II. leto. Štev. 7. 1915. februar 14. Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence. PRIHÁJA VSAKO NEDELO. Cena Novin je na leto: Doma . . . . . . . . . . . . . . 3 K. v Ameriko . . . . . . . . . . . . . 6 K. za naročnike Marijinoga lista, če se jih več na eden naslov pošila, doma . . . . . . 2 K. v Ameriko vsakomi na njegov naslov . . . 5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov. Dobijo se Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri KLEKL JOŽEFI, vpok. pleb. v čerensovcih, Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati. Cena Novin z Marijinim listom i Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto: domá, če za več naročnikov na eden naslov se pošilajo . . . . . . . . . . . . . 4 K. če samo za ednoga . . . . . . . . . 5 K. v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov . . . . . . . . . . . . . . 8 K Odá se poganom. — Luk. XVIII. — Tak mirovno, z nájvékšov gotovostjov guči Jezuš v denéšnjem evangeliji: „Idemo gori v Jeruzalem i spunijo se vsa, štera so písana. “ Ne je to tožba. Z tej rečih nanč žalosti skoro ne vidimo. Kak edna teško pričaküvana vüra se pové to: „spunijo se vsa. “ Kak či bi pravo: Za to sam prišeo, to sam vsikdár želo, to čákam z nájvékšim želenjom, naj se spunijo vsa. „Odá se Sin Človeči poganom i bode ošpotan, i bičüvan, i poplüvan: i gda ga zbičüjejo, morijo ga. “ Kak či nanč ne bi od sébe gučao. Ž tihim, zadovolnim glásom je mogeo Jezuš té rečí praviti. Na pámeti njemi je bilo celo človečanstvo. Grešni stáliš človeka si je premišlavao. Vido je dűše z grehom obteršene. Pomočti njim je šteo. Pa si je ne premišlavao, ka de njega koštala tá pomoč. Naj stojí kelkoštéč, naj samo mi mámo pomoč! On kí je za volo betega edne hčéri Gerazenske ženske šo vö z mejé svoje domovine, kí je prípraven bio za volo stotnikovoga slugo iti v njegovo hižo, kí se je podao v hižo Jairusa, kí je šo na dúgo pot, ka bi zbűdo Lázara, on si je tü tüdi ne premišlávao dugo. Nego vidévši, ka smo mí odküplenjá potrebni, se je podao na dugo pot z nebés doli na zemlo ino je ne opešao, dokeč je ne prišeo do zaželenoga cíla. Samo ednok právi v celom svojem živlenji pár rečih, štere se tak glásijo, kak tožba; „Lisice lüknje májo, ftice gnjezde, Sin Človeči pa nema mesta, kam bi glavo nagno. “ Pa té rečí je tüdi záto pravo, ka bi nás tolážo, kí smo v nevoli, naj vídimo, ka med vsemi siromákami je nájsirmaškeši bio On, ki bi lehko bio nájbogatejši, či bi to za boše spoznao. Včimo se od njega! Mir smo prosili preminočo nedelo, za mirom hrepenejo naša srca, olejšanje želemo sebi i onim, kí se tam na daléšnjem bojišči vojsküjejo za nás. Pa míra nindri ne! „Trplenje je človeka živlenje na zemli, “ právi pobožen Job. Pa vidimo, ka je tak. Vidimo, ka živlenje samoga Sína božega je tüdi trplenje bilo, kda je prišeo doli na zemlo. Živlenje njegove nevtepene Matere je spodobno tüdi. Svéci boži so vsi trpeli. Kde je pa te mir?! Od znotra v nás. Tam more biti mir. „Mir vam dam, moj mir vam dam, ne takšega, kak vam svet dá. “ To so Jezušove reči, z šterimi nam razloži, kak je to mogoče, ka v trplenje ide, pa od toga trplenje tak mirovno guči, kak či ne bi on bio sám, koga to trplenje čáka. Naime: Ne tisti mir nam je obečao, šteri je brezi vsega trplenja i vse