173
Alojz Jembrih
OD USPEHA DO IZJAVE »VIEL FALSCH«
V URA[KI GLAGOLSKI NOVI ZAVEZI
(1562, 1563)
UVOD
Pri razpravljanju o hrvaškem protestantskem tiskarstvu v 16.
stoletju mislimo predvsem na tiskarno, ki je delovala zunaj Hrvaške
v Urachu v Nemčiji. Ustanovil in denarno najbolj podpiral jo je baron
Ivan Ungnad Weissenwolf (1493–1564) z Ženeka (Sonegg) na Koro-
škem. Ungnad je bil vrhovni poveljnik spodnje- in notranjeavstrijskih
dežel ter kraljevih čet na Hrvaškem in v Slavoniji (od 1540) in tudi
vrhovni poveljnik Hrvaške in Slavonske krajine (od 1553). Odločil se
je za reformacijo, zato se je leta 1555 odselil v Nemčijo na Württem-
berško; tu je leta 1556 postal svetovalec württemberškega vojvode
Krištofa (1515–1568). Od njega je dobil v uporabo dvorec Amanden-
hof v Urachu, v katerem je pozneje večino prostorov namenil tiskarski
in prevajalski dejavnosti za Biblijo v hrvaščini. Na podlagi dejavnosti,
usmerjene v prevajanje in tiskanje Biblije, je bila uraška tiskarna sprva
znana v Nemčiji kot Windische, Chrobatische und Cirulische Trukhe-
ray (Slovenska, hrvaška in cirilska tiskarna); tako jo je imenoval tudi
Ungnad sam. Z denarjem sta jo, skupaj z drugimi nemškimi knezi,
podpirala vojvoda Krištof in kralj Maksimilijan II. (1564–1576). V 20.
stoletju so jo nemški preučevalci reformacije začeli imenovati Un-
gnadov uraški biblijski zavod (Ungnads uracher Bibelanstalt), neka-
teri tudi »južnoslovanski biblijski zavod«, posamezniki v nekdanji
Jugoslaviji pa celo »jugoslovanska tiskarna« (sic!), kar so sprejemali
tudi nekateri hrvaški zgodovinarji. Zdaj, na začetku 21. stoletja, niti
najnovejše poimenovanje, zapisano v knjigi Povijest Hrvata. Od kraja
15. st. do kraja Prvog svjetskog rata (II, 2005:97), ne ustreza stvarnosti.
174
RAZPRAVE, [TUDIJE
Pri prikazovanju »skupine protestantskih piscev« je v njej namreč
poudarjeno: »Središče skupine je bilo (…) v Urachu blizu Tübingena;
tu je bil ustanovljen znanstveni založniški zavod, v katerem sta se z
bibliotekarsko [sic! op. A. J.] in prevajalsko veščino odlikovala Stjepan
Konzul (1521–1568 ?) in Antun Dalmatin (ok. 1500–1579).« Toda
omenjena tiskarna v Urachu nikakor ni bila »znanstveni zavod«, ki
bi se ob prevajanju posvečal tudi »bibliotekarski« veščini.
Glede na tiskarske izdelke omenjene tiskarne v Urachu lahko brez
pretiravanja rečemo, da je to bila najstarejša hrvaška tiskarna zunaj
Hrvaške. Delovala je namreč od leta 1561 do leta 1565. V njej so
natisnili več kot 30 000 izvodov knjig (tudi v italijanščini in sloven-
ščini) v treh pisavah: v latinici, glagolici in cirilici, in sicer 14 hrvaških
knjig v glagolici, 8 v cirilici in 6 v latinici (Bučar, 1910). Zasluga in
skrb za hrvaške tiskane knjige pripada Stipanu Konzulu in Antunu
Dalmatinu, ki sta založniški načrt uresničevala s sodelavci, med
katerimi so bili Juraj Juričić iz Vinodola, Juraj Cvečić iz Pazina,
Leonard Merčerić iz Cresa, Matija Živčić, Ivan Fabijanić, Frane Klej,
Vinko Vernaković, Matija Pomazanić iz Istre in drugi, ki so pomagali
pri korekturah hrvaških knjig.
Zgodovinarji hrvaške kulture si zdaj prizadevajo ovrednotiti vsak
njen segment, zato nikakor ni dovoljeno iz takega vrednotenja izločiti
tiskarskega in knjižnega dosežka hrvaško-uraške tiskarne v 16. sto-
letju, ki pripada številnim področjem znanstvenega interesa: 1. zgo-
dovini reformacije pri Hrvatih in v Evropi; 2. zgodovini glagolice;
3. zgodovini prevajanja Biblije v hrvaščino; 4. zgodovini hrvaškega
jezika; 5. zgodovini tiskarstva v Hrvaški in Evropi; 6. zgodovini
slovstva pri sedanjih gradiščanskih Hrvatih (Avstrija); 7. zgodovini
hrvaškega slovstva iz obdobja reformacije. Ob tem je po mojem
pomembno, da je na naslovnici vsake hrvaške knjige, natisnjene v
Urachu, navedeno, da je »prevedena v hrvaški jezik« (in die Croba-
tischen Sprach verdolmetscht), ne glede na to, ali je natisnjena z
glagolskimi, cirilskimi ali latiničnimi črkami. Glagolica je v nemškem
delu naslova imenovana »crobatische Buchstaben«; ko Trubar govori
o dveh hrvaških pisavah, o glagolici in cirilici, pravi, da sta to »zwe-
yerley crobatishen Geschrifften«. Zato niso imeli (in tudi dandanes
nimajo) prav tisti nemški pisci, ki so v svojih razpravah v 20. stoletju
175
navajali, da so bile knjige v 16. stoletju v Urachu pisane oziroma
tiskane v srbskohrvaškem jeziku (in serbokroatischer Sprache), ker
tak jezik ne obstaja niti danes, še manj pa je obstajal takrat, ko sta v
hrvaščino prevajala Antun Dalmatin in Stipan Konzul!
Po vsebini in namenu sestavljajo hrvaške knjige, natisnjene v
Urachu (ena pa leta 1568 v Regensburgu), korpus hrvaške protestantske
književnosti. S tem imenom označujemo književnost v Evropi, ki je
nastala v obdobju reformacije, v času delovanja Martina Luthra
(1483–1546), Jeana Calvina (1509–1564), Philippa Melanchthona
(1483–1546), Hansa Brenza (1499–1570) in njihovih naslednikov, ki
so pisali in tiskali dela v duhu reformacijskega obdobja (1517–1618).
Dela hrvaške protestantske književnosti lahko po vsebini in na-
menu razdelimo v več zvrsti: A. poskusni list: v glagolici (veliki in
mali, 1560) in cirilici (1561); B. abecednik: Tabla za dicu v glagolici in
cirilici (1561); C. katekizem: mali in veliki (1561) v glagolici in cirilici;
Č. svetopisemska knjiga: Nova zaveza v glagolici (I, 1562; II, 1563) in
cirilici (I, II, 1563) ter starozavezna knjiga Vsih prorokov stumačenje
hrvatsko v latinici (1564); D. dogmatiško oziroma katehezno delo:
Artikuli, edni kratki razumni nauci v glagolici in cirilici (1562), Spovid i
spoznanje prave krstjanske vire (1564) in Bramba (1564); E. pridige:
Postilla to est istlmačenje nedelskih Evangeliov v glagloljici (1562), cirilici
(1563) in latinici (1568, v Regensburgu; namenjena takratnim Hrva-
tom na zahodnem Ogrskem); F. teološka razprava: Razgovarjanje meju
papistu i jednim luteran(om) v latinici (1555), Beneficium Christi. Govo-
renje vele prudno v glagolici (1563) in latinici (1565), Spovid i spoznanje
prave krstjanske vire v glagolici in latinici (1564), Bramba augustanske
spovedi (augsburške veroizpovedi) v glagolici in latinici (1564); G.
liturgični priročnik: Crkveni ordinalic v glagolici (1564). (Gl. Bučar,
1938.)
Na vseh naslovnicah naštetih hrvaških knjig je kot kraj tiskanja
naveden Tübigen ( v Tubingi) in ne Urach (Aurach). Tako so ravnali
zato, ker je v Tübingenu že prej obstajala tiskarna Ulricha Morcharta
starejšega. Ko je Ivan Ungnad uredil tiskarno v dvorcu v Urachu, je
Morchartova pomagala s tiskarskim materialom in izkušenimi ti-
skarji, poleg tega pa so nemške predgovore hrvaškim knjigam in
naslovnice tiskali v Tübingenu. Tako je tiskarna v Urachu nekako
ALOJZ JEMBRIH
176
RAZPRAVE, [TUDIJE
imela položaj podružnice tübinške Morchartove tiskarne (Widman,
1971:46–73).
OD POBUDE DO URESNIČITVE
Pobudo za prevajanje Biblije v hrvaščino je leta 1555 dal Peter Pavel
Vergerij ml. (1498–1565) na sestanku v Ulmu s Primožem Trubarjem
(1508–1586), ki je že izdal v slovenščini Catechismus (1550) in Abece-
darium (1550) in nato prevedel v slovenščino Ta evangeli svetiga Matevža
(1555). Prve začetke in priprave na tiskanje hrvaških knjig nam
nekoliko bolje osvetljujejo Trubarjeva pisma (Rupel, 1950; Rajhman,
1986). V pismu, ki ga je Trubar 9. junija 1557 napisal Švicarju Hain-
richu Bullingerju (1504–1575), beremo: »Vergerij je poleg Boga prvi
in najimenitnejši povzročitelj, da se je pričelo to prevajanje.« (Rupel,
1950; Koruza, 1991:57) Trubar je mislil svoj slovenski prevod Ta pervi
dejl tiga noviga testamenta (1557). V istem pismu je tudi napisal: »In ko
sem zgolj Mateja prevel, ga je gospod Vergerij takoj hotel dati tiskati
iz marsikaterih vzrokov, pa mi je zaradi tega poslal denar, da bi mu
priskrbel korektorja (…)« (Rajhman, 1986:24; navedki iz Trubarjevih
nemško in latinsko pisanih pisem so povsod vzeti iz slovenskih
prevodov, dodanih objavam, op. A. J.)
