Dežela
Petra
Klepca
Na desnem bregu čabranke se nad vasmi Plešce, Zamost in Osilnica dviga vi-soko proti nebu Sveta gora. Ozira se po Čabranski dolini, na izvir Kolpe in po Kolp-ski dolini. Pod njo, za Sedlom, na severo-zahodni strani, leži lepa, tiha in skromna
vasica Mali log. Tu je bil za pastirja legen-darni osilniški jumak Peter Klepec.
Ljudsko izročiho ve veliko povedati o tem silaku, ki je v stolletjih zatiranja postal sim-bol uporniškega duha revnih prebivalcev doline ob Kolpi im Čabranki, njenih pobrež-
jih in pogorjih. Ti Ijudje so bili enega duha in ene misli. Zato so v bojih s sovražniki zme-raj zmagovali. Po zmagi pa so gospodarji, vladarji in cesarji vselej pozabili na Petra Klepca in njegove vojščake.
Se dandanašnji ti Ijudje v Malem logu pokažejo ostanke požgane Klepčeve do-mačije, ki so ji zgradili temelje njegovi predniki leta 1118. Napjo se je bil Peter Klepec priženil, njegovi potomci pa je po zadnji vojni niso več do kraja obnovili.
Poznal sem domačijo. Ponašala se je s kipcem Petra Klepca. V zadnji vojni so fa-šisti s hišo vred požgali tudi zelo star ske-denj, ki je stal zraven. Izročilo pravi, da ga je postavil sam Peter Klepec in vgradil vanj za nosilno oporo kakor hlod dolgo in tri četrt metra debelo hrastovo gred. Pri ob-navljanju skednja so jo njegovi potomci do leta 1942 kar trikrat pretesali, pa je bila še vedno več kot pol metra debela. Povedati moram, da so se Ijudje čudili tej gredi in prav tako orjaški klopi, ki je bila pred hišo. Stari možje so pripovedovali, da je to veli-kansko gred prinesel Peter Klepec z gore na rami in jo postavil v skedenj s tako lah-koto, kot bi bila drobna hojeva rantica. Prav v spomin nanjo so Klepčevi potomci, ki so se ohranili do današnjih dni, prenovili skedenj. Ta jim je v vojni služil za bivališče, ker je bila hiša požgana; zdaj stoji v spomin na našega Petra Klepca.
Peter Klepec je bil bajtarjev sin in je rasel ob koruznem močniku, mleku, krompirju, zelju in fižolu, kot vsi revni v lepi dolini ob čabranki in Kolpi. Ob taki hrani in zaradi velikega trpljenja se ni mogel zrediti. Na videz slabič, a zdrav in mišičast, je Peter z drugimi pastirji na paši čuval čredo ovac, koz in govedi. V začetku so ga pastirji ra-di pretepali, ga zaničevali in podili stran, dasiravno ga je bila sama dobrota. Zato se jim je izmikal, kjer je le mogel. Najraje je pasel svoje živali sam, daleč od drugih.
Toda živali so ga imele vedno rade, saj je lepo ravnai z njimi in jim iskal najboljše pašnike. Ob večerih je prignal domov čredo vedno sito. Zato je v vasi in daleč okrog kmalu zaslovel kot najboljši pastir. Pozneje je skoraj vse potegnilo na njegovo strarv
Nekoč, ko mu je, pretepenemu, bilo srce zopet prepolno žalosti in bridkosti, se je zagledal v čudežno Sveto goro. Pokleknil je in prosil: »Dobra gospa, samo eno željo mi izpolni — napravi me močnegal« Živali so pridno mulile travo in objedale grmičev-je, Petra pa se je lotilo domotožje. Misli so mu začele uhajati domov, zlasti k dedku in babici, ki sta mu pripovedovala pravljice,
(Nadaljevanje na 2. strani)
NAŠI LJUDJE IN NIIHOVA DELA
(Nadaljevanje s 1. strani)
da se je kar vživljal vanje. Žalosten se je vrgel v travo, se razjokal, proseč pogledal v modro nebo, zatem pa med ihtenjem za-spal. Sanjal je čudovite sanje.
Bilo je lepo poletno popoldne. Na sa-motnem pašniku je naletel na rojenice, ki
so trdno spale. Vanje se je z močnimi žarki upiralo sonce. Videl je, da so izmučene. Zasmilile so se mu. Babica mu je velikokrat pripovedovala, kako dobre so te deklice. Stekel je k bližnjemu grmu, nalomil nekaj zelenih vej in rojenicam napravil senco. Nato je odše! za čredo, ki se je bila medtem odpasla že precej stran. Tedaj je videl, da se je nebo odprlo; bog je poslai angela, ki ga je poljubil in navdihnil s silno močjo. Iz teh nepozabnih sanj se je Peter pre-budil, ker se ga je nekdo dotaknil. Ves omotičen je le s težavo odprl oči. Ob njem je stala njegova najljubša telica in ga dre-zala s slinastim gobčkom.  Bržkone je
dolgo spal in sanjal, saj je sonce že zaha-jalo in tonilo nad modrim Jadranskim mor-jem.
Peter Klepec je skočil pokonci in se na vso moč pretegnil tako prešerno in naglas, da so pastirji na spodnjih pašnikih ostrmeli. Ugibali so, kaj neki se je zgodilo, da je Peter tako vesel. Ko je spoznal, da so se sanje uresničile, da je postal močan, je bil nepopisno srečen.
Kmalu se je razvedelo o Petrovi moči. Nekje pri Osilnici, od koder je bil doma, je objel najdebelejšo tepko in jo zruval s ko-reninami vred. Zavihtel jo je nekajkrat v zraku in jo zalučal naravnost v Kolpo. S ko-reninami je ruval po vrsti vse: bukve, breze, smreke, hoje, goste grmače in skale ter krčil gmajno, da bi bilo več rodne zemlje.
Pravijo, da je Peter Klepec s svojo nez-nanskomočjo rad pomagal soljudem. Bil je miren, preudaren, prijazen, usmiljen, de-laven, zelo varčen in gostoljuben. Vse te lastnosti imajo še danes Ijudje njegove de-žele. Za kos koruznega kruha in latvico mlekaje Peteropravil vaščanom delo, ki bi ga bilo komaj zmoglo dvanajst drugih. V krošnjah je nosil velikanske butare sena s senožeti, sekal, tesal, vlačil hlode in drva iz gozda. Še posebno rad pa je mladil žito s cepci, ki jih je vihtel več hkrati.
Nečesa pa Peter Klepec ni prenesel — krivice. Kdor se mu je s krivico zameril, temu je odzvonilo.
