Štev. 15.
V Ljubljani, «lue I. avgusta.
.Naprej  zastava  Slave!
1885.
Janez Solnce.
Zgodovinska  novela. — Spisal dr
(Dalje.)
anez Solnce  se je živo  razgovarjal  z mlado svojo ,
soprogo. Kakor pomladanski metuljček zibala se mu je ob strani in ni se menila za radovedno množico, ki jo je obsipala s strmečimi pogledi. Videla je le njega, kateri jo je dvignil iz prahu do svoje visočine ter jo osrečil s plamtečo svojo ljubeznijo!
„Da! Ana Rozina," — izpregovoril je Solnce — „kakor sem vam pravil, bil je viedom Rabatta oster gospod , in vse se ga je balo. Bil je pravičen in naši sveti veri s celo dušo udan. Tedaj je razsajala po deželi še tista kriva vera, katero je satan skuhal v Nemcih. Po gradovih kranjskih je imel Martin Luter več veljave nego sveti vladar naše cerkve v Rimu!"
Ivan Tavčar.
„Jezus, Marija! in kedaj je to bilo?-' vprašala je Ana Rozina ter si v prvem strahu z belim prstom prekrižala beli obraz.
„Koliko je tega! Videli ste ravnokar Volka Kngel-brehta. V cvetu svojih let je še, in če mu gospod Bog dodeli milost, bode še nekaj desetletij glavaril v naši Karnijoliji ! Le pa vprašate po njegovem očetu , zvedeli boste, da je bil goreč v krivi veri in da se je še. celo v sredi višjih stanov predrzni] imenovati katoliško jedino vzveličavno vero — Antikristovo krivoverstvo !"
„Sveti odrešenik" — zdihnila je Ana Rozina — „ali mu niso odsekali glave nato?"
„Ničesar se mu ni zgodilo ! Malone vsi stanovi so bili krivoverci! Samo viedom Rabatta — Bog ga tolaži v sveti večnosti ! — skoprnel je v pravičnem srdu , pograbil je po orožji in v zbornici je potegnil svitli meč ter ga zasukal proti ošabnemu Turjačanu, ki se sedaj za svoje obilne pregrehe pokori v pekla pekočih plamenih ! Koliko bolje bi pač bilo, da se ti Turjačani nikdar niso zaredili v deželi!"
„Kako je bilo po tem ? Ali ga ni gospod Rabatta prebodel, ali ga ni usmrtil, tega bogokletneža?" vprašala je krasna ženica nestrpno. „Rrez greha bi ga bil smel pokončati!"
„Usmrti! ! Moral je Roga hvaliti , tla so mu dali živeti ! Moral je v nožnico potisniti meč ter škripajo z zobmi kakor z verigami obtežen lev zapustiti zbornico visokih stanov. Kaj takega se ni zgodilo ne prej ne pozneje! In vender je bil viedom in ljubljenec Njega prenzvišenosti, nadvojvode Ferdinanda, ki je sedaj gotovo zbran že med božje svetnike!"
„To vse je bilo komaj pred šestdesetimi leti?" „Ni še preteklo stoletje, od tedaj, ko so Turjačani po svojih gradovih skrivali ljuljiko troseče predikante. Danes pa poljublja Volk Engelbreht z veliko ponižnostjo velo roko presvetlemu Janezu Vaccanu in pri očetih avgustincih ustanavlja kapelice ter hoče, da bi ondi v obližji svetega Rešnjega telesa nekdaj počivalo njegovo truplo! Toliko so se časi premenili!'1
„Moc svete vere" — odgovorila je na to pobožna Ana Rozina — „je nepremagljiva. Gospod Bog prestavlja gore in lahko poniža rodove, mnogo mogočnejše od naših Turjačanov, ki so vam, ljubi moj, prouzročili že toliko gorja."
..Nočete li, Ana Rozina, zvedeti, kako žalostno je moral umreti naš dragi viedom Jožef Rabatta?"
..Žalostno umreti? Morda so ga ujeli Turjaški ter ga vlačili po skrivnih ječah? Obilo imajo, kakor se mi je časih pripovedovalo, skritih, mokrih in ostudnih ječ po svojih nedosežnib gradovih."
„Dasi so ga sovražili, niso ga vender usmrtili Turjačani. Pokončali so ga očetje teh jezdecev, katere ste hoteli po vsi sili gledati danes s krasnimi očmi, ljuba mi Ana Rozina."
„Očetje teh jezdecev ! Zatorej sem čula, da jedó še surovo meso, če so ga nekaj časa imeli pod sedlom. Ali so bili tudi luterani, da so usmrtili dobrega gospoda vic-doma Rabatta? Vse to mi povejte, ljubi moj gospod!"
Vitez Solnce je nabral mladostni obraz v učene gube ter odgovoril :
„Kolikor sem citai v stari knjigi in kolikor mi je pripovedoval doktor Joannes Ludovicus, pripetilo se je
30
228
-5*   SLOVAN,   xr-
Štev. 15.
vse to tako le. Pradedje jezdecev, katere pričakujemo danes, uskočili so iz Turčije ter pribežali v hrvaško našo mejo. Prinesli so s seboj nekaj prav slabih navad. Če so pa jedli surovo meso, o tem mi naš Joannes Ludo-vicus ničesar ni vedel povedati. Mogoče je, ker je ta narod bil silno razdivjal. In kakor je moril in požigal po zeleni Bosni, če se mu je zljubilo, tako je hotel moriti in požigati po naši granici. Teško smo jih obrzdali te Uskoke, in neprestano so se upirali, če se jim je za-branjevalo požigati, razbijati in krasti. Tako se je zgodilo tudi tiste dni, ko je bil gospod Jožef Rabatta vic-dom v Karnijoliji. Ustali so Uskoki ter pričeli divjati, da se je mejna pokrajina tresla pred njimi. Gospod vic-dom je bil odposlan, da ukroti ustajnike ter jih pravično kaznuje. Ostro jih je kaznoval; mnogo jih izročil trinogom ter jim požgal bivališča. Obilo jih je polovil, da bi jih odtiral k cesarski vojski. A ti so se zarotili ter ga napali, ko je bil ravno odložil orožje ter se usedel k jedi za mizo. Grozno je govoriti, kako so potem ravnali ž njim! Razsekali so ga v drobne kosce, in srce so mu iztrgali iz živega talesa. Stara knjiga nam govori, da so srce razljučeni Uskoki požrli, iz česar bi se smelo sklepati, da jedo gotovo tudi surovo meso. Taka je bila tožna smrt gospoda vicdoma Jožefa Rabatte, ki je bil naj pravičnejši, za sveto vero najunetejši, ali pri potrebi tudi najostrejši izmed vseh, ki so kdaj imeli vicdomstvo v Karnijoliji !"
„Requiescat in pace!"
„ Tolažiti se smemo, da ga je vesoljni Bog gotovo izbral med svoje svetnike in mučenike! Vidite, Ana Rozina, smrt tega pravičnika je bila uzrok, da sem se branil ustreči vaši volji in da v pričetku nisem hotel pred mesto. Morda sedi danes visoko na sedlu marsikdo, katerega roditelj je s svojo roko sekal po blaženem vic-domu ter mu trgal srce iz prsi."
„Bog se nas usmili!" vzdihnila je mlada ženica, „morda bi bilo res bolje, da sva danes doma ostala po vaši volji !"
Kakor se daje iz teb besed Ane Rozine sklepati, imele so že tedaj v tistih neolikanih časih lepe zakonske žene svoje slepe može v taki pokorščini, da so le ti vse storili, kar se one hotele. Tudi vitez Solnce je bil tak zakonski revež, ki j« moral plesati po sladki piščalki nežne Ane Rozine, in to takoj v pričetku mladega zakona. Izpremenilo se je mnogo od takrat. Izginili so nemški deželni stanovi, ki so ubogi Kranjski zapravili toliko denarja ; izginilo je ozidje ljubljanskega mesta, do zadnjih revnih ostankov je skoro izginila moč mogočnih in ošabnih gospodov Turjaških , in izginila je še celo laška govorica iz bele Ljubljane: ostal pa je v nekdanji svoji mogočnosti upliv ženskega spola ; ostala je, kakor je bila, slepa, poniževalna pokorščina zakonskih mož, katere so krasne ženice v tistih časih, ko so se nosili železni oklopi ter z železno pestjo sukali dolgi, dolgi meči, obvijale ravno tako okrog mehkih prstov, kakor danes, ko se mi — zastopniki močnejšega spola — smešno opravljamo v smešno francosko obleko !
Janez Solnce in Ana Rozina sta konečno tudi stopila s ceste ter si poiskala na bregu senčnat prostor pod
visokimi, starimi smrekami. Že se je začul iz dalje trombe glas, in že se je od množice do množice širil klic: gredo! gredo!, ko jo po cesti od Ljubljane prisope zadnji radovednež ! Bil je to mož visoke, suhe postave, opravljen v tedaj navadno kmečko obleko. Dasi je solnce še močno pripekalo, tičal je ta junak pod dolgim plaščem s tistimi znanimi kolarji, kakor jih je ubogi slovenski trpin nosil za slavnega našega Valvazorja. Omenjeni plašč je segal radovednemu poštenjaku tolikodane do pet, tako da je bil iz dalje videti kakor visok lonec, pokrit s širokim klobukom. Sam ob sebi je bil smešna prikazen ; ali smešnost utiša je poviševala okoljščina, da je bil mož kruljav na levi nogi. Kader je torej stopil na to nogo, videti je bilo vselej, kakor da bi se hotel lonec prevrniti na levo stran ; ali vselej ga je desna noga s smešno hitrostjo zopet uravnala, tako da je v svoji tanki visokosti ravno stal kakor sveča. Spremljeval je tega čudnega radovedneža splošni smeh; kjerkoli je mimo krevsal, krožila so se usta gledalcem in z zabavljicami so ga ob-suvali.
„Kaj se mi smejete?" kričal je oni pod plaščem, „kaj me ne poznate, dobri, krščanski ljudje?"
„če nisi hudičev brat, ki je menda tudi kruljav," oglasi se čevljarček z brega, „potem te ne poznamo!"
„Jaz pa tebe dobro poznam, čevljarska duša," odgovoril mu je ta v plašči, „in tudi vem, da si že desetkrat zarad kraje sedel v tranci!"
Takoj je obmolknil oni na bregu ; smijalce pa je imel kruljavec na svoji strani.
„Hej, kaj se mi smejete, ljudje božji," in krevsal je dalje — „ali me res ne poznate, hoj ? Turškega sultana brat sem ! In ko sem po njegovem gradu še v sraj-čici letal, ukradli so me ter prinesli k Joštu Stempiharju na kranjsko polje, kjer sem jedel kašo in žgance!"
„No in kaj iščeš danes tukaj, turškega sultana kruljavi brat?" vprašal je Janez Plaveč, ki je tudi svojo radovednost pasel po bregu.
„Lej ga! A ne veš, da dohaja general Ilerbart s Turjaka. Dejal sem si, morda prinese kaj pisma za te, ki si vender turškega sultana brat! In mati Štempiharica so mi dali očetov plašč in primahal sem jo doli, da zvem, kaj je kaj doma v bogati Turčiji, in če tam kaj po meni povprašujejo?"
„Veš da!" — režal se je Janez Plaveč, — „veš da! Ravno zdaj mi je pravil Volk Engelbreht, ki se je v zlati svoji verigi podil tod mimo, da ima brat Herbart celo torbo pisem za te in več košev samih starih beneških cekinov. Če mi ne veruješ, počakaj, pa boš videl!"
Glasan smeh se je oglašal po bregu, kar je našega gostilničarja še bolj ojačilo.
„Turski sultan ti še nekaj pošilja, kar te bode gotovo še bolj veselilo ! General Herbart ti vlači poln koš — starikastih devic. Turški sultan mu je dejal : Naveličal sem se priletnega tega blaga! Moj ljubi grof s Turjaka, naloži ga, popelji ga in zvrni ga sredi kranjskega polja, da ga pobere moj predragi brat, ki je šepav na levi nogi ter jé pri materi Stempiharici kašo in žgance ! Vidiš, taka je; če ne veruješ, počakaj, pa boš videl!"
Štev. 15.
$LOVAN.   ·*■
229
„He Plaveč! he Plavček!" — odgovoril mu je ročno oni s ceste — „danes ti pa teče jezik! Prav videti je, da nimaš starikaste tvoje žene s seboj, tiste, ki te pretepa po tihi noči  in te strahuje! Pa reci, če ni res?"