nevole, nego tisti mir, šteroga je On sám meo vu vsem trplenji i vtoj nevoli. Tisti mir nam je obečao, šteri v tom stoji, ka dokeč človek zvünešnji mir prosi v nevolaj, naj odznotra občuva v sebi Kristušov mir. Podlaga toga mira je po puna podánost v božo, svéto volo. Tisti Bog, ki nas je stvoro, je prle znao, kak smo mí bilí, ka de se ednok godilo znami pa je záto ne henjao stvoriti nás, niti naših vojákov. Znao je konec našega boja, šteroga šče mí ne vemo pa je v svojem vekivečnom dokončanji odločo té konec. Vido je našo pokoro i naše vroče molitve ino je od vekomaj dao mesto tem prošnjam v svojem nezapopadlivom dokončanji. Záto, ár je to Bog vse znao i vido i notripoložo od začétka mao v naše živlenje, za to mámo popuni zrok se vüpati v njem i mirovno prositi dale — v znotrašnjem vüpanji naših src — ka nas v prípravnom vremeni poslűhne ino nam k srčnomi míri podeli tüdi zvünešnji mir. Bojna. Bojno pole se loči od navadnoga pola v tom, ka se na ednok poseja i poženja. Seja se v njé, kda nove čete prido na njé, ženja pa, kda se z smrtnov kosov rečijo vrste vojákov. I to se vsaki den tak godi. Nova i opešana moč, žitek i smrt, navdüšenje i pobitost, stráh i dobra vola, glad i sitost, to vse, vsa tá nasprotna dugovánja se na ednok vrstijo na bojnom poli. Ruse smo pregnali z Karpátov, pa silijo nazáj. Belgijec je pobit, pa zdaj na tistom, na prst sörkom kráji, šteri njemi ešče ostao, napada nemce, z pomočjov angležkih ládj. Nizozemsko, Dánia i Norvegija so zamerile, ka nemec nakáni ešče njuve ládje potuniti. Či bi pa nemci vkraj bili od gláda i mí, bi tüdi zamerile té držáve? Bolgáriji smo dáli 500 milijon koron posojila, ruski i nemški casar pa odpotüjeta na glávni stán k svojim četam. Kaj vse to pomeni? Celi svet záča vreti. V to vrenje pa tak milo zadoni goréča prošnja matere cérkvi k Srci Jezušovomi: Podaj nam svoj mir. Važnejša poročila od svetovne bojne so sledéča: Rusi silijo nazáj. V županiji Sáros i Zemplén so se páli pokázali rusi, samo, ka so je náši odbili, vláki vnogo vlovlencov privažajo. Bliže k Varšavi. Rusi so napadnoli nemce na Bzura krajini, a odbiti so i zgübili v vlovlenih 1000 lüdih. Naše čete so pa napadnole pri Lopusno-i edno noč, ali brez uspeha. To je v krajini Kielca, od kod naše čete prodirajo proti Varšavi. Casara na bojišči. Nemški i ruski casar sta k svojim vojskam na bojišče odpotüvala. Lüdstvo je opešalo i more navdüšenje i novo moč po casarskom obiski dobiti. 2 NOVINE 1915. febr. 14. Nemško-francozko bojno pole nikaj posebnoga nema pokázati. Türki so v Arabiji rusko konjenico stirali. Vsigdar več arabcov prihája v türsko vojsko. Boji V Kárpátah. Rusi se močno postávlajo; radi bi zgüblene prelaze i grebéne na Kárpátah nazájdobili, samo ka so je naši odbili i znova jih več stotin vlovili. Odbiti ruski napad. Rusi so páli vdrli na Pruško pri Memel-ni, samo ka so je nemci nazájstirali. Rusi so povrgli Tarnow. V Zahodnoj Galiciji so naši tak sijajno napádali ruse, ka so tei prisiljeni bili Tarnow mesto sprázniti. Rusi odido z Lemberga. Rusi so v Lembergi prebivalstvi na znánje dali, ka mesto zavolo bojnih zrokov spráznijo i je tüdi opomnili, naj se pri toj priliki varje radüvanja. Nemci v Kárpátah. Poleg naših čet se nemške bavarske tüdi junaško borijo v