73 in plašni so zbujenčevi pogledi,
ker zmeša nagle vzbuje ga nasilje, dokler se ne zave in kraj je zmedi:
76 tak iz oči iz mojih vse slepilje pregnal mi žar oči je Beatrice, oči, bliščečih v daljo milje in milje.
79 In ker zdaj bolj so videle zenice, sem vzrl in se začudil, bil kedo bi četrti svit, žareč poleg trojice.
82 In moja mi gospa: »Glej, v tej svetlobi Boga, uživa duh, ki bil je v moži, prvini vseh ljudi v človeštva dobi.«
85 Kot list, če veter skozi krošnjo kroži, se upogne, a vzravna koj lego krivo, ker lastna moč ga zopet kvišku sproži:
88 t a k jaz ob teh besedah sem spoštljvo priklonil se, a koj me je brez straha govorit hrepenenje gnalo živo.
91 Pa sem začel: »O sad, kot zrel iz praha ustvarjen ti edini, ki, praoče, nevesta vsaka hči ti je in snaha,
94 ponižno prosim te, kar le mogoče:
Govori mi! O čem — to hranim zase, saj dobro vidiš, kaj srce mi hoče.«
97 Kot časih sokol-ptič — pokrit — mota se in iz motanja, iz peroti boja, na lov zleteti da želi, spozna se:
100 podobno iz prosojnega ovoja
mi prva duša svoje zadovolje javila je, da všeč ji prošnja moja.
103 In vikne: »Bolje željo tvoje volje jaz vem, dasi molči tvoja beseda, nego-li ti t o veš, ker veš najbolje;
106 ker duh moj jo v Zrcalu vernem gleda, ki vtiska o Sebi v vse stvari sledove, a Vanj ne vtisne stvar nobena sleda.
109 Želiš, naj imenujem ti vekove,
kar Bog me v vrt visoki je postavil, odkoder v te povzpel si se vrhove;
112 kak dolgo v vrta slasti sem se bavil;____
s čim pravzaprav razsrdil sem nebesa; kak jezik rabil sem, naj bi ti pravil.
115 Cuj torej, sin: da jel sem od drevesa, ni pravi vzrok za moje bil izgnanje; prelom zapovedi — bil vzrok je kesa.
118 V predpeklu, odkoder bil Vergil pozvan je po gospi tvoji, zdel sem solnca obratov štirtisoe tristo dva na to sobranje;
39
121 posetilo vseh dvanajst svitov-svatov neba, ko so mi zemski tekli dnovi, devetsto trideset je solnce kratov;
124 jezika mojega pa so glasovi
mrtvi bili, preden nedovršljivi so stolp gradili Nimroda sinovi.
127 Ker uma izumi niso vekoživi;
zakaj v vek hoče človek novo, novo, stoječ pod nebesnih teles uplivi.
130 Narave dar je govor vaš, gotovo; no, umu pušča vašemu narava, da govoru da to al to zasnovo.
133 Preden pekla sprejela me tokava,
je I na zemlji višnje Dobro slulo, slast moja, ki me vsega obvladava;
136 potem uho Ga E L je zvati culo. Da, listje so človeški običaji: novo vzraste, ko staro se osulo.
139 Na gori sred valov j a, v zemskem raji
sem bival čist—invkrivdi krivzločesti— od jutra pa do ure, ki — v sijaji
142 poldneva — nasleduje uri šesti.«
MOSKOVSKA ŠOLA (XVII. ST.), SV. PETER MOSKOVSKI,