8 o I a. IV. Vsako šolsko podučevacje se mora družiti z vajami. Šola, katero tukaj mislimo, ne podučuje samo, ampak tudi priučuje. So namreč šole, v kterih le podučujejo, na pr. vseučelišča. Učitelj na vseučelišču misli le na to, da stvar, kar mogoče slušateljem jasno, umevno in popolno razvija; ti pa imajo skerbeti, kako se bodo tega priučili. Drugače je v šoli, zlasti v Ijudski šoli. Tu se podučuje in priučuje. Tedaj nij misliti na to, kako da bi hitro prestopali od stavka do stavka, in urno obdelali razdelek za razdelkom v bukvah, marveč poglavitno je to, kako se obravnana stvar razjasni, da je popolnoina umevna, in da se učencem tako vtisne v glavo, da je ne pozabijo. To pa je umetnost, in sicer silo težavna; prav zarad tega se je moramo vaditi in pridno vaditi, da s[ jo pridobimo. Navadno mladi učitelji ne verujejo, da je še ne znajo. čim pridnejši so, tem bolj tisče naprej, in veliko, veliko uče. Starejši pa, ko je učitelj, toliko manj uči, pa to bolj temeljito, in to raislimo, nij učencem na škodo. Seme, vsejano na pot, tice hitro pozobljejo; kar pa sad donaša, vsejati se mora v globoke brazde. Pregovorimo pa še nekaj od nalog, katere itnajo otroci doma izdelovati. Imajo namreč dvojni namen. To namreč, kar se je v šoli podučevalo, naj se otrokom v glavo vtisne; otrok naj ima pa tudi priliko, da svobodno in samostalno dela. V pervem oziru je to zelo važno, kar se pa drugega tiče, moramo povdarjati, da to je ravno šolna naloga. Ker poglavitno, kar ima šola izveršiti, je pač tisto, da vodi učence, kako naj svobodno rabijo svoje moči. A tukaj je treba vediti, kakšne morajo biti naloge, in koliko jih sme biti, da vgajajo svojemu namenu. Kar se tiče pervega vprašanja odgovorimo s tem, da morajo biti naloge takšne, da jih učenci morejo rešiti sami brez tuje pomoči. Ako še nijso takošne, naj skerbi šola, da postanejo. — Ako se to ne zgodi s premislikom, s pridnostjo, naloge potem učencem več škodujejo, kakor koristijo. Pri nalogi, ki presega njegovo moč, sedi učenec doraa žalosten in otožen, starejši bratje in sestre ali stariši se ga usmilijo, in ti mu pomagajo. Tako se začne slepariti; tega se vdeleže otrokovi naj bližnejši žlahtniki, in otrok se v šoli zlaže, da je nalogo satn naredil. Učenik pa potem napačno presojuje otrokove zmožnosti, nalaga rnu čedalje več in več, in to traja obema na kvar toliko časa, cla se poslednjič resnica zve. Pervi pa je zakrivil to uni, ki je več tirjal, kakor je mogel prenašati otrok, kateremu se je nalagalo. Menda nij več treba dokazov, da je to velika kvar, katere se moraino varovati, ki podučujemo. Kar se tiče domačih nalog, zgodi se tudi večkrat napaka, da tirjamo kaj takega, kar dušnemu razvoju otroka ali prav malo, ali čisto nič ne koristi. Tukaj sem spada tirjatev, da naj se narekovanje iz zemljepisja, zgodovine ali prirodoslovja v posebne zvezke čedno prepiše. Po navadi tukaj vse mergoli napačnih imen, števil i. t. d. in tako se otrok ne glede na čas, ki se mu krade, pravega vendar ne nauči. Namesti nareke dajte otroku pri teh naukih navod v roke, in porabite čas, ki je namenjen posameznim Daukom v to, da z besedo nauk pojasnite, ter jim vse globoko v glavo vtisnete; kar se zgodi le tačas, ako so učenci stvar do dobrega razuraeli. Pri domačih nalogah je gledati tudi na to, koliko da jih damo. Recimo kar naravnost, domačih nalog naj bo le toliko, kolikor jih je neogibljivo potrebno, da se doseže splošni, in še posebno šolski smoter. To tirja od nas družina, učenec in stvar sama. — Ako je otrok, kakor je tu ali tam, po 6—7 ur v šoli, in ima še po 2—3 ure izdelovati doraače naloge, je to že odveč. Razun šolskega nauka se mora tudi marsikaj naučiti, na pr. godbe; dekleta naj materi pomagajo pri gospodinstvu, fantje in dekliči naj se tudi na prostem gibljejo; šola ne pride na škodo pri tem, da je le vse v pravi meri. Kar je pa naj bolj važno; otroci se veliko raje uče, ako tirjamo od njih le to, kar morejo storiti. Naloga z veseljera storjena in skerbno opravljena, podučevanje bolje pospešuje, kakor tri drage z jokom in stokom opravljene, in tukaj je pregovor Hesiodov prav resničen, da je polovica več kakor celota. Z delom je ravno tako kakor z jedjo, ker delo, katero dajemo otroku, mu je tudi dušna hrana. — Dajte otroku tečne hrane v pravi meri, pospešujete mu zdravje, inhrepenel bo po jedi; ako mu nakladate delo, katero more sto- riti, in v toliki meri, da ga lahko premaga s svojo močjo, videli boste, da ima veselje do dela, in to je veliko več vredno, kakor še toliko naj lepših izdelovanj, katere bi izveršil. Lepo je, če otrok dobi veselje do šole, pa je to tudi potrebno, ako hoče iineti pravo korist od šole za živIjenje. Da pa pridemo do tje, je potrebno, da šola od otrok tirja le toliko, kolikor dopuščajo druge okolnosti, v katerib živi otrok.