kárpátskih prelazah i sotinah z rusi. Težáva karpatskih bojov. Zima je tak velika, ka so si vojáki mogli günje razrezati s temi falati obütel poviti, naj njim nogé ne pozebéjo. Pa vnogi, ki je slabešega zdrávja je li pozebeo i namrzno. Poti so pa težávne. Prle je do kolen blato bilo, zdaj pa páli sneg i léd. Tak je strma i skliska pot, ka na jezero stopájov je samo v dvema vüroma mogoče priti. I v teh potah živež pa strlivo voziti? Zaistino je to boj za nebo, če ga z lübézni do Bogá vojáki mimo prenášajo. Vlovleni državni poslanik. Rusi so v Lembergi vlovili i na Rusko odposlali Breiter Ernesta poslanika. Svoje lüdstvo je močno zagovárjao i veren ostao Austriji, to je bio zrok. Potoplene türske ladje. Rusi právijo, ka so 30 türskih ladj potopili. Türki na to odgovárjajo, ka so to ne ládje, nego samo navadne barke bile, od šterih so živeli siromaški lüdjé. Nemci v francozkih glávnih postojánkah. Nemci so vdrli v francozke glávne postojanke od Massiges-a na sever i so je v tri kilometre širini zevzéli, z častnikov i 601 moštva vlovili pa zaplenili 9 strojnih pušk teliko menjših topov i vnogo strliva. Nemci na morji. Angleži ne püstijo živeža na Nemško. Zaprli so morje pri Škociji i Norvegiji. Zvün toga je angležki admirál to zravnao, naj angležke trgovinske ladje zastavo nepristranske držáve gorpotégnejo, če do vidili od kod nemške vojne ládje prihájati. Nato so zdaj nemci te odgovor dáli, ka morje kre Angležkoga i Irskoga so za bojno mesto povedali na šterom potopijo vsako ladjo vojno i trgovinsko šterekoli države od 18-ga februára mao. Štera trgovinska ládja ščé se nevarnosti rešiti, naj plava v severnom morji na shodnom kráji i 30 morskih mil daleč od Nizozemskoga, ali Hollandije. V Bukovini napredüjemo. V Bukovini smo prišli v Moldawsko dolino i treh mest se polastili, iz šterih smo sovražnika prle vözbili. Ruski zevzétniki. Naše čete so v Kárpatah 4000, nemške pa na pruškoj meji 6000 rusov vlovile. Anglia je naročila podmorske čune. Anglia je v Kanadi naročila 20 podmorskih čunov, z med šterih jih to letos v jesén more tvrdka v Anglio spraviti. — Kaj pa, če jih te že ne bo trebelo? Bog daj, da ne bi. Belgijci so pri Westende-i napadnoli nemške postájanke. Podpirajo je angležke ládje. Moremo eden ovomi pomágati. Poledelski minister je odrédo, ka se v vsakoj občini more rédno polsko delo opraviti, vsaka njiva posejati, štera je v jesén nej i pov lepo dolspraviti. K tomi deli se moro najéti težáki za pláčo. Če ne bi šteli, oblást de je z silov nato gnála. Moški, šteri je zavolo dela oproščen od vojákov, če ne bi ščeo drügim pomágati pri deli, bo pod orožjé pozváni, ženska pa, štera dobi podporo i nešče kmetom pomágati zgübi podporo. Kam pisati za volo vlovlenih? Ki šče od svojih zgübljenih vojákov zvediti, naj piše na té naslov: „Hadifogljokat Gyámolitó Bizottság, Budapest, IX. Üllői-ut 1. sz. “ — Tá drüžba brezpláčno dá odgovor, če kaj zvèdi od vlovlenih. Dozdaj je že do dvejezero vlovlenih zvedila. Dobro je pa drüžbi na znánje dati vse podátke naših vojákov to je ime rojstno leto, kde je slüžo, v šterom polki i v šteroj stotniji, kda je premino, što bi ga zádnjikrát vido itd. To goriskanje je naime jako težavno delo, olehša se pa po dánih dobrih podátkih. Pisma pošila tá drüžba vlovlencom