Ivan Macun. (Spisal Božidar Flegerič.) Mala župnija sv. Bolfenka v prijazni dolini Slovenskih goric, ki ima samo nekaj nad tisoč prebivavcev, dala je v sedanjem stoletju, kolikor mi je znano, slovenskemu narodu tri pisatelje, in ti so: pokojni dr. Josip Muršec (1807—1895), bivši profesor veronauka na realki v Gradcu; Ivan Macun, bivši profesor na prvi državni gimnaziji v Gradcu, in gospod Jakop Gomilšak, ujč-nik drja. Josipa Muršeca, duhovnik sekovske vladi-kovine, prej pridigar, potem profesor na realki v Trstu. Ivan Zlatoust Macun ') se je narodil dne 23. prosinca 1. 1821. v Trnovcih, hišna št. 15., ne daleč od Pesnice. Rojstvena hiša Macunova dandanes ne stoji več. Njegov brat je moral prodati lepo kme-tiško posestvo, katero je sedaj, kakor mnogo drugih posestev v ondašnjem kraju, skoro razkosano. Očetu je bilo ime Josip, a mati mu je bila Marija, rojena Krampergerjeva. Malega Ivanka je krstil tedanji kurat Jakop Pe-klar. Sv. Bolfenk, sedaj župnija, je bila tedaj še lokalija, ustanovljena za cesarja Jožefa II. 1. 1785. Početne šole je Macun zvršil doma, kjer so šolo ustanovili 1. 1812. Učitelj mu je bil Ignacij Rojko, v tej župniji dobro znani pedagog, ki je ondi učiteljeval več nego ') Žal, da ne moremo bravcem podati Macunove slike. Vljudno pa prosimo, naj nam jo posodi, kdor jo ima, alj nam vsaj pove, kje bi se dobila. „Dom in svet" 1899, št. 2. Dr. Vatroslav Jagic' trideset let. Tedanji tretji normalni razred in gimnazijo je zvršil v Mariboru, kjer, kakor je sam pozneje trdil z mirno vestjo, ni nikdar slišal slovenske besedice. Modroslovja in prava se je izučil v Gradcu, toda pravdo-znanstvo mu ni dajalo kruha. Mislim, da je imel od narave poseben nagon do učitelje-vanja in za učenje jezikov posebno bistro glavo, ker, zvršivši prav- ---------------------j doznanstvo, ni se ž njim pečal, temveč je bil leta 1845. do 1846. namestni gimnazijski učitelj v Celju, 1. 1846. do 1847. v Trstu. Počenši od 16. vel. travna 1. 1848. do 1. 1860. je bil neprenehoma učitelj na kr. veliki gimnaziji v Zagrebu. Macun je torej v kratkem času naredil M strogo izkušnjo za gimna- zijskega profesorja iz grščine in latinščine. V dobi njegovega učiteljevanja je ravnateljeval v Zagrebu neki Premru (Premrl), ki je, akoprem rodom Slovenec, bil zloglasen nem-škutar, zatajevavec in hud sovražnik svojega naroda. Slišal sem nekdaj od nekega že davno pokojnega gimnazijskega profesorja, rodom Štajerca, ki je prišel iz Varaždina v sedmi gimnazijski razred v Zagreb, kako ga je ravnatelj Premru nagovarjal, naj čita marljivo nemške klasike in se peča z nemško literaturo ter mu obetal, da mu priskrbi v najboljših hišah dobre instrukcije, ako to stori. Meseca vinotoka 1.1860. je moral Macun oditi iz Zagreba v Ljubljano in to največ 3 34 Božidar Flegerič: Ivan Macun. zbok spomenice, katero je s profesorjem Frančiškom Bradaško, sedaj upokojenim gimnazijskim ravnateljem, meseca svečana istega leta napisal v imenu devetih učiteljskih dragov proti omenjenemu ravnatelju. Trinajst mesecev pozneje je prišel pod istim nadzornikom, bJagjLm_ dr. Jarcem, nazaj v Zagreb, kjer je ostal za banovanja zloglasnega barona Raucha do meseca vinotoka 1. 