Ob težkem delu se je Peter Klepec razvil tudi v neugnanega vojščak. S svojimi bo-jevniki je največkrat čakal sovražnika v Sedlu nad Osilnico, tik ob Sveti gori. Nje-govo najljubše orožje je bilo drevo. Zruval ga je in z njim med strahovitim vpitjem neusmiljenomlatilposovražnikih. Drevoje vihtel, kot bi se poigraval z leskovo šibo. Kadar je preizkušal svojo moč, je rad stisnil v pesti kamen, da se je iz njega pocedila voda. Nekoč, ko so pred cesarjem odbirali najboljše bojevnike, pa je med prsti zdrobil in zmlel v prah kar sedem konjskih podkev.
Pogostoma se je Peter Klepec spoprijel tudi s Turki. Ko je zvedel, da je turški sultan v Osilnici zavzel tabor ter vdrl v cerkev, kjer njegov konj zoblje oves z oltarja, je pobe-snel in brž odhitel tja. Turek mu je prišel naproti in mu zaničljivo segel v roko. Peter
ANTON OŽBOLT se je rodil leta 1919 v Belici v Čabranski dolini. Po osnovni šoli v Papežih je šel za gozdnega delavca, leto dni delal v slavonskih, nato pa v domačih okoli-ških gozdovih do kapitulacije stare Jugosla-vije.
V NOB je sodeloval od leta 1941 in bil med prvimi organizatorji vstaje v rodni dolini. Itali-jani so ga zaradi izdaje leta 1942 ujeli ter ob-sodili na smrt, a končno internirali v Italiji. Jeseni leta 1943 se je vrnil v domovino, po-stal obveščevalec, pred osvoboditvijo pa komandant tiskarne Toneta Tomšiča.
Po osvoboditvi je opravljal odgovorne družbene dolžnosti. Med drugim je bil leta 1947 sekretar rajonskega komiteja Ljublja-na-Moste, od leta 1947 do 1948 pa pred-sednik prvega rajonskega Ijudskega odbora Ljubljana-Moste. Sem se je vedno rad vra-čal, tudi ko je bil v Ljubljani inštruktor mest-nega komiteja KPS in slušatelj srednje par-tijske šole v Ljubljani, pa kasneje v Kočevju organizacijski sekretar občinskega komite-ja, sekretar pri podjetju Trgopromet in ka-sneje pri Avto-Kočevje. Vmes je doštudiral tehnično šolo v Ljubljani — oddelek za goz-darstvo. Leta 1966 se je upokojil, že prej,
predvsem leta pokoja pa je preživljal v Ko-čevju polno angažiran s pisanjem spominov iz NOB. Umrl je leta 1976 v Ljubljani.
Svoje prispevke je objavljal takoj po osvoboditvi v skoraj vseh slovenskih časni-kih in nekaterih revijah. Družbenopoiitič-nega delovanja \z prvih povojnih let v Mo-stah se je zavzeto spomnil leta 1970 v Naši skupnosti. Poznamo pa ga predvsem kot pisca dveh obsežnih del iz partizanskih let: Sercerjeva bojna pot (1973) in Dežela Petra Klepca (1974). V rokopisu ima končano ob-sežno delo Utrinki podzemlja, kjer podrobno opisuje življenje in delo partizanskih tiskarn predvsem na Dolenjskem; od drugih ohra-njenih rokopisov pa naj spomnimo vsaj na skico za filmski scenarij Taborska stena. (V steni nad Belico je bil sedež vodstva Kočev-skega odreda, ki je tam doživelo svoj vzpon in svojo tragedijo.) Kot vnet lovec, Ijubitelj narave in živali je že leta 1963 napisal Lov-ski kataster—Bonitiranje lovišč lovskih dai-žin v bivšem okraju Kočevje.
Za naše bralce smo izbrali uvod iz knjige Dežela Petra Klepca, katerega začetek ob-javljamo na 1. strani.
jo je zgrabil tako močno, da mu jo je pri priči odtrgal, z drugo pa mahnil po Turku in ga na mestu ubil. Zatem je izpulil najdebe-lejše drevo na cerkvenem vrtu ter začel z njim neusmiljeno klestiti poTurkih. Pobilje skoraj vse, le nekaterim se je uspelo rešiti. Zbežali so nizdol ob Kolpi in se od tedaj niso vrnili nikdar več. Prav tako je nekoč naklestil Ogre in jim nazadnje ubil še kra-Ija. Kar sam ga je zakopal na meji, za mej-nik pa zavalil na njegov grob veliko skalo, sovražnikom v vednost in svarilo.
Nazadnje so Petra Klepca videli na naši zahodni meji, ko se je pomilovalno smejal v obraz premaganim Lahom. Na glavi je imel klobuk s stisnjenim trirobnim vrhom in širokomi krajci. Levo stran klobuka mu je krasil šop gamsje brade, saj je bil tudi lovec, kotvečinauglednihmožvtemkraju. Oblečen je bil v osilniško narodno nošo. V levem uhlju se mu je svetlikal zlat murček. Bile so ga same mišice. V zagoreli obraz so se mu že trpko zajedale gube, kakor skoraj vsem delavcem in kmetom iz teh krajev.
Bržkone so imele babice prav, ko so pri-povedovale o Petru Klepcu. Trdile so, da ni umrl, ampak je izginil in živi nekje v Sveti gori, na Kraljevem vrhu ali v Sokolski steni, da je morda v Livi dragi ali v gozdovih med Risnjakom in notranjskim Snežnikom. Tam da se večkrat sreča z Martinom Krpa-nom. Da, videli so ga celo pri Reki, na obali. Morda živi v nedostopnem pragozdu Osilniške gore, kamor le redko zaide člo-veška noga. Še najverjetneje pa je v skriv-nostni Taborski steni nad Belico, kjer je večkrat taboril. Tu so se v hudih časih na-jraje zbirali njegovi vojščaki, med zadnjo vojno pa prvi partizani, vsi prežeti z njego-vim duhom.
Da, pred tremi desetletji je Peter Klepec spet zmagal nad sovražniki. Vrnil je deželi svobodo, sam pa na vsem lepem nekam izginil. Zdaj stoji na večni, tihi straži, varuje domovino in bedi nad njo s svojo nepre-magljivo vojsko. Njen vojščak sem jaz, si ti, smo mi vsi, otroci te dežele.