tüdi pa peneze. Králjeska zahválnost. Apoštolski kral je rokopis zročo grof Tisza Števani, našemi ministerskomi predsedniki, v šterom se toplo zahvali vsem vogrskim državljánom za požrtvoválnost, z šterov svoj žitek i svojo vrednost radovolno darüjejo za domovino. Zahválni spis se z temi rečmi dokonča „Trdno se vüpam, ka lüdstvo v miri z Bogá pomočjov doblenom prijme svojo vredno pláčo za verno vojsküvanje med silov trplenjom i nevarnostmi. Na vás zavüpam, ka bi mojo najtoplejšo zadovolnost i zahvalnost národi na znánje dáli. “ Odlomki iz pisem naših naročnikov, vojákov, amerikancov. 1. Srcé mi gori do Marijinoga lista, prosim ga i na 1915-to leto pa tüdi Novine, za štere vse trepečem. 2. Mir njim bodi! Visiko poštüvani gospon plivanoš, jaz njuve Novine trnok rad mam. Mislim, ka mo naskori mogo iti bránit svojo vogrsko domovino, pa tečas li ščém ostáti čtitel njuvih novin. Jaz sam evangeličanske vere. 3. Iz srbskoga bojišča. Kak sem ostavo svoj dom, svoje stariše, svojo tovarišico i najno drobno deco, svoje dühovne pastére, prelepo svéto matercérkev našo, presvéti križ, šteri stoji vu velikom oltári, na šterom vmorjeni Jezuš visi, sem ne vido križa Jezušovoga, ne slišao spevanje zvona dosehmao . . . (pa več mesecov je minolo odtistihmal. Vred.) 4. Evangeličanec sam, ali da lübim svojo familijo, pošteno čtenjé njej ščém do rok dati ; prosim vas pošlite mi Novine i Marijin list. 5. Širio sem Novine i Marijin list. I kda sem to svoje misijonsko delo oprávlao, v dveh mestah bi skoro bit bio, v ednom mesti za volo lista, v drügom pa za volo novin. To mi je pláča. Lepa hvala za trüd, pa či ne bi to hvala bila, niti ne bi práva bila. Dosta sem delao, pa bi ešče več delao, či bi ne voják postao. Zdaj sám samo delao za . . . vés, ali te bi pa šo v 1915. febr. 14. NOVINE 3 našoj fari do vsake hiže in bi tak milo proso v Marijinom iméni, ka bi mi nišče ne znao odpovedati; zdaj to včiniti ne morem. Vnedelo sva poldnéva sedla z našim vrlim plebanošom in sva si pogučávala kak doségnemo cio za celo faro. Oni tüdi goréče širijo doli z predgance naš tisk. Na novo leto so od drügoga nikaj ne govorili, kak od potrebnosti naših novin i lista. 6. Bio sam na Saksonskom blüzi pét mesecov ino sam se vojüvao za našo domovino, za našo vero kak pošteni vitéz, ali zdaj sem se prehlado i na šmrtje obetežo . . . prosim kakšo pobožno knigo i novine . . . 7. Novine mi pošlite včasi, záto ka vsi žmetno čákamo, kak je kaj z našov vogrskov domovinov, v našem slovenskom kráji, kde se je zibelka z nami potákala. Oh kak radi bi vam mi tüdi zdáj pomágali pa nači ne moremo, kak samo Boga molimo i prosimo, naj čuva našo vogrsko domovino. 8. Prosimo vsi maloga Jezuša za mír, spominjamo se večkrát z naše domovine, kde nam prebivajo naši drági roditelje, kde nam je sunce svetilo v lüboj mladosti. * * * To sem odlomo iz pisem slovenskoga moškoga spola. Jeli, keliko dobra prebiva v njem? Pa bi mi to dobro pole zapüstili? Trnje odpravimo ž njega, posejajmo pa v njé dobro seme po Novinah i Marijinom listi, pa de rodilo sada, ka se ga svet komaj naglédne. Glási. Zgüba 83. pešpolka. Ranjeni so: Banfi Janoš kaprol, Bejek Šandor z Peskovec, Brtalan Andráš rojen l. 1888., Bertalanič Andráš i Ferenc od Sv. Jürja, Bokan Mihál z G. Sláveč, Borovnják