Podobno je Trubar pisal v nemškem predgovoru h knjigi Ta pervi
dejl tiga noviga testamenta (1557): »Zgoraj omenjeni gospod Vergerij
mi je pisal, brž ko me je iztaknil, zapovrstjo nekaj pisem, želeč od
mene izvedeti, če bi upal prevesti Biblijo v slovenski in hrvatski jezik;
pri tem podjetju da hoče pomagati z dušo in telesom; da ima dobra
poroštva od nekaterih knezov in gospodov, ki so tudi pripravljeni
pomagati pri tem potrebnem in blagem delu. Gospodu Vergeriju sem
na njegovo pisanje in željo odgovoril najprej nakajkrat pismeno in
nato, ko sva se sešla, vpričo nekaterih veleučenih teologov takole: ne
poznam nobene hebrejske črke, grško ne znam prav brati; vsakdo pa,
ki bi hotel prevajati Biblijo, mora najprej dobro in temeljito razumeti
ta dva jezika. (…) Razen tega ne znam hrvatski [tj. glagolico, op. A. J.]
ne brati ne pisati. Zatorej, sem rekel takrat, se nočem lotiti tega
imenitnega in težkega dela, prevajanja biblije, razen če mi se dodelita
177
dva kranjska ali spodnještajerska duhovnika ali dva učenjaka iz teh
dežel, ki bi znala dobro slovenski in bi dobro umela latinski in nemški
jezik, ter dva Hrvata, ki bi znala govoriti dobro dalmatinski in
bosanski in dobro in prav pisati hrvatski in cirilski.« (Sakrausky,
1989:96–97; Rupel, 1966:74, 75.)
Menim, da je treba iz omenjenega Trubarjevega predgovora k Novi
zavezi (1557) izluščiti še nekaj, česar doslej niso poudarjali. V besedilu
namreč piše, da pri prevajanju le počasi napreduje, ker ga zaposluje
služba pridigarja, nato pa navede, da pri prevajanju uporablja ozi-
roma ima pred seboj dve latinski, dve nemški in eno italijansko Novo
zavezo, »in še hrvatsko mašno knjigo, ki je bila pred kratkim natis-
njena v Benetkah z latinskimi črkami; a preden pregledam vsako
besedo poiščem v vsakem prevodu posebej, še Erazmove annotationes
in druge komentarje, ter preudarim, kateremu prevodu naj bi sledil,
preide mnogo časa.« (Sakrausky, 1989:100; Rupel, 1966:77.) Ome-
njena hrvaška mašna knjiga (Meßbuch) je lahko bila samo Lekcionar
Bernardina Splićanina iz leta 1543 (2. izdaja). Trubarjeva omemba
pomeni, da je razumel jezik tega lekcionarja. Poleg tega pa je v
Trubarjevi rokopisni bibliografiji Register und sumarische verzaichnus
aller windischer buecher (priloga k pismu Maksimilijanu II. 2. januarja
1560) pri opisu prvega dela Nove zaveze med drugim zapisano v 7.
točki: »Za tem dolgim predgovorom sledijo nato štirje evangelisti in
apostolska dejanja, prevedeni iz dveh latinskih, dveh nemških, enega
laškega in enega češkega prevoda in iz hrvaške mašne knjige.« (Rajh-
man, 1986:51).
Znano je, da je kmalu, kot prvi izmed »dveh Hrvatov«, prevzel
sodelavsko delovno mesto prevajalca za hrvaško Biblijo Stipan Konzul
(1521–1579) iz Buzeta. Konzul je o božiču 1557 začel prevajati Tru-
barjev prvi del Nove zaveze (1557) in ta prevod prinesel 28. avgusta
1559 poznavalcem hrvaščine v Metliki; ti so ga pregledali in z odo-
bravanjem ugotovili, da ga je treba tudi natisniti (Kostrenčić, 1874:
2–3). Konzul je potreboval pomočnika za zadnjo obdelavo prevoda,
zato je Trubar 2. januarja 1560 zaprosil Maksimilijana II., naj mu ob
Konzulu dodelijo še enega izkušenega in izobraženega moža, ki
pozna hrvaščino in glagolico (»dobro učen in izkušen v hrvaškem
jeziku in pisavah«). Izbran je bil Antun Dalmatin (Dalmata), ki je
ALOJZ JEMBRIH
178
RAZPRAVE, [TUDIJE
takrat prebival v Ljubljani. Dne 3. februarja 1561 se je pridružil
Konzulu v Urachu in tu prevzel svoj del nalog pri cirilskih izdajah in
hrvaških knjižnih prevodih. Trubar je obveščal Maksimilijana II. o
vseh prizadevanjih v tiskarni in je v omenjenem pismu (2. januarja
1560) med drugim pisal: »In z omenjenim Štefanom Konzulom
meniva, da spočetka, dokler ne bo znano, ali bomo s poskusom uspeli
po vsej Hrvaški, Dalmaciji in Bosni, ni treba porabiti veliko denarja
in dava zato natisniti v hrvaščini, ko dobiva črke, najprej samo
katekizem ali enega samega evangelista. (…) Toda omenjenega Štefana
prevajanje in hrvaško pisavo so mnogi hrvaški duhovniki in laiki brali
in potrdili, in s pomočjo razumnega Hrvata z njim in z mano (zakaj,
hvala Bogu, razumem hrvaški jezik kakor vsi Kranjci in Metličani
precej dobro) se to delo s pridom in častjo v Gospodovem imenu
lahko začne.« (Rajhman, 1986:42-43.) Podobno je Trubar pisal tudi
Ivanu Ungnadu iz Kemptna 1. aprila 1560: »In vaša milost naj poleg
tega ve, da sta zdaj dva hrvaška duhovnika vse moje često imenovane
knjige spravila v hrvaški jezik in črke; te so mnogi Hrvati pregledali
in potrdili, ter močno želijo, da se kmalu natisnejo; pravijo, da bodo
veliko koristile ne samo na Hrvaškem in v Dalmaciji, temveč tudi na
Turškem do Konstantinopla in bodo napravile hrup in prepir med
Turki. Enemu hrvaškemu duhovniku, namreč gospodu Štefanu
Konzulu, sem pisal, naj se odpravi v Nürnberg (in upam, da je že
tam) in naj da urezati in uliti hrvaške črke. Kaže, da nam bo zmanj-
kalo pomoči, tj. denarja. Doslej sem od Kranjcev 1000 goldinarjev
izberačil in v tolarje zbral; te sem izdal za slovenski tisk. Ne smem jih
še naprej obremenjevati. In sem se tolažil, da nam bo kralj Maksi-
milijan pomagal, a to se doslej ni zgodilo. Menim, da si njegovo
kraljevo dostojanstvo zaradi jezuitarjev ne upa. Če bi pri krščanskih
volilnih knezih in gospodih le toliko podpore in pomoči mogel
dobiti, da bi lahko omenjena dva Hrvata vzdrževal pri tisku (…) da bi
plačal tisk, bi začeli hrvaško tiskanje v 10 ali 12 tednih, zakaj črke
bodo v 7 ali 8 tednih izdelane. Zato naj vaša milost kakor doslej stori,
kar more, za to naše započeto vzvišeno delo, da bi nam bilo poma-
gano, kakor je zgoraj povedano.« (Rajhman, 1986:62.)
Trubar je v pismu omenil, da bodo, ko bodo dobili glagolske črke,
najprej tiskali katekizem. Stipanu Konzulu je bilo naloženo, da
179
poskrbi za črke. Zato je od 23. aprila do 20. avgusta 1560 bival v
Nürnbergu in tu dal »od dobrih i umetljivih nemških meštar« rezati
in ulivati glagolske črke po zgledovanju na »staru hrvacku štampu u
Brivijalih i Misali«, kakor je pozneje poudaril v predgovoru k Novi
zavezi (1562). Po izdelavi črk so najprej odtisnili glagolski poskusni
(veliki) list Crobatische Probezedl (1560) v 200 izvodih, te pa so razpo-
slali poznavalcem hrvaškega jezika (Rupel, 1957:257–266). O tem je
Trubar najprej pisal württemberškemu vojvodi Krištofu 13. julija
1560, nato pa 15. julija tudi Maksimilijanu II. na Dunaj: »Poleg tega
najponižneje naznanjam vašemu kraljevemu veličanstvu itd. da je
moja največja kranjska knjiga (katere vsebino in register le-tu vdrugič
pošiljam) že prenesena v hrvaški jezik in pisavo; in hrvaške črke,
namreč petero alfabetov, [so] tako dobre in še boljše, kakor jih imajo
v Benetkah, in kar je treba za poln tisk, imamo pri roki; in tri zmožne
osebe za hrvaški tisk in prevajanje so tudi pripravljene (…). Spoštljivo
omenjenemu knezu württemberškemu sem poslal dve napisani hrva-
ški poglavji iz nove zaveze in troje natisnjenih hrvaških alfabetov.