„Ni res ne!" In Janezu Plavcu se je tresel glas, prav kakor bi se kesal, da se je spuščal v razgovor z onim na cesti.
„In praviš, da si z Volkom Engelbrehtom govoril! Kdo ti naj to veruje? Ti si tako ošaben , da gospoda glavarja na cesti niti ne pogledaš. He ! a se še spominjaš, da si včeraj trdil v svoji pijanosti, da je Volk Engelbreht največji bedak in da oni visoki naši deželni stanovi , ki so za nas pravi dar božji, niso toliko vredni,
da bi jih nabasal v top na gradu ter jih sprožil na vse strani proti nebu? He! Plavček, ali nisi tega govoril?!"
Janez Plavček je obledel kakor sveča; v vidnem strahu je zajecljal :
„Molči, kljuka lažnjiva, in pusti pametne ljudi, ki ti ničesar nočejo, pri miru!"
„He; Plaveč, kričal je oni zmagonosno, povej mi, koliko velja pri tebi beneški cekin in kaj se vse zanj dobi pri tebi?"
„Prokleti Kljukec, godrnjal je Plaveč ter z veliko ročnostjo basai malo pipo, povsod je tega hudiča preveč!"
(Dalje prihodnjič.)
Slovenske narodne pesmi.
Zapisal Anton Trstenjak. I.
toji, stoji pòlece, Lepo, široko pòlece. Na poli pa mi stoji beli grad ; Po gradi se šetala Ajnčika, Vün na ohloke je gledala. Oca, oča lübi moj ! Kakšna siva megla se toči kadi ? To ti je ne siva meglica, To ti je konjska sapica, To se ti pelajo v ogledi, Turškega krala najmlajši sin.
Oča, oča lübi moj !
Ne davlite mene na turški kraj ;
Tam vam Boga ne molijo,
Niti k svetim mešam ne hodijo.
Nikaj nikaj, Ajnčika,
Tam ne boš nikaj delala,
Samo srebro boš brojila.
Oni se na kola naložijo,
Zenihi opadne skrlaček dol ;
Ajnčika za jim se prpognola,
Crez oster meč se prebodnola.
II.
Lyrni kosek mi lepo poje ^-'  V onem logi zelenami,
Za jim pa mi hodi mladi jager.
Ne strelaj mene, mladi jager,
Jas te hočem podvičiti,
Kak se moreš oženiti :
Ne jemli da si stare babe, Stara baba j* velka žalost ; Ne jemli da si mlade dóbe, Mlada doba j' trdokorna ; Nek si zemi ledik dekle ; Ledik dekle, srce drago.
Opomnja.   Obe pesmi sem slišal na meji med Štajarskim in Mej amurskim.
Iz sazavskih letopisov.
Zgodovinski roman. — Češki spisal Vaclav Beneš Trebizsky   poslovenil
(Dalje.)
i^j^ueisliš li, starce ! da bi se upal z drznim jezikom C^ljFO njegovo čast in dobro ime tvoje hčere oskru-^ njevati ? Misliš li, da bi se ne bal, da me Bog takoj kazni za laž in krivo obrekovanje? Ne veruj mi; ne silim te. Ali ko bodo kedaj kazali vsi s prstom za tvojo hčerjo, potem bodeš veroval. Ali morebiti misliš, da ti tvoja hči pove o tajnih potih ljubezni, katera jo
je oglušila in oslepila ? Tako star, tako skušen in vender tako neumen ! Še svaril ga bodeš. Ne veš li, da pravijo : duhovsko maščevanje zasleduje svojo žrtev najkruteje?"
„Verujem ti, menih, popolnoma; ali moreš li moji Radki vrniti dobro ime?"
Kanan zmaje z glavo in stopi nazaj k mizi ; ali starec svojega pogleda ne spusti ž njega.
230
$LOVAN.   Hg-
„Ali je že kdo to dosegel, Krušina, da bi perje, jedenkrat zvenelo v majevi svežosti, zazelenelo ; da bi odtrgani cvet zopet kedaj zadobil svojo očarajočo barvo in da bi sé v raztrti čaši zalesketal nežni prašek ? Slišiš, Krušina, kaj ti pravim ? A oni, ki je negoval pogaženo cvetico, ima vender neko pravico do njenega poškodovalca, in to tudi dobro deje človeku, ako se more zradovati v obličji zlobnika, v katerem je odtisneno vražje njegovo delo, kakor znamenje bratomorstva v Kajnovo čelo na vekov veke. Hčeri njene časti vrniti več ne moreš; tega tudi meni storiti ni mogoče. Ali onega, ki ti je razdrl rodbinsko srečo, moreš uničiti. In to moraš storiti! Pomagal ti bodem pri tem in videl bodeš, da se nama bode posrečilo. Samo da že zdaj novega kneza postavijo na prestol! Za Vrati-slava bode res vsakdo rad zmolil „očenaš". Sodeč svoje ljubimce je imel zmiraj navado z očmi zamižati. Naj za njim pride ta ali oni, za vsakega bode potlačencem bolje. Božetech ne dobi zaščite pri nikomer!"
Krušina je gledal v leseni pod in ponavljal, kar je menih govoril, besedo za besedo.
Ko pa utihne Kanan, upre zopet ravno tako presunljivo vanj oči, in redovnikov pogled je begal zopet negotovo med okajenimi stenami, iščoč predmeta, na katerem bi mogel spočiti in zakriti svojo zadrego.
„Da dobrega imena svoji hčeri ne more vrniti ne jaz ne kdo drugi ? Tudi ne tvoj opat, ako bi slekel samostansko kuto?"
j Ne sme, Krušina! — Mora jo nositi do smrti, in še po smrti ga v nji v grob polože."
„Ne sme, Krušina, ne sme!" ponavljal je za menihom najemnik. „Moram tedaj uničiti škodljivca, ki je razdrl mojo rodbinsko srečo? — V tem, da mi ti, gologlavec, po-moreš, in da se bo nama posrečilo?"
Krušina skoči proti menihu, zagrabi ga za rameni, strese ji zopet in zopet mu pogleda tako od blizu v rjave, temne oči.
„Naj zve tedaj ljudstvo, da je samostanska obleka na njem pokrivalo mrzkega telesa! Naj vidi vas in vaš samostan v celi nagoti, s tabo vred, ki si mi to povedal in mi usadil črva v moja prsa! Poglej, gologlavec, tukaj pod ta le jopič! — Grize me tu, da me dogrize."
Krušina plane potem iz samostana na dvor in po dvoru k reki ; na čelu mu je stal ledeni pot in roke so se mu tresle kakor jelše na bregu, katerim z glav je veter stresal sneg v valove.
Žena ga je dobro videla, kako je bežal iz samostana okoli dvora proti reki, a zastonj je klicala za n,im
Xji"bia.šino poselstvcj
pogrebu kralja Vratislava, posebnega zavetnika slovanskih menihov na Sazavi, že precej daleč od samostana.
Štev. 15.
■**   $LOVAN.
Strachota je jezdil zamišljen med zadnjimi na lepem i oprodo. „Kaj ti blodi po glavi, dečko? Hočeš li biti vranci in se ni oziral ne na levo ne na desno. Štel je češki kralj in premišljaš, kako bi to začel? Zastonj so morda vrančeve korake in se je bal, da bi se ne zmotil ti te sanje, dečko; še plemič ne bodeš postal. Nehvaležno st je plača sveta. Jaz sem bil štirikrat v Italiji, na rimskih okopih takoj prvi za Viprehtom, in vender mi še vedno pravijo le Holata. Mogel bi tudi že nositi zlate ostroge, dovolj star sem že za to. Pa naj bode ! Tudi jeklene mi zadoščajo in bolje mi je tako. — Pa saj vem, kaj tiči vtem; ta gorjanka. "
Mladenič starčevih besed še čul ni; od tega časa, kar se je vrnil iz Italije, omrzele so mu res šale strica Holate.
Čvrst, resen njegov obraz se zategne v nenavaden izraz. Videlo se je na njem kljubovanje s primesjo trpkosti. Včasih so se mu mišice okoli usten hitreje zganile , da je nehote zategnil uzdo. Vranec je poskočil vselej hitreje, kakor da bi njemu veljala nevolja gospodova.
„Vrag naj me vzame, ako ne zdihuje ta golobradec po črnih očeh in toži po črnih laseh one pastarice ! Vrag naj me vzame, ako lažem ; kaj ne da, Strachota ! "
Holata pojezdi naprej k mladenču in si zaviše bele brke.
„V Pragi te bode to že prešlo. Tam so cele tolpe lepih prepelic. — Kaj da danes iz tebe ne besede ne spravim ? — Saj sem bil vender štirikrat v Italij i, takoj prvi za Viprehtom na rimskih okopih; kaj ne da, ti moja rjavka!" pravi starec kobili, katero po-segače pod vratom, da zarezgeče, zgane z ušesi in se vspne po konci.
Holata pogleda zmagljivo po tovariših, kot da bi hotel reči: Glejte, kaj znani! spodbode kobilo in rjavka je letela zopet kakor strela. Nad sto kavk je izplašilo njeno raz-getanje iz boro vin po okolo ležečih brdih. Daleč za seboj je pustil Strachoto in druge oprode.
Ko Božetech zagleda Holato, kako veselo jezdi in kako uganja svoje navadne šale, omeni nevoljno redovnikom, kako more biti čeh veselega obraza, ko povsod, koder hodi, zvone o smrti dobrega in ljubljenega kralja.
„Holata! Holata!" zakliče starec. „Sive lase imaš že, pa vender še tako malo pameti. K pogrebu jezdimo, in ti si, kakor da bi nas bili na svatbo pozvali. Zdrži se vsaj v teh dneh."
Stari oproda se ustavi in počaka opata. „Ze sem, mili opat, skusil vražje mnogo hudega;  ali žalostnega obraza pri meni ni videl nikdo.  Le jedenkrat, kolikor se spominjam, ali to je takoj prešlo, kakor preleti tam le ta mrak, popred ko prejezdimo dvesto korakov. Misliš li, gospod, da moji rjavki, ko razgeče, ni do joka, in
3TS1-U. Sta,c3.ic3s:em..
ni za jednega.
„Saj pravim, kar je prišel z Laškega, ni za nič več. — Hej, Strachota," zaupije starec nad najzadnjim | meni ne do solz, ko kričim? — Ali na mojo vero, ne
232
~>*   $LOVAN.   Kr
Štev. 15.
bodem se več smejal, temveč bodem jezdil v Prago kot In zopet je jezdil oprodom na čelu;  ali v resnici
baba, ker tako hočeš, in ti, rjavka, tudi ne smeš raz- ne jedna beseda ni prišla na celem poti čez njegove ustne, getati. Mogla bi kralja vzbuditi!" in rjavka, kakor bi bila razumela, ni več zarazgetala.
P o s 1 ε
fwjöK^lrusinova žena je sedela pri ognjišči s sklenenima MpW rokama v naročji. Pri materinih nogah ste se igrali ® dve majhni deklici in druga čez drugo ste jo iz--praševale, kje da je danes tako dolgo ata in zakaj sama tako tarna. ' Objokani materi pa so se vselej, ko je na nji pogledala, ulile solze iz zardelih oči.
Krušine od jutra ni bilo doma.
j Molite, drage moje, za ato."
„Je li bolan, mamica?"
„Ni bolan, deklici, ali mogel bi zboleti in umreti."
„Tako le začni, mamica! Hočeve moliti za teboj," zašepečeti obe dekletci.
Dobravka je znala mnogo molitev k Bogu za obrambo pred zalezovanji vragovimi. In đekletci ste ponavljali za materjo besedo za besedo.
Ali se že kaj kmalu vrne, mamica?" vpraša zopet Dobromilka, starejša izmed deklic.
„Takoj, drago moje dete!"
Radka pride v sobo, in ko vidi mater plakati, obstane.
„Kaj se oče še ni vrnil?"
„Jedini Bog, ki mu ni skrit ne jeden korak človeških potov, ve zanj. Od jutra ga še nisem videla. — Počakajte, deklici, nekoliko: mati vama pojde z Radko ate iskat."
Mati pa pelje Radko v mrzlo izbo.
„Deklica, imaš li rada svojo mater, kakor si jo imela nekdaj?" vpraša Dobravka hčer, ko je zaprla vrata.
