Telesno kaznovanje. V Cloveški rod se lahko primerja v svoji zgodovini starosti posameznega človeka, in dozdeva se mi, da to ni napcno: tedaj govori se od otročje dobe, od dobe mladenčeve in dorašenega moža pri narodih. Marsikaj jo mladeneč popustil, česar vajen je bil v otročjih letih; in veliko lega, kar si je mladeneč od otročjih let prihranil, popustil je v moški starosti. Kdor pozna zgodovino človeškega rodu, pozna pa tudi človeško naravo, in zaničeval ne bo sirovosti človeškega rodu v otročji starosti, ampak spoznal bo, da je tako naravno, in da se ljudstvo tako vede, kakoršno stopnjo omike je doseglo. Pri otrocih pa velja to toliko, da v kakoršni starosti so, tako pa tudi mislijo in čutijo: in tako se mora tudi ž njimi ravnati. Telesen človek potrebuje telesnega znamnja, in počutno naravo ganejo le počutne reči. Kakor daljec pa je človeški rod v svoji omiki že dospel, in kakor dalječ bo še dospel, njegovi otroci ne bodo nikdar pametnejši rojeni, in vsak novorejen otrok je divjak, ker po izvirnem greliu so raii hude nagnjenja prirojene. Po odgojenjl se sicer otrok ukrotuje, ali, kakor celi svet ve, to ne gre tako hitro spod rok, ker po malein mora otrok tiste stopnje prehoditi, preden do izobraženja pride, ktere je prehodil vesvoljni človeški rod po velikem, in iz telesne narave se razvija le počasi dušna in nravna. Kakor nam zgodbe sv. pisma stare zaveze povedo, pokoril je Bog Izraelce očitno, če so se pregrešili; — za dobre dela obdaroval jih je Bog precej v tem življenju; hudobnemu djanju nasledovala je pa kazen precej za petami. Po bridkih skušnjah zmodrovani, dorastli so Izraelci do moške starosti; nebeški Izveličar obečal ni svojim učencom in nasledovavcom časnih dobrot; zavernil jih je bil na prihodnje življenje, kjer se vse dobro vekomaj plačuje, hudobno pa strahuje. Kakor tedaj pri narodih, tako se nahaja pri vsakem otroku doba, v kteri se mora na telesu strahovati, čeravno zoper voljo drugih. Kakor pa otrok odraste in painetnejši prihaja, 10* naj jenja pri njem telesno strahovanje, — poprej pa ne. Telesno pokorjenje si pa otrok nikakor v nečast ne šteje, ker ravno to je njegovi naravi primerjeno. Verno in pobožno ljudstvo je od nekdaj verovalo, pa še dan današnji verjanie, da Bog pošilja vojsko, kugo, lakoto, da bi se pregrešni človeški rod spokorjen k Bogu zopet obernil in ga milosti prosil. Kaže se pa, da Bog današnji svet naj bolj s tem pokori, s čimur se je pregrešil, namreč s krivo popačeno učenostjo. Skušnja pa uči, da otroci staršev in učenikov zavoljo tega nič manj ne ljubijo in manj ne spoštujejo, če jih našeškajo, da se le to vse iz ljubezni zgodi, pa ne v divji togoti. Zakaj pa nekteri, večidel taki, ki s peresoni ljudstva odgajajo, ali pa slepi starši toliko vpijejo, če slišijo otroke, da zavoljo šibe zdihujejo, pa pravijo, da se otrok s tem osramotuje, da se mu čast jemlje i. t. d. Od kod pa izhajajo te napčne misli? Tega je krivo: 1. Pomanjkanje vere. Veliko ljudi, čeravno ne na Slovenskem, je brez pozitivnega kerščanstva, — ne verujejo, da je človek po izvirnim grehu ves popačen, da so mu hude nagnjenja prirojene i. t. d. Pri takih so otroci zgol nedolžnost; le treba jih je varovati, da med druge popačene Ijudi ne pridejo, potein bodo pa gotovo dobri, da se le nekoliko podučijo. Po teh vodilih so se izrejevali otroci v Salcmanovem zavodu Schnepfenthal na Saksonskem. 