Le-to bo njegova knežja milost s tem poslala vašemu kraljevemu
veličanstvu itd. Iz njih naj vaše kraljevo veličanstvo dozna, ali smo s
hrvaškimi tiskom in prevajanjem na pravi poti ali ne.« (Rajhman,
1986:69.) Na koncu pisma z dne 27. julija 1560 Maksimilijanu II. je
Trubar dodal post scriptum: »Premilostljivi gospod. Vašemu kralje-
vemu veličanstvu itd. pošiljam tu dve napisani hrvaški poglavji iz nove
zaveze in troje hrvaških alfabetov, ki so po navodilu in predpisu
Štefana Konzula Istrana bili zdaj pred kratkim rezani in uliti v
Nürnbergu, čeprav so v tisku nekaj črk spregledali in zapustili; so pa
vse urezane in ulite hkrati z dvema drugima malima alfabetoma,
ligaturami, pikami, vejicami itd. Te lahko vaše veličanstvo pokaže in
da presoditi izvedencem v hrvaškem jeziku in pisavi, češ ali smo s
prevajanjem in tiskom na pravi poti ali ne.« (Rajhman, 1986:77.)
Vojvodi Krištofu je Trubar v pismu 13. julija 1560 med drugim pisal
v zvezi s priloženim poskusnim prevodom iz Nove zaveze: »Vaša knežja
milost naj tudi izvoli poslati njegovemu kraljevemu dostojanstvu s
tem in s prihodnim poslanstvom tu priloženi dve hrvaško pisani
poglavji iz nove zaveze, namreč deveto iz evangelista Janeza in prvo iz
apostolskeh del, ter tri nove natisnjene hrvaške alfabete.« (Rajhman,
ALOJZ JEMBRIH
180
RAZPRAVE, [TUDIJE
1986:66; Jembrih, 2003:31–48.) Kot lahko razberemo iz prikazanih
odlomkov iz Trubarjevih pisem, so priprave za začetek tiskanja
hrvaških knjig v Urachu potekale po načrtu. Trubar je o uspehu z
zadovoljstvom obvestil oba mecena, württemberškega vojvodo Kri-
štofa in Maksimilijana II.
Iz vsega tega lahko tudi razberemo Trubarjevo skrb za vsestranski
tiskarski in prevajalski uspeh v hrvaško-uraški tiskarni, v čemer
odsevata precejšnja usklajenost in skupno delovanje za uspeh.
VIHAR OB MALEM GLAGOLSKEM KATEKIZMU (1561)
Ko so glagolske črke prispele v Urach, so začeli marca 1561 tiskati
mali katekizem, kot je napovedal Trubar v pismu že 2. januarja 1560.
Med tiskanjem pa so nastale tudi težave. Trubar je takrat bival v svoji
župniji v Kemptnu. V tiskarni se je kot svetovalec mudil Pavao Skalić
(1534–1575), ki se je odzval Trubarjevemu osebnemu vabilu, kakor
razberemo iz njegovega pisma 27. julija 1560 Maksimilijanu II.: »In
ker zna doktor Skalić, moj prav zaupni, naklonjeni gospod, tudi
kranjski, bezjaški in hrvaški jezik in hrvaško pisavo primerno pisati
in brati, naj mu izvoli vaše kraljevo veličanstvo pisati in naročiti, da
bi nam pomagal tudi pri tem božjem delu, ki ga sam ima za veliko in
koristno.« (Rajhman, 1986: 77; Jembrih, 1990:149–218). Omenjeni
Skalić je sestavil besedilo predgovora in ga posvetil Maksimilijanu
II., to besedilo pa je Peter Pavel Vergerij ml., ki ga je po naključju
prebral v tiskarni, kritiziral (Dimitz, 1875:248) in zapisal: »Takoj v
prvi poli (od zgolj šestih) se kaže velika častihlepnost; poveličanih je
nemreč pet imen in pripoveduje se o nekaterih stvareh, ki niso
resnične. Ali bo to učilo Hrvate skromnosti in ponižnosti? O da bi
Bog to podjetje podprl. Bojim se pa, da ga ne bo, ker sovraži ošabnost
in častihlepnost. Zakaj ne bi smel kristjan silnim povedati, kar opazi?
Peter Pavel Vergerij.« (Rajhman, 1986:84; Jembrih, 1997:130.) Ungnad
je nato ustavil tiskanje katekizma; iz Kemptna so poklicali Trubarja,
ki je napisal nov predgovor (Jembrih, 1994:35–46; 1997:99–118). To
je bil mali poskusni glagolski katekizem (Jembrih, 1997:104–111), od
katerega je ohranjenih sedem unikatnih listov; objavljeni so bili prvič
181
v faksimilu skupaj z velikim glagolskim katekizmom iz 1561 (Pazin,
založba Juraj Dobrila, 1994) in nato v zborniku Ein Leben zwischen
Laibach und Tübingen (München 1995).
Naslovnica večjega glagolskega Katekizma (1561)
ALOJZ JEMBRIH
182
RAZPRAVE, [TUDIJE
Glede malega poskusnega glagolskega katekizma (1561) s Tru-
barjevim nemškim predgovorom, ki je zdaj dostopen v reprintu, je
treba zavrniti zmoto, objavljeno v številki 44–46 revije Slovo (1996,
275–276) Inštituta za staroslovanski jezik v Zagrebu. V rubriki Vijesti
o hrvaški glagolski knjigi omenja avtor(ica) z začetnicama A. N. v
članku z naslovom Dvije stare tiskane glagolske knjige na izložbi u Kra-
ljevskoj biblioteci u Haagu (1. X.–3. XII. 1993) razstavljeni glagolski
knjigi: »Med stoosemdesetimi knjigami sta bili razstavljeni dve,
natisnjeni v glagolici: Katekizem iz leta 1561 in Nauk karstjanski iz leta
1628. (…) Katekizem je v razstavnem katalogu opisan pod številko 67,
Nauk karstjanski pa pod številko 68 (str. 58–59). Mali Luthrov gla-
golski katekizem [verjetno prevod Luthrovega katekizma, op. A. J.],
od katerega je ohranjen samo prvi zvežčič, naj bi bil prva knjiga,
objavljena v hrvaški protestantski tiskarni v Urachu blizu Tübingena.
Ohranjeni prvi zvežčič vsebuje tudi nemški predgovor, ki ga pripi-
sujejo grofu Pavlu Skaliću (…).« Svojo omembo avtor(ica) končuje z
besedami: »Fragment glagolskega katekizma iz leta 1561, ki je zdaj v
lasti inž. Iva Dubravčića, je enkratni ohranjeni izvod malega Luth-
rovega katekizma s Skalićevim nemškim predgovorom. Tako je Dub-
ravčićevo vztrajno iskanje starih hrvaških knjig po svetu obrodilo
dragocene sadove, med katerimi je tudi odkritje fragmenta glagol-
skega katekizma iz leta 1561 z omenjenim Skalićevim predgovorom.«
Zmotni podatek o Skalićevem predgovoru se žal še vztrajno ohranja
v strokovni in znanstveni javnosti, čeprav zanj v resnici ni stvarne
podlage. V katalogu Drei Schriften drei Sprachen. Kroatische Schriftdenk-
mäler und Drucke durch Jahrhunderte (2004, 47, 128) avtorica besedila
In Glagoliza gedruckte Bücher (1483–1905) ponavlja tisto, kar je bilo v
Slovu (št. 44–46, 1996) napisano na podlagi Dubravčićevega sestavka
(gl. zgoraj). Ko govori o tiskanju hrvaških knjig v Urachu, med
drugim navaja: »Šele v novejšem času je bil odkrit Fragment (prvi
zvežčič) glagolske izdaje Luthrovega Malega katekizma iz leta 1561 z
nemškim predgovorom grofa Pavla Skalića (Scalichius).« (Nazor,
2004:47.) V kataloškem opisu tega katekizma beremo: »Prva pola
Malega katekizma z nemškim predgovorom, ki je pripisan Pavlu
Skaliću (Scalichius), čeprav je podpisan Primož Trubar« (128). Na-
daljnji komentar, navezan na ta stavek, je tudi zelo samovoljen, tako
183
da vsak, ki ne pozna Vergerijevega nezadovoljnega zapiska, Ungna-
dovega pisma Maksimilijanu II. z dne 12. aprila 1561 in besedila
predgovora, slepo verjame (če hoče), da je pisec predgovora Skalić.
Ivan Ungnad je med drugim pisal Maksimilijanu tudi tole: »Zato je
Trubar po Božji milosti s Stjepanom Konzulom in sodelavci uredil
tiskarno (…) in tu je zdaj tiskal Luthrov hrvaški mali katekizem, tega
pa vam Trubar, ki je napisal nemški predgovor in dodal svojo pridigo,
zdaj ljubeznivo pošilja. (…) Prosim Vaše Veličanstvo, da da knjigo
Trubarjev predgovor k poskusnemu Malemu katekizmu iz leta 1561
ALOJZ JEMBRIH
184
RAZPRAVE, [TUDIJE
pregledati izvedencem v hrvaščini; če bo kaj napačno, naj se sporoči
Trubarju in vojvodi Krištofu, pa tudi, ali je ta hrvaški katekizem jasno
in dobro sestavljen. Nato se bo nadaljevalo tiskanje drugih knjig, ureja
pa se tudi že cirilska tiskarna. Kljub temu, da vse to delovanje vzdržuje
in podpira württemberški vojvoda, zahteva to številne žrtve, zato se
kar najtopleje priporočamo Vašemu Veličanstvu za pomoč našemu
delu. Vašemu Veličanstvu nazadnje tudi sporočam, da je grof Skalić
že prej poslal začetek in prvo polo katekizma. Ker je Skalić tam, ob
odsotnosti Trubarja in brez njegove vednosti in dovoljenja, sestavil
posebni nemški predgovor, sem ga ukazal izpustiti in popraviti, ker
je, brez razloga in nedostojno poudarjal, koliko sem se zavzel za to
podjetje. Če sem tudi jaz žrtvoval del svojega premoženja, je to bilo
po Božji milosti in bom rad tako ravnal še naprej.« (Schnurrer,
1799:85; Kostrenčić, 1874:15–19; Bučar, 1938:59–60, 62.) Kakor je
razvidno iz reprinta istega fragmenta, nemški predgovor v malem
katekizmu (Jembrih, 1994, 1995), o katerem je govor, nikakor ni
Skalićev, temveč novi Trubarjev! To je razločno povedal tudi Ungnad
v pismu Maksimilijanu II.