„Kako le moreš tako vprašati, mamica?"
Radka se vrže materi na prsa.
„Hočeš li z menoj govoriti, kakor govori dobra hči z materjo?"
„Kaj, mamica, ne poznaješ svoje Radke?"
„Poznajem, dekle, in ker te poznajem, zato te tudi vprašam. —■ Dorasla si že in v teh letih more mati s hčerjo govoriti, o čemer bi rada molčala in kar se protivi njenemu srcu. Dete, govori mi odkritosrčno in ne imej pred menoj nikakeršne tajnosti."
Uboga žena je govorila te besede jecljaje. Komaj jih je izpregovorila. In v obraz ji stopi rdečica.
„Ni li govoril s teboj razven Strachote nikdo drugi o ljubezni? Povej mi, dekle, z vzveličeanjem tvoje duše te rotim, golo resnico ! Materi moreš vse povedati. Poglej mi, Radka, v oči in ne sramuj se pred menoj. Dobro in lepo izrejeno dete se ne sme nikdar pred materinim pogledom sramovati. — Ni Ii govoril s teboj nikdo nikdar tako, kakor govori Strachota?"
„Nikdo, mamica, nikdar ne," zašepeče Radka in pogleda materi v oči, da je Dobravka mogla iž njih čisto nje dušo popolnoma spoznati.
X.
ι n s t v o.
„Verujem ti, dekle," govori tiho mati.   „Se nikdar I me nisi varala."
„In ne bodem te, mamica, do smrti!" „Rog te za to, milo dete, blagoslovi in ti daj vsega dobrega."
„Čemu si me pa vender po tem vprašala?"
„Dekle, ne želi vedeti; le to ti povem: varuj se hudobnih jezikov in potuhnjenih ljudi se boj!"
Radka se spomni takoj, da je to rekel že Strachota.
„Dvajset let, dekle, sva z očetom vkup; ali takega t dne, kakor je bil denašnji, nisem še nikdar pod to streho doživela."
„Zarad mene je oče odšel, kaj ne, mamica? Hudobni jeziki so mu kaj lažnjivega povedali in on jim je verjel."
„Da, verjel, milo dete; verjel," zatarna Dobravka in si vije roke nad glavo.
„In kaj so mu rekli, mamica?"
„Rekli so mu, da — ; ali bolje bode, ako o tem ne zveš. Skalila bi ti mlado življenje, in bilo bi škoda tega tvojega dobrega življenja. Kako pokojno smo živeli pod tukajšnjo streho. — Pokojna mati mi je zmiraj pravila, da hudobni duh ni trenotek ne spi, temveč ! vedno čaka ugodne prilike "
Potem pa ste šli mati in hči iskat najemnika.
Krušinova žena niti poti ni videla, tako ji je jok skalil oči; obraz pa si zakrije z ruto, da bi ga ljudje, ki bi jo morda srečavali, ne videli.
Mladi menih , ki je v svoji celi slonel pri oknu, videl je okoli samostana hiteti starikavo ženo in mlado dekle. Spoznal ji je takoj ; ali dalje se ni zmenil več za nji.
Njegovo oko se je včasih zalesketalo, kakor les-keče rosa na cvetkah. Še opazil ni, da so se vrata odprla in da se je na vratih prikazal brat Krivoglav, in še le ko je bliže prišel, obrnil se je nazaj.
„No, kako ti je tu všeč?"
„Imamo se tu dobro; - ali — "
„No kaj ? Le povej !"
„V kviliškem dvoru se mi je bolje videlo." „Bodeš se že privadil, Krivoglav; jaz sem se tudi privadil."
„Moram se privaditi. Čemu pa bi se ne privadil človek, ki nima nič, ni imel nič in nič ne bode imel? To samostansko življenje sem si vender drugače mislil. Tu je nekoliko glav, ki niso po godu ne staremu vratarju in ne meni. To so gladki ljudje, kakor jegulja. Bog mi odpusti, ako grešim. Veruj mi, ko bi tvoj oče ustal in zopet, v Kvilicah vladikoval, takoj bi šel k njemu. Slišal sem, da so baje tu v samostanu nebesa ; a ko bi si po smrti želel v taka nebesa, bil bi res pravi bedak.
Štev. 15.
~><   $LOVAN.   x-
233
„Ko bodeš dalje tu, Krivoglav, pozabiš popolnoma na Kvilice."
„Smem li ti, gospod, od tam nekaj povedati? — Bojim se to pred teboj govoriti."
„More li, Krivoglav, biti kaj takega, kar bi me vezalo na svet? Pomnén je prošlim dnem popolnoma odmrl," pravi s tresočim se glasom Dobrovitov sin.
„ Prišel je posel iz Hofeševic."
„Iz Horeševic praviš?" izpregovori hitro mladi menih.
„Prišel je nedavno starec. Vsekakor hoče s teboj govoriti. "
„Beluška! — Beluška!" zašepeče Pomnén in pristavi glasno: „Naj ustopi!"
„Iz Horeševic praviš, da si?"
„Z dvora, gospod!" odgovori starec, vzame iz nedrij pod suknjo list in ga poda mlademu menihu.
Pomnén razvije papir, in neprečitavši popolnoma nekoliko popisanih vrstic, zagleda se v posla.
„Kdo ti je to dal in kdo te za menoj pošilja?"
„Vladikova hči, gospod!"
„Cez noč moreš tu ostati; utrudil si se. In gotovo si tudi lačen. Pojdi; v vratnici bodeš kaj dobil," pravi Pomnén, prije posla zopet doli in neizpregovorivši ž njim ni besede, odide hitro v svojo sobo.
Vsebina vesti ga ni osupnila; črte na njegovem obličji se še ganile niso. Samo videlo se je, da mu je obraz malo obledel in da so se sivomodre oči svitleje zabliskale.
Ko pride v svojo sobo, položi list na mizo, poklekne pred križ, ki si ga je bil sam izdolbel, in moli za — Beluško.
Zvala je Pomnéna na svatbo.
„Bober človek, pravi poštenjak je bil njegov oče; mladi mu je podoben le po bledi barvi na obličji. Bog daj staremu lahko počivati. Kaj ne, Krivoglav, da je bil dober?" razgovarjal se je posel iz Hofeševic z nekdanjim kočarjem.
Pravila sta Božeku o nekdanjem vladiki v Kvilicah.
„Seveda, seveda," pritrjeval je ta z glavo.
„Naša Belka se bode možila. Kaj praviš k temu, Krivoglav? Vender bo vzela tega Libéja," pravi dalje posel, ko je Božek odšel iz izbe. „Gotovo zove Pomnéna na svatbo."
„Da se bode Bélka možila?" ponavlja Krivoglav, kakor bi ne verjel kmetovi vesti.
„Da, možila se bode. Stara jo je na to prisilila. Saj Drslavo dobro poznaješ. In gotovo me je po njenem navodu sem poslala. Še le tu sem se domislil, kaj bi moglo v pismu biti."
„ Zakaj pa nisi pisma proč vrgel in se na pol pota domov vrnil ?"
„Saj ima Pomnén pamet in vedel ji bode odgovoriti. Dovolj je stara, dà dovolj. Hči ima dobro srce, ali temu je kriva mati. — Priliznenim jezikom bi vse raz-dala ; ali odkritosrčne besede ne prenese. To je hudobna, ponosna in proti nam kmetom trdovratna žena. Daj Bog, da bi se poboljšala."
Vratar stopi v sobo in radovoljno ponudi kmetu, kar je imel pri rokah; tudi medice mu prinese in ga sili, naj je pije, in se ni dal siliti.
„No, kako pa je v Kvilicah," vpraša Krivoglav posla, ko se je bil že nekoliko najedel.
„Slabo, slabo; vedno je tam župna družina. (Dalje prihodnjič.)
Skladba
zložil IF1. S "V i 1 lx a r.
Presodila Lucila Podgornikova.
S. Vilharja uverščujejo Slovenci med svoje najboljše skladatelje. In v resnici je pokazal s pri--^1' občenjem dveh knjig mešanih skladeb, da se je poskusil že v različnih oddelkih glasbenega polja in da se poprijemlje zaresno in marljivo tudi večjih nalog, nego se sicer ponujajo slovenskemu občinstvu.
Kljubu temu ni Vilharju še noben Slovenec posvetil natančnejše stvarne kritike, ampak so ga odpravljali na kratko in splošno z malo besedami kakor najneznatnej-šega skladatelja. In vender koristi kritika samo tedaj, ako poda občinstvu kar možno jasno podobo o razgo-vorjenem delu, skladatelju pa razkrije, kako deluje njegov umotvor na druge. Nasproti talentu, ki še le nastopa pred občinstvo, ni torej nič nekoristnejšega, nego to, da se po cele knjige omenjajo samo z d verni tremi splošnimi stavki, iz katerih ne moreta posneti ne občinstvo ne skladatelj utemeljene razsodbe. Saj vender daje pogostoma jeden sam, celo malovrsten komad dovolj prilike, da ga premišljujemo in presojamo na raznotere strani !
Vilharjevih skladeb, kakor rečeno, sta dosle izšla dva zvezka; tretji zvezek, o katerem sem zvedela, da izide, bode neki še posebe zanimiv, ker bode obsezal mnogo pesmi popolnoma narodnega duha.
Pojedini komadi priobčenih dveh knjig so jako različne vrednosti, in pred vsem se usiljuje želja v interesu skladateljevem, da bi bil pred izdajo on odbral, kar je najboljšega. Iz komadov, ki so se skladatelju obnesli, razvidimo takoj, da ni samo naravno obdarjen, ampak tudi vešč, in da ima rutino v tehniki za skladbo pesmi in komadov za klavir in pa da poznaje glasbena pravila na to stran. „Meditacija" o šesti predigri I. Bachovi (poslednji komad I. knjige) pa ni samo lepa, ampak ustreza tudi popolnoma zlogu odbrane predigre; in ravno ta skladba dokazuje, da se je pisatelj seznanil z višjimi oddelki svoje umetnosti. Zatorej bi bilo želeti, da bi se poskusil v kompozicijah večjega obsega in glo-bokejše duševne vsebine, — kakor bi to zahtevale na pr. sonate, in ko bi obsezala napovedana III. knjiga kaj takega, pričakovali bi jo po pravici z radovednostjo.
234
->■ Slovan.
Štev. 15.
Da izpregovorim o posamičnih komadih, začenjam najprej s skladbami, katerih je po številu malo, ki so pa po obsegu večje, namreč s skladbami za klavir v i. knjigi. Najboljše so varijacije o pesmi „Po jezeru". Niso toliko sijajne, pa bolj pojoče, laže izvršljive in krajše od obče znanih Foersterjevih. Dočim se te ne kažejo po vsem karakteristične, ampak nekoliko fantastične, brez posebne jednotnosti, so Vilharjeve umetniški večje vrednosti, ker dosezajo s preprostimi pomočki lep zvok, in so prikrasi ali arabeske, posebno na tretji strani, zanimive, izrazite in značaju pesmi prikladne. Tudi po obliki je ta komad lepo okrožen in razkriva kljubu svoji preprostosti moč mojsterske roke.
Tem varijacijam se pridružuje z jednako vrednostjo omenjena „Meditacija" o Bachovem preludiji. Misel za tako skladbo ni nova; Francoz Gounod jo je srečno izvršil v svoji imenitni „Meditation" o prvi Bachovi predigri. Dočim pa ima ta predigra samo jedno figuro, in jo je Gounod porabil za spremljevanje, nad katerim je izumil popolnoma prosto melodijo, porabil je Vilhar za svoje melodijske glasove motive iz III. preludija, da po tem proizvaja skladba utis, kakor da bi bila zlita. In ker se Bach še poleg tega v obče poslužuje kontrapunkt-skega zloga, ni se nikjer boljše prilegalo kot tukaj tako tematsko predavanje jednega ali več motivov. Razven tega jih Vilhar ne postavlja nikjer neprimerno, ampak prav ukusno, in tako proizvaja tudi ta komad umetniški In zanimiv utis.