SPOMINI ŽIVIJO
Konec prve svetovne vojne se je zma-goviti oktobrski revoludji pridružilo veliko število naših delavcev, ki so bili kot av-stroogrski vojaki na ruski fronti ali pa kot ujetniki v širni Rusiji. Tam so okusili trplje-nje pod buržoazijo in kapitalisti ter spoznali ruske delavce in kmete v boju za pravice vseh delovnih Ijudi. Živa beseda in dejanja Lenina so se jim vsidrala v zavest in vse to so prinesli med naše delavce ob povratku v domovino. Na drugi strani so primorski delavci — zavedni Slovenci, posebno že-lezničarji — po razpadu Avstro-Ogrske pribežali iz okupirane Primorske pred itali-janskimi fašisti, ki so že takrat zapirali in mučili zavedne slovenske delavce, boju-joče se za delavske pravice.
Delavci, ki so se vrnili iz Sovjetske zveze, in delavci, ki so pribežali iz okupira-nega slovenskega ozemlja pred fašisti, so se združili v skupnih naporih: treba je bilo nadaljevati boj proti buržoaziji, imperiali-zmu in kapitalistični družbi, ki je hotela do kraja izkoristiti delavca in ga zasužnjiti za svoj kapital. Eni kot drugi delavci so se združevali bodisi v socialno-demokratski stranki ali v sindikalnih gibanjih bodisi v kulturnih delavskih društvih Zarja, Vzaje-mnost, Svoboda, Vesna itd.
. Delavci v teh društvih so se morali spo-padati z nacionalisti. krščanskimi sociali-sti, z močnimi klerikalnimi strankami in s fašistično orjuno. Kljub žrtvam na Zaloški cesti aprila leta 1920 in v spopadu z orjuno v Trbovljah junija leta 1924 delavci niso prenehali z bojem za svoje pravice. Če-prav so sledile sankcije, odpusti iz služb, premestitve, zapori itd., se je delavsko gi-banje *e bolj razmahnilo. Vodilni delavci tega gib?"ja r .3 sicer morali umakniti v ilegalo, v vseh aruoivih in sindikatih pa je vzkipela in se razgibac H^itična zavest delavcev; ne samo med delavci, ampak tudi med študenti in inteligenco.
Pričelo se je prvo obdobje ilegalnega re-volucionarnega delavskega gibanja tudi v Zalogu.
45 let delovanja komunistov v Zalogu
Železničarji so 12. aprila 1930 ustanovili podružnico neodvisne delavske stranke Jugoslavije. V njej je praktično legalno za-živelo ilegalno delo KP. Na čelu te podruž-nice so bili Franc Perdan, Jaka Skuk, Ivan Makuc pa Peter Črmelj, Aleksander Smir-nov, Viktor Sluga, Ivan Dorbež in še drugi.
Železničarji so pričeli z revolucionarnim delovanjem v Zalogu. Povezali so se tudi z delavci vevške papirnice. Podpirali so nji-hovo stavkovno gibanje, ki ga je vodil tova-riš Kidrič.
Zopet so sledile sankcije, zapori itd., a politično delo ni več prenehalo. V tem novem obdobju so komunisti na ilegalnih sestankih in z individualnim prepričeva-njem pridobivali nove člane delavskega gibanja. Socialdemokrati in krščanski so-cialisti so se razhajali v stališčih levo usmerjenih delavcev, ki so se bolj zavze-mali za pot pod vodstvom redkih in malo znanih komunistov. Stališča v sindikatih so se nagibala v korist delavcev, ki so zahte-vali svoje pravice.
Delo komunistov je bilo težavno. Bili so domala še brez literature, brez rednega časopisa, brez radia itd., delovati so morali ilegalno. Vendar je komunistom uspevalo z nenehnim seznanjanjem, študijem Marxa, Lenina in druge sicer redke litera-ture zopet pridobivati vedno več delavcev za delovanje po poti KP, za nove akcije, brez socialdemokratov in socialistov. Po letu 1930 se v Zalogu pojavljajo člani KP organizirani v tako imenovanih trojkah. Pobudniki in organizatorji prvih trojk so bili: Franc Černe-Klemen, Tone Sosič, Franc Intihar, Ivan Maček, Jože Peršič, Peter
Zaloški komunisti In socialisti od leta 1920 naprej — spominski posnetek iz leta 1957. Od leve proti desnl sedijo: Peter Učakar, Jakob Skuk, Peter Čer-
melj, Ivan Dorbež; stojijo Franc Bezlaj, Andrej Polk, Miha Mehle, Jože Kačar in Tone Sešek
Čermelj, Jože Mazovec, kasneje pa še drugi.
Med železničarji so delovali predvsem Peter Čermelj, Anton Dobrota, Viktor Sluga, Jože Omahen, Tone Židan, Bertosi, Bačevila, Andi Sigulin, Franc Groznik. Smernice so jim dajali Franc Leskošek, Černe Franc-Klemen , Ivan Maček in drugi.
Tako je na terenu in na železnici nasta-jala nova organizacija KP, ki je imela jasen cilj: boj proti izkoriščevalcem delavskega razreda.
Pod okriljem kulturnih društev Svoboda je KP uspelo organizirati izlete in shode. Dne 7. julija 1935 je bil znani kongres Svo-boda v Celju, katerega se je udeležila množica delavcev iz vse Slovenije pa tudi iz Hrvaške. Vsi so protestirali proti kapitali-stičnim izkoriščevalcem in proti fašizmu. Po kongresu je takratna banska uprava razpustfla drustva Svoboda in zaplenila vse arhive. Delo partije pa ni prenehalo. Osnovana so bila nova kulturna društva.
število članstva KP v ilegali se je vedno večalo. Po juniju I. 1936 odide več članov KP v Španijo v boj proti fašizmu. Na voli-tvah je komunistom uspelo prodreti v ob-činske odbore. V Polju so zmagali komuni-sti. Dne 3. januarja 1937 so se ponovno zbrali na velikem shodu stavkajoči papirni-ški delavci na Vevčah. Na pobudo KP so se jim pridružili tudi železničarji iz Zaloga.
Delavci so vedno znova demonstrirali proti takratnemu režimu. Čeprav so sledile aretacije, zapori, kazni, buržoazija ni mogla več preprečiti revolucionarnega gi-banja zavednih delavcev. Solidarnost je bila vedno večja. To so dokazali 9. fe-bruarja 1940 na železniški postaji Zalog, ko je takratni režim aretiral aktivne člane KPS. Tega dne so bili Pepca Kardelj, Milan Apih, Ivan Kreft, Lojze Ocepek, Jože Umek, Alojz Mihelič, Anica Vipotnik, Rudi Čačinovič in drugi prepeljani na železniško postajo Zalog — oblastniki se niso upali kompromitirati v Ljubljani!? Pa so se krepko zmotili. Na zaloški postaji jih je ča-kala množica demonstrantov, ki so s ka-menjem obmetavali policijski avto in na njem razbili šipe. Vilka Sluga pa so policaji oklofutali. S težavo in v strahu je policija spravila aretirance na viak. Odpeljali so jih v zloglasne zapore v Bilečo.