To je predgovor, ki ga je Trubar nanovo sestavil po izločitvi
Skalićevega predgovora, na katerega je opozoril Peter Pavel Vergerij
ml., in po Ungnadovi ustavitvi tiskanja katekizma. Skalićev predgovor
ni bil doslej nikjer registriran v obliki dejanskega besedila. Zato ni
nikakršnega opravičila za trditev, da je izvod fragmenta glagolskega
malega katekizma iz leta 1561, ki je v lasti inž. Iva Dubravčića,
»enkratni ohranjeni izvod (…) s Skalićevim nemškim predgovorom«.
V tem fragmentu v resnici ni predgovora s Skalićevim podpisom,
temveč je v njem le predgovor s podpisom Primoža Trubarja.
APEL ALI PROŠNJA ZA PRAVILNOST PREVODA
Trubar je v že omenjenih pismih zahteval, da se prvi poskusni
glagolski list in začetek prevoda Nove zaveze (1560) izroči v pregled
poznavalcem hrvaščine in glagolice; enako prošnjo je ponovil Maksi-
milijanu II. v omenjenem, znova napisanem predgovoru za mali
poskusni katekizem z datumom 1. marec 1561: »Da pa posvečamo
185
ta prvi in mali poskus našega novega začetega hrvatskega prevajanja
in tiskanja Vašemu kr. veličanstvu in ga v njega imenu izdajamo, se
ne godi brez vzrokov, ki pa ne bi bilo primerno, če bi jih tu našteval,
a sem jih nekatere že naznanil z nemškim predgovorom v listu
Rimljanom. Zato ponižno prosimo Vaše kr. veličanstvo, da bi mu naša
dobro mišljena posvetitev in naše bukvice bile povešči ter da bi jih
dalo oceniti izvedencem hrvatskega jezika, a kar bi ti našli napák v
besedah in pravopisu, da bi nas nanje milostno opomnilo.« (Rupel,
1966:110–111; Jembrih, 1997:110–111.) Tako željo je ponovil v hrva-
škem predgovoru v velikem glagolskem katekizmu (1561). Stipan
Konzul pa je prosil Predragu braću u Kristu z besedami: »Mi Vas
prosimo, da ovo naše prvo delo tumačenje štampano od nas, sada za
dobro vazmete i na bolše obračajuč i tlmačeći razumejte. I ako je u
njem ko pomenkanje u tlmačenju, u besedah ili u sloveh v ortografiji,
to isto nam skoro dajte u pravoj ljubavi na znanje. Hoćemo te iste za
prvo u drugih knigah popraviti.« Enako je pisal v predgovoru v Tabli
za dicu: »(…) i ako va tih dviju knižicah koju rič, ili slovo krivo
postavleno najdete, dajte nam u božjei ljubavi na znanje, hoćemo
potom popraviti.« To je ponovil tudi v latinični izdaji katekizma leta
1564 (Jembrih, 1991:97–123). Še večja skrb za uspešnost hrvaških
prevodov v glagolici in cirilici je vidna v Trubarjevem pismu kralju
Maksimilijanu II. 27. oktobra 1561: »(…) je med takimi mojimi silnimi
opravili in skrbmi bila še največa ta, da sem natanko poizvedel, ali so
prevod, ortografija in črke našega novega hrvaškega in cirilskega tiska
čitljivi in razumljivi po vsej Hrvaški, Dalmaciji, Srbiji in Bosni. (Zato
so tedaj tudi gospodje in deželani na mojo prošnjo poslali nekaj slov
z novimi hrvaškimi in cirilskimi spisi v Benetke k tiskarjem hrvaškega
in cirilskega tiska, dalje v Istro, Reko, Senj, Metliko in druge kraje,
kjer bi mogli izslediti učene in razumne osebe, izkušene v hrvaškem
jeziku in pisanju, ter nekatere med njimi povabili k nam v Ljubljano.)
Po tem sem pri teh učenjakih in tiskarjih iz nih dopisov in ustnih
izjav spoznal in dognal, da je ta prevod v obeh pisavah in tiskih
pravilen, dober in vsem tistim, ki uporabljajo ta dva jezika in pisavi,
čitljiv in razumljiv.« (Rajhman, 1986:94.) Takrat sta že bila natisnjena
katekizem in abecednik Tabla za dicu, oba v glagolici in cirilici. V
posvetilu Maksimilijanu II. v ciriličnem katekizmu z datumom 25.
ALOJZ JEMBRIH
186
RAZPRAVE, [TUDIJE
oktober 1561 med drugim beremo: »Z božjo milostjo smo tako daleč
prišli, da smo z omenjenemi cirilskemi črkami utegnili natisniti kot
prvi pokus tale katekizem, ki ga najponižneje posvečamo Vašemu kr.
veličanstvu kot presvetlemu krščanskemu kralju in prvemu preslav-
nemu krščanskemu podporniku le-tega podjetja z najvdanejšo proš-
njo, da bi ga Vaše kr. veličanstvo milostno sprejelo in enako kakor
prejšnjega [glagolskega, op. A. J.] dalo v presojo izvedencem v teh
jezikih; kar bi našli v njem napak v pravopisu ali sicer, da bi nas nanje
najmilostneje opomnili. Tako bomo potem z božjo milostjo zvesto
nadaljevali prevod in tisk novega testamenta in drugih krščanskih
knjig v obeh jezikih, v slovenskem in hrvatskem, kakor smo obljubili.
In kadar koli bomo kaj natisnili, bomo najvdaneje poslali tudi Vaše-
mu kr. veličanstvu.« (Rupel, 1966:118–119.)
ZAMETEK DVOMA (NEZAUPANJA) IN NESPORAZUMA
Dvome o Konzulovem prevodu je začel Trubar izražati po zapletu
s tiskanjem poskusnega malega katekizma, ko je zanj napisal novi
predgovor (posvetilo) Maksimilijanu II. z datumom 1. marec 1561.
To izhaja iz njegovega pisma ljubljanskemu cerkvenemu odboru 19.
marca 1561: »Kar me najbolj skrbi in vznemirja v tem času, je strah,
da s prevodom in ortografijo gospodov Štefana in Antona ne bom
uspel. Gospod Štefan ne nikak Hrvat, tudi ne zna popolnoma slo-
vensko (…). Zato, ljubi bratje, ozrite se po kakem pravem Bosancu ili
Uskoku, ki bi znal pravilno hrvaško in cirilsko govoriti in pisati,
četudi ne zna latinsko ali laško.« (Rajhman, 1986:84.) Zastavlja se
vprašanje, odkod nenadoma tak dvom, po vseh tistih izjavah in
potrditvah o pravilnosti dotlej opravljenega (gl. Rajhman, 1986:94).
Edini možni odgovor izhaja iz dejstva, da Skalić v svojem predgovoru
za mali glagolski katekizem ni omenil Trubarjevih zaslug za hrvaški
tisk. Užaljenost je lahko še toliko bolj potencirala omenjeni Trubarjev
odziv, ker je Konzul zanesljivo vedel za Škalićevo besedilo, saj je bil v
tiskarni, ko so tiskali prvo polo katekizma. Zaradi tega se je Trubar
hotel nekako maščevati in odstraniti dotedanjo dvojico delavcev,
Konzula in Dalmatina, iz nadaljnjega prevajalskega načrta.
187
Trubarju se je želja, da bi v prevajalski skupini bil kak pravi
Bosanec ali Uskok, izpolnila, ko sta z njim iz Ljubljane pripotovala v
Urach dva nova sodelavca; o tem je obvestil tudi Maksimilijana II. v
pismu 27. oktobra 1561: »Za dopolnitev celotnega podjetja pa sem
poleg vsega tega tedaj, ko sem spet potoval sem, pripeljal s sabo in
semkaj v kneževino Württemberško v Urach dva uskoška duhovnika
grške vere (izmed katerih je eden rojen in vzgojen v Srbiji, drugi v
Bosni in ki imata pri sebi nekaj spisanih odlomkov nove zaveze v
hrvaški in cirilski pisavi), ki nam tu pomagata korigirati. Sta že
katekizem popravila in opravljata zdaj z mojima pomočnikoma
korekture evangelistov, ki jih bomo že jutri (če Bog da) začeli tiskati.«
(Rajhman, 1986:94.) Moža, ki ju je Trubar po priporočilih pripeljal iz
Ljubljane v Urach, sta bila Matija Popović in Ivan Maleševac, ki pa se
s svojimi navadami nista mogla vključiti v novo okolje, še manj pa
najti skupni jezik s Stipanom Konzulom in Antunom Dalmatinom
(Benz, 1939:450; Stojković, 1914:186; Jembrih, 1997:144, op. 134).
NAJOBSEŽNEJŠA GLAGOLSKA KNJIGA, TISKANA V URACHU
Kot smo že navedli, je Trubar 1. aprila 1560 sporočil Ungnadu, da
je Konzul prevedel njegove kranjske knjige (Nova zaveza) v hrvaščino,
pisano z glagolico, in da so jih številni Hrvati pregledali in potrdili
kot dober prevod ter jih željno pričakujejo v natisnjeni obliki. Do-
končna različica Nove zaveze je bila natisnjena leta 1562 (I. del) in
1563 (II. del). Trubar je štel za nujno, da Maksimilijanu II. spet razloži,
po katerih predlogah je nastajal prevod: »Da bi Vaše kr. veličanstvo
in drugi vedeli tudi to, iz kakšnih knjig in kakšne stvari prevajamo,
ostanejo li naši prevodi, tisk, pisava in črke brez graje in zasmehovanja
in bomo li pred svetopisemskimi učenjaki in izkušenimi v hrvatskem
jeziku prebili preizkušnjo ali ne, hočem tudi o tem na kratko poročati.
