(Predsednikom in odbornikom okrajnih učiteljskih društev.) V nekaterih naših društvih opazujemo nezdrav pojav. Zdi se, kakor bi ne imela več odborov. Odbori obstojajo sicer točno po pravilih, imajo predpisano število članov, volijo se redno vsako leto, toda obstojajo lc — na papirju. To se pravi: v poslovanje društva, se ne vmešujejo, ne zanimajo se za stanje društva, da, včasi poedini odborniki niti ne vedo, da imajo tako in tako čast. Kako pa je mogoče, da društva vzlic temu poslujejo, da kolikor toliko redno zborujejo in še vedno žive? Največ po za» slugi društvenih predsednikov! Kjer ni od; borovih sej, kjer odborniki komaj še vedo, da so funkcionarji, dasi vse poslovno leto ne napravijo najmanjšega koraka kot taki, tam je predsednik, ki drži s svojo roko vse društveno življenje kvišku. On je duša, na njegovih ramenih sloni vse organizačno delo, on je žrtev svojega odbora in dru* štvenih članov. Kakšnega plačila je čestu deležen za to, vemo vsi. Ce se mu že ne očita častiželjnost, mora pa vendar nositi odij vselej, kadar biča nedostajanje stanov= ske zavesti, kadar poziva k zborovanjem, k disciplini in k onim malim žrtvam, ki jih imenujemo stanovski davek. Mož, ki ne išče sebe, ki izgubi mnogo= katero uro za skupne zadeve učiteljstva, ki se bori za druge v prvih vrstah, tak mož mora pogosto z vsem samozatajevanjem uživati žalitve, očitke in sumničenja kot plačilo. Le zavest, da vsega tega ni zaslužil, ga 'bodri, da vztraja na svojem mestu tcr se bori z nezmanjšano vnemo za dobrobit, za pravice vsega stanu. Čim delavnejši je društveni predsednik. čim bolj nastopa za utrjenje organizacije, čim krepkeje zastavlja vso svojo osebnost, da obdrži stan svoje postojanke in dosežene pravice, tem gostejše letijo puščice nanj. Treba je velike vere v dobro stvar, da se z nevoljo ne obrne od svojega nehvaležnega dela, od katerega nima često niti tihega za= doščenja. Naši odbori se morajo zavedati, da so dolžni stati za društvenim predsednikom. Ni prav, če ga puste, da nosi vse breme odgovornosti sam, ni prav, če ga ne podpis rajo v tekočih društvenih poslih. Za dvig stanovske zavesti morajo v društvih po svojih močeh prispevati vsi odborniki. Vsi morajo poznati, ali je društvo trdno ali sla« botno, ali je njegovo poslovanje redno, ali organizacija čvrsto živi ali samo vegetira in se bori za obstanek. Le v tem slučaju se bodo mogli zavzeti za njegovo napredova* nje, za njegovo ozdravljenje in utrjenje. Vsak odbornik je po društvih dolžan, da pomaga staviti temeljne kamne naše or= ganizacije. Graditi moramo in posebno tam, kjer je stanovske zavesti malo in premalo. Odborniki naj bodo stebri naše stanovske zgradbe. Le če se bodo sami tega dovolj zavedali, bomo imeli stavbo, ki bo vzdržala tudi ob neurju. Pravice, ki jih ima naš stan, si je moral izbojevati. Če jih fco hotel ob* držati, se bo moral upreti, kadar mu jih bodo hoteli okršiti. Tu ne zmore poedlinec ničesar, v takem trenutku bo le od trdne organizacije odvisno, ali nas potisnejo z naših posfrojank nazaj ter nam vzameio, kar smo s trudom izbojevali v teku dolgih let, ali si ohranimo, kar smo dosegli. Zato utrjujmo sami sebe, utrjujmo or« ganizacijo! Čim več rok, čim več glav se v tem delu strne, tem krepkcjši, kompaktnej« ši, tcm borbenejši bomo. Ne puščajte pred-sednikov osamljenih v borbi za zdrav, kre* pek razvoj organizacije, ampak pomagajte jim pri delu, ki je največjega pomena za nas vse! Delo v organizaciji ni parada, kakor je bilo morda včasi, temveč je vsak dan bolj boi*ba za naš obstoj. Kar naredimo v orga« nizaciji, to naredimo za vse učiteljstvo. Ti= sti pa, ki niso z bojevniki v eni črti za pra= vice stanu in šole, so zajedavci, ki se hra= nijo iz dela in iz žrtev drugih. Društveni odborniki morejo mnogo pri= spevati k razvoju organizacije. Ne le to, društva, ki nimajo dclavnih odborov, se ne morejo dobro razvijati. Odborniki nikakor niso brezpomemben privesek v društvih, ampak so činitelji, brez katerih si ni mogoče misliti rednega poslovanja. Tajniško, bla* gajniško mesto sta v društvu važni. A nič manj važna niso ostala odborniška mesta. V dvch zadevah je redno delo društvenih odborov posebno pomembno: v pripravi društvenega zborovanja in njegovem po= teku. Najboljša naša društva so povečini ona, kjer se društvene zadeve temeljito ob« ravnavajo že v odborovih sejah. Na njih se pregleda, kako je z društvom, na njih se pretresajo organizačna in stanovska vpra* šanja. Če so napake, nerednosti, se popra> vijo, če društvo lcpo delujc, se dajo nove, koristne pobude vsem. Čim bolj se v odborovih sejah pregleda naše stanje, tem bolj bodo odborniki na jasnem, kje je treba podpreti predsednika v kočljivih položajih in v neprijetnih, tcžkih trenutkih. Nerazumevanje, nepoznanje organizač« nih poslov in zadev od strani odbornikov povzroča predsedniku društva največ ne-. prijetirosti in težkoč. Kolikim oviram bi se lahko izognili, če bi se vsa društvena zt>0' rovanja skrbno, podrobno pripravila v od* borovih sejah! In koliko mučnih in neljubih prizorov bi bilo prihranjenih predsednikom in članom v društvih! Marsikateri nepo trebni spopad bi izostal — v prilog društvu in stanu — čc bi v odborih pretresali vse, kar ima priti na dnevni red zborovanj. Zato pa: več vestnosti v odborih, in nato krepka podpora predsedniku, ki je njegov glasnik! Prav posebne važnosti pa je, da se izmed odbornikov določijo poro čevalci pri poedinih točkah dncvnega reda zborovanj. Samo tako je mogoče, da se vse obravnava resno in s potrebnim pogloblj.ej njem. Pri tem se predsednik ne le razbre* meni, ampak se tudi obvaruje, da sc preveč nc izpostavlja, ako bi moral vse stvari ob=> ravnavati sam in bi hotel tudi neodvisno od predsedniškega mesta povedati svoje oseb^ no mnenje o njih. Predsednik in odbor društva bodita eno v delu in hotenju, da se društva napra* vijo borbena. Od tega je odvisno, ali se organizacija utrdi in napreduje. V interesu učiteljstva je, da se njegova organizacija čim bolj okrepi, da se naše vrste bolj in bolj strnejo. To moramo, to hočemo doseči. Upamo, da bescda o društvenih odbotih ne bo padla na nerodovitno skalo. I. Sl.