0 pesniški nmetniji. (Spisal A. D.) Pesništvo je tista umetnija, ktere namen in naloga je razveseljevati in vedriti človeštvo, ktere načelo in vodilo je sladiti in blažiti revno, nemirno in trudapolno življenje na zemlji. Razveseljevanje, vedrenje in dušna zabava je toraj perva in glavna namemba pesniške umetnije. Pesništvo nam kaže, kaj je lepo, blago in resnično, kaj se strinja po notranji in zunanji obliki z mislijo in idejo, kaj se vjema z neskaljenim, neokuženim naravnim blagočutjem in kaj je stanovitno, kaj za vse človeštvo važno in pomenljivo in kaj večnega obstanka. Pesništvo nam kaže pervič, kaj je lepo, krasno in visoko. Vsake lepe umetnije podlaga, jedro in notranja vrednost je lepota, kajti brez krasote nismo si v stanu niisliti nikakoršne prave in popolne umetnije; toda ravno pesnija nam kaže posebno in pred vsem, kaj je mično, zalo in zanimivo. Pesnija ne terpi ničesar, kar bi bilo neprimernega, nespodobnega ali celo ostudnega, v svoji bližini in v svojem obzorju, ona se varuje in ogiba vsake sence nepopolne in nizke domišljije. Ona hoče napolniti serce z veseljem in radostjo, hoče ga ogreti, vneti in vžgati za vse, kar je lepo in zanimivo, nadusiti za vse, kar je visoko in toraj zares občudovanja in posnemanja vredno. To imenitno nalogo pa uiore le spolniti, ako je njeno jedro sanio polno lepote, zanimivosti in visokosti, ako veje ona duh krasote in razprostira sladke dišave njičnosti in radosti in tako objema, vnema in ogreva vse, kar se ji bliža, jo ceni in čisla. Pesnija mora biti drugič polna blagosti in nežnosti, polna milote in blažnosti, kajti naloga njena je , krotiti napčna nagnjenja in divje strasti, berzdati in umerjati naravne čute , blažiti serce in sejati oniiko in izobraženost med človeštvo. Ona je kljnč do človeškega serca in naj pripravnejše orodje omeeiti in stopiti terdo serce, ona je tisto solnce, ki otaja ledeno skorjo merzlega serca in je stori pripravno, sprejeti omiko in lepo obnašanje. Pesništvo blaži posebno čutno serce nedolžne mladine , budi v nji nežne čute polne sladkosti m neznane miline, nadušuje jo za vse, kar je blago in milo in navdaja z ljubeznijo do lepih ved, spodobnega vedenja in dušne fn telesne olike. Ob kratkem pesništvo razsvetljuje temno človekovo nolranje, ga lika in blaži, napolnuje z Ijubeznijo in milimi čuti. Pesnija nam kaže tretjič, kaj je resnično, neminljivo in stanovitno; toda ne pelje in tudi ne more peljati po ravni in naj bližnejši poti k resnici in gotovosti, nego počasi po mnogih ovinkih. V krilu visoke domišljije, v zavoju niičnih besed in v mirnem teku nas dviguje polagoma k večni resnici, ki nenadoma zadene serca človeška in budi v njih prijazne in lepe občutke. Kakor se dviga orel na lehnih perutah polagoma v zračne višave in počasno plava v ncbne širjave upiraje oči v svitlo solnce, tako se dviga duša na pi.sanih krilih tajne poezije k viru nerainljive resnice. Ko smo nekoliko pretrcsli, kaj je pesništvo, kaj je njegov namen in kaj jedro njegovo, treba je, da pogledamo, kake korenine ima v sercu človekovem , kako se je pričelo , kako razvijalo, razcvitalo in kako doseglo stopnjo popolnosti, na kteri je zdaj. Pesništvo se je razvilo in osnovalo iz basnoslovja, toda treba je vediti tudi, kako se je basnoslovje pričelo, ki je pervotna oblika lepe pesniške umetnije. Mnogo reči in prikazkovje vidil človek okoli sebe v zali naravi, ktenh si s svojim kratkim umom ni mogel ni razložiti ni jih popolnoiua razumeti. Vidilje kako v naravi mar- sikaj z nova