Manj posrečila se je že „Sarafan — Parafraza", katera je daljša in sijajnejša nego varijacije pesmi „Po jezeru". Temat nastopa po kratkem uvodu kontrapunkt-no in zanimivo harmonizovano. Ali že prva varijacija prinaša kot napevov lišp razčlenbe akordov, katere so brez vsakega izraza in kakeršnih je ustvarila glasba že na tisoče. In ker se te razčlenbe raztezajo skozi celo melodijo vedno takisto, postaje varijacija jednozvočna in vsakdanja. Več fantazije je v obdelovanem stavku F-dur z nadpisom „scherzando" ; vender preneha prezgodaj in vodi zopet do nove varijacije, katera se glasi sicer sijajno, ako se igra dobro, prijetno pa doni samo na onih mestih, kjer temat obdajejo trilerji. Zadnji dve strani ste celo nelepi, in jih ne moremo imenovati drugače, nego hromatiški šum. „Poslednji utis ostaje," — in zato je škoda, da vzame poslušalec s seboj tako neprijeten spomin.
Nadalje obseza knjiga tri majhne slike različnega značaja z napisom „Spomenice" in jedno dovolj dolgo „Fantazijo", katera je pa tako izvršena, da v nji ne pogrešamo ničesar bolj kot — fantazije!
Konečno ostaje še „Balada". Prvi takti, ki so postavljeni tako rekoč za motto, so prav zaresni in pripravljajo poslušalca na nekaj pomenljivega. Ali temat osupne človeka takoj, — sliši li tudi prav. Prijazno, igrajoče zibanje v notnih osminah, katero nehote sili proti „allegretto scherzando", kjubu nadpisu „allegro moderato", begotno hlapanje in plavanje, ki bi se ne j dalo slabo primerjati s podobo metuljevo, — to je prvi
baladni del, kateremu je zopet uvod z napominanim „mottom" in ki začenja z zaduhlim glasom, kmalu pa mali motiv ponavlja jako malo zanimivo do „andante". Ta ubira v prvih dveh vrstah glasove patetiško, baladi prikladno, ali potem te tudi izgubi v nepomenljive fraze, katere vodijo konečno po zopetnem nastopu glavnega ternata do nič ne izražajočih hromatiških lestvic poslednje strani. Utis, s katerim se poslušalec poslavlja od komada, ni ne jednoten ne drugače povoljen.
Cesar pogrešamo v skladbi, je dober temat, kateri spravi poslušalca takoj v stanje, kakeršno ustreza baladi. Značaj porabljenega ternata pa je podobnejši lahkemu, prijetnemu pogovarjanju, nego zaresnemu, všečnemu, po-menitemu opisavanju, kakeršno obseza balada. Tudi v pojeziji ima balada določeno barvo ; in glasba more to barvo jedino še povečati in človeka bolj ganiti.
Večkrat se Vilhar v baladi tako rekoč zaleti, da bi zadel pravi glas ; ali žal, da se sleherni tak začetek prehitro izgubi v ničevna ali naravnost nepriležna nadaljevanja. Naj mi bode tukaj dovoljeno pokazati na krasno Chopinovo balado v G-moll, ki ostane uzor značaju takega komada.
Razven imenovanih skladeb obsezati obe knjigi samo še napeve, in sicer samospeve s spremljevanjem za klavir, moške in mešane zbore. Predno se lotim pojedinosti , omenila bi rada nekaj o tekstih. Za glasbeno skladbo niso najlepše pojezije vselej tudi najboljši teksti. Krasne misli, žive slike, leskeč jezik, — vse to ne pomaga skladatelju η i č. Nobene teh lastnosti ne more on izraziti s svojo umetnostjo. Jedino barva stanja duše v pojeziji je živelj, iz katerega razvija glasba svoje življenje do bogastva in notranje jakosti, kakor bi v pojeziji ne mogla nikdar nastati. Prav srednja pesem utegne tedaj biti podstava najganlji-vejšemu napevu, samo da ustreza afektu določene nijanse. Zatorej so rabili nadarjeni skladatelji najrevnejše operne tekste v glasbene bisere, in pri odbiranji tekstov mora dobiti prednost ona pesem, katera se daje kar možno natankop reložiti v glasbo, — tedaj naj razpoloženejša ali taka pesem, ki more najkrepkejše v nas vzbuditi določeno razpoloženje. Pri presojevanji napeva ni glede na soglasje s tekstom zahtevati tudi nič drugega, kakor da izrazi glasba značaj tekstov, ne pa morda njegovo miselno vsebino. Tako na pr. ne more biti glasba žalostna sploh ; temveč ona je ali zaduhlo žalostna ali pa bodisi viharno, bodisi tiho tugujoča, ali pa nemirno tavajoča itd. ; torej žalostna vedno v določeni obliki ali obličici. Nasprotno je ravno tako glasba vesela vedno v določeni vrsti veselja. Da vzbudi torej s pomočjo primernega teksta specifično razpoloženje in da izrazi poslednje prav, to je skladatelju napevov jedina naloga, katero mu naklada njegov tekst; v drugem utegne tisočerno izdelati svojo pesem.
(Konec prihodnjič.)
Štev. 15.
-x   $LOVAN-   ·<-
235
Hrvaški spomini.
Spisal J. Trdina.
(Dalje.)
|i še minilo šest let, odkar so zašumeli politični, j onemogel in omedlel od nečloveških naporov, trudov in j? prestole,  države  in narode stresajoči viharji v    žrtev, katere si je naložil v obrambo in rešenje svoje usodni spomladi leta 1848. Mislil sem, da bodem    domovine in svobode. Po vsi zemlji je vladala polunočna
Slovak  izpod  Tatre.
našel hrvaško še vso razburjeno od strašnih prizorov, utisov in udarcev te silovite in silne dobe,  ali sem se
gluha tišina kakor na kakem pokopališči. Vsaj v Varaždinu ni zinil noben človek ne besede o politiki.   Kakor
motil.   Hrvaški narod je padel v mrtvilo, kakor da je    Muzler, razgovarjali so se tudi drugi moji hrvaški znanci
31
23G
-s* Slovan.
Štev. 15.
jako neradi o novi absolutni vladavini in o državnih in deželskih razmerah sploh. Ljudje so se brigali vsak za se, češ, kaj bi se utikali v reči, ki se odločujejo brež njih na Dunaji, do katerih so izgubili faktično vsako pravico in za katere jih nihče ne pita, so li zadovoljni ž njimi ali ne. Iz te žalostne in pogubne dremote in otrpnenosti je vzbudilo hrvaško občinstvo orijentalsko vprašanje, ki se je izprevrglo skoro v krvavo vojno med Rusijo in Turčijo, kateri so se pripravljale na pomoč zapadni velevlasti Francija in Anglija in mala, ali velike namene snujoča Sardinija. Do malega vse neodvisno novinarstvo je dražilo in hujskalo javno mnenje proti carju Nikolaju in Rusiji. Ta nečedni posel se mu je posrečil tem laže. ker je zmatrala evropska inteligencija mogočnega ruskega vladarja za očeta in steber splošne reakcije. Posebno sovražno so pisarili dunajski časniki „Wanderer", Kurandova „Ostdeutsche Post" in „Oesterreichische Zeitung", ki so se čitali prav marljivo tudi v Varaždinu. Tamkajšnji tujci in Judje so verjeli tem krivim prerokom. Na Rusijo so jeli lajati kakor besni; pripisovali so ji vsako nesrečo in stisko, gnilo Turčijo pa so razglašali in pouzdigovali za najnaprednejšo državo tega sveta! Zavedni hrvaški rodoljubi se niso dali zmotiti; brez izimka so želeli iz vsega srca uspeh svojim slovanskim bratom, isto tako tudi umirovljeni častniki, ki niso mogli tako lahko pozabiti iskrene bratovščine, sklenene z ruskimi junaki leta 1840. na ogrskih boriščih. Z neskončno radostjo smo narodnjaki pozdravili sijajno zmago admirala Nabimova pri Sinopi, ki spada brez dvojbe med najslavnejše čine pomorske bojne zgodovine. Da so jo dobili Nemci, napisali bi bili o nji z vezano in prosto besedo celo knjižnico babanja; skromnejši in pametnejši Rusi pa se niso nikoli ponašali ž njo in so jo zdaj že malone pozabili. Jaz in jeden tovariš moj sva jo šla praznovat v bližnjo vas Biškupec. Ko sva razložila krčmarju, kako pošteno in do živega so nasekali kristjani vražje Turke, bil je tako vesel, da je prisedel k nama in ni Hotel vzeti ne krajcarja za pijačo, dasi je bila precej obilna. Vračaje se čula sva pri župnikovi hiši glas Muzlerjev, ki je bil prišel k župniku na južino in je poveličeval baš sinopske zmagovalce s krepkim, dolgim govorom, proseč Boga, da bi jih podpiral še nadalje v ti sveti vojni. Ko je umolknil, zaupijeva midva gromko, kar se je dalo: Zivio Na-himov ! Ravnatelj, ki je naju slišal, pritekel je na cesto in naju vlekel objemaje k župniku, pri katerem smo pili do pozne noči na dobro srečo in slavo Slovanstva in krščanskega orožja. Skoro potem pa je začel politični Muzler skrbno skrivati svoje simpatije. Uzrok je bil, ker se je nagibala dunajska vlada čim dalje bolj očitno in odločno na stran Turkov in njihovih zaveznikov. Hoteč se udeležiti sovražnosti proti Rusiji, potrebovala je mnogo denarja. Razpisala je torej državno posojilo, ki se je imenovalo dragovoljno. Jaz sem rekel Muzlerju, da ne morem posoditi nič in da gotovo vlada sama ne pričakuje od ubogih suplentov, ki komaj životarijo, nobene de-
narne pomoči in žrtve. Ravnatelj se zasmeje: E dragi moj ! ni vas ni mene ne bo nihče vprašal, če hočeva kaj posoditi ali ne. Stvar je že gotova. Ravno zdaj dohajam od velikega župana, ki mi je priobčil voljo deželne vlade, da moramo podpisati jaz ravnatelj 500 goldinarjev, potrjeni profesorji po 200 in nepotrjeni po 100 goldinarjev. Se tisti dan nas je pozval v sejo, ki ni trajala ne četrt ure. Na mizi je ležala pola papirja. Vsak je podpisal zahtevano vsoto, potem smo se pomenljivo pogledali, za-grohotali na ves glas in šli domov, uverivši se, da se nahaja na tem svetu dvojna radovoljnost, katerih jedna je precej neradovoljna. Tolmačenje: canis a non canendo, lucus a non lucendo je izgubilo za nas svojo brezzmi-selnost in nemogočnost ; rimskemu jezikoslovcu smo se nehali rogati. Nekako isti čas sém doživel prigodek, ki je sam po sebi malo važen, ali ga bom itak omenil, ker dokazuje izredno gostoljubnost hrvaške duhovščine. Ravnatelj nam je bil naznanil v ime višje šolske oblasti, da se moramo „zaradi dobrega vzgleda" z mladino vred iti izpovedat in obhajat. Varaždinski gimnazij je bil katoliški zavod. Katoliško mišljenje in vedenje se je torej smelo zahtevati po vsi pravici od gimnazijskih učiteljev. Ali razžaljiva se je zdela meni in drugim sila, da nam se je določil tako natanko dan in malone ura, kdaj nam je izpolniti to versko dolžnost. Jaz in še nekateri drugi tovarši smo šli po odvezo v samostan. Mene je izpovedal belolas, jako prijazen pater. Naloživši mi prav lahko pokoro, povabi me v samostan na — obed ! Ista čast je doletela moje tovarše. V neki zasebni hiši sva pila z iz-
! povednikom mojim drugi dan bratovščino in prepevala zajedno z družbo pravoslavnemu ruskemu carju in narodu: Mnogaja leta! Na teke patrijarhalne razmere se nameri človek (to vem iz svoje izkušnje) kdaj tudi na Slovenskem , ali le prav prav poredkoma, na Hrvaškem pa so bile. pred tridesetimi  leti  do malega  sploh  navadne in
1 vsakdanje.
Leta 1854. absolutizem ni prikrival več ponemče-valnih svojih namenov in smotrov. V vse višje državne urade hrvaške se je silil nemški jezik in jih poplavil na skoro popolnoma. Na Hrvaško so se pošiljali uradniki, zlasti načelniki, ki niso znali narodnega jezika in niso se ga imeli niti volje naučiti. Nekateri so mu bili celo strastni sovražniki, med njimi se je nahajalo tudi več ponemčenih naših rojakov. Dobro se spominam, kako je naš poštenjak Muzler, dobivši prvi nemški dopis od banske vlade, zaškripal z zobmi, pogledal v strop in zaječal na pol otožno na pol srdito: Dakle ipak! Namesto bana Jelačiča se je podpisaval navadno prvi deželski činovnik (ban sam je bil kraljev namestnik, ne pa uradnik) Benko Lentulaj. Na tem dopisu se je brala prvikrat metamorfoza : Benedikt Lentulaj. Muzler je vrgel ta spomenik narodne sužnjosti in sramote v miznico in bežal iz pisarnice, kakor da ga podi sam peklenski hudobec. V šoli ga potem več dni nismo videli. (Dalje prihodnjič.)