Jožef, rojen l. 1889., Čéve Janoš roj. 1881., Čurman Števan z Sotine, Dobrovič August roj. 1893., Drvarič Jánoš z Márkišavec, Gergye (Gyergyék) Šandor kaprol, Gombóc Anton z Gerlinec, Gombóc Mihál ž Večéslavec, Hajdinják Jánoš z Sláveč, Halsedl August roj. 1884., Huber Jánoš z G. Sláveč, Just (Jost?) Géza, Kren Jánoš z Sobote, Lukáč Števan z Püconec, Majc Jožef z Rogašavec, Pelcer Károl z Matjašovec, Pertoci Janoš roj. 1884., Poglič Alojz z M. Sela, Porédoš Jožef z Šalamenec, Šantavec Jožef roj. l. 1891., Šadl Anton z Pertoče, Županek Jánoš z Peskovec, Vratoša Anton z Krášič, Žökš Ferenc z Sobote, Zrim Ferenc z Doliča. Zgüba 20. domobranskoga pešpolka iz županije Zala. Ranjeni so: Čásar Šandor 3 st., Černecnják Ferenc 11. st., Černi Jožef 4. st., Dečič Štefan 6. st., Denša Števan z Brezovice, Dominič Ferenc 6. st., Drabič Martin 9 st., Anderl Henrik 6., Augustin Jož. 2. Babič Jožef 12., Babič Mátaj 2., Balajč Jürij 2, Banko Štefan 2., Barič Lovrenc 2., Bobek Andráš 2., Brihara Štefan 3., Duhovič Števan 7. st., Ferénc Števan z Bogojine, Ferenc Jožef 2. st., Flísar Gabor 11. st., Frančič Lukáč 1. st., Friško Jožef 2. st., Fličar Jánoš 4. st., Fulér Jürij 9. st., Gašparlin Mihál 6. st., Gášpár Stevan i Janoš z 8. st. Gašparič Mihál 8. st., Gerič Martin 12. st., Gogomolec Jánoš 6. st., Golobič Míkloš 12. st., Gomboc Jožef 12. st., Gospod Jürij 9. st., Grabál Andráš 11. st., Gubica Ludovik 8 st., Gjörköš Štefan 4. st., Hadarič Jánoš 5. st., Hariš Jánoš 2. st., Herič Štefan 11. st., Martin 2. st., Horvát Dénes z 9-, Dezső 12-, Ferenc 2- i 11-te stotnije, Horvát Jürij z Srdišča, Horvát Gyula z 2- 9-te st., Ignác 4-, Štefan 2-ge stotnije, Horvát Jánoš z Veščičkoga brega, Horvát Jánoš 9. st., Jožef 4., 8. i 10. stotnija, Horvát Jožef z Marovca, Kálman 9. st. Šandor 4. st., Vendelin 6. st. Eliáš Jožef 2. st., Irhašič Lukáč 4. stotnija. — Mrtvi so pa: Čeh Ludvik 4. st. od okt. 20— nov. 5 ga; Čizmazia Jánoš 8. st. od okt. 5— nov. 10-ga; Drvarič Jožef 2. st. od okt. 27 — nov. 5-ga; Frančič Jánoš 3. st. od 27. okt. — nov. 5-ga; Galba Jánoš 2. st. tüdi v tom časi; Golob Franc 11. stot. okoli 20—28-ga okt. Možolič Sándor z Brezovce (Nyirád) 48 p. 6. st. 26-ga novembra v Krakovi v tifusi; Šantavec Janoš od Sv. Sebeštjana, nov. 29-ga v tifusi v Kön. Weinberge-i; Bedič Štefan 48. p. v Beči sept. 9-ga od strlája v glavo; rojen je té l. 1887-ga; Kránjec Janoš 18. p. 3. st. rojen 1878-ga, mro nov. 30-ga v Tescheni od krvotoka z drob. Adamič Ludovik 2. st. od okt. 27— novembra 5-ga; Ambruš Jürij 6. st. okt. 5—10-ga; Balič Jožef 4 st. od okt. 27— nov. 5. Bolla Daniel 11. st. okt. 20—28-ga; Gyuranec Jožef 4. st.; Horvát Jürij 12. st. oktobra, Horvát Jürij 5. stotnija oktobra, Horvát Gyula 4. st. novembra, Horvát Števan 6. st. oktobra (Dale pride.) Ranjeni so poleg popisov od zgüb od 92-do 115-ga lista našega krája: Žižek Janoš z Dugevési i Leiter Jožef z Dobrovnika; mrtvi pa: Jakič Janoš z Tešanovec (od 17—20-ga novembra), Zver Ivan z Ižekovec, Šernek Mihál z Černec z Murisa marofa. Zgüba 18-ga domobranskoga pešpolka. Iz med častnikov so mrtvi 3, ranjenih 19, vlovleni 2. Z med moštva je mrtvih 173, ranjenih 790, vlovleni 1. Z našega krája je mrtev: Marič Števan z Črnec, ranjeniva pa: Košár Lovrenc z Martinje