postane, nekoliko časa terpi in zopet zgine, foda naravskih moči in njihovib postav ni raogel do dobrega zapopasti. Kaj je storil? Začel si je umišljati in tako z domišljijo podpirati svojo nevednost, jel je naravnim močem, ki so mu bile skrite in nezapopadljive pripisovati telesnost, lastnosti in zunanjo podobo. To najdemo pri neumnili, neotesanih afrikanskih narodih, in najdemo pri omikanih, globokomiselnih, in modrih Gerkih ; kajti, kakor hitro jo zgubil človek pravi smisel najvišjega Bitja in njegovih lastnosti in se pogreznil v temo malikovavstva, ni bilo nič druzega mogoče. Zatd pa tudi ne najdemo pri izvoljenem ljudstvu, ki je verovalo v pravega, vsegamogočnega Boga in dobro vedilo , da je On vzrok vsega vidljivega in stvarnik vsega bistevnega, onega čudnega basnoslovja, ki ga najdemo pri vsih druzih narodih, in najdemo toliko bolj, kolikor razutnnejše in zmožnejše je bilo Ijudstvo. Vmišljaval pa si je človek, ker ni vedil, stvaril, ker ni imel. Toda ni si stvaril v tesneni pomenu besede, kajti ko bi si bil stvaril, bil bi stvarnik novega sveta, česar revnemu človeku niliče , ki je zdrave pameti in jasnega uma, pripisoval ne bo; sklepal je le z zunanjimi podobami in naravskimi prikazki svojo domišljijo, vtisnil svojim mislim podobnost (analogijo) in tako si osnoval basooslovje. Dokler pa je bilo pesništvo v obliki basnoslovja, bilo je sirovo in nerazvito, neolikano in spremenIjivo. Spreniembi in kvarjenju pa je moralo biti podvcrženo iz teh vzrokov: Zmožne in razumne glave iznašle so s pomočjo jasnega uma in zdrave pameti tiste pravljice, pripovedovali so jih pričetniki svoji bližnji okolici, ki pa. ni bila tako razumna in tako čiste pameti. In vendar so tudi ti dalje pripovedovali, ki so pa marsikaj pozabili, prevergli, ali sami pridjali po svoji pameti in volji. Tako so se množile in širile pravljice , tako spreminjale ia pačile, tako narasle in se pomešale z zgodovinskimi rečmi, tako se je osnovala s časom mešanica, ktere ni nihče v stanu popolnoma razumeti in pojasniti. Tako se je toraj množilo basnoslovje, tako nara.šalo dobro in slabo, lepo in ostudno, dokler se ni spremenilo in povzdignilo v lepo umetnijo, ki je izobčila vse, kar je bilo neprimernega, nespametnega ali celo nesnažnega itt pravi umetniji nasprotnega. Toda trebaje bolj na tanko pokazati, kako se je povzdignilo basnoslovje k krasni umetniji, k lepi in mični krasnoslovski vedi. Vsak, ki je pripovedoval, hotel je lepo in razumno pripo- vedovati in zraven tudi podučevati, skušal je to, kar je prejel od svojih prednikov in zvesto obderžal v spominu, z lepšimi, primernejšimi in krepkejšimi slikami nadoniestiti, skusal z mičnejšimi besedami in milejšiini glasi olepšati sirovo in neolikano jedro. In tako je prišlo naglasovanje in merilo , česar je še manjkalo, v besedo in s teni se je prikazala v pervotni, priprosti obliki pevska umetnija. Vsako ljudstvo, ki ni sprejelo basnoslovja od svojih prednikov, si ga je samo osnovalo in ni ga naroda na zemlji, ki bi ne imel nikakoršnih pravljic iz poprejšnjih starodavnih časov. Toda basnoslovje se ni spremenilo pri vsih ljudstvih v pesništvo, pri manj obdarjenih in bolj nezuiožnih narodih afrikanskih in tudi pri nekterih amerikanskih je obderžalo svojo pervotno sirovo ubliko. Pri bolj zmožnih in omikanih narodih pa najdemo že zdavnej pesništvo, in ker si je vsako Ijudstvo osnovalo svoje pesništvo , ki je v tesni zvezi z njegovo zgodovino in notranjimi zadevami: ima vsako nekaj posebnega na sebi, ki ga razloči od