Štev. Ιδ.
~5*   $LOVAN.   k~
237
Naše slike, i^—j
Libušino poslanstvo pri Premyslu Stadickem.
prvi  kneginji češki — modri Libuši — nimamo Ę zgodovinskih podatkov. Obranilo pa se je v pravljicah poročilo o njeni modrosti in pravičnosti. Zaradi teh lastnosti jo je izbral po smrti njenega očeta Kroka češki narod za svojo vladarico, dasi je bila najmlajša med tremi hčerami Krekovimi.
Stolujoč na Vysehradu, vladala je modro in skrbela za blaginjo naroda. Ona je ustanovila glavno mesto, sedanjo zlato Prago, katere bodočo slavo je zrla s preroškimi očmi ter jo oznanjala svojemu narodu.
Libuša je namerjala vladati svoj narod sama po vednem preclidočem posvetovanji z lehi in vladikami (sta-rejšinami). A ko jo je — kakor pripoveduje odlomek rokopisa zelenogorskega — o neki narodni sodbi hudo razzali] leb, ki je izgubil pravdo, ter ji prisegel osveto, prosilo jo je zbrano ljudstvo, naj se ozre po močnejši zaščiti.   Spoznavši, da je ona proti srdu lehovemu res
preslabotna, odločila se je ustreči splošni narodovi želji ter si izbrati moža.
Slovel je tedaj po svoji marljivosti in razsodnosti na daleč okrog kmet Premysl v vasi Stadnice. Hvala o njem je prišla tudi do ušes Libušinih in ne premišljevaje mnogo, izbrala si ga je za svojega moža in s tem ob jednem za kneza češkega naroda. Izbrala si je poslanstvo, katero je imelo naznaniti Premislil nje sklep. In denašnja slika predstavlja nam ravno trenotek, ko Libušino poslanstvo Pfemysla — katerega je našlo na polji orjočega — pozdravlja kot svojega kneza, izporočivši mu Libu-šinino voljo.
Premysl, nastopivši vlado na Vysehradu, postal je začetnik slavnega rodu Pfemyslovcev, kateri so nekaj časa vladali tudi nad slovenskimi deželami. Po preslici izhaja od njega tudi sedanja v Avstriji vladajoča rodbina Habsburžanov.
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
Romanj*1 v zlato mater Prago. Odkar je izdana ministerska prepoved, da se ne smejo snovati posebni zabavni vlaki na Velegrad, mislilo se je sploh tudi med Slovenci, da nam ne bode mogoče obiskati svojih dragih severnih bratov. Naši sovražniki so se veselili te prepovedi, mi pa smo še vedno na to mislili, kako bi vender navzlic, tolikim zaprekam izveli svoje načrte. In res se je posrečilo odboru za priredbo vlaka vsaj toliko doseči, da vlak vsekakor odrine v Prago dne 14. avgusta tega leta. Potniki se ne popeljejo s posebnim vlakom, ampak se bodo pridruždi poštnemu vlaku, ki jih popelje čez Dunaj in Brno v Prago. Cene vožnji ostanejo iste. P. n. udeležencem se bodo naznanili še posebe vsi protrebni napotki o potovanji, zatorej naj se le častiti rojaki oglašajo v obilnem številu za potovanje, katero je tako urejeno, da se ne bode nič tikalo dotične ministerske prepovedi, in se bode tedaj lahko zvr-šilo brez vsake ovire.
Le genijalno. — Posilno deželno zavarovalnico,
katera bi imela poleg cenili premij in poleg izplačevanja škod uzdrževati še h i p o t e k a r n o b a n k o, snuje gospod profesor Suklje v ..Ljubljanskem Listu". Kot jedno največjih prednosti takega zavoda navaja to, da bi potem v deželi ne bilo več akvizitérjev in — generalnih zastopnikov. Torej bine illae lacrimae. — Sicer je pa gospod profesor takoj v pričetku teh svojih narodnogospodarskih izletov povedal,   da je sedaj „čas kislih kumar".
Zakaj je gospod baron Winkler porabil ves
svoj upliv in v izredno funkcijonovanje spravil ves vladni stroj, da bi naklonil državnozborski mandat svojemu in-spiratorju profesorju Šukljetu, vedeli smo pač že davno. Zanimivo pa je, da sedaj to zvedamo tako rekoč iz lastnih ust baronovih. Gospod grof Margheri je namreč priobčil v „Slovenskem Narodu"  dve poslanici, v katerih,
sklicevaje se na svojo plemiško čast — in plemstvo gospoda grofa je staro — pripoveduje, da mu je visoko-blagorodni gospod deželni predsednik sam razodel, da je obvezan nakloniti državnozborski mandat v dolenjskih mestih profesorju Šukljetu zarad njegovih zaslug pri „Ljubljanskom Listu" in o aferi sokolski! — Prve zasluge profesorjeve so nam pač znane in nikakor ne dvojimo, da jih bodeta bodoči naš slovstveni zgodovinar in pa politični letopisnik - prvi zarad cele vrste psovk, s katerimi je gospod profesor obogatil naš jezik, drugi pa zarad doslednosti, kakeršna se nahaja v političnih člankih slovenskega vladnega moniterja — vedela dostojno oceniti. Zasluge o sokolski afèri pa so nam pač približno, ne pa popolnoma znane ; kajti preiskave v tej zadevi, katere se, vsaj tako se nadejamo, še vedno vrše, so tako tajne, kakor da bi tu šlo za pravo pravcato karbonarsko zaroto. Zelo ustregel bi tedaj gotovo javnemu mnenju gospoda barona telesni časnikarski organ, ko bi o strašni tej sokolski aferi, zarad katere so bili lani malone vsi ljubljanski slovenski časniki konfiskovani, povedal kaj natančnejega. To bi se mu tem bolje izplačalo, ker bi s tem še sijaj-neje dokazal, kako velikanske zasluge ima gospod profesor Šuklje za gospoda barona in — državo in kako nam je potemtakem prav taksovati o državnozborskih volitvah dokazano hvaležnost. —--
Gospod grof Margheri pa je s svojima objavama prav znamenito označil svobodo volitev, kakeršna je vladala na Dolenjskem po mestih. Gotovo bodete ti ; dve poslanici prav dragoceno gradivo tedaj, ko bode ' v državnem zboru na dnevnem redu vprašanje, priznavajo li zastopniki narodov zasluge gospoda profesorja pri ^Ljubljanskem Listu" in v „sokolski" zadevi za take, da bi potrdili njegovo nezakonito izvolitev.
Mestni zastop ljubljanski se je zadnje dni
pečal tudi z nemško šolo, katero bi rad v Ljubljani ustanovil
Štev. 15.
„Deutscher Schulverein" pod pokroviteljstvom kranjske , hranilnice, da bi se o slovenskih denarjih ponemčevali slovenski otroci. Ta zopetni atentat na slovensko narodnost mora odbijati mestni zastop ljubljanski v interesu odgojevanja naše mladine, in to je tudi častno storil, sklenivši do slavne c. kr. deželne vlade resolucijo, v kateri svečano protestuje zoper ustanovitev nemške deške osnovne šole v Ljubljani po društvu „Deutscher Schulverein", ki bi se imela vzdrževati iz rezervnega zaklada kranjske hranilnice, in naroča mestnemu magistratu ljubljanskemu, da ta protest mestnega zastopa dostavi c. kr. deželni vladi, da c. kr. deželna vlada zabrani ustanovitev te povsema nepotrebne in naš narodni čut žaleče nemške osnovne deške šole pod vodstvom društva „Deutscher Schulverein". Vsekakor upamo, da bode ces. kr. deželna vlada uvažila to resolucijo, da se za vselej odkrižamo žaljenja naše narodnosti.
„D r u ž h a s v. 31 o h o r j a" ni še imela toliko
družabnikov kakor letos. Šteje namreč 29.557 udov, torej za 1055 več od lanskega leta.
Šolskega leta 1882/3 je bilo vseh Slovencev na gimnazijih 1465, na realkah pa 155.
Dr. Karo! Glaser je v poročilu tržaškega
gimnazija priobči 1 jako zanimiv spis v nemškem jeziku: „Rgveda. I. 143. Text, llebersetzung und Commentar von dr. K. Glaser." Ta spis je tudi posebe ponatisnen iz omenjenega poročila; obsega.24 strani; založil dr. K. Glaser. Učeni rojak nam razlaga v njem indijski slavospev Ag-niju. Ta slavospev ali pesem je zaradi starinskega jezika za jezikoslovje, kakor tudi zarad vsebine za primerjajoče bajeslovje zelo važna. Glaserjevo tolmačenje slavospeva Agniju nam kaže, kako se mora tako jezikoslovno gradivo razlagati z ozirom na primerjajoče jezikoznanstvo. — O ti priliki naj še omenimo, da ravnokar priobčuje g. dr. Gliiser v tržaški ,, Kdinosti" v slovenskem jeziku delo z naslovom: „Urvaši", indijska drama Kàlidàsova. Na slovenski jezik preložil dr. K. Glaser. G. pisatelju moramo biti prav hvaležni, da nam zaklade indijske literature podaje tudi v lepih slovenskih prelogah in da seznanja naše razumništvo z literaturo, katera ima veliko važnost v slovstvenem pogledu za vse narode. Samo bi želeli, da bi učeni rojak svoje spise zbral ali pa vsaj ponatisnil iz „ Kdinosti" in izdal v posebnih knjižicah.
„Zgodovina far ljubljanske škofije." Izdaje A. K ob lar. Drugi zvezek. Založnik A. Koblar. V Ljubljani 1885. Str. 190. Cena SO kr. pri založniku. Drugi zvezek nam podaje zgodovino nakelske, dupljanske in goriške fare.
„Kranjska mesta." Po raznih virih sestavil P. F1 o re η t i η H r o v a t, vodja deške šole. Založil in izdal J. Krajec v Novem Mestu. Str. 136. To je samo ponatis iz „Vrtca" : opisana so naslednja mesta: Ljubljana, Kamnik, Kranj, Loka, Radovljica, Idrija, Lož, Višnja (iora, Novo Mesto, Kostanjevica, Krško, Metlika, Črnomelj, Kočevje. Knjigi so tudi pridejane slike: Kamnika, Novega Mesta, Kostanjevice, Krškega in Metlike.
„311 a d i η i." Jako primerno berilo mladini. Knjižico, 90 strani obsežno, spisal je Milj e η k o D e-vojan. Izdal in založil J. Krajec v Novem Mestu.
„Tiso (letnica 31 et o do va", izvrstna knjižica, 32 strani obsežna, katero smo že prej naznanili , prišla je ravnokar na svetlo. Spisal jo je duhovnik ljubljanske vladikovine, izdal in založil odbor za priredbo vlaka na Velegrad in v Prago. Knjižico krase tri slike: Sv. Ciril in Metod, Smrt sv. Metoda in Velegrad. Knjižice se je tiskalo 7500 iztisov in ker ji je cena tako niska, iztis po 10 kr., s poštnino vred 11 kr., ! nadejati se je in celo želeti je, da bi se razširila med ! narodom. Jezik je umljiv, gladek in krasen; gradivo prav dobro razvrščeno; vsa knjižica pa je pisana v jako na-uduševalnem jeziku, da ogreje bralca in ga pridobi za se
popolnoma — Knjižica ima naslednjo bogato vsebino : 1.) Tisočletnica Metodova; 2.) O mladih letih sv. Cirila in Metoda ; 3.) Sv. apostola med Kožarji ; 4.) Slovani vabijo sv. brata na Moravsko; 5.) Sv. Ciril iznajde slovanske črke; 6.) Sv. brata na Bolgarskem; 7.) Š v. Ciril in Metod prvikrat med Slovenci ; 8.) Sv. apostola na Mo-ravskem; 9.) Slovenska služba božja; 10.) Sv. Ciril in Metod drugič med Slovenci; 11.) Kako se jima je godilo v Rimu; 12.) Sv. Ciril umrje v Rimu; 13.) Papež piše Slovanom. — Sv. Metod tretjič med Slovenci. 14.) Sv. Metod drugič v Rimu; 15.) Sv. Metod četrtič med Slovenci; 16.) Sv. Metod obsojen; 17.) Papež reši sv. Metoda iz nemške ječe; 18) Sv. Metod petič med Slovenci; 19.) O dogodkih na Moravskem; 20.) Sv. Metod na češkem; 21.) Sv. Metod na Poljskem; 22 ) Sv. Metod tretjič v Rimu ; 23.) Papež znova potrdi slovensko službo božjo. 24.) Sv. Metod poslednjikrat med Slovenci: 25.) Poslednja leta Metodova ; 26.) Gnusna razdejanja po Metodovi smrti; 27.) Slovenščina med Bolgarji, Srhi in Rusi; 28.) O sv. Prokopu in o dveh samostanih na Češkem ; 29.) Slovenska služba božja na Poljskem; 30.) Slovenščina v hrvaških cerkvah; 31.) Ali smo mi Slovenci imeli kdaj slovensko sv. mašo?; 32.) Dedščina sv. Cirila in Metoda. Konečno je še pridejana „Mohtev" v čast sv. Cirilu in Metodu, potrjena in priporočena od najslavnejšega slovanskega škofa J. J. Strossmayerja.