Da je bil Zalog res močan center delav-skega gibanja, dokazuje tudi dejstvo, da so Zalog obiskovali znani člani KPS: Tine Žagar, Lado Kozak, Jože Slak, Pepca Kardelj, Ivan Maček, Tone Tomšič, Franc Leskošek, Kraigher Sergej, Polde Maček, Adolf Jakhel itd.
Takoj po kapitulaciji stare Jugoslavije je večina Založanov dokazovala solidarnost z OF:nudili so pomoč in podporo raznim izseljenskim transportom \z Gorenjske, transportom jugoslovanskih vojnih ujetni-kov v Nemčijo, zbirali so hrano in obleko za internirance na transportih itn. Ker je bija v Zalogu   italijansko-nemška   okupacijska
(Nadaljevanje na naslednji strani)
meja, se je moral namreč vsak vlak ustaviti na postaji. Dne 11. julija 1941 je mladinska četa pod vodstvom Franca Mazovca v Podgradu likvidirala prvega nemškega okupatorja. Posebno na železnici so se pričele akcije in sabotaže. Dne 5. 2.1942 je bil pod železniškim mostom razorožen prvi italijanski vojak; minirane so bile čr-palke v pralnici: položenih je bilo več pe-klenskih strojev; Založani so zbirali orožje in material za partizane. Velika je bila tudi podpora svojcem aretiranih, odpeljanih v razna mučilna taborišča ali odšlih v parti-zane.
Udeležba Založanov v NOB je bila mno-žična, ne glede na grožnje generala Rup-nika v Polju in njegovega zeta leta 1943 v Zalogu pred gasilnim domom, ko sta szjavljala, da je iz Polja 500 oficirjev v par-tizanih in da jih je treba uničiti, ker da je to sramota za domobranstvo in se bo vsak, ki bo podpiral ali sodeloval z OF ali s partiza-ni, znašel na dnu Ljubljanice, ki da mora biti rdeča od krvi.
90 padlih in mnogo mučenih zagotavlja in terja, da mora Zalog ostati središče na-prednega in kultumega življenja. Vsakdo naj spozna in ve, da je bil rdeči Zalog že desetletja sem središče delavskega in po-litičnega gibanja. Zato naj tudi vsakdo v današnjem družbenem in samoupravnem razvoju sodeluje, pomaga na vseh področ-jih kulturnega, gospodarskega in politič-nega življenja v naši novi Jugoslaviji.
Zveza komunistov pa bo še naprej kre-pila in usmerjala naš družbeni razvoj in hodila po poteh, ki sta nam jih začrtala to-variša Lenin in Tito.
Posebno je važno, da mladi zvesto ču-vajo tradicijo in pridobitve svojih predni-kov, ki so se za ceno svojih življenj bojevali in ustvarjali to, kar imamo in kar bomo imeli v bodočnosti.
Ne pozabljajmo njihovih imen, s spošto-vanjem čuvajmo njihova obeležja in ustvarjeno delo.
Naj živi 29. november, praznik prve za-konite vlade nove Jugoslavije. Naj živi Zveza komunistov Jugoslavije, naj še dolgo živi naš Ijubljeni maršal Tito.
(govor Romana Klešnika ob 45. obletnici organiziranega delovanja komunistov v Zalogu)
ŠE ENA O INTENDANTU POLHU
Bil je dober jn tako med partizani kot med prebivalci zelo priljubljen. Če že r>i mogel ustreči drugače, je znal spraviti vsakega v dobro voljo.
Pa pride v Starih Žagah na Srebotniku k Polhu njegov stari znanec iz II. štajerskega bataljona — še iz časov, ko je bil ta na Pu-gledu. Sedaj je spremljal Staneta-Franca
PARTIZANSKE ANEKDOTE
S TOVARIŠEM LUKOM NA POTI V OTOČAC
Slab mesec pred kapitulacijo itelijanske vojske leta 1943 je precej močna patrulja zaščitne enote vojaško-političnega vodstva spremljala tovariša Luko \z Baze 20 na Ko-čevskem Rogu v Otočac v sosednjo Hrvat-sko.
Za precej dolgo pot nas je intendant Polh dobro obremenil. Do zadnjega žepa nam je napolnil nahrbtnike s hrano in drugimi po-trebščinami, tako da smo bili na dolgih sa-motnih poteh po gozdovih Korduna, Like ter planine Kapela neodvisni. Sicer pa po vaseh, ki so bile skoraj vse požgane do tal, niti ni bilo dobiti kaj za pod zob. Tudi tifus je takrat precej razsajal v Kordunu in Polh je dobil nalog, da namesto čaja, vode in ječ-menove kave napolni naše čutare z doma-čim sadjevcem ali »špago«, kot smo ga ime-novali partizani.
In ko smo prispeli na Kordun, je tovariš Luka strogo zaukazal: »Da v teh krajih ne bo kdo poskušal piti vode! Saj bi se lahko okužil in zbolel ter s tem ogrozil vse!«
Priznam, ta ukaz smo izpolnili stoodstot-no, kar pa sicer ni bilo vredno. O tem se je tovariš Luka prepričal že drugi dan pohoda po Kordunu. Ko nam je nek odbornik pripra-vil nekaj kuhane jedi, je tovariš Luka hotel popiti požirek »špage«. Te pa ni bilo »niti za dušo odkupiti«, kot pri nas pravijo stari Ijudje. Seveda je tovariš Luka takoj precej ostro
nastopil, kaj da se to pravi, kje da je žganje. saj ga je vsakdo imel polno čutarico! Pa se ojunačim in pravim: »Tovariš Luka, saj si nam ukazal, da v Kordunu zaradi tifusa ne smemo piti vode, mi smo pa ta ukaz, kot druge, natančno izpolnili.«
Dialog je bil končan, na podobnih poteh pa je tudi tovariš Luka nosil svojo čutarico.
Luka! Čestitamo ti k tvojemu rojst-nemu dnevu! Da bi še dolgo živel in se spominjal naših porednosti, ki smo ti jih uganjali.