2. Xapčna vljudnost (humanitat), ki noče spoznati, kar je otrokom v resnici koristno za njihovo časno in večno srečo; pa podtikuje otrokom, če so tepeni, svoje čutila; — svoboda, ki se napčno razumeva, kakor je v zedinjenih anierikanskih deržavah, kjer ne sme učenik otrok v šoli nažvižgati, naj že počnejo ž njim, kar hočejo. *) To je pač svoboda, da se Bogu smili. Od tod pa izvirajo tiste goropadne hudodelstva, da še pri nas v stari Evropi nič od njih ne vemo; morije so očitne in kaj navadnega. To je svoboda, ki je naj hujše tri- *) V neki šoli so pred 3 leti otroci v nčitelja metali, kar so imel! pri rokah: bukvice, tablice, svinčnike i. t. d. Učenik pa jih ni smel zato etrahovati, ampak pri gosposki je mogel tožiti — svobodne deržavljane in deržavljanke. — V neki drugi šoli pred kakem 15. leti je učenik naravoslovja učencu, ki je z orehi po šoli lučal, zausnico dal. — Drugi dan pride njegov brat v •olo, pa učenika vpričo učencov ustreli. fu. noštvo. In tako dalječ se pa pride, ce se svojoglavnost in terdovratnost že pri otrocili ne strahuje. Vojska v Ameriki je nekoliko odkrila amerikanske zadeve, kterc nekteri tolikanj hvalijo. Siba ne škoduje otrokoin, ampak se njihovi naravi prilega. Ce pa ravno ne škoduje, je pa vendar bolje brez nje shajati, če ni ravno potrebna. Mislim pa, da je tudi potrebna, in da to vsaki vidi in lahko spozna. Xočem tukaj od domače hiše govoriti in iz te dokazovati, da se šiba mora včasi rabiii; ampak hočeni le dokazovati, kako da je v šoli potrebna. Ker sem tedaj rekel, da je šiba za omiko potrebna, hočem to bolj na tanko pokazati. Dokler je človek v pervem stanu (brez deržave in vlade), živi tje v en dan, in se ne zmeni za prihodnost, — otrokora se ne odkazuje, kaj naj delajo, in nihče jim ne zapoveduje, kako naj čas mladostni obračajo; tedaj počenjajo to, v kar jih narava žene, in opuščajo, kar se jim ne zljubi. Tukaj ni treba ne šibe, ne palice, ne zapora, ne sramotne klopi; otroci rastejo noter do nebes, če hočejo. Pripelji pa te male divjake med izobražene Ijudi, kaj bodo počeli ž njimi ? Xaj poprej bodo prav resno rekli, ti mali divjaki ne smejo rasti kot divjaki; treba jih je dobro odgojiti, pred vsem pa v šolo pošiljati. Sedaj pa pridejo ti otroci od svojih igrač izpod prostega neba v ozko, zatuhlo šolsko izbo. Tukaj se morajo tesno skupaj usesti, tako, da se eden dmgega dotikujejo, in tako vsaki dan po več ur. Kaj pa delajo tukaj ? Res da, imenitne reči! Zaporaniti si morajo vse čerke od perve do zadnje; morajo roke vaditi, da so gibčne in čerke risati; učiti se morajo šteti in peti; spomin si morajo uterjevati s katekizmom, serce požlahtnovati s kerščanskim naukom. Učenik svojo reč dobro zastopi, otroci pa pazijo, kakor ogleduhi. Ali pa vsi? Kaj še ! Taki se pa nič ne nauče. To pa ne gre. Xaučiti se morajo vendar kaj. Kaj je storiti ? Učenik jih opominja, in pravi: Pazite! Ali to kaj potnaga ? To pomaga nekaj časa, dolgo pa ne. Potem pa učenik opominja in zopet opominja enega, dva i. t. d. Kam pa to pride ? To bi komaj bilo, da bi učenik neprenehonia opominjeval; kaj bi pa sicer drugega počel? Zavoljo samega opominovanja bi se ne moglo učiti, ne podučevati. Tedaj pa žuga. Toliko časa pomaga to, da se otroci žuganja privadijo; potlej pa že zopet ne pazijo. Ali so pa vsi takšni? Bog vari! le malo je takih; ti so pa večidel naj bolj poredui in zabiti. Ko bi že človek ne hotel, da bi se ti kaj naučili, pa vendar ne mora terpeti, da bi druge motili, in niora tedej za — šibo prijeti. — Koraur se pa to prav ne zdi, naj vendar na noge stopi io pove, kako bi mogli kaznovati. Ali jih bomo zapirali? Kam? — Odkažite jim prostor, da bodo sami sedeli! Xi prostora za to. Pustite jih, da zunaj stoje. Ali zmiroui vendar ne smejo zunaj stati, in naj porednejši še tudi tam niso mirni. Xaj se pa staršem naroči, da otroke v strah vzamejo. Nekteri jih preveč, nekleri pa prenialo tepo, ali pa se še celo za učitelja ne zmeiiijo, češ meni ni nič niar, kaj otrok v šoli počne. Kaj si pa bodo otroci mislili od lakega učenika, ki si pusd' nagajati? Kaj ledaj učeniku početi? Donia je znabiti mogoče brez šibe shajati, ker se olroci lahko drugače kaznujejo, p. da se mn kaj odreče, ali pa pri jedi priterga i. t. d. Takih reči pa šola rabiti ne more. Vprašati bi se pa tukaj smelo, ali ni bolje otroka, ki ima večidel kratek sponiin, za njegove nerodnosti kratko malo našeškati, kakor pa, da se niu dolgo pridiguje, kar se počasi privadi, ali kakor pravijo, da se mu ušesa ogladijo? (^Daljc prih.)