31 i s s a : ..S t a t u i t et Do m i η u s" je naslov
delu (tiskal Mileč v Ljubljani), katero je zložil veleč. g. Jožef Lavtižar, župnik v Kokri, za jeden glas z orgijami. Cena partituri je 1 gld. ; posamični glasovi po 20 kr., poštnina 5 kr. Naroča se pri veleč. g. J. Lavti-žarji, župniku v Kokri (pošta Tupaliče. Gorenjsko) ali pa pri „Katoliški bukvami" v Ljubljani.
„Zupnija sv. Lovrenca na Dravskem polji",
krajepisnozgodovinska črtica. Spisal Matej S le ko v ec, kapelan pri sv. Lovrenci na Dravskem polji. Tiskal J. Leon v Mariboru 1885. 8°. Str. 135. Cena 60 kr. ; poštnina 6 kr.
Pogled na srednje šole v slovenskih pokrajinah koncem šolskega leta ne bode nič kaj razveselil pravega rodoljuba. Na naših srednjih šolah ni še slovenščina učni jezik, kakor zahteva z ozirom na naše razmere zdrava pedagogika. Mladina se nam odgaja v nem-I škem učnem jeziku, torej v nemškem duhu, in kako žalostne nasledke ima to za bodočnost, vidimo vsak dan, da iz take šole izšli rojaki naši niso v narodnem oziru ne kroji ne voda. A to je za narodno življenje naše velika nesreča. Slovenske paralelke so s svojimi sijajnimi uspehi razpodile starovečne predsodke, kakor da hi bila samo nemščina zmožna za odgojevanje naše slovenske mladine; dokazale so jasno, da se s slovenščino dose-zajo isti povoljni uspehi, česar do sedaj niso mogli pojmiti naši stari birokrati. Zato je treba, da se polje slovenskega pouka razširi, da ga bodo deležni vsi sinovi slovenskega naroda, kajti samo v njem je prava in zdrava podstava izobraževanju našemu , pospeševanju in razvijanju naših inđividuvalnih zmožnosti.
Jako utegnejo zanimati naše bralce srednje šole I na periferiji naše ožje domovine. Oglejmo si torej najprvo staroslavni Gorotan.
C. kr. veliki gimnazij v Cel ovc i, na katerem so bili tudi trije Slovenci kot profesorji, ostali pa Nemci, je štel 383 dijakov, in to 313 Nemcev, 65 Slovencev, 4 Lahe in 1 Angleža. Slovenščina se je učila kot relativno obvezen ali kot prost predmet v štirih tečajih. V 1. tečaji je bilo 28 učencev; Slovenci so bili pomešani z Nemci. V II. tečaji za učence Ili. in IV. razreda je bilo 29 učencev. Tudi v te.n tečaji so bili Slovenci pomešani z Nemci, to je s takimi Nemci, ki so že napredovali v slovenščini. Učni jezik za te Slovence ni bil, kakor bi vsak mislil, slovenski, ampak nemški, in učna knjiga je tudi bila nemška!  Še le v III. in IV.
Štev. 15.
SLOVAN.   x-
239
tečaji, kateri je obiskavalo 11 učencev, bil je učni jezik slovenski. Vender! Kako malo se je skrbelo za pouk slovenščine, vidi se iz tega, da je bilo vsem štirim tečajem odmerjenih samo 6 učnih ur na teden.
C. kr. velika realka v Celovci. Med profesorji so bili trije Slovenci. Dijakov je bilo vseh vkup 154, in sicer 143 Nemcev in 7 Slovencev. Ti Slovenci so bili samo v 1. in II. razredu ; v III. in IV. razredu že ni bilo nobenega Slovenca! Po gimnazijskem poročilu se je učila slovenščina samo v prvih štirih razredih kot prost predmet. In ta pouk je obiskavalo iz I. razreda 18, iz II. 5, iz III. 6 in iz IV. 5 učencev gotovo po nemški učni knjigi.
C. k r. veliki gimnazij v Beljaku. Med profesorji sta bila dva Slovenca. Dijakov 168, in sicer 137 Nemcev in 21 Slovencev. Slovenščina se je učila v dveh tečajih kot odnosno obvezen in kot prost predmet po dve uri na teden. Koliko Slovencev se je udeleževalo tega pouka, ne zvedamo iz poročila, katero nam vsaj to pove, da so učne knjige bile Sketov Uebungsbuch , Ja-nežičeva slovnica in Cvetnik.
Deželni mali gimnazij v Ptuji. Naš rojak prof. du lij Głowacki je v poročilu tega gimnazija priobčil jako zanimiv spis: „Die Fische der Drau und ihres Gebietes", v katerem opisuje 63 ribjih plemen, med njimi novo ribo, ki jo je našel [irvi prof. Fr. Erjavec v Savi in katero je prof. Głowacki imenoval Alburnus Erjavci. — Med profesorji so bili trije Slovenci. Dijakov lili, in sicer 74 Slovencev in 45 Nemcev. Slovenščina se je učila obvezno v I. in II. razredu po 3 ure, v III. in IV. razredu pa po 2 uri na teden s slovenskim učnim jezikom : razven tega so se tudi Nemci učili slovenščini po dve uri na teden. — Ne smemo, a da ne bi omenili še neke posebne naprave na ptujskem gimnaziji Tu se namreč učenci iz IV. razreda poučujejo po jedno uro na teden v zemljepisu in zgodovini štajarske dežele. Ta predmet sicer ni obvezen, ali se ga vender uče vsi učenci. Na konci šolskega leta je skušnja, katere pa ni prisiljen delati nobeden učenec. Letos se jih je izmed 16 učencev oglasilo (i za skušnjo. Ako je uspeh te skušnje povoljen, dobe odlikovanoi darila od deželnega odbora štajarskega ali pa od kakega šolskega prijatelja.
C. k r. velika realka v Mariboru je imela v profesorskem osebji samo jednega Slovenca, učencev pa 136, med katerimi je bilo samo 20 Slovencev. Slovenščine, ki je bila obvezna za vse slovenske učence, učili so se tudi Nemci, in sicer tako. da so bili Slovenia in Nemci skupaj v jednem oddelku, a ne razvrščeni. In zaradi teh Nemcev, za katere ne vemo, koliko jih je bilo, ker poročilo o tem modro molči, učili so se slovenščine tudi Slovenia z nemškim učnim jezikom! Torej tudi tukaj vse narobe, 'la slovenščina z nemškim učnim jezikom se je učila samo v prvih štirih razredih po dve uri na teden, v višjih razredih pa ni o nji ne duha ne sluha, kakor da bi ta jezik inferijornega naroda bil stvarjen samo za inferijorne razrede.
C. k r. veliki gimnazij v Mariboru je štel 300 učencev, od teh 1111 Slovencev in 137 Nemcev.
C. 1 r. veliki gimnazij v Ljubljani je štel koncem šolskega leta 718 učencev. Po narodnosti je bilo 562 Slovencev, 139 Nemcev, 10 Italijanov, 4 Hrvati in 3 Cehi. Profesorjev in suplentov je bilo 30. Šolnine so plačali dijaki 8881 gld. 127 dijakov je imelo štipendije v skupnem znesku 10.835 gld. 58 kr. Ako se pomisli, da so dobivali podpore še od drugod, smemo reči, da so jim te podpore veliko koristile.
Državna velika realka v Ljubljani. Na prvem mestu priobčuje prof. V. Voss drugo polovico svoje lani započete razprave : Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754 bis 1883). V tem spisu nam opisuje pisatelj jako točno zgodovino botanskega vrta, dežehiega muzeja in licejalne knjižnice. Učiteljskih moči
! je imela realka 18, učencev pa 231, med temi 117 Nem-I cev in 88 Slovencev. Učni jezik je bil seveda nemški, samo slovenščina se je učila v slovenskem jeziku. Slovenščina se je poučevala v I. razredu po 4 ure, v II. po 4, v III. po'2, v IV. po 2, v V. po 3, v VI. po 3, v VII. po 3 ure na teden. Neslovencev se je učilo slovenščine v treh tečajih, in sicer v I. tečaji 22, v II 13, v III. 9 učencev Slovenščina je za vse učence obvezen učni predmet, katere proglasijo njih roditelji, kader jih pošiljajo v realko, za Slovence. Taki učenci obiskujejo v trebv višjih razredih namesto italijanskega slovenski pouk. Šolnine se je plačalo 3629 gld., 16 dijakov je imelo štipendije v znesku 1182 gld.
C. kr. veliki gimnazij v Celji je štel vseh učencev 311, med katerimi je bilo 182 Slovencev in 126 Nemcev. Tudi ta gimnazij je še popolnoma nemški, kajti slovenščina ni bila učni jezik, ampak samo učni predmet, obvezen samo za učence slovenske narodnosti. Učila se je v I. in II. razredu po 3, v ostalih razredih pa po 2 uri na teden. Vrhu tega so se je učili po 2 uri na teden tudi Nemci v dveh tečajih , in sicer v I. tečaji je bilo 24, a v II. 14 učencev. Kitko nepravično se jemljo v poštev učenci slovenske narodnosti, vidi se že iz tega, da je zarad manjšine učencev nemške narodnosti ves gimnazij nemški; vidi se tudi iz tega, kako Nemci za-ničljivo gledajo na slovenske šole, kakor da ne bi učenci, prihajajoči iz slovenskih začetnih šol, prinašali s seboj v gimnazij zadostnega izobraženja, kajti v Celji je ustrojena neka nemška pripravljavnica, katero morajo obis-kavati Slovenci, prihajajoči iz slovenskih začetnih šol, češ. da ne znajo dosti nemški in da se morajo v nji prej naučiti toliko nemščine, da morejo potem stopiti v prvi gimnazijski razred. Letos je bilo v tej pripravljavnici 32 Slovencev in 5 Nemcev, in zaradi teh petih Nemcev je bil učni jezik nemški. Vidi se baš, da pedagogika ne cvete v Celji.
Omeniti nam je tudi c. kr. velikega gimnazija v Gradii, na katerem je bilo 12 Slovencev (vseh učencev pa 624). Za te Slovence je bila slovenščina učni predmet.
C. k r. veliki gimnazij v Trstu. Med učitelji je bilo 0 Slovencev, ravno toliko kakor v Celji. Učencev je bilo 403, med temi 143 Nemcev, 144 Lahov, 101 Slovenec in 17 Srbov in Hrvatov. Kako ubogo malo se je skrbelo za Slovence, kaže nam ta okolnost, da je italijanščina bila obvezna za Italijane, a slovenščina za Slovence, toda v ti obveznosti je bil velik razloček , kajti Italijani so se učili svojega materinskega jezika v VIII. tečajih, v 1. tečaji po 3 ure, v osi alili pa po 2 uri na teden, dočim so Slovenci imeli samo IV. tečaje in vsakemu ste bili odmerjeni samo dve uri na teden; in kar je še poseben unicum, bil je v prvem tečaji učni jezik nemški. Seveda brez ljube nemščine ne morejo Slovenci izhajati.
Veleč, g," Simon Gregorčič je poslal ..Slovenskemu delavskemu pevskemu društvu ..Slavcu" naslednje zahvalno pismo:
Slavno društvo ! Vrli narodni pevci !