INTENDANT POLH   IN  PROTITANKOVSKA MINA
Spomiadanskega dne leta 1944 je šel to-variš Polh na svoj običajni obhod po življenj-ske potrebščine; to pot za neko visoko parti-zansko ustanovo.
Ko se je od vasi Podturna bližal Dolenj-skim Toplicam, je na cesti zapazil nenava-den kupček razrahljanega mahu in peska. Pogledal je natančneje: sredi kupčka še sumljiva žica.
Mina —- pomisli.
Brž se umakne in hitro je pri partizanski enoti v Podturnu. Ker je bil tovariš Polh znana avtoriteta. je uspel prepričati povelj-nika partizanske enote o svoji najdbi. In le nekaj minut je bilo potrebno. da je bila dolo-čena skupina strokovnjakov s potrebno opremo, ki se je odpravila proti sumljivemu mestu.
Le kratek strokovni ogled in že je bila žica zvezana z močnejšo vrvico. Zdaj pa brž v zaklon. Povelje — in že zlet; v zrak — ciko-rijina škatla! Bila je »šolska« mina — pionirji so se takrat prav radi igrali partizane in Nemce, kot smo se mi nekdaj razbojnike in žandarje.
Rozmana. Obleko je imel ponošeno, srajco in perilo prav tako. le čevlji so bili še nekako videti. K Polhu ga je poslal tovariš Stane s priporočilom, da se »tale fant« malo uredi.
»Tovariš Polh...«
»Ja, tovariš! Ja, kje pa ti hodiš, ja kakšen pa si, ja kako pa izgledaš, saj ni ničemur po-dobno«
»S.. .s... saj sem prav zaradi...«
»Seveda , seveda! Kdo te je poslal? A, Stane, ja. ja, midva sva stara znanca še iz prvih dni partizanstva, veš, še iz leta 1941,« je hitel Polh. »Ja, seveda, ti rabiš srajco, pa gate tudi, pa nove hlače, bluza — ta t>o se dobra, nogavice — ja. tudi, čevlji so sicer še za nekaj kilometrov hoje, dobro pa bi bilo, če bi dobil nove...« govori Polh, ki mu kot izku-šenemu partizanskemu intendantu parti-zanska psihologija ni bila neznanka.
Partizan je bil vesel, da je zopet naletel na »pravega« človeka, ki pa tudi ima vsega, kar hočeš... Kdo pa ne bi imel, če ne intendat glavnega štaba! Midva sva pa dobra znan-ca!
Kar mu misli prekine Polh: »Ja, veš. ta-kole stoje stvari. Srajce. gate in nogavice še niso prispele iz Ljubljane. so pa na poti in jih vsak dan pričakujem. Hlače, ja, hlače imam, samo ne vem. kateremu Italijančku jih bom lahko slekel. čevljev trenutno nimam, , dobiš pa jih takoj, ko bo prispela serija, ki jo prav te dni končujejo v naših delavnicah. Imaš smolo, prišel si nekaj dni prepozno ali pa prekmalu, pravočasno prav gotovo ne. Od vsega ti lahko dam — vezalke za čevlje, če jih potrebuješ! Pa se v kratkem zopet kdaj oglasi! Zdravo!«
»Zdravo,« mu odgovori (ovariš in odide. Ko pa je že oddaljen od Polhove hiše, se za-smeji in sam pri sebi pravi: »Pa je tale Polh le dober tovariš. Saj me ni nič užalil, ko mi je tako govoril. Saj bi moral sam vedeti, da tudi on nima, kar jaz rabim. Želi pa le, da bi bili okoli Staneta lepo oblečeni spremljevalct.«
Besedilo: Franc Sotlar Risbe: Janez Ošaben
IZ ŠOLSKIH KLOPI  IN Z DELOVNIH MEST
Požgane Janče
(Očetova pripoved \z NOB)
Zgodilo se je leta 1944 na Jančah.
Očku je biloštirinajst let. V vsej vasi ni bilo nikogar, ki bi sode-loval s sovrainikom. V kmečki hiši so imeli borci svojo posto-janko, Nemci pa so se vselili v hiše na Prežganju. Od tam so z daljnogledi opazili partizane na Jančah. 4. ali 6. avgusta so Nemci začeli streljati. Borci so se umaknili v gozd. Z njimi so šli tudi kmetje in s sabo so odgnali živino. Nemci so jezni požgali vso vas. Na Tujem gnmu pa je prvi pogorel prav dom mojega očeta. Dva prašiča pa so Nemci zaklali in odnesli.
Domačini so vse to opazovali iz gozda. Ko pa so Nemci odšli, so se pozno v noč vrnili v vas k požganim domovom. Do 6. de-cembra je bilo nato mirno. Tega dne pa so Nemci znova požgali vas. Oropali so jo živeža in odgnali vse moške, kolikor so jih dobili, v Litijo ter jih zaprli. Žene in otroke pa so pustili v požgani vasi.
Med vojno je bilo zelo veliko prelite krvi, da danes lahko uži-vamo svobodo. Mnogo je bilo trpljenja. Nikoli več si ne želimo vojne.
Če pa še kdaj pride sovražnik na našo zemljo, bomo vsi bra-nili domovino, ki jo Ijubimo.
CIRILA 2AVRL OŠ Polje
Vojna
V peskovniku se igrata otroka. Podita se po prahu in vpijeta. Igrata se vojno.
Na drugem koncu sveta je ta igra drugačna. Tarn se dva »ve-likana« igrata ob zemljevidih. Kaj mora biti vojna igra velikih, ki si želijo slave, moči in oblasti nad daigimi?
V peskovniku dva fanta rijeta po pesku in plastični vojaki pa-dajo namišljeno zadeti. Podirajo se bunkerjj iz peska, okopi, gradovi.
Na drugem koncu sveta je ta igra drugačna. Tam rijejo po zemlji pravi, jekleni tanki in umirajo resnični Ijudje, rušijo se bunkerji, okopi,pod njimi pa ostajajo zakopani nedolžni.
Vojna je igra, ki terja dosti življenj, igra, katere orodje so Iju-dje. Otroka v peskovniku se igrata... O, da bi s tako igro nada-Ijevala do konca življenja...
MATJAŽ TURK OŠ Vide Pregarc
Zakaj?
Želela sem si, da bi bila majhna, nežna in srebrna. Pa nisem smela. Zakaj?
Želela sem si, da bi bila velika, lepa in srečna, pa nisem mogla. Zakaj?
Že/e/a sem si, da bi bila trava, veter ali sonce, pa nisem znala. Zakaj?