1870.; istega leta je prosil za profesorsko službo na I. državni gimnaziji v Gradcu, katero je tudi dobil, in kjer je deloval vedno neumorno do svoje prerane smrti dne" 27. vin. 1. 1883. Ivan Macun je bil na književnem polju izredno delaven, učitelj zeld dober, vesten in nepristran, toda zelo oster, rekel bi, neusmiljeno oster, kakor so mi pripovedovali njegovi bivši učenci v Zagrebu. Ta velika, brezobzirna ostrost res nekaj kazi njegov značaj, ki je sicer čist, neomadeževan. Morda delam pokojniku krivico, omenjajoč silno strogost in brezobzirnost njegovo, ker je sam nisem izkusil, a besedam iz drugih gimnazij pri slih dijakov cesto ni popolnoma verjeti. Najprej je mladega Macuna v Mariboru začel opozarjati na narodno reč Feliks Kram-perger, pozneje korar v Borovi, ki mu je menda bil sorodnik po materi; raz ven slavnega Davorina Trstenjaka ni bilo tedaj na gimnaziji nobenega učenca, ki bi bil imel le količkaj misli o narodnosti; vse je bilo zavito v gosto, neprezorno kopreno vladajoče nemščine. V modroslovju v Gradcu ni bilo skoro za pičico bolje; stoprav med pravniki se je začelo malo svitati na narodnem polju; neki Malavašič, pravnik v L letu, je bil poln slovenskega duha. Ko je Macun videl, kako je pokojni Dajnko'), bivši velikonedeljski ') Peter Dajnko seje rodil (kakor od njega tri leta mlajši Krempelj) blizu Radgone ^in sicer v Bigovšaku. On je bil v prvi polovici tega stoletja važen buditelj slovenskega naroda ter je v svoji krepki mladosti mnogo in marljivo delal, kolikor je vedel in mogel. V početne šole je hodil doma, latinske je zvršil v Mariboru, bogoslovje in modro-slovje pa v Gradcu. Dolgo let je kot duhovnik nemškega viteškega reda dekanoval pri Veliki Nedelji, ne daleč od Ormoža. L. 1824. je izdal slovensko slovnico („Lehrbuch der "VVindischen Sprache"), predgovor je spisal dekan, šolsko mladino pri izkušnjah izpra-ševal vse samo nemški, in kako graška sto-lica slovenskega jezika ni tako delovala, kakor bi bila morala in mogla delovati, opisal je v I. tečaju Jordanovega lista v Lip- 1. 1822. V tej slovnici je znanstveno razkazoval novotarijo s črkami; pisal je to knjižico, kakor pravi sam na početku predgovora, da ustreže želji slavistov, ki so si že od nekdaj želeli slovnice j užno-štajerskega slovenskega narečja. Kakor Macun misli, bila je to glavna želja Dobrovskega. To delo ima tudi ta praktični namen, da ustreza za rabo Nemcem, ki so voljni učiti se slovenščine. Ta slovnica ni čisto krajevna, kakor je Metelkova, pa tudi nima tako široke jezikoslovne podlage. Učeni P. Šafafik sodi o tem delu v svoji knjigi „Geschichte der slo-venischen Literatur", 1864. tako-le: „Kein Unbe-fangener wird in Abrede stellen, das D—'s Gram-matik mit vorziiglichem Fleisse ausgearbeitet worden und sich durch Grundlichkeit und Reichhaltigkeit, sovvie durch Fasslichkeit, Klarheit und Bundigkeit des Vortrages auf das vortheilhafteste auszeichnet." Ta knjižica je po Macunovem mnenju jedino slov-niško delo, ki govori v celoti o posebnostih iztočno-štajerskega slovenskega narečja; obsega velik del besedij, ki se rabijo v tem kraju. Vsi naši slovni-čarji do Murka so si trli glave o naši abecedi. To se vidi pri našem izvrstnem učenjaku I. Žigi Valentinu Popoviču in slavnem Kopitarju. V Dajnkovi slovnici so razven dveh vse črke jednake črkam v Metelkovi slovnici; videl je tudi, da se je njegova iznajdba uvedla v šolske knjige, dasi samo za zelo kratek čas. Dajnko je tudi izgotovil slovar, kateri je že 1. 