Imamo in uporabljamo hkrati več ko en prevod latinskega, nemškega,
laškega (in zaradi nekaterih starih slovenskih besed tudi češkega) sv.
pisma, sledimo pa najbolj Erazmovemu in Lutrovemu prevodu (…).
Vsi prevajalci smo to namreč skupno obljubili spoštljivo omenjenemu
našemu zvestemu gospodu in zavetniku gospodu Ungnadu, in mu
ALOJZ JEMBRIH
188
RAZPRAVE, [TUDIJE
tudi vpričo nekega württemberškega svetovalca segli v rokó, češ da
ne bomo sledili nobenemu drugemu prevodu biblije in da ne bomo
prevajali in tiskali nobene druge knjige mimo tiste, ki so jo odobrili
in sprejeli učenjaki, pripadniki augsburške veroizpovedi. Prav tako
smo prevajalci obljubili njegovi milosti: v primeru, da bi zaradi naših
prevodov in tiskov bili sodno poklicani na odgovor, hočemo pred
Bogu vdanimi, učenimi in nepristranskimi ljudmi osebno zagovarjati
in braniti – jaz za svojo osebo, vse svoje prevedene in v tisk dane
slovenske, ki so ali bodo natisnjene z latinskimi in nemškimi črkami,
a prav tako Štefan Istran in Anton Dalmata vse knjige, ki jih s svojimi
pomočniki prevedeta in dasta natisniti s hrvatskimi in cirilskimi
črkami.« (Rupel, 1966:131, 132.) Trubar se je ustavil ob še enem
pomembnem postopku, povezanem z omenjenima pomočnikoma,
ki ju je sam pripeljal iz Ljubljane in ki sta pomagala korigirati kate-
kizem in evangelije v Novi zavezi.
Ker je Trubar pisal nemške predgovore za hrvaške izdaje (10), je
napisal tudi predgovor za Novo zavezo (Sakrausky, 1989:196 sl.); v
njem je navedel tudi predloge, po katerih je nastal prevod, in opisal
mnenje novih pomočnikov Popovića in Maleševca, ki sta prišla iz
Ljubljane. Med drugim beremo: »Potem je gospod Ungnad vprašal
oba omenjena srbska in bosenska duhovnika, da povesta po svoji
vesti, veri in poštenju, ali je ta naš novi prevod novega testamenta,
katekizma in drugih knjig dober in razumljiv in so li črke obeh pisav
in tiskov, hrvatske in cirilske, pravilno rezane in lite. Nato sta položila
roke na prsi in dejala, da priznavata in govorita po svoji veri in
poštenju resnico, da so naši prevodi in tudi obe pisavi popolnoma
pravilni, dobri, čitljivi in razumljivi. Lahko jih bodo mogli brati in
razumeti ne samo duhovni in učeni, temveč tudi otroci in laiki v vsej
Hrvatski, Dalmaciji, Bosni, Srbiji in Bolgariji, čeprav morda ne bodo
nekatere besede in črke vsakomur všeč, zakaj Hrvati in Dalmatinci
govore nekatere besede drugače kakor Bosanci in Srbi, a v cirilici ne
pišejo vseh črk enako, kakor tudi mi v latinski in nemški pisavi ne.«
(Rupel, 1966:132; Jembrih, 1990:228.)
Ta obsežni citat je bilo treba navesti zato, da ga bo pozneje mogoče
primerjati z mnenjem o prevodu Nove zaveze, ki ga je izrekel neki
frater v Ljubljani.
189
NOVA ZAVEZA (1562, 1563)
Že v predgovoru v glagolskem velikem katekizmu (1561) je Stipan
Konzul povedal, da »za ovimi knjižicami hoćemo Novi testament z
glagolskimi i cirilskimi slovmi štampati«. To se je zgodilo leta 1562
in 1563. Knjiga je natisnjena v glagolici z naslovom: Prvi del Novoga
testamenta, va tom jesu svi četiri evanđelisti i dijanje Apustolsko, iz mnozih
jazikov, v općeni sadašnji i razumni hrvacki jazik, po Antunu Dalmatinu i
Naslovnica Nove zaveze iz leta 1562
ALOJZ JEMBRIH
190
RAZPRAVE, [TUDIJE
Stipanu Istranu, s pomoću drugih bratov, sada prvo verno stlmačen. Sledi
naslov v nemščini: Die erste halb Theil des neuen Testamentes, darinn sein
die vier Evangelisten, und der Apostel Geschichte, jetzt zu ersten mal in die
crobatische Sprach verdolmetscht, und mit glagolitischen Buchstaben gedruckt.
In nato: V Tubingi, leta od Kristova rojstva (1562). Naslova drugega dela,
v katerem ni Trubarjevega predgovora, pa sta: Drugi del Novoga testa-
menta v kom se zadrže Apustolske Epistole, po ordinu kako broj na drugoj
strani ove harte kaže in Der andere halb Theil des neuen testaments, jetzt
zum ersten in die crobatische Sprach verdolmetscht, und mit glagolitischen
Buchstaben gedruckt. Paul. 19. Va vsu zemlju izide glas njih i na konce
okrugla zemlje beseda njih. Štampan v Tubingi (1563.). V prvem delu Nove
zaveze (1562), ki obsega 232 listov z obširnim Trubarjevim nemškim
predgovorom, je hrvaški glagolski predgovor z naslovom: »Svim
pravim dobrim krstjanom i ljudem slovenskoga jezika, milost, mir i
vsako dobro od Gospodina Boga po Isuskrstu, prosimo. Dobri krstja-
ni, vazmite ovi prvi del Novoga testamenta sada od Boga skrozi nas
za dobro. Ovi drugi del i pri njem dvoje druge dobre knjige, koje jesu
cirulicu štampane, iz kih se hoćete sve potribne artikule kristjanske
vere naučiti. I jednu Postilu, to jest, jedno kratko tlmačenje svrhu sva
nedelska i prazniška evangelja hoćete ošće skoro imati, ove iste troje
knjige skupa za jedno pristoje. Kakvo od toga ovde va ovom predgo-
voru, za ovim pak nimškim hoćemo veće govoriti. Va tom prosite
Boga za nas. Vaši službenici Anton Dalmatin, Stipan Istrian.« Tru-
barjevemu nemškemu predgovoru sledi devet strani hrvaškega pred-
govora s podpisom Vaši službenici i kapelani Anton Dalmatin, Stipan
Istrian.
Vsebino njunega predgovora bi lahko strnjeno prikazali takole.
Najprej omenjata pomanjkanje Biblije oziroma biblijskih perikop v
»ovom našem slovenskom ili hrvatskom jeziku«. Pridevnik slovenski
tu ne pomeni sedanjega slovenskega, temveč slovanski jezik, kajti
Trubar je svoj jezik imenoval kranjski (v nemščini windische Sprache).
Podpisana pisca predgovora ugotavljata, da v hrvaščini še ni drugih
knjig, razen berviarjev in misalov, to je knjig za uporabo samo v
liturgiji. Zato sta prevajalca s svojim delom želela pomagati ljudstvu
in mu dati v roke Biblijo v njegovem razumljivem jeziku. Predgovoru
sledi besedilo K štavcu, ki je namenjeno bralcu. V njem med drugim
191
navajata, čemu so namenjeni oklepaji in zvezdice pri posameznih
besedah: »Zamiri bogoljubni čtače, da u čtenju Novoga testamenta
najti hoćeš neke besede zaprte mej ova zlamenja to su [ ] koje besede
razumiti imaš, da jesu, ne od teksta (to jest od besed Novoga testa-
menta) nego tlmačara mudro pridane, a to ne listo za dati krašnost
govorenja, veče lagodu i svitlu, da kako potribovan od pravoga puta,
načina i običaja radi dobra i razumna tumačenja iz jednoga jezika v
drugi (koji stvar bez pridati ništare jest kadgodi ošće ku besedu od
male pomnje tja dvignuti, ne more se s manjim učiniti) stvoril jest.
Ku potrebu, ali rekuć slobod vazel si jest s božjim strahom, dajući z
ovakvimi zlameni znati, ono što je od njegova što se more promjeniti
i što od presvetoga i nepremožena Pisma jest; i da bi veliko smrtno
pregrišenje bili odneti, ili priložiti. (…) Pri tom zlamenovali jesmo još
nike besede na kraju karte z ovakovimi zvizdicami * koje zaisto mogle
bi se va oče našu reči, ne zato da ne bi bile dobro rečene, neg koji u
Pismih nisu vele učni.« Podobno pojasnilo sta zapisala tudi v pred-
govor v drugem delu Nove zaveze (1563) »Takoje najti hoćete kadigodi
meju ovakovimi [ ] zlamenji nike besede zaprte ke nisu od teksta,
nego su toga radi od tulmačara pridane i vnuter zapisane, da veći
razum bude nikim besedam otvoren. I po ovi put, koda vele mnogih
stvari v Hrvatskoj zemlji, va Istriji, v Primorju i v Dalmaciji, jednako
neizgovaraju i ne imenuju: jesmo takoje sa ovakovimi zvezdicami *
nike besede zaznamenovali, da vazda kadigodi najdeš jednu zvezdicu
v nutri v tekstu, oćeš takoje najti jednu drugu besedu zaznamenovanu
zvana na kraji z drugu zvezdicu. Prva zvezdica kaže prvu na kraju, a
druga druguju i proč.(aja).« Besed z zvezdicami je v Novi zavezi okoli
800, tiskane so na levem ali desnem robu ob besedilu (Jembrih,
1990:236–238; 1997:149–152).