Najiskrenejša Vam hvala za posebno odlikovanje, katero ste mi naklonili s častnim članstvom Vašega društva; lepa Vam hvala tudi za krasno diplomo, katera me bode vedno prijazno na Vas spominjala
Veseli me to odlikovanje še posebno zato, ker mi je živ dokaz, da narodna zavest, naudušenost in domoljubja sveti ogenj prošinja že vse kroge in stanove. Dosle smo šteli le vasi za svoje, zdaj stopajo tudi mesta na našo stran, in pri tem domorodnem prebujenji je bil de-. lavski in obrtnikov stan prvi, ki se je narodnjakom pridružil in pod slovensko zastavo stopil. To se je godilo osobito pri Vas v Ljubljani. Daj Bog, da počasi pridobimo vse trge, vsa mesta ! Pri tem delu ima tudi Vaše društvo častno nalogo. Z ubranim petjem delajte za slo-, vensko probujenje in prerojenje. Hvala Slovenstva Vam ne izostane.
240
-S*   $LOVAN.   bi-
stev. 15.
Še jedenkrat iskreno se Vam zahvaljujoč in pozdravljajoč v Vašem dragem mi društvu vse in vsakega bivam z odličnim spoštovanjem
Vam udani
Gradišče, 25. julija 1885.      S.   Gregorčič.
Krajcarska  podružnica  „Narodnega doma"
je jela 14. t. m. razpošiljati knjižice z markami. Poverjeniki jih dobč torej v teku prihodnjih dni. Vsak naj blagovoli z listnico blagajniku dr. S t are tu naznaniti prejem knjižice odboru v gotovost, da je prišla v prave roke. — Zanimanje za krajcarsko podružnico raste vedno bolj. Vsak dan dobiva odbor oglasila od unetih in odličnih rodoljubov, ki izrekajo, da prevzamejo poverjeništvo. Celo iz daljnjega Ljubna na Zgornjem Štajarskem, iz južnega Pulja so se oglasili naudušeni možje, ki bodo delali za podružnico : upati je, da se skoro pojavijo blagodejni nasledki rodoljubnega podjetja. Na delo tedaj, rojaki!
Popravek. V vse liste brez izjeme, v slovanske in nemške, urinila se je pomota, katero pa vender moramo popraviti. Listi so namreč poročali, da bode letos naš slavni rojak vitez Miklošič dovršil sedemdeseto leto in da se bode po takem moral posloviti od vseučilišča , kjer bo dobil namestnika. Najodličnejši slavist je letos že v dvainsedemdesetem letu, in mi Slovenci smo posebe slovesno praznovali njegovo sedemdesetletnico pred dvema letoma v Ljutomeru. Nekateri životopisci res poročajo, da se je Miklošič porodil 20. novembra 1. 1815., toda ta letnica je napačna, kajti Miklošič se je porodil 20. novembra 1813. Pred dvema letoma ni še bil dovršil sedemdesetega leta, ker se šolsko leto pričenja pred 20. oktobrom, in tako je Miklošič pridobil jedno leto, a letošnje leto mu je dovolilo ministerstvo še predavati samo zarad njegovih izrednih zaslug, katere si je pridobil za slovansko znanost in za dunajsko vseučilišče. To je tedaj bilo častno izjemno dovoljenje.
Ostali sle
Da je 18.000 aktov  izginilo iz hrvaškega
deželnega arhiva, ta vest je jako uznemirila vse izobražene stanove. Zdanji ban hrvaški je namreč dal teh 18,000 aktov odnesti iz deželnega arhiva, da bi jih poslal in podaril v — Budimpešto Mažarjem. Toda temu se je skoro prišlo na sled, preiskave, se bodo začele, in mogoče je še v zdanjih hrvaških razmerah, da jih Hrvati ne bodo z lepa dobili. Omenjeni akti so jako važni za hrvaško zgodovino od 12. do Iti. veka. Jedenkrat so jih Mažarji že bili odnesli v Budimpešto brez dovoljenja, ali so jih morali vrniti: zdaj pa, ko imajo spet. toliko pristašev v Zagrebu, mislili so si, da se jim bode posrečilo zdaj, kar jim je izpodletelo nekedaj. Se ban Pejačevič jim je ponujal, da jim da prepisati te akte, ako jih žele Mažarji, ali Mažarji niso zadovoljni s prepisi; oni bi radi oteli Hrvaški mnogokateri kras. Omenjamo še. da so ti akti lastnina hrvaškega naroda, do katere, nimajo nikake pravile Mažarji.
Slavnost petdesetletnice hrvaškega preporoda
bode se slavila v Zagrebu. V ta namen je že izbran poseben meščanski odbor, kateri skrbi za dostojno proslavo. Ta odbor je že ukrenil, da se ostanki zaslužnih mož iz preporodne dobe preneso v mausoleum, ki se bode za to zidal. Po predlogu l'. Kumičiča bode odbor izdal knjižico, v kateri bode popisano, zakaj hrvaški narod slavi petdesetletnico preporoda svoje književnosti. Slavnost se bode vršila 17. oktobra t. 1. — V slavnostnem odboru so: Sinici-klas, Tkalčič, dr. Markovič in Mašič.
Deželni muzej za Bosno in  Hercegovino v
Sarajevu. Ko smo v predzadnji številki naznanili, da se je zbralo v Sarajevu društvo , kateremu je namen osnovati muzej, niso nam še takrat bila znana pravila, za katera smo zdaj zvedeli. Njih kratek izvod podajemo v naslednjih črticah. Muzejskemu društvu je namen nabirati vse, kar je v arheološkem, kulturnozgodovinskem, umetniškem in obrtnem pogledu značajno in svojstveno za Bosno in Hercegovino ; nadalje preiskavati v zemlji se nahajajoče spomenike vsake vrste, podpirati in pospeševati domačo umetnostno obrtnost. Društvo šteje utemeljitelje, podpornike in dopisujoče člane. Utemeljitelji plačajo 100 goldinarjev v popolnem iznosu ali pa v desetih jednakih mesečnih obrokih; podporniki so oni, kateri se obvežejo najmanj  tri leta plačevati letni donesek ö gld.
V Korčuli se bode skoro odprl arheološki
muzej, da se ohranijo znamenite starine onega mesta in istoimenega otoka. Dobrovoljni doneski se nabirajo. Tudi
ivanski svet.
angleški pisatelj T. (i. Jakson je podaril v ta lepi namen znatno vsoto.
Pogled na srbskohrvaško književnost.
„Katekizam austrijskog državnog ustava." Na temelju njemačkog izdanja Manza u Peču preveo i osobitim obzirom na Dalmaciju i Istru opazkama provalio Franjo Haračio, c. kr. profesor Γ Zadru, brzotiskom „Narodnoga Lista" issa, ('iena 75 novč. s poštarinom. — Ta knjiga podaje državljanu napotek, po katerih zakonih je urejena država, in že iz tega tedaj se vidi njena važnost, kajti ona tolmači temeljna prava vsakega državljana, pojasnjuje jednakost pred zakonom, osebno svobodo, svobodo vere, znanosti, ravnopravnost narodnosti in jezika, sploh celo podstavo državnega ustrojstva; knjiga tedaj podaje zvesto podobo ustavne države in je zarad tega neprecenljive važnosti.
„Zabavnik" narodne čitalnice v Dobrovniku. Narodna čitalnica dobrovniška javlja, da bode spet jela izdajati „Zabavnik". I reja! ga bode znani kanonik I). .1 o v o S toj ano v ič. Izhajal, bode v mesečnih zvezkih po dve poli obsežnih.  Cena zvezku 20 kr.
„Beogradski dnevnik" je jel izhajati v novi obliki. Lastnik mu je zdaj Peter Gjurčič (prej Kornel Jovanovič), glavni urednik Kornel Jo vano vic. V novem programu naglasa „Beogradski dnevnik", da bode zagovarjal občne interese srbske s te in one strani Save in Dunava in podpiral težnje vesoljnega srbskega naroda na vseh poljih njegovega delovanja.
..Državna izdaja Vukovih del." V Belem Gradu se je osnovalo posebno poverjeništvo iz treh oseb : J. Boškoviča (predsednika), St. Vulovića in Lj. Kova-čeviča, katero je izdelalo načrt za izdavanje vseh Vukovih ded, a ministerstvo gaje že potrdilo. Po tem načrtu bodo obsegala vsa dela 17 knjig. Vsebina prvih devet, knjig: pesmi, pripovedke, pregovori, življenje in običaji; I 10—12: slovar in jezikoslovni spisi: 13—15: zgodovinski in zemljepisni spisi; 16: Novi zakon in 17: životopis, slika, pisma in ostale drobnosti. Prva knjiga je že prirejena za tisek.
„Levelek Csernoevics Ivan czar, a fekete ember torténetéhez" (Pisma o črnem Ivanu Carno-jeviči). Pod tem naslovom je izdala mažarska naučna akademija v mesečnih zvezkih: „Törtenelmi Tar" (Zgodovinski magazin) med ostalim spis E. C. Se nt kl arij e pod gorenjim naslovom.
ι
Štev. 15.
->* $lovan. k~
241
„Cmogorki", leposlovnemu listu, izhajajočemu na Cetinji, prepovedalo je naše ministerstvo notranjih zadev uhod v dežele in kraljevine, zastopane na državnem zboru.
„Lesina, ein Luftcurort und Seebad der Zukunft" von dr. Μ. E. Weiser. Separatabdruck aus dem „Med. cbir. Centrai-Blatt". Wien 1885.
„Rad i odmor" (Delo in počitek). Higienska crtica od prof. dra. A. Lobmayera. Ü Zagrebu. Tiskara „Narodnih Novina". 1885. Vel. 8°. Str. 15.
„Opis manastira Orahovice." (Cirilica.) Prilog k istoriji srpske crkve od Vladimira K rasica. Napose štampano iz „Letopisa Matice Srpske", knjiga 143. U Novom Sadu 1885. Vel. 8°. Str. 30.
„Talijanska izložba g. 1884." Knjiga prinaša obširno poročilo o razstavi v Turimi iz peresa Milana Krešiča, tajnika trgovinskoobrtne zbornice v Zagrebu. Tiskal Albrecht v Zagrebu.
„Zdravstvena pomoćna služba na bojištu", sastavio dr. M. E. Weiser. Dubrovnik 1885. Pri Floriji.
„O morskom zraku i morskih kupelji b", napisao dr. B. Trnski. Zagreb 1885.
„Mazepa". Istorijski roman Tadije Ven. Bulgarina. Prevod s ruskoga. 11. svezka 106. „Narodne biblioteke" braće Jovanovića. Cijena IG nove. — Zvezek 107. iste narodne biblioteke pa prinaša „Nemaniće" od Jovana Rajića.
„Pozor", politični dnevnik, izhajajoč v Zagrebu, prepovedan je v Srbiji. „Srpske Novine." javljajo, da je srbski minister notranjih zadev naredil, da se „Pozoru" zabranjuje ubod v Srbijo, ker piše. o Srbiji v neprija-teljskem duhu.
„K a ragj o rgj e il Grande." Epoca brillante della nuova Serbia, del dr. Giacomo cav. Chiudina. Tipografia Russo & Marie. Spalato 1885. Str. 68. —· Dr. Jakob Ondina je že znan po svojih laških prevodih srbsko-hrvaških narodnih pesmi, a ravnokar je izdal omenjeno delce o Karagjorgji, za katerega je rekel Napoleon L, ria je največji mož na svetu. Pisatelj nun verno riše življenje velikega junaka, občno listajo in vse stiske, ki jih je pretrpela Srbija od 1. 1804. Opisuje z živimi barvami srbsko junaštvo, ko je na pr. 1. 1806. 9000 Srbov potolklo 45.000 Turkov, in kako je dne 6. oktobra 1810 premagalo 18.000 Srbov do 75.000 Turkov. Pripoveduje nam nadalje, kako ga je njegov bojni tovariš Miloš Obre-novič dal umoriti po svojem vojvodi Vujiei Vuličeviči in slugi Nikoli Novakoviei : ti so namreč umorili v snu Karagjorgja, odsekavši mu glavo. Kneginja Ljubica, Miloševa žena, ki je ljubila vse poglavarje narodne ustaje, vzela je krvavo glavo, poljubila jo in s solzami oblila, a mrtvo telo prenesla in pokopala v Topoli. Toda zve-devši za to Miloš, dal je izkopati truplo in pokopati v drugem grobu, a glavo je poslal sultanu v dar, da bi mu zlezel v milost.