1832. bila cenzura dovolila za tisek (Glej „Aufmerksame" iz 1. 1832., št. 34): a kje je sedaj to delo, ne vem. Slovenski jezik je v Dajnko vin knjigah dosti gladek, a kar se tiče delavnosti in marljivosti njegove, bil je glede izdajanja knjig do Slomšeka naj-marljivejši. Njegovi domačini so radi čitali njegove knjige, katerih je dokaj lepo število, in te so: a) Če-tiri šolske početne knjige, natisnjene 1. 1816.—1831.; b) Slovnica; c) Sto cerkvenih in drugih pobožnih pesmij, 1826; d) 150 posvetnih pesmij in 200 ugank med slov. narodom na Štajerskem, 1829; e) Kmet Izidor s svojimi otroki in ljudmi (Chr. Schmida); f) Čebelarstvo, 1831; g) Evangelji in listi (tretji na-tisek, 1826); h) Veliki katekizem, 1826; i) Svetega pisma zgodbe iz starega ino novega veka (drugi natisek, 1824—1826); k) Knjiga pobožnosti (1824, tretji natisek); l) Sveti križni pot, 1829; m) Opravilo sv. meše, spovedne in druge prilične molitve (1829, drugi natisek); n) Molitve za katoliške krše-nike, 1829; o) Božja služba kfšanske mladosti, 1830. Omenjene pesmi pod d) niso pravo narodno blago, Bošidar Flegerič: Ivan Macun. 85 siji „Slawische Jahrbiicher" 1. 1844. žalostno stanje ljudskih šol po slovenskem Stajerju („Ueber die slowenischen Volksschulen in Untersteiermark") in 1. 1845. o sosednih slovenskih deželah („Die Slaven in Krain und den benachbarten Provinzen"); tedaj je tudi pridno dopisaval v časnik „Zora dalmatinska". L. 1847. je napisal večjo razpravo o ampak zložil jih je ali iz tujih predelal Dajnko sam, jih dal natisniti, da izpodrinejo prave narodne pesmi, katere so imele morda kako malo pogansko znamenje. Res velika škoda! V zvezi s to zbirko je morda zbirka narodnih pesmij, katero je 1. 1825. poslal po vladi društvu glasbenih prijateljev avstrijskega cesarstva, katero je namerjalo prirediti tako zbirko narodnih pesmij z napevi iz vseh avstrijskih krajev. Poslal je namreč 1825. 1. 50 cerkvenih in 50 posvetnih pesmij z napevi. Kaj se je potem ž njimi zgodilo, ne vem. Iz tega jasno vidimo, da je bil pokojnik zel6 delaven mož in da je, kolikor je mogel, podpiral duševni razvoj štajerskih Slovencev. Dajnčica se je po Murko vem delovanju zavrgla isto tako, kakor je odstranil metelčico veliki učenjak Matija Čop; toda Metelko je pozneje vendar nekaj pisal z bohoričico, a Dajnka je ta prigodek tako razžalil, da je nehal delovati na narodnem polju, katero je bilo v oni dobi dokaj lepo izkrčeno. Sto-prav 1. 1861. in 1862. je opisal v »Drobtinicah" neke kraje prekrasnih hribov, ki rode najbolje štajersko vino, in k temu je bil povod Slomšekov duh, ki je v oni dobi budil štajerske Slovence. Umrl je Dajnko dne 22. svečana 1. 