pesništva druzih narodov. Pesništvo omikanih Gerkov razloči se zelci od poezije vojnih Rimljanov. Uno ima vtisnjeno znamnje gerške oniike, gerške douiišljije in gerskega narodnega duha, to nosi značaj rimskega izobraženja, rimske hrabrosti in vojniške djavnosti, rimskega ponosa, rimske stalnosti in rimskega gospodstva. Ravno lako se razloči slovanska poezija od poezij druzih narodov in razloči (udi pesništvo posameznih slovanskih plemen. Serbsko pesništvo razloči se od ruskega, rusko zopet od češkega i. t. d. Poezija se ravna, posebno narodna, po narodnem značaju, po ljudski domišljiji in druzih važnih okolnostih. Drugačni so čuti, drugačna domišljija severnih narodov, ki so, zakovani v merzle, ledene proslore sveta bolj resnega in ojstrega značaja, kot domišljija južnih ljudstev, ki bivajo pod vedno jasnini nebom, sredi naravskih krasot, ki jih stvarja dih večne pomladi. Njihovi čuti so bolj nežni, gorki, živahni in imajo zriačaj lepe narave. Vsako izobraženo ljudstvo ima toraj svojo pesnijo, ki se ne loči v namenu in načelu od pesništva druzih narodov, ki pa ima posebna znamnja narodovih čutov, in druge važne lastnosti, ki jo ločijo od poezije druzih narodov, pa ne izobčijo iz obzorja lepe umetnije. Ko smo vidili, kako se je osnovala in olikala pevska umetnija, poglejmo kako se razdeljuje in loči, koliko verhov poganja iz one in iste korenine in kako se ti dalje delijo. Pesništvo razpada, kot umetnija, v narodno in uinetno. Narodno pesništvo je tisto, ki si ga je kako Ijudstvo samo osnovalo, ki je toraj verno zerkalo narodovih čutov in notranjega narodovega življenja, ki se popeva od rodu do rodu, ki je tako rekoč narodno blagii in občno posestvo in o ktereui se gotovo ne ve, kdo ga je zložil. Umetno pesništvo pa je tisto, ki so ga posamesni izobraženi pesniki skovali, ki nosi toraj znamnja pesnikovega značaja, njegovih čutov in misli na sebi. Visoke cene in velike vrednosti je umetno pesništvo, ker je delo častnih in spoštovavnih mož, ki so s svojint umoin in s svojo učenostjo, s svojo omiko in zmožnostjo presegli svoje verstnike; pa še veče cene je narodna poezija, ki je zvesto in verno ogledalo narodovega značaja in življenja, živa slika njegovih misel, čutov in duševnih znaožnosti. Kar tiče narodno poezijo, prekosi le gerško krasno in bogato poezijo slovansko, med ktero se posebno ponaša serbska, ki se brez sramote postavlja gerški na stran. Krasna je Homerjeva llijada, krasna Odiseja, toda tudi pesme o kraljeviču Marku, o Dušanu velikem, o Milošu, Lazarju in druzih slavnih junacih, so niične, zanimive. in velike notranje vrednosti, da bi jih le kdo sostavil in osnoval iz njih narodni epos, kot so zbrali gerške junaške pesme v Homerjevi Ilijadi, ktero občuduje ves svet, ktero radostno berci vsa olikana Ijudstva na zemeljskem prizorišču. Pred vsera pa je opomina vredno, da, ko že moč lastnega stvarjenja pri druzili narodih večjidel omaguje in ugasuje, gre pesništvo slovanskih narodov še v cvetje in se vedno lepše in lepše razvija. Hesnične so toraj besede, da imajo Slovani v oziru na pesništvo in sploh slovstveno djavnost jutro, ker enini vzhaja ravno izza lemnili gora, ki so dolgo zakrivale žarno svitlobo, milo solnce, ki obseva in ogreva pokrajine, po kterih vse polno pridnih delavcev mergoli in s potnim čelom orje pusto celino in jo spreminja v plodno polje. Drugim pa že plava dnevna zvezda, vir svitlobe in gorkote, v vsi krasoti in lepoti na jasnem nebu in oživlja s svojimi žarki pridno obdelano zemljo. cko»« »'"")