„Statistika pučanstva u Dalmaciji", uredio tajnik zemaljskog odbora K. Ljubić, a izdao zemaljski odbor. U Zadru, brzotiskom „Narodnoga Lista", 1885.
„Le parocehie francescane in Dalmazia" del P. Giovanni M a r k o v i č. Zara, tipografia „ Kat. Hrv." 1885.
„Odjek," radikalni list, ki je začel izhajati v Re-lem Gradu , živi jako burno življenje. Ko so mu zaprli urednika in list sam trikrat zaplenili, moral je prenehati
izhajati, ker je v Srbiji zakon, da list, ki je trikrat zasežen, ne sme več izhajati. Tako je nastal „Drugi odjek", a ker je tega doletela ista usoda, prekrstili so list v „Treći Odjek", in tako še morda učakamo četrti, peti, deseti „Odjek!"
„Rad (delovanje) zbora (mitinga) Srboma-kedonaca i S tar o Srbijanaca", držanoga 3. marta 1885 godine u Nišu. Reograd. Štamparija Napredne stranke. 1885. 8°. Str. 222. — V ti knjigi so ponatisnem govori, ki so jih imeli govorniki na tem zboru ; pridejani pa so ji tudi pozdravi in čestitke, došle od vseh pokrajin srbskih. Najvažnejši je govor predsednika zboru, arhimandrita Save, kateri je naglašal celokupnost srbskega naroda v kraljevini Srbiji, v kneževini Črni Gori, v Avstriji, Bosni in Hercegovini, v Stari Srbiji in Makedoniji, poudarjajoč, da te brate v teh pokrajinah veže nerazdružna vez, da so to srbske svetinje. Ves program zboru je naznačil predsednik s tem, da je dele nekedanje silne Dušanove države treba spet združiti.
„Učitelj i škola" je strokovno delo, ki ga je priobčil Marijan Vukovi ć, županijski nadzornik v Belovaru. Zvezek I. Belovar 1885. Tiskal J. Fleischmann. Cena 1 gld. 20 kr Ta knjiga je rokovodnik za mlade učitelje, kateri sicer dobro vzgojeni potrebujejo še vedno dobrih svetov. Te knjige omenja tudi neki list v Ljubljani in pravi, da je tudi v srbščini glagol „poi/učevati", a mi Slovenci da ta „d" ne pišemo, ker menimo, da je to kak pošasten germanizmu. „No če je to", piše ta list, „potle še morate pod klop vreči: podvezati, podkuriti. podtakniti, podvijati." Omenjenemu „jezikoslovcu" bodi povedano, da se silno moti s svojo razlago, kajti že to, ko trdi, da „podučevati" spada v isto vrsto z glagolom „podvezati", priča jasno, da mož ne zna ločiti jednega glagola od drugega. V ostalem pa še pravi, da tudi Srbi pišejo: „podučevati", kar spet ni res, ker Srbi govore in pišejo „pouka", „poučiti". Mogoče, da je dotični recenzent bral obliko podučevati kot tiskarsko pomoto, toda to ga ne opravičuje, da bi smel na krivi premisi pobijati prizadevanje tistih slovenskih pisateljev, ki se brigajo za lepšo pisavo. Moder mož se ne sme tako za letavati.
Svetoziir Hurban Vajanski, G. Skulteti in A.
Halaša so pozvali vse slovaške književnike na književni shod v Turčanskem Sv. Martinu dne 5. avgusta t. 1.
Uradni glasnik varšavski je ravnokar priobčil novi zakon, potrjen od ruskega carja, po katerem se uvaja ruski jezik v vse začetne šole poljske kraljevine.
U mrl j e :
Mihajlo Mika Krstić. Število srbskih narodnih dobrotnikov se kaj veselo množi. Malone bi mogli reči, da je vsaka smrt imovitejšega Srba narodu dobrota, kajti vselej, kader umrje kak imovitejši meščan, more se pričakovati, da bo ostavil, če ne vsega, to vsaj precejšnji del svojega imenja v narodne namene. Tako se javlja iz Kragujevca, da je umrl tamkajšnji trgovec M i h a j 1 o M i k a Krstić in ostavil 60.000 dinarjev, da se osnuje fond pod njegovim imenom za podpiranje revnih dijakov tamkajšnjega gimnazija. Kdor poznaje žalostne odnošaje siromašnih učencev srednjih šol v Srbiji, ta bode tudi poj-; mil veliko imenitnost tega dobrotnika v mladi kraljevini.
242 ->*   $LOVAN.   K- Štev. 15.
Razne novice.
Vraže pri poroki so še navadne pri vseh izobraženih stanovih. Kdo bi hotel navesti vse te navade, kako se je vesti nevesti, da bi bila srečnejša v zakonu, kaj ji je storiti vse, da bi ji bil mož zvest in pokoren; in kdo bi mogel vse našteti, kaj je storiti ženinu v toli odločilnem trenotku? V tem pa je vender samo to resnica, da je to, kar kdo stori, samo vraža in nič drugega. Nekoliko takih vraž na Angleškem naj omenimo na kratko. Ko se je oblekla nevesta in zapustila svojo sobo in predno se napoti v cerkev, mora se varovati, da mimogrede ne pogleda v ogledalo. Vsakdo ve, da bi tak pogled prinesel nevesti mnogo nesreče. Takrat pa, kadar zapuščata poročenca svoje sorodnike in se poslavljata od njih, pri-beži kuharica z loncem, polnim kropa, in ga izlije pred pragom, predno poročenca stopita čezenj. To pomaga, pravijo, da bode v isti hiši drugo leto spet poroka. Lahko si torej mislimo, kako zvesto gojé to navado zlasti tam, kjer je mnogo hčeri.
Mis Cleveland, sestra predsednika severo-američanske unije, zapustila je „Belo hišo" v Washing-tonu. Zapustila je tedaj neomožena sestra neoženjenega brata. Mnogo se je o tem pisalo, in novine niso hotele verovati, da bi ga sestra zapustila ravno zdaj, ko je njen brat prva oseba v državi in ko ravno najbolj potrebuje njenega gospodinjstva. In ona, njegova gospodinja, je šla, a on je ostal samotar brez upanja, da bi se trdovratna sestrica še kedaj premislila in vrnila. Mis Cleveland je velika prijateljica zmernosti in je torej hotela vino in likerje pregnati iz „Bele hiše". Kakor ona sama, tako je tudi hotela, da nje brat ne pije, in zato je varovala sama ključe od kleti, in je s teškim srcem dajala vina in likerja na mizo samo o kakih slavnostnih pojedinah. Toda brat si je dal ponarediti ključe. Kot predsednik je imel večkrat na teden, tako je vsaj zatrjeval svoji sestri, diplomatske pomenke s svojimi državniki. Ti so se res zapirali v sobo in so po končanih pomenkih začeli piti. Pili in igrali so vso noč in se razšli prav vesele volje. Neprevidni predsednik pa je pozabil poskriti prazne steklenico, in ko je drug dan prišla sestra po naključji v to sobo in zapazila toliko praznih steklenic, preplašila se je in malone omedlela. Zmerni sestri je to bilo odveč, žaljena je zmerjala brata, sprla se ž njim, pustila ga samega in odšla v Novi jork. Kaj pa bode zdaj? Po zimi bode predsednik dajal soareje, katere se ne bodo mogle vršiti brez zastopnice „Bele hiše". Ne bode mu pač ostalo nič drugega, nego da si čim prej poišče nevesto. A za kaj takega nima novi predsednik ne volje ne časa.
Torej tudi berači imajo svoj list, kakor se nam poroča iz Pariza. Tu namreč izhaja jedenkrat na teden list „Journal de Mediante" (Beraški list), kateri zvesto in dosledno zastopa koristi beraškega stanu. Ne peča se ne s politiko ne s slovstvom, ampak prinaša samo stvari, katere zanimajo berače in s katerimi bi se mogli oni okoristiti. Uredništvo napolnjuje list z noticami, na pr. : „Jutri bo v Madeleinu pogreb jako bogatega moža," „Jutri o 1 uri bo poroka v ti in ti cerkvi," „Ślepej, ki zna na flavto igrati, dobi koj službo, kavcija se zahteva" itd. Take in jednake vsebine vesti priobčuje ta list, in vse to ni šala, ampak prava resnica. Lastniki morskih kopališč so špekulanti, ki mislijo na velik do-
biček, ki vse poskusijo, kako bi izvlekli iz svojih gostov kolikor več denarja. V hotelu so velike cene za jed, pijačo in stanovanje, tu so razkošna igrališča, kjer zapravljajo bogatini denar in čas; in zdaj si misli zvita glava francoskega gostilničarja, da ti bogatini in odlični gostje tudi radi dajejo ubogajme ; pokliče k sebi berača, sklene ž njim pogodbo, da sme beračiti na njegovem kosu zemlje in da mora polovico dobljene miloščine dajati gostilničarju. Znati se mora beračiti, potem ni ne beraštvo najslabša reč.
Na Sedmograškem so izkopali iz grobov tri mrliče, kateri so že bili pet mesecev zakopani. Trupla dveh mrličev so nato razsekali na pokopališči z železnimi vilami in motikami in so jih požgali, baje zategadelj, ker sta oba pokojnika bila čarovnika in sta za-coprala živini. Pri izkopavanji je tudi bil navzočen občinski predstojnik ! Med Rumunci je še jako razširjena vraža, kakor ravno ta slučaj dokazuje.
Najnovejša moda v Parizu ukazuje, da mora vsaka dama nosjti obleko, katera kaže, s čim se ona najrajša peča. Če se igra rada kroké, mora nositi na obleki kladivo in obroče, utkane ali pa prišite. Vozi li se rada po morji ali pa morda sama rada vesla, morajo to kazati na obleki ladij e, čolni in vesla. Lovi li rada ribe, nosi na obleki ribe in mreže. Koliko oblek mora neki imeti taka, ki^ ima več športov?
Cesaričina Stevanija je uzorna mati in jako izobražena žena. Znano je, da bode nje soprog izdal veliko delo o avstroogrski državi, delo, katero tudi ona dejanjski podpira. Cesaričina zna dobro risati in je narisala nekoliko slik iz Laksenburga in jih izročila uredniškemu odboru, kateri je tri slike odobril in jih namenil za izdajo. In ker se mora vsako delo nagraditi, dal je dotični odbor tisti denar, kar ga iznaša nagrada, v hranilnico na ime male nadvojvodinje Elizabete, izročivši hranilnično knjižico cesaričini v varstvo.
Mnogo se je že ugibalo, odkod prihaja navada, da občinstvo v gledališči, če hoče pokazati nezadovoljnost s predstavo, žvižga in sika. Med različne pripovesti spada tudi naslednja: Prej je bila navada, da se je zavesa na glas piščah spuščala. Nekega večera se domisli pri gledališčni predstavi neki poslušalec , ki se je prav dolgočasil, posnemati piščali glas, ki ga je navadno dajal samo mašinist. In učinek je bil kakor po navadi : zavesa je padla na grozo igralcev in na smeh občinstva. Pripoveduje se, da je občinstvu ta' dogodek toli ugajal, da je od tega trenotka pridržalo žvižganje za izraz nepogodovanja in nezadovoljnosti.
Tistim p. n. naročnikom, kateri nam za drugo poluletje niso poslali naročnine, ustavili smo list in jih uljudno prosimo, da jo skoro [tonove, ako žele dobivati list redno.
Listnica upravništva:
Veleč. gosp. F. S. na Sm. g : Da bode letošnja naročnina popolnoma poravnana, blagovolite nam o priliki poslati še 80 kr.
Č. g. D. Ν. v P. Vaši želji nam ni mogoče ustreči.
Gosp. J. H. dijak v St. J: 13. in 14. št. poslali smo Vam v Novo Mesto.
Spošt. g. I. P. v St. V. pri V : Oprostite, da Vam ne moremo postreči s 13. št,, ker nam je že popolnoma potekla.
„Slovan" izhaja 1. in 15. dan vsakega meseca. Cena mu je za unanje naročnike za vsé leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta 1 gld. 15 kr.; za ljubljanske: za vse leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. ; za dijake pa: 3 gld. 60 kr.
_ Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošilajo upravništva, dopisi pa uredništvu
na Kongresnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvo-stopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — urednik: Anton Trstenjak.