Za poduk in kratek cas. 'iz Maribora v Solčavo in savinisko dolino. XI. Po noči se je nad Gornjimgradom razrlila močaa ploha, kijevroei svet razhladila, stezo oprala in zrak gostega prahu očistila, kar nam je  bilo posebno vseče. Goiujegraški planinčanje, kakor sem zvedel, ne zaostajajo v napredku gled6  gospodarstva; v dokaz terau so uam mlatiluiee,  kojih je že veliko v fari; pravijo, da jih je vgeh 25 ter hvalijo dobioto hasnovite iznajdbe. Dobri g. dekan so v jutru dali zapieči svoja dva brza žoltka, ki sta nas kiaj potoka Drete uino peljala naprej proti kraujskej mcji do Nove - Štifte ali Marije-Zvezde. Lega njej je prav lepa; od daleč po -zdravlja in vabi romarje k sebi na krasno višino. Pravijo, da je nekdaj nek ljubljanski škof tukaj potoval in na višini, kder sedaj cerkva stoji, zagledal 3 plamene iz zemlje svigati proti nebesom; to je naklonilo njega in verno ljudstvo, da so na rečenem mestu postavili Marijino cerkvo. Prvi stav je pogorel 1. 1850. Trdoglavna starka je kljubovala župnikovej volji in na vrtu požigala sibje in 8uho zelišče, ogenj ugrabi farovž in krualu tudi cerkev; vse je bilo pokončana. Ubraniti se ni dalo nič; močen veter je ogenj naglo siiil in vpihaval. Neki mladenič bi bil skoro zgorel v zvoniku, kamor je mahnil zvonov branit; v sili je priporočivši se Devici Mariji skozi lino skočil iz visokega zvonika tako 8rečno, da se ni nič poškodoval. Zidanje nove cerkve se je pa čudovito bitro vršilo; že 1. 1S54 so rajni knezoškof Slomšek zamogli blagosloviti novo, krasno hišo božjo. Slika blažene Marije od zvezdic obdanc je posneta po nekej podobi v Parizu. Ako pomislimo, kako velika in lepa da je cerkva, kako okusno, snažno in bogato okinčana, bi res morali misliti, da umi blagi župnik č. g. Kašpar Dornik pri denarjih čudeže delati; tadi obedve podružnici ste lepo ponovljeni. Goreča skrb za čast božjo veliko premore! Proti večeru sva jaz in eden tovariš prišla zopet v Ljubno, v nflosarski trgL'. Savinja je tukaj že precej globoka in kedar nekoliko naraste, nosi ,,floseu; teh je cela vrsta pripravljenib bila tik vode; kedar večja voda pride, jib precej porinejo iz kopnega v Savinjo in bitijo ž njimi naprej proti Mozirju, Celju in Zidanemu-mostu, kderse v Savo pripeljajo. Cerkev sv. Elizabete je prijazna in snažna ter ima dragoceno monštrauco. \ trgu prebiva veliko flosarjev, ki imajo mnogo otrok; ubogi otročiči radi za potnikom pritiskajo in ne odstopijo, dokler ne dobijo, česar prosijo. Bilo je 8. avgusta, ko potegneva z domačim g. kaplanom k cerkvi blažene Marije na Rozulah, ki stoji pol nre hoda za trgom sred pokopališča na prijaznem griču. Vcliko so mi vedeli že poprej praviti o podobi sv. Jožefa v cerkvi na Rozulab. Bil setn tedaj že jadoveden videti jo. Po dokončani sv. meši rni jo pokažejo in morani reči, da še v Rimu nisem nasel podobe tej jednake. Sv. Jožef sedi na sirokem stolu košato oblečen kakor meSnik, kedar pojde rueievat; na krilu drži dete Jezusa, ki je tudi košato in pisano oblečeno. Ko sem sv. Jožefu plaš6 nekoliko prezdignil, sem našel na njegovi leseni nogi loterijsko nreškonto", bržčas jo je nekdo tj« položil, da bi tako gotoviši zadel zaželjeno rterno". Ob cerkvenih obhodih nosijo mladenifii podobo nv. Jožefa z veliko slovesnostjo. Cerkveni obok je okusno zmalan iu kaže v podobah cele lavretanske litauije; oskrbeli so prelepi kinč posestniki fare, vsak si je eno skrivnost izbral in jo na svoje stroške naslikati dal. To je lep dokaz pobožnosti! Omeniti še taočem tabernakel, ki je nekaj cel6 posebnega. Okoli hišice za Bf. Rešnje telo je nastavljenih polao angelj- skih podobic, ki 86 vse začn6 gibati brž ko se dverice odpro, monštranca pa iz višine nižeje stopi, da je mešniku bolj pri rokab. Posestniki po planinah so večjidelj premožai ljudje in splob verni in zvesti kristijaai. Ubogim v trgu veliko dobrega storijo. Kedar kdo izmed kmetov umerje, prinesejo ga domači k cerkvi na Rozulab in ob enem tudi mnogo košev in koipač polnih kruha in pogač, da jih razdelijo med uboge: jednako delajo tudi, kedar za umrlim obletnico obbajajo. Ubogi v trgu se vselej veselijo take razdelitve. Na stezi proti trgu prideva na ,,forst", to je obširna ledina, kder stoji več stotin let staro brastje. V res Iepem gozdu ne sme nihče listja grabljati skozi leto, le eden den je za to odločen in sicer ubogim stanovnikom v trgu v korist. Zato pa tudi tisti den na vse zgodaj tržki kočljarji in kočljarce hitijo stari in niladi v braetov gozd listja grabljat; skoro vsakilist dobi svoje grablje; v kratkem je vse pogiabljano, kakor da bi gozd kdo z metlo očistil. Zabvalivša se gostoljubnemu gospodu župniku odpeljava se z tovarišem še tisti den naprej' proti Ročici. (Dalje piib.) Smešničar 8. Glejte oče sosed, kedar Vas z Vašo ženo vidim, mi to vselej pri srcu dobro dene? rNo, zakaj pa, oče Marinšek?" Zato, da ni — moja žena.