i Šinko Vince ž Nuskove. Vsem, ranjenim i mrtvim, bodi Srce Jezušovo smileno. Naše novine v strelnih járkah. Poročajo nam vojáki iz strelnih járkov Galicije, ka njim naše mále Novine na njuvo najvekšo radost prido do rok. Ne sme knižico od Marijinoga senja nišče pri sebi meti. Veliki greh včini, ki tisto verje, ka je v toj knižici. Tisti Jezuša v laži postávi. Jezuš vči, ka je peklenski ogenj večni tá židovska knižica pa, ka se lehko ž njega prekléti rešijo. Té prikazni, štere so v toj knižici popisane, so laži se nej zgodile, so od materecérkvi ne potrdjene! Škapuler, ali svetinjico nosimo z sebom! Žrtev zganice, Z edne slovenske fare nam glásijo, ka je ednoj ponávlansko šolo obiskávajočoj deklinci zdaj ne dugo v šoli hüdo grátalo. Kda jo v stanovanje g. vučitela správijo, se je žvedelo, kaj je bio zrok njénoga slaboga čütenja: „Žganica se je vse levala ž njé. “ — Ja kak je pa to mlajšé do žganice prišlo? Právijo, ka se je očo pogodo z samim vrágom, ka njemi svojo hčér v roke dá, i záto jo je posili zalevao z žganicov, čeravno se je siroče jočič bránilo. — Imi verjemo, ka je to tak bilo. Hüdi düh jáko dosta 4 NOVINE 1915. febr. 14. pomagáčov má na sveti i prvi so starišje. — Ali bi morebit zapelana bila gda ne dužna mladina, če je sám stariš ne bi vodo na odajo na plesišče, je ne bi zapájao z alkoholom, štera poštenost požgé? Vnogi stariš zná iz lástne sküšnje, ka je žganica i poprek pijančevánje nájbolši pripomoček proti poštenosti, záto vodi i svojo deco po toj poti, naj ne bo bolša od njega. Na táborskih dopisnicah se samo vojákom sme pisati. Ki je drügim pošila, plača štrot. 2 K. košta edna tákša kárta. Pazimo. V spomin blágomi prijátli, Vrečič Jožefi, strážameštri z Sodišinec. Dné 1. augusta je vzeo té dober mož od nás, svojih drágih slovo i je odišeo na jüžno bojišče. Junaško se je vojsküvao v Dalmaciji, Bosniji i Srbiji. Pri napornom noč-dnévnom boji je oslabo i je šo na počitek dočasen v Irig v Slavonijo dec 13-ga. Božični počitek si je želo, dobo ga je. Pri malom Jezušeki v nébi je dobo večni, božični mir. 28-ga decembra je naime prišeo k nam brzojav, ka je Vrečič Jožef mrtev. Náglo je zatisno svoje trüdne oči. Mi pa vsi žalüjemo za njim, ki smo ga poznali. Bio je zgéden, vrli mladénec i zvesti, dober zakonski mož; decé, štera z ženov, materjov, bratom i sestrov jočejo za njega. — Z Bogom drági Jožef, telo tvoja naj mérno tam počiva, düša pa na naše prošnje naj vživa! (Št. E.) Dekle se kártajo. Vednoj vési kre Műre, so vam, drági čtevci, dekle veliko kurážo dobile. Kártajo se, mlátijo po stoli, bodičesa si zgučijo, pa znáte tak so predrzne ešče, ka žalijo drüge poštene lüdi, šteri po nedelaj k večernici vüpajo iti i ž njimi ne držijo. Késnanoč je samo od kárt loči. Naj pa bi njim fine rokice lehže kárte držali, si v hišo lepo zakürijo z tistimi drvámi, štere pri sosedaj spokrádnejo. Zdaj se peštinške pa parizke ponočne vlačüge lehko veselijo, ka so dobile verne pajdašice i v našem kráji. Tišinska cehska drüžba je letos ne držala navadnoga goščenja, nego je 33 K. 60 fil. darüvala mesto njega na ranjence. Zaistino hválevredno zatajüvanje i drági dár v tom bojnom časi. Dogodki iz boja. Ke delajo vojácje na bojišči za časa počitka? To nam popiše eden vojaški dühovnik, šteri se