Nasmeh zmagovalcev
ČASNIKI se od časa do časa spravijo na alar-mantne zgodbice o skupinah narlkomanov, ki da se v tem ali onem disko iklubu poskušajo s hašišem, LSD ali z drugačnimi omamnimi rečmi. Ljudje zaženejo vik in krik, ko to bero in povsem razumljivo je, da se razburjenje ne poileže prej, doklar ustrezni organi ne spo-roče javnosti, da je bila vse skupaj samo mal-ce napihnjena raca. Potem je nekaj časa mir, dokler se zopet ne pojavi kdo, ki začne raz-lagaiti izredno škodljivost tobačnega dima na človešiki organizem, sprejmemo calo zakon o prepovedi reiklamiranja tobaonih izdelkov in naša vest je vsaj za določen eas mirna, saj smo ljudi rešiili pred grozečo nevarnostjo ci-garetnega dima. Dobro, pcrtem se skorajda ne moremo izogniti temu, da bi ne prapovedali tudi reklamiranja alkoho<lnih pijač in pa to-čenja teh v zgodnjih ijutranjih urah, kar je seveda po menju vseh nadvse učinkovit in drastičen ukrep, ob katerem navdušeno plo-skamo. Prav, da mi ne bo kdo očital pregreš-nih miisli, s tem, ker sem v zgarnje stavke vtisnil nekaj ironije, ne rnislim podcenjevati ukrepov, ki so bili že storjani. Nedvomno po-menijo določen korak naprej, prav gotovo je tudi res, da je zaskrbljenast Ijudi nad posa-meznimi prkneri narkomanije upravičena. Clovek bi lafoko resnično zaijakal od ganotja nad tolikšno skrbjo za soeloveka, če ne bi dan za dnom dmel priložnosti opazovati še drugo stran te olovečnosti. Takrat na primer, ko v gostinskem lokalu nataikarica brez obo-tavljanja prinese golobrademu mladeniču na-ročen vinjak na mizo, pa se ob tem prav nihče ne zgraža, vse dokler ta miladenič ne poseže v njihov svet, dokler kkna za svojo mizo in pusiti vse na miru. Ali pa takrat, ko v lokalu pridno natakajo deciliter za decilit-rom uničujoče tekočine možaku, čeprav je bila njegova žena že talikakrat prav na kole-nih prosila, naj ne dajejo možu pijače, ker jo bo sicer neikega dne še ugonobil. Naj bo tako ali drugače, ne verjamem y vse te ukre-pe, dotoler bomo po drugi strani še vedno za-tiskali oči pred alkoholizmom, ki vedno bolj narašča, doMer bo delovail samo en zavod za zdravljenje utapljajočih se osebnosti in dok-ler se bodo Ijudje alkoholiku ismejali iter ga zmerjali, češ — »pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne« ...
Ceprav danes ta kruti pregovor ne velja več, pa še vedno drži, da alikoholik resnično ni nikoli ozdravljen, ne psihoterapija, ne me-dikamentozno zdravljenje ga ne iztrgata iz kremipljev ailikohola za vedno. Zato itudi klu-bom, ki se ukvarjajo z ljudmi, iki so jih od-pustili iz bolnišnice kot zaključene primere, pravijo »klubi zdravljenih in ne ozdravljenih alkoholikov«. Samo kozarček in trnova pot žrtev se zopat začne. Recidiv, to je beseda, ki zdravljenega alkohoilika zasleduje še dolgo potem, ko zapusti bolnišnico. Preži nanj iz vsakega lokaila, grozi mu iz izložb s pijačami, vabi ga k stari pivski druščini.
»Dober dan. Mene so poslali s poliklinike, rekli so, da spadam v vaš klub«, je na hodni-ku draveljiskega kina us-tavil dr. Julijo Žagar novi član kloba zdravljenih aikoholJkov.
»No, ste prišJi? Kdaj so vas pa odpustili iz škofljice?«
»Saj nisem bil tam. Samo na dispanzer sem moral hoditi. Veste, jaz sploh nisem ve-liko pil, tu in tam kozarček ...«
»Dajte no, tovariš, saj se poznamo. Rada bi videla, kaj bi vaša žena porekla na to — tu in tam kozarček. Kar vstopite, se bomo že pogovoriili ... «
Možak je še naprej zatrjeval, da z alkoho-lom resnično nista bila kdove kdkšna prijate-Ija in pa, da nima časa posedati y klubih, ker mu žena še verjela ne bb, da je bil res tu toliko časa. Potem se je le odiločil in se sprarviil v zadnjo vrsto. Spredaj je delovno predsedstvo že posedlo in sestanek se je za-čel.