Darja Mihalič gimnazija Moste
Najlepša beseda
Domovina — to je najlepša beseda, beseda osmih cvetov, osmih črk. D kot planinska reka Drina, O kot sončne obale Jadrana M kot valovito morje
0 kot modro Ohridsko jezero, V kot lepo mesto Velenje,
1 kot prelepa planina Igman,
N kot partizanska reka Neretva, A kot naše lepe Alpe. To je moja domovina.
Irena Kure OŠ Polje
Življenje je zmagalo nad smrtjo
(Razmišljanje o NOB ob dnevu JLA)
Življenje je zmagalo nad smrtjo. Pogum je premagal jeklo.
Železna fašistična sila je krvavo zatirala vse upore. Anglija, Francija, SZ so stokale pod osvaialče-vim skornjem. In takrat so se nekje na jugu Evrope ponosno dvignili goloroki Ijudje. Študent in kmet meščan in ribič. Dvignili so svoje srce proti Soncu, ki so ga prekrivali črni, tuji oblaki.
Začelo seje z majhnimi plameni, ki so rasli in zrasli vvelikogenj, vstrahovit upor Mišičaste roke so knvile cevi, trda pleča so ustvarjala tanke. Ne, niso bili uporniki! Branili so svoje življenie pred mrtiovi-narji. Branili so sebe, svoje najbližje in soseda, da, tudi tistega Janeza.ki je bil priklenjen na postelio
A crni ptiči so bih vztrajni. Hoteli so jim izkljuvati oči, da ne bi Wdeli sonca, hoteli so jim iztrgati jezik
hnl^i! IS&^Phi*" kh°Š.čf ^6"?1^',?'51' P°toček'ki ie Pre| tako veselo skaktjal, in hišico in kolo! noteli so jim vzeti duso, hoteli so, hoteli so — vse!
Pa se mišice in plameni niso uklonili. Nasprotno. Bojevali so se še bolj. Ker so vedeli, da se ne bo-jujejo samo za svoje življenje, ampak za moje in tvoje in še za vsa druga.
Poznate Romana? Da, tistl tihi mladenič. Še šestnajstjih ni imel. Pajih je ubil sedem zato da bi on zivel. Bilo je se ogromno Romanov. Bili so preponosni, da bi trpeli sovražnikove ukaze In boievali so se za boljši jutri, čeprav niso imeli orožja.
Pravica je zmagala. Zmagalo je življenje nad smrtjo.
In če bo treba, bomo spet vstali — jaz, France in tisti Šule iz zadnje klopi in s svoiimi rokami branili to malo zemlje na dlani, ta košček neba v očeh.
VINKO TREBŠE Oš Vide pregarc
Hitim
Jesen.
Dež potrkava na okna
in veter vrtinči suho listje.
Zemljo je objel mrak.
Ljudje hitijo, hitijo.
Tudi jaz hitim,
toda kam — ne vem.
V osamljeni hiši se prižge luč
in zavese se zagmejo.
Jaz pa sem sama,
in hitim, hitim
nekam v neznano.
Darja Zaviršen OŠ Vide Pregarc
Verzi iz Lf-Taj-Poja — foto AM
Stiska
Plazi se,
leze,
dotika se me,
o, groza!
Ta tesnoba,
ta obup,
ta stiska.
Zakaj spet prihajaš?
Zakaj me spet in spet
tiraš v brezno
nemoči in obupa.
Zakaj mi spet odpiraš
oči, ki bi rade počivale
na zeleni preprogi.
Zakaj me budiš?
Pusti me!
Prepozno.
Plazi se,
leze,
dotika se me,
o, groza!
Ja tesnoba, ta obup,
ta stiska -                                    Kresnica
nek°3a-                         Štepanjsko naselje
6
Predrago?
»Ničesar nimam, kar bi ti dala,«
si dejala in mimo odšla,
z veliko lažjo.
»Košček Ijubezni,
topel nasmeh, prijazna beseda —
koliko stane te to?«
Bojan Kozlevčar Saturnus
Sem
Izgini v svojo notranjost, prestopi mejo pozabljenega, prerij preteklost, poglej v prihodnost in živi sedanjost!
Dado, 00 ZSMS Zalog
Topline, topline! — foto Hvastija
Krila
Padem v mehko travo.
Oči se ozro po nebu — po neskončni modrini.
Oči se ustavijo na neznatnem premikajočem se bitju...
PTICA — v višavah se vsa svobodna
igra z vetrom. JAZ — ne morem do nje. Za vedno ostanem tu. 0, zakaj nimam kril,
ubogi, umazani suženj,
izkoriščevalec dobrote,
zmaterializirani uničevalec vsega. In vendar — prav je tako: Ostati na trdnih tleh. Oni — da! Toda —jaz,
vsaj jaz da bi imel krila, da se dokopljem do zvestobe, opojnih žarkov Ijubezni, miru in sreče, opojnih žarkov rešitve, ki tako neustavljivo zahajajo. In vi, ki se mi smejite, in vi,
tudi vi, ki smo si tako različni, vedite, da vas bom nekoč vse razumel...
Do takrat pa bo iskanje in boj med nami. VI in jaz, JAZ in vi. VI in jaz, JAZ in VI!
In sprašujete se — zakaj? Sprašujem se — zakaj?
Darko Senekovič, ŠCTP
Novoletna noč — foto Babnik
foto Lojze Javornik
Skrbna stara kokoš je našla na svojem dvorišču zrno pšenice.
—  Iz tega zrna bi lahko nastal krasen hlebec, je rekla prebivalcem dvorišča. Se-veda ga moramo najprej skupaj posejati.
—  Jaz imam danes sestanek na dvo-rišču v zvezi z meddvoriščno integracijo, reče glavni petelin.
—  Tudi jaz ti  ne  morem  pomagati, draga kokoš, imamo simpozij o vplivu slane vode na pokvarjena jajca. Razen tega pa hočejo posneti moje kikirikanje kot glavni hit jutranje in predjutranje oddaje, doda pomočnik glavnega petelina.
—  Moja dolžnost je voditi zapisnik na omenjenem   simpoziju,   zastoka   mlada kokoš, tajnica in desno krilo glavnega pe-telina.
—  Čejepatako, moram sama s svojimi piščanci zavihati rokave, reče stara kokoš in po vseh agrotehničnih zahtevah posadi svoje zrno pšenice.
Cas je mineval. Menjavale so se suše, nevihte in deževja. Zrno je vzklilo in se ra-zvilo v čudovito rastlino. Ko je ta povsem dozorela in je zrno obilno obrodilo, ga je bilo treba požeti. Stara kokoš ponovno vpraša:
—  Ali lahko s skupnimi napori in pro-duktivnostjo žito požanjemo, omlatimo, zmeljemo in zamesimo hlebec?