je z dečkami v járkaj zdržávao. Kda je mir nastano, so edni začnoli nikšo igro — piše on, — drügiva dvá sta v ednoj votlíni harmonike vlekla pa vsaki svojo vižo, oficer je meo celo sobo vözdubleno pa je tam pisao. Cele čupore so pismo pisale domo. Tak je vse bilo, kak či bi domá v kasárnaj bilí. Nego jaj tistomi, šteri z jame glavo vöporino. Rusi so 50 metrov daleč meli od njih járek pa so stráze naše pa tiste dobro cilale! Čüdno, kakda je kühnja prišla, te tak kak či bi pogovorjeno bilo tü i tam: so nikoga ne bantüvali. Či šteri dečko po črevi plazéč odišeo pa je odked slamo vlekeo v járek, so ga tüdi püstili mímo, je lehko batrivno neseo slamo. Či šteri za volo človeče potrebčine šo vö z járka, se njemi tüdi nikaj ne zgodilo, liki mogao je názdrt iti z obrázom proti neprijáteli! Tak láda tam na sredi boja lübav med neprijátelami. Na grobi sína. Na srbskom bojišči se je zgodilo, kda so naše čete pri Višegradi srbi názdrt porinoli je eden sam voják spadno z 48-ga regimenta. Prijáteli so njemi jamo skopali ino so ga notridjali pa te dale šli naprej. Za ništerne tjedne, kda so znova tam hodili so edno stáro mamico najšli tam, štera je jokajoč molila na grobi. Za koga se jočete, mati? So jo opitali. Kaj se ne bi jokala, kda tü vidim ednoga zakopanoga junáka grob. Jas tüdi mám ednoga med vami, njega iščem. — Kak se zové? So jo znova pitali. Ona je povedala imé, naši junácje so pa z teškim srcom glédali eden po ovom, dokeč je ne njihov načelnik pregovoro rekoč: Ite domo mati, vašemi síni dobro ide. Starica je zbrisala oči, je dála živež dečkom pa pomirjena šla domo. — Grob pa, na šterom je prle molila, je njénoga sína grob bio! Pošta. Kolmanko Jožef. Komárom. Iz srca rad. — Nikaj nej. Gombóc Franciska. Sv. Jürij. Zrim Števana žena v Doliči. Iména vájniva moža nega niti med mrtvimi, niti med ranjenimi, betežnimi i vlovlenimi. Zrim Mihála žena. Dolič. Zrim Mihal, ki je leta 1884-ga v Kizdoblani rojeni je premino. Če je to tvoj mož, daj pisati na „Vöröskereszt Egylet Hadifoglyokat Gyámolitó és Tudósitó Hivatala, Budapest, IX., Üllői-ut 1“— odtod dobiš odgovor, če je med vlovlenimi kde. Ritlop J. Bučkovci. Rojstno leto onih vojákov mi naznanite, prle se ne morejo goriskati. Kanter Julia. Renkovci. Rávno to odgovorim. Koz. Mih. Satahovci. Pert. Št. Rakičan. Dobo sem. Bog plati. Kaj prosite, bo. Voják v slovo. Na valovi bistre Müre Zible se ení čolnic sám, Vnjem se čüje glasno petje: Spevajoč si, jas veslám. Lüšno si namáčem veslo, Čun moj bistro naj leti; Zmes pa spevlem pesem glasno Od preteklíh srečnih dni. — Noste, noste li valovi Lehki, mali čunek moj! — Tipa srce se poslovi! Tužno si v slovo zapoj! Z Bogom dráge mi krajine! Stani srečno mürski dol, Zlát spomin mitvoj ne mine, Hodo v sveti bom gdekol'! Z Bogom! Morem zdaj oditi. Z Bogom! dužnost me zové. Z Bogom sláve vrli sini, Ne spozábte se z mené. Daleč zdaj od vás odidem, Samo v dühi bom domá, Meč in puško z rokov primem, Štera zdaj šče tü veslá. Za živlenje roda rnojga. Za kralá i svéti dom Bila de se grozna bojna: Krv tam svojo točo bom. — Z vencom sláve pridem znova, Bratje, sem v naš lübi kraj: Lepša pride te nam doba: Dom naš de zemelski raj. Mirosláv. Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgó gyorssajtóján Szombathelyen.