1873. v visoki starosti kot zlato-mašnik v pokoju. Malone do svoje smrti je še zmerom zbiral in zlagal nove uganke štajersko-slovenskega naroda ter jih poslal prof. Macunu, kateremu so se pa zdele premalo vredne za tisek. Ostavil je tudi rokopis v latinščini: „Hodierni Vi-nidi in Stvria, sermonem conferentes cum antiquis-simo Glagolita Cloziano" 1836 in „Mali Vinogradnik ali rednik vinskih goric" 1844, katera ima prepisana morda še sedaj v svojih rokah č. g. dr. Josip Pajek, korar v Mariboru. Kake vrednosti sta za nas ta rokopisa, ne vem. Tukaj mi je še pristaviti, da Macun obdolžuje krivo Dajnka, da je kot dekan vedno izpraševal le nemški. To ni res. Jaz sem hodil v začetne šole k sv. Bolfenku v ljutomerskih goricah, katera župnija spada pod dekanat velikonedeljski. Pokojni dekan Dajnko je bil dobra duša, malo gluh in je na vsako vprašanje sam odgovarjal, a vprašanec za njim. To sem cesto slišal kot učenec v domači šoli, a potlej kot vseučiliščnik v šoli pri bližnjem sv. Miklavžu in tudi v Središču, a izpraševalo se je vse slovenski, ker nemščine ni znal nikdo. Po mojih mislih je prišel pokojni Macun morda kdaj v Or- Gundulicevi') junaški pesmi „Osmanu", katero je priobčil v časopisu („Oesterreichische Blat-ter fiir Literatur, Kunst etc." 1847. Nr. 118, 123 von Dr. Schmidt); 1. 1848. je priobčil v istem časopisu večji sestavek o gimnastiki. L. 1849. je sodeloval pri napravi velike hrvaške čitanke za nedeljske opetovalne šole po Istriji. L. 1850. je dal na svetlo: „Cvetje slovenskega pesništva." Ta knjiga je bila za ono dobo zel6 koristna, ker je posebej ustrezala čitateljem, hotečim se seznaniti z našo mlado poezijo. L. 1852. je dal v hrvaškem leposlovnem listu „Nevenu" tiskati: „Kratko krasoslovje", ki je izšlo tudi pomnoženo v posebni hrvaški knjižici. Centralna vlada je dala natisniti njegova dela: a) „Oblikoslovje mož, kjer so hodili v šolo otroci nemških uradnikov, zmožni nemščine. Da je te učence pokojni dekan Dajnko nemški izpraševal, je lahko verjetno, a Slovencev ni. !) Ivan Gundulic, izmed najslavnejših staro-dalmatinskih pesnikov, se je porodil v Dobrovniku 1. 1588., kjer je bil do svoje prerane smrti 1. 1638. Bil je plemenitega rodu ter je kot plemič opravljal važne službe v svojem rojstvenem mestu, a naj-milejši posel mu je bilo pesnikovanje, kateremu je posvetil vse proste ure. Najprej je prevel iz italijanščine vso veličansko epično pesem „Oslobojeni Jeruzalem" (20 spevov) slavnega Torkvata Tassa (1544—1595), katera pa se je žal izgubila, da ji ni več moč najti sledu. Prevel je tudi nekaj psalmov in italijansko pesem: „L'amante timido", „Ljubovnik sramežljiv", ki pa nima posebne pesniške vrednosti. Nekaj ima liričnih prigodnih pesmij, največ je pa dram, a te so vse, izvzemši „Dubravko", skrojene po starogrških dramatikih, kar nam kažejo že imena „Ariadna", „Tezeo" itd. Vse te drame so preveč lirične, brez dramatičnega dejanja. Njegovo največje delo je „Osman", katerega je izgotovil nekaj časa pred smrtjo. Iz te pesmi se vidi jasno, da ta slavni pesnik ni imel prave žile za epične pesmi in da je bil bolj lirik. „Osman" je zložen v osmercih, kar čitatelja dolgočasi, ker osmerec ni za epične pesmi. Komur je