se nas zopet spomnijo s primernimi zneski na račun članarine za leto 1922. Blagajno smo do dobra izčrpali, obveznosti so pa vsak dan večje. Tekom novembra razpošljem vsem društvom obračune za leto 1922. Želeti bi bilo, da ni aruštva do konca di-.unbra poravnala članarino. Tovariši blagajniki naj torej na bodočih zborovanjih poterjajo zastanke, da ne bo ob novem letu neljubih opominov. Z rednim odplačevanjem nam prihranite mnogo nepotrebnega pisarenia in olajšate uradovanje. — Glavni blagajnik. Gibanje okrajnih društev v Sloveniji. + UČITELJSKO DRUŠTVO ZA PTUJ IN PTUJSKI OKKAJ. Višji šolski svet v Ljubljani je izdal 22. septembra 1922 odlok št. 11.697, s katerim odreja, da se začasna učna mesta ne smejo oddati učnim osebam, ki še niso službovale v budžetnem letu 1921/22. S tem odlokom se je zadal vsem abiturijentom učiteljišč, kakor tudi šolstvu samemu hud udarec. Učiteljsko društvo za htuj in ptujski okraj protestira proti navedeni odredbi viš. šol. sveta ter zahteva: 1. Poverjeništvo UJU Ljubljana naj odločno nastopi, da se navedeni odlok takoj prekliče, ker še povsod, osobito v obmejnih krajih primanjkuje učnih moči. 2. Poverjeništvo UJU Ljubljana naj odločno zahteva, da se krivci, ki so povzročili tako pomanjkljiv proračun, najstrožje kaznujejo, četudi bi se navedeni odlok že medtem preklical, — ker velja zakon za vse enako. 3. Ce imamo nadprodukcijo učiteljskega naraščaja, naj se zasebna učiteljišča takoj zapro (N. pr. zavod šol. sester Maribor.) 4. Učne moči, ki so že leta na dopustu s polno plačo, a so zaposlene v privatnih zavodih, naj se takoj pokličejo v učiteljsko službo. V obče naj se pri podeljev_anjU dopustov pravično postopa. Nadalje zahteva učiteljsko društvo: 1. Šolskim voditeljem naj se izplača opravilna doklada. Če pa viš. šol. svet vzame za podlago srbski zakon, po katerem ne dobivajo voditelji opravilnih doklad, pa naj tudi takoj preskrbi izvršilno naredbo za izplačevanje stanarine in kurjave vsem učnim osebam, kar jim gre po omenjenem zakonu. 2. Istotako naj se izplačuje otroškim vrtna-ricam ter učiteljicam ročnih del ista vsota dnevnic, kakor so jih dobivale do sedaj. + LJUBLJANSKO UČITELJSKO DRUŠTVO zboruje v soboto, 21. oktobra, ob 6. uri zvečer v Šentjakobski šoli. Na dnevnem redu je predavanje g. univ. profesorja dr. Fr. Vebra: Analiza človeških zmot (nadaljevanje). Vabimo vse članstvo, da se tega stvarnega in znanstvenega predavanja polnoštevilno udeleži. — Društveni blagajnik nujno prosi, da poravna vsak član ozir. članica čimpreje članarino za zadnje četrtletje, ker se mora obračunati za 1. 1922. z glavnim blagajnikom. — Iv. Malnarič, t. č. predsednik. + MARIBORSKO UČITELJSKO DRUŠTVO ZBORUJE v sredo, dne 25. oktobra pred-poldne ob 9. uri v IV. dekliški osnovni šoli v Cankarjevi ulici. Razun običajnih točk je na dnevnem redu: 1. Poročilo o pokrajinski skupščini UJU na Bledu (Tomažič). 2. Poročilo o državni skupščini UJU v Sarajevu (Hren). 3. Ogled mariborskega muzeja. Udeležba obvezna. — Odbor. + UČITELJSKO DRUŠTVO ZA KOČEVSKI OKRAJ zboruje dne 3. novembra 1922 v Ribnici, po prihodu dopoldanskega vlaka. Na dnevnemu redu je poiočilo tov. Ločniškarja o pokrajinski in državni skupščini UJU. Natančnejši dnevni red prihodniič. Kosilo je naročiti pri tov. ravn. A. Merviču. Zdravo; Nove knjige in druge publikacije. —kpl Tiskovna zadruga v Ljubljani. V naši založbi je ravnokar izšu, knjiga V. Hobhov-se — A. Ogris: Liberalizem. Strani 127. Cena 25 Din, po pošti 1.50 Din več. —kpl Boris Miran, Strunam slovo! Zadnji pesniški utrinki. Zbral in objavil F. S. Šegula. Ljubljana 1922. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Cena broš. 8 Din, vezano 12 Din. -kpl Tiskovna zadruga v Ljubljani. v naši založbi je ravnokar izšla knjiga Josip Jurčič, Zbrani spisi III. zvezek. Strani 42 + 434. Cena 30 Din, po pošti 2.50 Din več. —kpl Druzovičeva Pesmarica II. del tretja izdaja je v tisku in bo prišel v razprodajo tekom dveh tednov; tudi 3. izdaja III. dela se pripravlja in bode skoraj gotovo izšla do novega leta. —kpl Iz D.latiiic III. zvezek Jurčičevih zbranih spisov izvemo, da izide pri Tiskovni zadrugi v kratkem I. zvezek Fr. Maslja Podlim-barskega in I. zvezek Fr. Levstika zbranih spisov ter dr. Fr. Prešerna Zbrana dela, ki jih pripravlja dr. Fr. Kidrič. Tiska »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani. Odgovorni urednik; Franc Štrukelj. Last in zaL UJU — poverjen. Ljubljana. . 1 Štev. 687. RAZPIS UČITELJSKE SLUŽBE. Vsled naročila višjega šolskega sveta z dne 30 septembra 1922, št. 10.036 se razpisuje učno mesto na štiirirazredni osnovni šoli v Kapelah v stalno namestitev. Pravilno opremljene prošnje je vložiti predpisanim službenim potom najkasneje do dne 15. novembra 1922. pri podpisanem okrajnem šolskem svetu. Okrajni šolski svet v Brežicah, dne 9. oktobra 1922. Št. 2029/22. RAZPIS 3 NADUČITELJSKIH SLUŽB TER SLUŽBE UČITELJA-VODITELJA. S privoljenjem višjega šolskega sveta z dne 4. oktobra 1922, štev. 10.587, oziroma z dne 25. julija 1922, št. 9158, razpisuje podpisani okrajni šolski svet v stalno nameščenje: 1. Nadučiteljsko službo na trlrazred-nici v Dragatušu; 2. na petrazrednici v Podzemlju; 3. na štirirazrednici v Starem-trgu in 4. službo učitelja-vodiijelja na eno-razrednici v Rožnem dolu. Pravilno opremljene prošnje je vlagati pri podpisanem okrajnem šolskem svetu službenim potom do dne 20. novembra 1922. Okrajni šolski svet v Črnomlju, dne 11. oktobra 1922. Predsednik: Kaki, s. r. Štev. 3839. RAZPIS UČITELJSKE SLUŽBE. Po odredbi višjega šolskega sveta od dne 4. oktobra 1922 št. 13223 se razpisuje v stalno nameščenje služba za učitelja na šestrazredni osnovni šoli v D e v. Mar. v Polju. Prednost imajo učitelji, ki so izprašani za pouk na obrtnih nadaljevalnih šolah. Pravilno opremljene prošnje z osebno oopisnico izpolnjene po vseh rubrikah natančno. naj se vložijo po predpisani službeni poti do dne 25. oktobra 1922. pri podpisanem uradu. Okrajni šolski svet za okolico v Ljubljani, dne 5. oktobra 1922. za »Učit. samopomoč«. Naj ne mine zbo- rovanja, da ne bi se omenilo te važne go-! spodarske organizacije! Le učiteljstvo 1 se more ponašati s tako občekorisitno na-| pravo. — Nabiralce članov prosimo, da | vsled zvišanih poštnih pristojbin zaračunavajo v bodoče novim priglašencem 2 Din za poštnino; poleg pristopnine še tekočih stroškov 13 Din (dozdaj 12 Din). Tovarišice! Tovariši! Krepko naprej! —g Članom »Učiteljske samopomoči«. Koščena žena — bela smrt — je iztrgala iz naših vrst člana Iv. Hauptmanna, nadučitelja v Št. Vidu pri Ptuju. Položrii-i ce za ta -- 81. — smrtni slučaj prejmejo člani pozneje, ker so zdaj v obteku še ZAHVALA. Vsem sorodnikom, znancem in prijateljem, ki so povodom prenagle smrti našega nepozabnega pokojnika gospoda, Ivana Hauptmana nadučitelja v Št. Vidu pri Ptuju izkazali iskreno sočutje in za mnogobrojno spremstvo na zadnji poti pokoj" nika izrekamo tem potom najprisrčnejšo zahvalo. Posebej se zahvaljujemo č. g. župniku Alfonzu Svetu in predsedniku uč. društva g. Jan. Lešniku za krasne in tolažljive besede ob grobu, cenj. pevcem za v srce segajoče žalostinke in vsem obilnim darovalcem za prekrasne vence. V naši nesreči in žalosti so nam bili ti dokazi srčnega sočustvovanja prava uteha, Št. Vid pri Ptuju, dne 9. oktobra. 1922. Žalujoči ostali.