»Najprej bomo ugotovili prisotnost ... Ja-nez K ...«
»Tuikaj! Dva komada ...«
»Jože R ...«
»Tukaj! žena pa ni imela časa, ima neke opravke ...«
»Poslušajte, kaj se vendar to pravi, nima časa,« se je vmešala dr. Žagarjeva. »Kaj š_e sedaj ni razumela, da brez nje ne boste ni-koli ozdraveli, da nikoli ne boste postaili spet tiati stari Jože R.?«
»Saj, saj, jaz že razumem, toda ona pravi, da mora doma pospravljati.«
»Je vaša žena tako hitro pozabila, kakšno gorje je morala prestati zaradii vašega pijan-čevanja, koliko noči je prejakala? Veste kaj, včasih me prime, da bi vse iskupaj pustila. Poileg itega, da se moram tu ukvarjati z vami_, imam tudi redno delo in verjemite mi, sedaj bi billa tudi sama raje doma, kot pa se uba-dala s tem, ali ima vaša žena čas ali ne. Je bila v Škofljici? Je naredila izpit iz alkoho-lizma?«
»Seveda je, ampak ...«
»Torej, pa se še ni zavedla tega, da je naj-veoja itežava zdravljenja prav na njenih ra-mah? Kdo vam pa bo pomagal vrniti se v sta-ri tir življenja, če ne žena?«
Prizadeto je govorila itovarišica Žagarjeva, saj se zaveda, kako blizu je recidiv, če le eden od zaikonceiv odpove. Toda, na srečo je veči-na olanov kluba rednih obisikovalcev in tudi njihovi svojci odgovorno sodeJujejo pri te-rapiji.
»Veste, tovariš. Jaz bi pa raje ysa)k dan presedela v klubu, samo da mi ne bi bilo tre-ba nikali več prestajati tega, kar sem rnora-la,« se je iz druge vrste oglasila ženska sred-njih let.
»Franc P...«
»Tukaj!«
»Jože L...«
»Tukaj!«
»Kje pa je vaš sin, tudi on je član našega klluba? Pa '-vaša žena?«
»Jaz s sinom nimam nič. Kar ženo vpra-šaj'te, kje je. Odkar sva <se ločila, me še pogle-data ne, oba. Ona je kriva, da je zabredel v alkoholizem, pa naj se sedaj še pobriga, da ga bo rešila. Jaz bom sam zase že znal po-skrbeti.«
»Toda, to je vendarle vaš sin. In tudi ženi verjetno ni vseeno, kaj bo z vami.«
»To si vi samo mislke. Zadnjič sem mu nekaj rekel, pa me je samo zavrnil, češ, ti si se ločil od mame, sedaj nimam nič s teboj. Prav, pa naj bo tako. Ona ga pa razvaja, tako kot ga je že prej. Čevlje mu čisti, pusti ga, da pohaja pozno ponoči, da potem zjutraj ne more vstati za v službo. Zame se pa še zmeni ne nihče ...«
Vidite, to je najlepši primer, ki zgovorno poitrjuje, čemu dajejo strakovnjaiki tolikšen pomen in ipoudarek skupiniski terapiji obeh zakoncev. To, da ima skoraj 70 odstočkov al-koholikov tudi očeta pijanca, ne pripisujejo vplivu dednosti, čeprav bi človek na prvi po-gled sklepal prav tako. Pravzaprav, če smo dosledni, nekaj se vendarle podeduje — oko-lje, predvsem dnižinska klima. Duševna trav-ma, ki otroka velikoikrat pripelje na pot alko-holizma, se začne v takšnera »pijanskem« okolju že zgodaj, izbruhne pa navadno v moč-nejši obliki tedaj, ko se poroči. Navadno išče v ženi podobo matere, identificira pa se z oče-tom, in tako, kot se je prej upiral vodilni vlogi matere, se sedaj upira ženi; tafco kot je prej kljub vsemu podlegal materi ob »sla-botnem očetu«, tako sedaj podiega ženi. In vse to pušča sledove. Od tod vtis, ki ga člo-vek dobi ob takšnih zakonih — pijanec, co-pata, ki je v treznem stanju ponižna živalca, se ob alkoholu prelevi v brutalneža. Hlače, ki jih nosi žena v takinem zakonu, so social-na in gospodarska nuja, mož namreč ni več sposoben igrati vloge skrbnika in varuha dru-žine. Takšnernu človeku ne pomaga nobeno
zdravilo, ne nasvet, vse dokler ni ozdravljena tudi žena, dokler ni ta pripravljena dati mo žu vloge, kaikršno si sedaj, po zdravljenju za-služi. Mnoge kljub vsem napotkom in teča-jem tega ne morejo razumeti, v soprogu še vedno vidijo pijanca, ki je rušil zidove dru-žinskega miru in ki si ne zasluži prijazne besede, pa čeprav so ga še tako spreobračali. In mož? Rešitev si poišče spet v kozarcu, pe-klenski krog se zopet nadaljuje, dokler ni resnično prepozno ...