znana italijanska literatura, videl bo, pre-čitavši „Osmana", da je na Gunduliča zel6 vplival glasoviti Ariosto (1474—1533). Najkrasnejše njegovo delo je: „Suze sina razsipnoga" v treh plačih, tudi v osmercu, samo da ima vsaka kitica šest vrst. Jezik je v tem delu, ki se zelo živo predstavlja, jako krasen in v njem polno dejanja. Primeriti se da temu pesniškemu proizvodu samo velika pesem: „Uzdasi Mandaljene spokornice", katero je zložil Ignacij Gjorgjic, opat mehedimski. 36 Anton Medved: Prevarjena. jezika grčkoga" (prevod Kiihnerjeve ') nemške slovnice) 1. 1853.; bj „Skladnja jezika grčkoga", ki je samostalno delo, 1. 1854.; c) „Kratka slovnica jezika nemačkoga" 1854. L. 1856. je napisal in priobčil v omenjenem hrvaškem leposlovnem časniku „Neverni" str. 329.—338. potopisne in književne črtice o bohinjski dolini in blejskem jezeru, kjer je na dotičnem mestu razlagal Prešernov „Krst pri Savici". L. 1858. je dal tiskati v časniku za avstrijske gimnazije sestavek o latinskem jeziku. Namen tega sestavka je bil, da se s časom odpravi svojevoljno nepeda-gogiško razdeljevanje tega predmeta na zagrebški gimnaziji. L. 1862. je sprožil v „Slovenskem Glasniku" v Celovcu obširno besedo o „Slovenski terminologiji" v obče in predložil jezikoslovno načelo, kar je Cigale pozabil omeniti v predgovoru svoje terminologije. L. 1862. do 1864. je prevel v hrvaščino za „Pozor" in za „Danico ilirsko" nekaj novel iz ruščine, p. „Slavulji", „Sa-stanak", „Pjevači" (vse tri iz Turgenjeva)2), ') Rafael Kiihner je bil izvrsten jezikoslovec, rojen 22. sušca 1. 1802. v nemškem mestu Gotha; od 1. 1823. je učiteljeval na liceju v Hannoveru, umrl 6. mal. travna 1. 1878. Glavni deli njegovi: „Aus-fiihrliche Grammatik der griechischen Sprache" in „Ausfiihrliche Grammatik der lateinischen Sprache". Spisal je tudi grško slovnico za šolsko rabo; to knjigo so rabili profesorji in učenci dolgo časa na mnogih krajih. 2) Ivan Sergijevič Turgenjev je izmed najimenitnejših ruskih pisateljev, rojen 9. listopada 1. 1818. v mestu Orel; živel je večinoma na tujem in umrl dne 3. kimovca 1. 1883. v Bongivalu pri Parizu. Njegovi romani in novele so krasni pesniški proizvodi, umetniško dovršeni, preloženi malone v vse književne evropske jezike. Tudi Slovenci imamo nekaj prevodov tega pisatelja-velikana. Pokojni dr. Maks Samec, bivši zdravnik in deželni poslanec v Kam- „Pisar" (od Belova). Potem je napisal kot sodelavec Gajevih „Narodnih no vin" (1.1862. do 1864.) štirinajst razprav o Bolgarjih; potem v podlistku „Kratak pregled slovenske literature", kateri sestavek Wurzbach v 44. z v. svojega velika slovnika pripisuje krivo Davorinu Trstenjaku. Ta sestavek je pisatelj dal pomnožen (800 natiskov) na svetlo; nastal je iz krajšega sestavka o slovenski književnosti v Riegerjevem naučnem slovniku kot del velike razprave „Jihoslovani". L. 1865. je prišla na Dunaju na svetlo knjiga: „Froh-lich's theor.