Pustimo nekaj
še za proizvodno bazo
—  Danes zaradi strukturalne analize in potrjenih   stališč  ponovno  potujem   na drugo dvorišče.  Naj mi takoj napišejo nalog za dnevnice in pripravijo terensko vozilo, naroči glavni petelin.
—  Danes razpravljam o vplivu sanacij-skih ventilov na osebne dohodke in urejam vprašalnike v zvezi s produktivnostjo naše dvoriščne delovne enote, zafrfota s krili pomočnik glavnega petelina.
—  Jaz pa... Danes se počutim tako slabo, da bom po bolniškem dopustu na-daljevala letni oddih. Le zakaj imamo tako majhen regres, da ne morem odleteti niti na Kanarske otoke, zastoka mlada kokoš, tajnica glavnega petelina.
—  Tedaj mi  ne preostane drugega, ugotovi stara, marljiva kokoš, kot da s svo-jimi slabotnimi piščančki sama opravim to delo. Stara kokoš zatem oddvoji delček od svoje skromne pokojnine, ki si jo je prislu-žila s svojim znojem in kupi mlatilnico ter vse priključke za predelavo pšenice. Ko je pšenico požela, omlatila in zmlela ter za-mesila hlebček, ki mu niti sanitarni inšpek-tor ne bi mogel oporekati, vpraša:
—  Kdo bo sedaj pojedel ta hlebec?
—  Jaz, reče glavni petelin. Skoraj brez sredtev nam je s skupnimi močmi uspelo iz nič napraviti nekaj.
—  In jaz, se priključi delitvi pomočnik glavnega petelina. Zaradi svoje prirojene skromnosti ne bom govoril o napornem študijskem pristopu k celi stvari in analizi podrobnosti, toda poudarjam potrebo po enakosti v delitvi proizvedenih dobrin in sorazmernost v dohodkih.
—  Tudi meni nekaj pripada, urno pri-teče z bolniškega dopusta tajnica glav-nega petelina. Ne moreta biti do mene ma-čehovski kakor do pripravnikov.
—  Tega hlebca razen mene in mojih piščancev nihče ne bo jedel, saj je naš hrbet prenesel vse breme proizvodnje, reče stara visokoproduktivna kokoš in...
Motite se, drage moje bralke in dragi bralci, če mislite, da je stara kokoš s svo-jimi marijivimi otroki pojedla s trudom pri-delani hlebec. Glavni petelin, pomočnik glavnega petelina in mlada kokoš, tajnica in desno krilo glavnega petelina so takoj
vzeli stari kokoši hlebec po zapisniški od-ločitvi. Takale je ta mojstrsko sestavljena obrazložitev:
»V ZVEZI S SPREJETIMI SISTEM-SKIMI REŠITVAMI NA NAŠEM DVO-RIŠČU NE MORE VSE ITI V OSEBNE DOHODKE. ZARADI STABILIZACIJE, MODERNIZACIJE IN RAZŠIRJANJA PROIZVODNJE MORA NEKAJ OSTATI V SKLADIH — POSEBEJ ŠE ZATO, KER JE PRIMITIVNA PROIZVODNJA STARE KOKOŠI — POPOLN LUKSUZ!«
Pera Srečkovič
Gradis
Prevedla Milena Kožuh
foto Babnik
Zaloški ladjarji
Še se med potniki v vlaku od Zidanega mostu pa tja do postaje Save najde kdo, ki zna potešiti radovednost potujočih, kaj neki pomenijo tiste zaseke v trdo skalovje ob reki. Da so steze vse-kali ob Savi? A tako! Spotoma izvedo o ladjarjih in o enem poslednjih izmed njih, »baronu", ki je na starost prosjačil po obsavskih hišah, ko mu je železna cesta prevzela prevažanje, a tudi v strugo padlo skalovje ob razstreljevanju pod-lage za železnico ni več omogočalo vožnje ne navzgor ne navzdol pa so bili okoliški hribovski kmetje prisiljeni razprodati vprežno živino. La-djarstvo in brodarslvo je zamrlo in Ijudje so se morali ogledati za drugim zaslužkom. Tombasi so strohneli. Ostanke enega si je nekdanji bro-dar vgradil pod Lisco v temelje svoje hiše.
V onih časih pred železnico so težko natovor-jene ladje — tombase — navzgor vlačili z volov-skimi vpregami, navzdol pa je šlo brez njih. Strmo hribovje je prisililo ladjarje, da so dali v strmi soteski vsekati vlečne steze za vprežno živino. Konec soteske je pornenil fudi konec vleke z volmi — a tudi konec zaslužka, zakaj od tu mimo Litije, Kresnic, Ribč, Jevnice, Laz, Svete Helene, Dolskega, Gostincein PodgradadoZa-loga in dalje mimo Kašlja in Zavogljado jezu Na šumu — današnjih Vevč — je šlo kar z vesli.
V Zalogu je bilo pravzaprav konec dolge vož-nje. Le manjši tombasi so še pluli po Ljubljanici do Vevč. Od tu proti Ljubljani in dalje v svet pa so ves tovor prenesli na cesto, kjer so se po Napo-leonovem času obnesli težki parizarji.
V zalivu pred lesenim mostom in na pomolu, Kozjakov jezik imenovan, je vrvela razkladalna in nakladalna živahnost, gostilne so bile polne ladjarjev, vozarjev lastnikov in prekupčevalcev, potnikov in prisklednikov. Ves promet in trgo-vina sta šla skozi brodarski urad v hiši desno od ceste, ki se je z zadnjo steno domala naslanjala na Ljubljanico. V stavbi je bilo žitno skladišče. Da je stavba služila ladjarjem, je dokazoval v zidni vdolbini, ki so ji rekli »leva«, njihov patron, sveti Miklavž v škofovskem ornatu s štirimi ja-bolki, postavljenimi v kupček na knjigo. Ta kipec se je upiral času. se ponujal očem in ogibal fan-talinskim zadetkom vse tja do minule vojne. Hiša se je po sto letih naveličala čakati, da bi se povrnili zlati časi. Zlezla je vkup, o čemer se more potnik še danes prepričati s pogledom \z vlaka, kadar je na železniškem mostu.