»Tudi jaz sem veliko tripela zaradi pijan-čevanja moža. Toda nifcoli nisem izgubila upa-nja vanj,« se je spet oglasila ženska iz druge vrste. »Hčerka je s strahom v očeh gledala očeta, kako nemočen opleta po hiši. Mamica, spet je pijan, je rekla in se me dklepala. To-da nikoli nisem dovolila, da bi ga zaradi tega zaničevala. Povedala sem, da je očka bolan in da se bo moral zdraviti. Razumela je, obe sva mu pomagali in sedaj sem prepričana, da mu tudi tetidis ni potreben. Začutil je, da ga hočeva nazaj, takšnega, kot je sedaj, zato ne bo nikoli več pil...«
»Vidke, iko slišim takšne besede, pozabim na vse težave in jeza zaradi neresnosti neka-terih članov mi v hipu splahni,« mi je zaupa-la dr. Julija Žagar nied odmorom. »Ta tova-rišica je bila v Škofljici, kjer je kot vsi olani kluba in njihovi svojci opraviia izpit iz alko-holizma ter aktivno sodelovala pri spreminja-nju moževe osebnosti. Razumela je, kakšna je njena vloga in dolžnost. Pa kaj, ko vsi te-čaji ne pomagajo, če čilovek nima srčne kul-ture in pripravljeoosti, da bi spreminjal živ-ljenje.«
»Vaš klub je bil ustanovljen lansko leto. Koliko pa imate članov?«
»Klub v Spodnji Šiški je bil že prenapol-njen, zato smo v Dravljah organizirališe ene-ga za olane, ki žive na tem področju. Ob usta-novitvi smo imeli 10 članov, dobili pa smo tudi tri »nevidne«, ki niso hodili nki v stari klub in jih kljub prizadevanjem nismo mogli dobiti sem. Sedaj sta prišla dva nova člana in skupaj s svojci ter tričlanskim terapevt-skim teamom nasje trenutno 16. Lahko rečem, da smo uspešm, saj je bil samo en pacient doslej enkrat v recidivu in tudi tega smo spet rešili.«
Ko sem se pred letom pogovarjal z dr. Ja-kopičem, psihiatrom iz škofljice, je omenil tudi kadrovske težave, ki jih imajo ob vode-nju klubov zdravlienih alikohoiikov. Med zdravniki splošne prakse namTeč ni pravega odziva, specialistov pa je premailo. No, dr. Ju-lija Žagar je ena prviti splošnih zdravnic, ki se je postavila v aktivne vrste borcev proti alkoholizmu v klubih.
Odmora je bilo konec, nisem več hotel mo-titi dela, zato sem zaprosil, če lahko naredim še nekaj posnetkov. Priznam, sprva sem se malce bal. Mislil sem si, da mi ne bodo pu-stili, da jim bo nerodno. Pravzaprav pa, čemu neki naj bi jim bilo, česa naj bi se sramova-li? Ne, posedli so _se v krog ob tovarišici Ža-garjevi, ki jo imajo kljub močnemu in stro-gemu glasu, s kaiterim jih kara in opozarja, radi in bi je nikakor ne hoteli izgubiti. Na vseh ustih se jc pojavil nasmeh, sproščen in vesel. Ponosen nasmeh zmagovalcev ...
Klubom zdravljenih alkoholikov pripisu-jejo strokovnjaki resnično velik pomen, saj tu ne gre samo za prizadevaTija zdravnikov, psihiatrov in socialnih delavcev. Res je nji-hova vloga nadvse pomembna, na tem pod-ročju so nedvomno strokovnjaki, dobro vedo, kaj pomeni alkoholizem in kako se proti nje-mu boriti. A brez njih, ljudi, ki se jim je uspe-lo iztrgati iz uničujoče sitruge alkohola, brez žrtey, ki jim še danes odzvanja v ušesih jok, bi njihovo delo ne obrodilo sadov. Potoki sol-za, uničene družine, prestrašene očke otrok, to so stvari, ki so vsem članom kluba še ved-no pred očmi, med seboj so se prepletle v trdno mejo, ki bo tem Tjudem gotovo poma-gala ostati v normalnem itiru življenja. Težka bitka jih še čaka, biti zmagovalec v tej bitki, pomeni premagati samega sebe, premagati skušnjave in primitivizem okolice.
»Vsi mi, otroci, vas prosimo, da nikoli več ne stopite na to pot prekletstva, zaradi kate-rega je trpelo že toliko naših vrstnikov in mamic« Tako je zaklical na neki proslavi v klubu zdravljenih alkoholikov mali pvonir. Te besede so bolj učinkovite in bolj žgoče kot vsa zdravila in nasveti. Naj jih člani kluba nikoli ne pozabijo!                    Zlatko Šetinc