Cfospodarske stvari. Beseda o sadjereji in lovski postavi. (Konec.) Sedaj pa še preudarimo, kako strogo so zavarovani razni državni nasadi, vrtovi in druge javne naprave. Mala neznatna škoda se kaznuje, kakor na kmetih največje hudodelstvo. Gemu ta razlika, nam ne gre drugače v glavo, kakor da se tukaj dela z dvojno mero. In ta dvojna mera pri zavarovanju se jako pozna pri napredku, zato pa lahko zavrnemo očitanje, da kmet ne zna delati, na gospodo, da ona ne zna prav vladati. Pravico vsem, in kmalu smo pobotani! Da pa ne govorim o kakšnej neznatnej zadevi, kar bi utegnil kdo misliti, kažem lahko na ogromne škode, ki jih je minolo zirao in tudi prej divjačina (zajec) napravila na kmetovih nasadih, večinoma sadnem drevju. Samo v eni občini znaša površno cenjena škoda nad 800 gld. Povprašal sem, koliko znaša pa davek one občine, in reklo se mi je 2400 gld. Torej dosega škoda na drevju davek za dobro tretjino. Gudno in neumevno je, ko slišimo med ljudmi vedne tožbe o velikih davkih, da pa o takšnej prikladi skoraj vse molči! Sklenemo lahko hitro sodbo o tem, da je uzrok ta, ker ljudstvo malo premišlja o pravem napredku. Zaspano opazuje vsakšno gibanje pri umnih sosedih, niti- mnogo ne uvažuje naukov, ki jih čila v raznih časnikih in knjigah, zraven pa se je udalo nekaki apatiji za vse. Misli si, da njegov trud itak ničesar ne izda, ali pa sanja, da bode se to vse samo izvršilo. Samo tako si moremo razlagati okoliščino, da se je na mnogi poziv v časnikih o tej zadevi še kaj malo občin oglasilo. Toda ne velja ne eno, niti drugo! Da bi ne izdale prošnje občin — namreč vseh ali vsaj veliko, lahko nasprotno pričamo, da smo tem potem že marsikaj pametnega dosegli, ko smo neovrgljivo dokazali, da se nam godi krivica. Vrbu tega se za to zadevo zanima tudi naša kmetijska družba, katera je menda sprožila, da se je izdal v tej reči poziv na občine, naj poročajo o storjeni škodi. Drugi izgovor pa je še manj vreden, in kdor tako veruje je podoben onemu, ki misli da mu je suknja bližja od srajee Vsak stan in vsako Ijudstvo skrbi najprej za svoje potrebe, potem še le za druge, ali to pa le toliko, kolikor se dotični sam pobriga. Na tak način lahko da izhajajo mnogokrat iz raznih zbornic postave, mnogim škodljive, ker nihče onega ne sliši, kdor na tihem joče, ali »v žepu figo kaže.« Pa se mi utegne ugovarjati, da bodo občine imele zgubo na tem, ker ne bo dohodkov od lova. Opozarjam na prej omenjeno občino, da vrže lov ondi le borih 53 gld. na leto, torej komaj šestnajsti del od cenjene škode. Vrhu tega imajo še kmetje pravico terjati ta znesek nazaj, ako svoj lov imajoCi veleposestniki radovoljno primerno ne doplačajo v občinsko blagajnico. To so razmere zmedene, da se ne dajo urediti v glavi; nasledek pa je: za skledo leče prodana pravica posestnikov! Ta skušnja je že mnoge izučila, da ne velja. Tako so letos na Gornjem Avstrijskera že prenaredili lovsko postavo, ki utegne zadostovati kraečkim potrebam. Mnoge enake želje in prošnje se slišijo od vseh stranij, da je lovska postava skoraj povsod v zbornicah na dnevnem redu. In to po pravici, ker le po pametno urejeni lovski postavi moremo zahtevati od kmeta umnega gospodarstva. Seveda se bode moral na ta način na kmetovem posestvu umakniti lovec kmetu in delavcu, kar }e sedaj na robe, ali drugače ne gre! Če imam prvič vse stroške na glavi, da posestvu izplačam; če moram drugič prenašati vse težave, da gospodarstvo vzdržujem; potem se mi pa že lahko čudno zdi, da tretjič niraam nobene pravice, da bi si na niem branil sovražnikov. Takšno mnenje naj bi izražale občine v svojih prošnjah na kmetijsko družbo in deželni zbor, pa trkale skupno in vstrajno, dokler se nam ne ustreže po pregovoru: Pomagajmo si sami, in Bog nam bo pomagal. Pohorski. Sejmovi. Dne 21. decembra na Laškem, v Poličanah (za svinje) in Brežicah. Dne 23. dec. pri Sv. Juriju ob južni žel. Dne 27. dec. v Imenem (za svinje), na Bregu pri Ptuju (za svinje) in v Vitanju.