t Kosovel /Vstajenje — smrt — Košak/ Ljubim Črtivci so povesili glavo, naklepe nove noč in dan kovali, kako bi domovino rešili jekla in svinca. — Spet je vladal mir, napet, neznosen, strašen, škripajoč ... To jekla je in svinca tajna moč. t Srečko Kosovel / Vstajenje a smrt Povsod tiha pomladna rast, mirna je priroda kamenita — a mojo dušo vodi v propast bolest, v globini skrita. Pogledam jo: to je zlomljena ost moje strte življenske sile — ali še globlje je polna mladost — zelene strasti bi jo pile ... Vidim še globlje: črni razkol, stavba, razbita v osnutku — vprašam se: bom li krepak dovolj, ko zavem se v bolestnem trenutku? O, kako rad sredi trav bi stal, drevo, ki čuti v sokovih, da pride pomlad, da bi pognal, da bi se košatil v vrhovih! Sredi zelenih ros kakor ognjen iščem lepote, a vsa mi je tuja, zrak je negiben, veter steklen — in vendar pomlad, aleluja .. . Vinko Košak / Ljubim . . . Ljubim poljane — prostrane vrtove človekovega dela — in gore — mogočne mejnike, ljubim žival, upreženo v jarem, motor in lokomotivo. Ljubim jih vse, ker služijo delu. 726