Omenjeni del besedila so podpisali Anton Dalmata, Stipan Istrian
i Juraj Juričić. Temu besedilu sledi Ovo jest suma i jedan kratak nauk
od svega svetoga pisma, što i od česa najviše govori i kamo čovika privede
(9 strani). Sledijo vsi štirje evangeliji (po Mateju, Marku, Luku in
Janezu), pred vsakim evangelijem je kratek življenjepis evangelista.
Drugi del Nove zaveze obsega 217 listov. Najprej je naveden popis
(kazalo) vseh pisem Skazanije epistoli ke su v drugom delu Novoga
testamenta. Sledijo: Suma svetoga Pavla pisama (6 strani, podpisani Vaši
ALOJZ JEMBRIH
192
RAZPRAVE, [TUDIJE
sluge Anton Dalmatin, Stipan Istrian, Juraj Juričić), nato Predgovor svrhu
vsih epistoli svetoga Pavla apustola (4 strani), nato Kako se ima beseda
zakon v pisme sv. Pavla razumeti (10 strani), nato Ča jest grih i v kakovu
strašnu i grozovitu nesriću jest človika vavel (7 strani), nato Kak se ima ova
beseda Milost v svetoga Pavla i va vsem svetom Pismu pravo razumeti (4
strani), nato Kako sveti Paval razumi ove tri besede, Pravadnost, Pravdan
i Pravadno stvorenje (pet strani in pol), nato Kako se imaju ove dvi beside,
Duh i meso ili plt poli svetoga Pavla razumeti (2 strani). Vsa ta besedila
so brez podpisov. Sledijo Kratki argumenti ili zauhićenje vsakoga kapitula
ove epistole, ča va vsakom kapituli sveti Paval piše i uči (16 strani). Besedila
pisem se začenjajo z oštevilčenjem, številko 1 ima Svetoga Pavla epistola
k Rimlanom. Po pismih je natisnjeno Janezovo Razodetje (Apokalipsa) z
naslovom Očitovanje svetoga Ivana; spremlja ga 26 lesorezov z motivi iz
Razodetja. Na zadnjem listu (185b) je 13 vrstic errata z naslovom
Manikamenat v drugom delu Novoga testamenta.
Nova zaveza, tiskana v glagolici v Urachu 1562 in 1563, obsega
898 strani in je najobsežnejša knjiga izmed vseh, ki so bile natisnjene
v hrvaško-uraški tiskarni v letih 1561–65. Prvi in drugi del Nove zaveze
sta bila natisnjena v 2000 izvodih, kar je bila za tiste čase velika
naklada, zlasti če upoštevamo, da je bilo treba knjigo razpečati le na
tistem območju Hrvaške, na katerem je bila v rabi glagolica, torej v
Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Prvi in drugi del cirilske izdaje Nove
zaveze sta bila natisnjena leta 1563, oba prav tako v 2000 izvodih.
(Vorndran, 1976:291–295).
SODELAVCI PRI PREVAJANJU NOVE ZAVEZE (1562, 1563)
Omenjeni sestavek Suma svetoga Pavla pisama je, kakor smo videli,
podpisal tudi Juraj Juričić iz Vinodola, ki je znal hrvaško, kranjsko,
nemško, latinsko, italijansko in nekoliko grško in hebrejsko. Prevedel
je pisma sv. Pavla Efežanom, Filipjanom, Kološanom, Soluncem, Timoteju,
Titu in Filomenu. V sodelovanju z istrskimi duhovniki Matijo Živčićem,
Ivanom Fabijanićem in Franom Hlejem (Klejem) je pregledal pisma
Rimljanom, Korinčanom in Galačanom; ta je prevedel skupaj s Kon-
zulom. Prevedel je tudi Janezovo Razodetje, pri prevajanju pa je
193
sodeloval Juraj Cvečić (iz Pazina), na katerega je računal v Ljubljani
Matija Klombner, da bi lahko prevedel v hrvaščino vso Biblijo.
Že iz teh dejstev se da razbrati vsa težavnost prevajanja, ki ga ni
bilo lahko jezikovno uskladiti tudi zaradi tega, ker niso prevajali v
istem kraju. Prevajali so namreč v Urachu, Ljubljani in Istri. Poleg
tega so se največ opirali na Erazmov in Luthrov prevod Biblije in torej
niso vzeli za podlago Vulgate. Pisca hrvaškega predgovora v Novi zavezi
sta tudi opozorila: »Mi paki takajše i jure dobro znamo, da vsakomu
ovo naše tumačenje i ova naša slova ne bude ugodno. Nato vi predragi
dobri Kristjani Hrvati znajte, da jesmo s tim našim tumačenjem vsim
slovenskoga jezika (slavenskoga jezika, m. nap.) ljudem služiti hoteli,
najprvo vam Hrvatom i Dalmatinom, potom takajše Bošnjakom,
Bežjakom, Srblanom i Bulgarom (…). Toga radi jesmo va ovo naše
tumačenje ove priproste, navadne, razumne, občene, vsagdanje, sadaš-
njega vrimena besede, koje Hrvati, Dalmatini i drugi Slovenci [Slo-
vani, op. A. J.] i Kranjci najveće va njih govorenju govore, hotili
postaviti (…). Da nesmo paki po vsuda svih besed, kakono u vaših
Misalih i Brvialih stoji, va ovo naše tlmačenje postavili, to jesmo volno
učinili, zato da v dosta mestih u Misalih našli smo pismenim načinom
(kako niki prave) pisano ili nikim tujim nerazumnim jazikom, kak
sami znate, i nekudje krivo tlmačeno.« Tu se nam, za primerjavo,
vsiljuje besedilo Šimuna Kožića-Benje, ki je v svoji knjigi (1531) Knižice
od žitija rimskih arhiereov i cesarov, pisal: »Eže tvrdo est zelo učiniti
človekom vsakogo ezika, našim malo manj ne vzmožno, iže dobrih
knig ne imut, imi že nauk kigodi mogli bi prijeti, i te, eže imut, tako
su nakazne lažnim pisci i zalim tlmači, da smo se sramovali mnozi
našim ezikom. (…) Grustno bo mi biše trpiti, da se tajanstvenie službi
naše veri tujim ili lažnimi slovesi obvešćujut (…).« (Jembrih, 1997:147.)
V omenjenem jezikovnem kredu hrvaškega predgovora k Novi zavezi
(1562) je razvidna težnja po jezikovni prilagoditvi uporabnikom
knjige in njene percepcije. Zato je možen sklep, da je moral biti prevod
v Novi zavezi (1562, 1563) po jeziku drugačen od svetopisemskih
besedil v Misalu ali Brevijaru, ki sta bila posebej omenjena. Drugače
povedano, prevajalca sta pojasnila bralcu, da sta uporabljala »pri-
proste, navadne, razumne, obćene, sagdanje, sadašnjega vremena«
besede, torej besedje vsakdanjega govora, razumljivo vsem v takratni
ALOJZ JEMBRIH
194
RAZPRAVE, [TUDIJE
Hrvaški, Dalmaciji in pri sosednih južnih Slovanih pa tudi na Kranj-
skem. Na podlagi takega prevajalskega izhodišča bi lahko rekli, da
sta želela doseči jezikovni biblijski koine. Za odgovor na vprašanje, ali
se jima je to posrečilo, bi morali podrobno preučiti ves korpus Nove
zaveze in tudi druge hrvaško-uraške izdaje, toda to doslej v hrvaški
filologiji še ni opravljeno.
V omenjenem predgovoru beremo: »Začeli jesmo Novi testament
iz najbolega latinskoga, vlaškoga [italijanskega, op. A. J.], nemškoga
in kranjskoga tlmačenja u hrvacki jezik tlmačiti.« To bi lahko, kar
zadeva predloge, povezali z besedno zvezo v naslovu, v katerem je
zapisano »iz mnozih jezikov«.
Preučevalcu zgodovine hrvaščine, za katerega so hrvaško-uraške
izdaje dragoceni vir, se zastavlja vprašanje, ali niso prevajalci Nove
zaveze (1562, 1563) imeli pri roki tiskanega Lekcionarja Bernardina
Splićanina (1495, 1543), v katerem so perikope evangelijev pisane v
hrvaščini čakavske podlage. Do odgovora pripelje že bežno primer-
janje. Če namreč primerjamo del Evangelija po Mateju (Mt 20–28) v
Novi zavezi (1562) z ustreznim besedilom v Lekcionarju (1495), ugoto-
vimo obojestransko ujemanje. Domnevati je mogoče, da sta preva-
jalca res poznala Lekcionar in da sta ga uporabljala, seveda ob drugih
biblijskih oporah (gl. Polovič, 1908:56–70).
Nekaj pa je nesporno: hrvaški prevajalski krog v Urachu je v 16.
stoletju objavil ljudski prevod novozaveznega dela Biblije, prevod, ki
se razlikuje od prevodov, namenjenih liturgični uporabi, ker si taki
prevodi prizadevajo ohraniti značilnosti liturgičnega jezikovnega
izročila in nekakšen sakralni slog. Uraški prevajalci Nove zaveze pa
prav tega niso hoteli, temveč so ravnali drugače: »jesmo volno učinili«.
Namenoma so opustili nekatere besede, ki so v Misalih in Brevijarih
pisane »nikim tujim nerazumnim jezikom«, ponekod pa tudi »krivo
tlmačene«, kakor je rečeno v hrvaškem predgovoru. Prevajalci so svoj
prevod prilagodili uporabnikom širšega perceptivnega območja ozi-
roma terena, ki so ga tudi navedli. Zato je leksika zbirana iz vsak-
danjega, govorjenega, razumljivega jezika, ker navadnemu in neizo-
braženemu človeku biblijski misalski in brevijalski jezik, podrejen
cerkvenoslovanskemu jezikovnemu kanonu, ni bil popolnoma ra-
zumljiv.
