PREMIERA
Falstaf na odru SNG
V četrtek, 6. oktobra, se je z uprizoritvijo Verdijeve komične opere Falstaf, pričela letošnja operna sezona. Falstaf je edina Verdijeva komična opera in obe-nem skladateljevo zadnje delo, predstavlja pa satn vrb v zakla-dnici komične opere.
V naslovni vlogi se je ljubljan-skemu občinstvu, kot novi stalni član opernega ansambla, predsta-vil baritonist Ferdinand Radovan. Falstaf je opera »govora« in ne grandioznih arij in spevov, vendar je Radovan tudi brez tega opisal važnega debeluha; ne samo s pet-jem ampak tudi z mimiko obraza, igro in gestami nam je prikazal prevzetneža in samega nad sabo navdušenega glavnega junaka. In v tem Radovan ne ostane sam, marveč se mu pridružijo še ostali pevci in tudi v tem je bilo začutiti poseben čar. Komika jemojstrsko izražena z zlitjem petja, glasbe in igre.
Ze v prvem dejanju pride ta kombinacija do izraza, v Fastafo-vem monologu o časti. Na žalost pa dobi Radovan premalo orke-stralne vzpodbude, saj je orkester ljubljanske opere, potem ko se je prenehalo sodelovanje s Sloven-sko filharmonijo, v krizi.
Tudi v drugem in tretjem deja-nju moč Radovanove komične in-terpretacije ne opeša in doseže svoj vrhunec na samem koncu, ko
glavni junak svoj humor napen na someščane, oziroma ljudi katere-gakoli mesta ali časa - »Vse na svetu je burka«.
Ob strani Radovanu-Falstafu se postavi že v prvem dejanju Edvard Sršen-Ford in v njunem duetu rjubezni in ljubosumja se melodika in špevnost sprevračata v staccato, ki nato ponovno preha-ja v melodičnost - in tudi tokrat igralska plat izvedbe ni bila zane-marjena.
Glavna ženska vloga, Alice, For-dove žene je bila zaupana Zlati Ognjanovič, Quickly, ki v bistvu vodi potek dogajanja pa je Milka Eftimova in prav njeno petje in interpretacija dajeta Ijubljanski izvedbi Verdijevega Falstafa po-seben pačat.
Ravno tako kot je zanimiv duet Falstafa in Forda, so bili dobro izpeljani skupinski prizori - »zbo-ri« glavnih junakov, kjer je zlitje glasov in prehajanje melodike v staccato in nazaj doseglo zaželen učinek. Višek le-tega je v zaključ-ni sceni, kjer so ti prehodi še naj-bolj izraziti, a vendar poslušalec v hitrem spreminjanju tempa nima občutka razdrobljenosti arije, temveč zaznava le celoto.
Zanimiva je bila tudi scena, ki jo je izdelal Miomir Denič. Posreče-no je stilizirana slika agleške krčme, končna scena pa je bila ravno tako učinkovita.
V.  V.