Takrat so zaloške imovite hiše Debelakov, Miklavcev, Molavcev. Pibrov in Jerasov, Pan-gerišičev in Baronov, Kačarjev in Perlezov skr-bele za promet in trgovino. Če hiša ni imela tombasa, štirioglate ladje, s kakršnimi so še med obema vojnama vozili gradbeni kamen in žgano apno s Podpeči na Ijubljanski Jek, je imela ali težke parizarje ali konje ali pa se je uk-varjala z gostilno. In gradili so visoke, trdne, obokane hiše. Kamenje so lomili kar onstran Ljubljanice v Kozjakovem kamnolomu. a škrilj za pokrivanje pa malo dlje pod Debnim vrhom. Mostar je pobiral mostnino, kdor je hotel prek mostu v Podgrad in Besnico ali Gostinco na-pravljat drva in gradit steljo, zakaj izpod poljan-skega zvona niso imeli parcel na barju, kamor bi zahajali na pomlad šoto rezat. Na barju so imeli parcele Moščani. Pred njihovimi hišami se je sušila v pravilne kose narezana šota in širila zadah po vlagi; še hujši duh se je tod širil pozimi in tudi več saj je dajala kot les.
Potniki so se znali vkrcati na ladjo. Oni \z Za-gorice pri Moravčah, tisti Vehovčev Jurče, ki je kasneje postal učenjak, se je tod vozaril z la-djami v obe smeri, štel zamah[jaje in jih v kdove-kaj preračunaval. Morda mu je že takrat šinila v glavo misel podreti jez Na šumu ali pa podreti svet med Golovcem in Gradom, da bi voda z
NAŠA SKUPNOST - 25. MAJ
¦Umetniška priloga. Ureja komisija pri ured-niškem odboru Nsk, zanjo odgovarja Mar-jan Moškrič.
barja več odtokov imela — in barje bi se z leti osušilo. Slokega, vedno tuhtajočega škrica so se Ijudje spoštljivo ogibali, a kasneje so ga v nebo povzdignili zaradi kanonirskih uspehov, kajti kadar so peli tisto pesem o generalu Lav-donu, so se ga spomnili in na dolgo in široko razpravljali o njem, kakor da je sleherni izmed njih imel največjo in edino zaslugo, da je s slamo krita hiša dala takega človeka.
Blizu ceste stoji Pinčev grad, ki so mu tedaj bili lastniki Vrhovniki. Vrenček se je menda bal potresa, zato si je sezidal nizko, a košato hišo. Toda imenitna je bila zaradi vzidanega svetnika. Kajpodobnegasedruginisodomislili.pasokra-sili okna s kovanimi mrežami, kovanimi okni-cami in vrati. Ko pa je bil čez cesto tak kovač... Pravijo, da je bila v tej hiši francoska intendan-tura z okovanimi »kasami«.
Eno le-teh da so bili Francozi ob naglem umiku izgubili na Moščanski gmajni, a da jo je našla vevška Matftska. so pravili še pred vojno. Iz Ljubljane se je z vozom vračala, ko ti zagleda tako železno težo na tleh. Najprej se je bila ogledala, potlej šele zrinila z voza. Ker ji ni bila kos in je nikomur drugemu ni privoščila, a Ijudje utegnejo priti z Ijubljanske ali od studenške plati. baba preklicana sede na blagajno in se ti razko-šati s širokimi kiklami. Pa le dočaka Ijudi. Po-magati ji hočejo, ona pa nikomur ni dala od sebe, le. »Po dedca pojdite, po dedca!« je tar-nala. In ko je dedec le prihajal, mu je morala skrivaj že nekaj šepniti in imel je kaj dvigniti, zakaj lice se mu je spačilo, vratne žile so se mu napele in jako se je nagnil nazaj. Od tistih časov imajo pri Matusu na Vevčah vrata in okna z že-lezom okovana. Tako tudi po zaloških hišah če-prav so Francozi eno samo blagajno izgubili.
Napoleonovi časi so ostali Založanom v sla-
bem spominu, kajti celinska zapora je onemo-gočila ladjarjem prevažati trsni sladkor, svilo in dišave z vzhoda. Toda obnesli so se francoski parizarji — težki vozovi, ki so jih začeti Založani sami izdelovati.
Zdaj so se spet Ostrovrharji prikazali, vrača-joč se v Podgrad v stari in novi grad. Ali z Zalo-žani se niso kaj prida gledali. Ti so se namreč otepali dajatev, češ da so jih kot ladjarji oproš-čeni, kmetje pa tako niso. Ostrovrharji so z oken tega ali onega gradu imeli dovolj priložnosti z zavistjo zasledovati ves promet, ga znati tudi preračunavati v izkupček. Prav ta jih je bodel bolj kot sulice na tumirjih... Založani pa spet: Da bi grajske redili? Nak! Francozi so tlako z de-setino hkrati odpravili. Če pa je tlaka in desetina, je tudi davek, so bili prepričani. Zdaj naj bi spet šlo kot pred Francozi? Kaj še! Saj imajo dovolj stroškov z vzdrževanjem steza ob Savi. In za-služka pod Francozi tako ni bilo kaj prida. Opo-mogli pa si bodo, ko Trpinc fabriko zida. Dova-žajo težke, klesane kamne za temelje in čudno, težko rogovilasto železje. Da soto stroji, s kate-rimi bodo papir delali, pravijo. Če — briga jih! Da je le kaj zaslužka! Cesa vsega se Trpinc ne zmi-sli! Le čemu papir? Saj pisati Ijudje tako ne znajo. Pa če dela, naj dela — ladjarji imajo vsaj kaj prevažati in zaslužiti poleg banaške pšenice in prosa za njegove mline. Saj če bi vozili le olje in tropine in tisto bore vina, bi bil kaj pičel zaslu-žek.
Kot nalašč se je razpasla govorica, da bodo gradili železno cesto. Prav nje je še treba! La-djarji in vozarji bodo skozinskoz priti njej. Samo poskusijo naj! Bodo videli, kdo se bo prej naveli-čal. Nadnje pojdejo, Ijudi preženo in podro nare-jeno. Čeprav ponoči kot »mojškra Klara, ki po-noči šiva, podnevi para«.
Včasih je bil zaslužek, bil. Zdaj ni več ne žu-žemberških kanonov, pušk in smodnika za Srbe. Takrat se je dalo zaslužiti, takrat... Koli-kor si bil priden in vzdržljiv, da, da... Seveda, ne Na šumu ne v Zalogu niso smeli nakladati. Eh, pa so kje spotoma pristali... Najraje še ponoči, naložili, spravili denarce, odpluli in — kdo je vedel! Kje so že tisti časi!
HINKO VILFAN
Risbe: Janez Oiaben
8