195
DRUGI O JEZIKU NOVE ZAVEZE (1562, 1563) – VIEL FALSCH
Kot da se je tudi tu potrdil izrek latinskega pisca Terencija (Teren-
tianus Maurus): »Pro captu lectoris habent sua fata libelli.« (Usoda
knjig je v glavi bralca, se pravi, odvisna je od tega, kako jih bralec
razume.) Ko so namreč dobili Novo zavezo v roke istrski duhovnik
Ivan Lamela in še nekateri, so glede prevoda menili, da so v njem
nekatere nerazumljive besede, se pravi, da niso popolnoma hrvaške,
in da so poleg tega v njem tudi pravopisne, ortografske napake
(Kostrenčić, 1874:95; Elze, 1897:189.) To je izvedel tudi Primož Tru-
bar, ki je bil takrat v Ljubljani evangeličanski superintendent, in je s
tem seznanil Ivana Ungnada v Urachu 19. julija 1562: »Na prevajanje
gospodov Štefana in Cvečića se ni moč zanesti, kajti v katekizmih pa
tudi v evangelijih je precej napak [»viel falsch«] prevedeno in tiskano,
to menijo vsi hrvaški duhovniki, zato naj bi prevajali tukaj [v Ljub-
ljani, op. A. J.] in bi jih več pregledovalo in popravljalo.« (Rajhman,
1986:122.) Zapletlo se je še bolj, ker je Trubar naletel na bolnega fratra
Ivana (po rodu iz Bihaća), ki se je zdravil v Ljubljani, in ga vprašal, kaj
misli o hrvaški Novi zavezi. Frater je knjigo pregledal in Trubarju
odgovoril: »Povedal vam bom resnico. V tem prevodu ni bila upošte-
vana dikcija in konstrukcija. V pravopisu je mnogo napak. Kar pa se
tiče smisla, je malo ali sploh nič napačnega; katekizem pa je najslabše
preveden.« (Rajhman, 1986:136.) S to fratrovo izjavo je Trubar v
pismu seznanil Antuna Dalmatina in Stipana Konzula v Urachu.
Taka vest je zanesljivo izzvala nezadovoljstvo tako pri Ungnadu kot
pri Konzulu in Dalmatinu. Nezadovoljstvo je lahko bilo toliko večje
tudi zato, ker so bila prejšnja Trubarjeva poročanja o hrvaškem
prevajanju pozitivna, kar je razvidno iz spredaj navedenih odlomkov
njegovih pisem. Ungnad, ki je žrtvoval veliko svojega premoženja za
tiskanje hrvaških knjig, ni mogel verjeti pavšalni izjavi brez kakrš-
nihkoli materialnih dokazov; takšna je bila namreč izjava fratra, ki je
kmalu nato umrl. Razumljivo je, da rimskokatoliški frater tudi ni
mogel drugače soditi o prevodu, zlasti še, če prevod ni temeljil na
Vulgati, to je latinskem prevodu, ki ga je sprejela Rimskokatoliška
cerkev na tridentinskem koncilu. Zato je bilo treba najti nekaj, kar
bo zmanjšalo vrednost uraškega hrvaškega prevoda in ga prikazalo
ALOJZ JEMBRIH
196
RAZPRAVE, [TUDIJE
kot nekaj nekoristnega. Ungnad pa je hotel dobiti materialne dokaze
o pravilnosti prevoda Nove zaveze. Zato je konec leta 1562 poslal
Stipana Konzula v domovino, naj se prepriča pri tistih, ki bodo tudi
pregledali prevod Nove zaveze in pisno potrdili njegovo pravilnost.
Konzul je dobil take izjave od hrvaških bralcev in jih prinesel v Urach.
Med drugimi je tudi Nikola Frankopan Tržački s podpisom potrdil,
da so »rečene knjige našimi pravimi hrvackimi slovi i hrvackim
jezikom štampane i da je vsaki Hrvat more lahko štati i razumiti«;
tudi vse druge izjave so se afirmativno izrekale o prevodu in so bile
potrjene s podpisi in pečati (Jembrih, 1990:243–251; 1997:158–166).
Stipan Konzul je že 10. januarja 1563, pred vrnitvijo v Urach, pisal
Ungnadu, naj ne bo zaskrbljen zaradi slabega pisanja (»falsch schrei-
ben«). Duhovniki želijo knjigo imeti, štirje evangeliji pa se bodo
prodajali, brž ko bodo prišli popravki, te pa bodo naredili duhovniki
sami, kakor to delajo s svojimi misali in brevijari (Kostrenčić, 1874:
154, 167; Jembrih, 1990:231–232; 1997:142). Trubar in Ungnad sta se
bala, da bi »viel falsch« ne bilo razumljeno tako, kot da je tudi
teološko slabo prevedeno, kajti tedaj bi se znašla na napačni poti.
Pomirjanju Ungnada se je pridružil tudi Matija Klombner iz Ljub-
ljane, ki je argumentirano pisal, da v katekizmu ne more biti nič
slabega s teološkega zornega kota, pa tudi v Novi zavezi ne: »Novi
testament v substanci ne more biti napačen, zato mora biti pravilen
in dober.« Če bi frater ne umrl, bi imel več vzrokov, da bi lahko zavrnil
tudi Trubarjevo Postilo in njegove pesmi ter jih razglasil za heretične
knjige, je pisal Klombner Ungnadu. (Hegeman, 1908:33.)
Če bi poskusili vsaj nekoliko razumeti, v čem je pravzaprav bila
fratrova kritika, potem se nam odpira možnost v razmišljanju, da je
na prevod Nove zaveze gledal literarno, se pravi, da je (morda) hotel
reči, da ta prevod ne odseva vse razumljivosti Vulgate z vsemi njenimi
sestavinami na ravni zvočnosti, ritma, leksike, sintakse, terminologije,
semantike in morfologije. Oprto pa ostaja vprašanje, ali je kritik Nove
zaveze (1562, 1563) s pravopisom mislil samo glagolske grafične
rešitve ali pa je mislil jezik, njegovo gibčnost, eleganco, lepoto,
klenost, jasnost besedila, kar so znamenja izoblikovanega knjižnega
jezika – tega pa hrvaški prevajalci v Urachu vendarle še niso mogli
tako izoblikovati.
197
Resnici na ljubo pa je treba reči, da je sinonimski niz na robu
besedila glagolske Nove zaveze (1562, 1563) lahko povzročal bralcu
težave, ker bi moral tam navedeno drugačno besedo v primernem
spolu, številu in sklonu vstaviti v besedilo. Poleg tega je treba upo-
števati, da sta pri korekturah pomagala Popović in Malaševac iz
Bosne, kakor je omenil Trubar, in da sta zanesljivo dodajala v besedje
marsikaj, kar se je govorilo pri njih.
Pred davnim časom je svojo sodbo o vrednosti prevoda Nove zaveze
izrekel tudi frančiškan Franjo Glavinić (1585–1652), ki je leta 1626,
ko je hotel ustanoviti tiskarno na Trsatu (Schreiner, 1972:217–236),
razmišljal o jeziku, v katerem naj bi tiskal hrvaške knjige. Pri tem je
za zgled navedel prevajalce Biblije v Urachu, ki so po njegovem napra-
vili tak prevod, da bi bil vsakomur ljub, če ne bi bil prežet s herezijo.
Seveda ni jasno, kako bi lahko bilo besedilo Nove zaveze heretično;
evangelij je samo evangelij in v njem ne more biti krivoverstva.
Ne glede na različna ugibanja je omenjena kritika prevoda Nove
zaveze povzročila med Trubarjem in Konzulom sovražno napetost
ter jima zagrenila preostanek življenja.
Ob že omenjenem se kaže znova spomniti začetka tiskanja malega
poskusnega glagolskega katekizma in Skalićevega predgovora (1561),
pri čemer je treba upoštevati delitev dela v tiskarni oziroma v Ungna-
dovem biblijskem zavodu v Urachu. Ungnad je bil lastnik vsega
inventarja in je imel vlogo uradnega zavodovega skrbnika, mecena in
blagajnika. Trubarju je pripadla čast principala, ravnatelja za tiskar-
sko delo in delitev dela. Konzul je ostal hrvaški prevajalec in korektor;
sam se je podpisoval »Stephanus Consul, der crobatische Sprach
dolmetscher und corector zu Urach«. Za vsebino tiskanih knjig ni bil
odgovoren Ungnad, temveč sta bila odgovorna Trubar za slovenske
knjige in Konzul za hrvaške knjige. Skalić s svojim predgovorom
(posvetilom Maksimilijanu II.) ni upošteval take hierarhije in odtlej
se je Trubar lahko čutil zapostavljenega. Poleg tega se je Konzul v
prevajanju zmeraj bolj osamosvajal, se pravi, da je želel biti vedno
manj odvisen od slovenskih Trubarjevih predlog. To je razvidno iz
Trubarjevega pisma Ungnadu 4. novembra 1561, v katerem med
drugim piše: »(…) ko sem včeraj prišel v tiskarno, sem slišal besedo,
ki ni bila prav prevedena. Dejal sem, naj prevede [Antun Dalmatin,
ALOJZ JEMBRIH
198
RAZPRAVE, [TUDIJE
op. A. J.], kakor sem jaz po Luthru prav prevedel. Tedaj se je gospod
Anton jezno zadrl name, rekoč, da noče biti vezan na moj prevod in
da njega in gospoda Štefana preziram.« (Rajhman, 1986:99.)
