466 Jaroslavi: Moja njiva.
se je za vse narode sveta, a za Slovane pa premalo. Vendar to ni znailno samo za njega, ampak za celo drubo, v kateri je vzrastel, se razvijal in ivel. Trikrat je potoval okoli sveta, prenaal v tropskih pragozdih in na oceanu najveje opasnosti in napore, in ele potem se je zavedal, da bodonosti avstrijske drave ni treba iskati na daljnih morjih in samotnih otokih, ampak da je slovanski Balkan stokrat vejega pomena nego najbogateje prekomorske pokrajine. V svoji oporoki je doloil, da mora biti njegov izprevod preprost in da naj se njegovo truplo sege v krematoriju v Goti. Ni elel, da bi mu sledili za krsto dravni dostojanstveniki in drugi velmoje, ki hlinijo svojo alost. Njegova elja se je izpolnila. Stavec je umrl, a ne minister in poslanik, igar sobane so krasile dragocene, prelestne in pestre perzijske, smirenske in turke preproge. Nihe ni nosil njegovih redov na svileni blazini za mrtvakim vozom drugega razreda, kateremu sta sledila le dva navadna dvovprena voza . . .
JVIoja njiva.
i.
2,e zori mi rno klasje, drevi poj dem et, ko jee razpne peruti sivi mrak rez svet.
Ostro jeklo bo zvenelo, tekla srna kri, kot na polju smrt kosila bi o polnoi . . .
2.
Ne umi, klasje, ne umi, in solnce zlato, ne sij, oj, polje jasno, ne vriskaj veselih si melodij!
Na licu alost in solze mi vroe plaka srce; iz due, teke in mrane, mi bolne pesmi kipe.
Na moji njivi je trnje, gomile tam se vrste sem ne zaide krjanec, ne arki jasnega dnef.
J-
Jaroslavi.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si