Brez zahajanja v nadaljnje razsojanje o sporih ob prevajanju Nove
zaveze (1562, 1563) menim, da zadošča, če rečem tole. Hrvaški preva-
jalci in korektorji, ki so bili večinoma s čakavskega govornega pod-
ročja in so bili zakoreninjeni v hrvaški glagoljaški tradiciji, so lahko
glede na svoj izvor to tradicijo uporabili pri svojih prevodih. Poleg
tega jim tudi Bernardinov Lekcionar ni bil neznan. Natisnjena dela, ki
so izšla iz hrvaškega uraškega prevajalskega kroga in jih zdaj hranijo
evropske knjižnice in Nacionalna in vseučiliška knjižnica v Zagrebu
(Bučar, 1938), pa tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani,
so dragocen vir za preučevanje zgodovine hrvaškega jezika, leksike,
glagolice, cirilice in prevajanja Biblije v hrvaščino. V tem je tudi njihova
največja filološka vrednost.
In na koncu. Čudno je, da je pod ambicioznim naslovom Hrvatski
jezik u Europi v knjigi Vladimirja Horvata Bartol Kašić – otac hrvatskoga
jezikoslovlja (2004:72) najmanj govora o hrvaščini in celo nič o hrva-
škem jeziku v knjigah, natisnjenih v Urachu. Ali to mesto ni tudi v
16. stoletju stalo v Evropi in ali hrvaški jezik, v katerem so natisnjene
knjige v času delovanja Stipana Konzula in njegovih sodelavcev, ni
imel enakopravnega položaja med drugimi evropskimi jeziki? Saj niso
samo hrvaški benediktinci glagoljaši v Pragi (samostan Emaus na
Slovanech) »prenašali v razvito češko kulturno okolje svojo tradicijo
tako cerkvenoslovanskega liturgičnega jezika kot glagoljaške pisave«
– ko pa so prav na taki tradiciji zgradili v 16. stoletju svoje prevajalsko-
založniško podjetje hrvaški delavci v Urachu (Crnković, 1958:97–105).
Objektivnost bi morala biti v vsaki znanstveni knjigi na prvem mestu
tudi v 21. stoletju!
199
VIRI IN LITERATURA
A
Edna malahna kniga, u koji jesu vele potrebni i prudni nauki i artikuli prave krstjanske
vere, s kratkim istomačenjem za mlade i priproste ljudi i jedna predika kako se ima
ovo slovo, vera i sv. pismo razumeti. Krozi Stipana konzula Istrianina, s pomoću
dobrih Hrvatov, sad najprvo istomačena (1561). Fragment malega poskusnega
glagolskega katekizma, v lasti inž. Iva Dubravčića v Delftu na Nizozemskem.
Edna malahna kniga, u koji jesu vele potribni i prudni nauki i artikuli prave krstjanske
vere, s kratkim istomačenjem, za mlade i priproste ljudi. I edna predika od kriposti i
ploda prave karstjanske vere, krozi Stipana Istrianina, s pomoću dobrih Hrvatov,
sada najprvo istomačena (1561). Veliki glagolski katekizem; ÖNB/Öster-
reichische Nationalbibliothek, Dunaj, Sign. *38. D. 49). Reprint: ureditev
in pogovor Alojz Jembrih, založba Juraj Dobrila, Pazin, 1994.
Pervi del Novoga Testamenta (…), v općeni sadašni i razumni hrvacki jazik, po Antonu
Dalmatinu i Stipanu Istrianu, s pomoću drugih bratov, sada prvo verno stlmačen
(…), v Tubingi (1562).
Drugi del Novoga Testamenta (…), v Tubingi (1563). NSK, Zagreb, sign. R II A -8o-
12a.
Katehismus. Jedna malahna kniga v koji jesu vele potribni i koristni nauci i artikuli
prave krstjanske vere (…). Tere jedna lipa predika od kriposti i ploda prave krstjanske
vere, sada najprvo iz mnozih jazik v hrvacki istumačena, v Tubingi (1564).
Reprint: ureditev in pogovor Alojz Jembrih, založba Juraj Dobrila, Pazin,
1991.
Kapitul prvi apustolskih stvarih; Kapitul 9. Evanjela po Ivane. Poskusni prevod iz
Nove zaveze, glagolski rokopis Stipana Konzula; Österreichische Staats-
archiv, Dunaj, sign. Österreichische Akten Krain, Fasc. 3, conv. c.
B
Benz, Ernst (1939): Hans von Ungnad und die Reformation unter der Südsla-
wen, Zeitschrift für Kirchengeschichte, dritte Folge, IX, Bd. LVII, Stuttgart.
Bučar, Franjo (1910): Povijest hrvatske protestantske književnosti, Zagreb.
Bučar, Franjo (1938): Bibliografija hrvatske protestantske književnosti za
reformacije, Starine JAZU, knj. 39, Zagreb.
Crnković, Nikola (1985): Glagoljaštvo i protestantizam, Susreti na dragom
kamenu, zbornik, Pula.
ALOJZ JEMBRIH
200
RAZPRAVE, [TUDIJE
Dimitz, A. (1875): Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813,
Laibach.
Drei Schriften, drei Sprachen. Kroatischen Schriftdenkmaler und Drucke durch
Jahrhunderte. Razstava v: Württembergische Landesbibliothek (22. 4.–12.
6. 2004) in Museum für Literatur am Oberrhein (17. 6.–15. 7. 2004), Nacio-
nalna i sveučilišna knjižnica i Erasmus naklada, Zagreb, 2004.
Elze, Theodor (1897): Primus Trubers Briefe, Stuttgart.
Fućak, Jerko (1975): Šest stoljeća hrvatskoga lekcionara, Zagreb.
Hegeman, O. (1908): Zu Primus Trubers 400-jährigen Geburtstag, Jahrbuch
der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus in Österreich,
XXIX., Wien.
Horvat, Vladimir (2004): Bartol Kašić – otac hrvatskoga jezikoslaovlja, drugo
dopunjeno izdanje, Zagreb.
Jembrih, Alojz (1990): Hrvatski filološki aspekti, Mala teorijska biblioteka, knj.
39. Izdavački centar Revija, Osijek, Čakovec.
Jembrih, Alojz (1991): Veze Stipana Konzula i Primoža Trubara u Urachu,
Buzetski zbornik, knj. 16, Buzet.
Jembrih, Alojz (1994): Pronađen Konzulov probni mali glagolski katekizam iz
1561. godine, Annales, Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin, št. 5,
Koper.
Jembrih, Alojz (1995): Divergenzen in der Sprachauffassung Primus Trubers
und Stephan Konsuls in Ungnads Bibelanstalt, Ein Leben zwischen Laibach
und Tübingen (…), Verlag Otto Sagner, München. V istem zborniku: Der
wiederaufgefundene Probedruck des kleinen glagolitischen Katechismus
von Stephan Konsul aus dem Jahr 1561.
Jembrih, Alojz (1997): Hrvatski filološki zapisi, Mala knjižnica Matice hrvatske,
novi niz, kolo VI, knj. 36, Zagreb.
Jembrih, Alojz (1999): Vergerijeva zauzetost oko slovenskoga i hrvatskoga
prijevoda Biblije, Acta Histriae VIII., Koper.
Jembrih, Alojz (2003): Glagolski Novi Testament (1562) Antuna Dalmatina i
Stipana Konzula, Buzetski zbornik, knj.29, Buzet.
Koruza, Jože (1991): Slovstvene študije, Ljubljana.
Kostrenčić, Ivan (1874): Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestan-
tischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565, Wien.
N(azor), A(nica) (1996): Dvije stare tiskane glagoljske knjige na izložbi u
Kraljevskoj biblioteci u haagu (1. X.–3. XII. 1993), Slovo, 44–46, Zagreb.
Nazor, Anica (2004): Die glagolitische Schrift. Drei Schriften drei Sprachen,
Kroatische Schriftendenkmäler und Drucke durch Jahrhunderte. Katalog
201
istoimenske razstave: Württembergische landesbibliothek, Stuttgart, 22.
April bis 12. Juni 2004, Zagreb.
Polovič, Ivan (1908): Evangelij sv. Matevža v protestantskem glagolskem »Prvem
delu Novoga Testamenta« iz l. 1562, Trubarjev zbornik, Ljubljana.
Povijest Hrvata. Od kraja 15. st. do kraja Prvog svjetskog rata, ŠK, Zagreb, 2005.
Rajhman, Jože (1986): Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana.
Rupel, Mirko (1950): H korespondenci Trubar-Bullinger, Slavistična revija, III,
Ljubljana.
Rupel, Mirko (1957): Das grosse und der kleine glagolitische Probezetel von
1560., Welt der Slaven, II., 2, Wiesbaden.
Rupel, Mirko (1966): Slovenski protestantski pisci, Ljubljana.
Sakrausky, Oskar (1989): Primus Truber: Deutsche Vorreden zum slowenischen
und kroatischen Reformationswerk, Wolfsberg.
Schnurrer, C. F. (1799): Slavischer Bücherdruck in Würtemberg im 16. Jahr-
hundert, Tübingen.
Schreiner, Klaus (1972): Die uracher Druckerei Hans Ungnads – ein Opfer der
Gegenreformation?, Gutenberg Jahrbuch, Mainz.
Stojković, Marijan (1914): Rimska papinska protivureformacija u južnosla-
venskim zemljama, Nastavni vjesnik XXII., svez. 3, Zagreb.
Vorndran, Rolf (1976): Kurzer Überblick über die Drucke der südslawischen
Bibelanstalt in Urach, Gutenberg-Jahrbuch, Mainz.
Widman, Hans (1971): Tübingen als Verlagsstadt, Contubernium. Beiträge zur
Geschichte der Eberhard-Karls-Universität Tübingen, Bd. 1, Tübingen.
ALOJZ JEMBRIH