-prakt. Gramm. der illvr. Sprache", čisto predelana, da jej je ostal malone samo naslov. V „Književniku" razpravlja o najstarejši slovenski in hrvaški slovnici. L. 1874. je dal na svetlo v programu I. graške gimnazije večjo razpravo: „Macchiavelli') als Dich-ter, Historiker und Staatsmann." Mnogo je bilo še manjših sestavkov, ocen itd., priob-čenih v ,Jadranskem Slavjanu" 1849—1850, „Danici", „Novicah" itd. (Konec.) niku, je poslovenil in izdal roman „Dim", ko je bil na graškem vseučilišču še slušatelj zdravilstva. Vrlo dobro je prevel „Lovčeve zapiske" pokojni Frančišek Remec, ki ni rabil nikakega nemškega prevoda, kakor nekateri drugi prelagatelji iz ruščine v slovenščino. l) Macchiavelli Nikolaj se je rodil dne 5. velikega travna 1. 1469. v krasnem mestu Florenciji, kjer je, izučivši se naukov, bil nekaj časa tajnik; kot takemu so bila poverjena razna važna diploma-tiška poslanstva. L. 1512. je bil na sumu, da se je udeležil neke zarote proti Medicejcem; zbok tega so ga zaprli, v zaporu mučili in potem pregnali iz domovine, kamor se je 1. 1513. zopet povrnil. Umrl je 22. rož. 1. 1527. v svojem rojstvenem mestu. Glavno njegovo delo je: „Istorie florentine" 1215—1492. Najbolj znani so njegovi politični spisi, v katerih priporoča neomejeno vladarsko silo. Saj se nisem nikdar silil, da bi tvoj prijatelj bil; kaj bi zdaj se tebi smilil, če sem zadnjič solze lil! 1 revarjena. Kaj bi zdaj me v pismih tešil, klical prejšnji čas nazaj, kaj bi zdaj se rad odrešil bridke moje sodbe — kaj ? Ti prevarjen,'jaz prevarjen: mirna seziva v roko; kdo je huje bil udarjen, ve nad nama naj nebo! Anton Medved. Ivan Macun. (Spisal Božidar Flegerič.) (Konec.) Naj povem tu nekaj svojih mislij o navedenih Macunovih spisih, kolikor mi jih je znanih. Kakor sem že omenil, sestavil in izdal je pokojnik 1. 1850. v Trstu čitanko „Cvetje jugoslovansko" I. del. 8.° XII., str. 270. To knjigo so poslali v razsodbo pokojnemu profesorju Fr. Metelku (rojen 14. mal. srpana 1. 1759), ki jo je ostro grajal, kakor leto dnij poprej Fr. Mala vasica knjigo „ Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in _^ na deželi", dasi jo je večinoma sestavil po njegovem, za ono dobo zelo dobrem delu „ Lehrge-baude der slovenischen Sprache"; očital je namreč izdajatelju premnogo ger-manizmov in nepravilnih oblik, in to ne po krivici. V tej knjigi je obilo hrvaških izrazov, nekaj pesmic brez pesniške vrednosti, a srbske pesmi so brez razlage, ki bi bila zelo potrebna, ker v njih vse mrgoli turških bese-dij. Ta razsodba je pisana v nemščini; njen konec se glasi: „fur studierende Slovenen ganz unbrauchbar." To je pa vse-kako preveč, ker je v knjigi nekaj Prešernovih pesmij in jedna rojenega Središčana Štefana Modrinjaka (1774—1827), namreč „Fabula", ki spada gotovo med najbolje njegove pesniške proizvode. V delcu: „Kratak pregled slovenske literature" preveč hvali pisatelj Koseškega, imenuj oč ga „ kralj a sedanje slovenske poezije", kar Koseški ni bil. „Dom in svet" 1899, št. 3. Galileo Galilei. Poslednje obširneje Macunovo delo je: „Književna zgodovina Slovenskega Stajerja" 179 stranij v mali osmerki v Gradcu, 1883. Pisatelj je posvetil knjigo Miklošiču ob njegovi sedemdesetletnici. Tudi v tej knjigi jezik ni posebno čist; Macun vedno rabi hrvaško besedo „koji" mesto „kateri" in več drugih hrvaških besedij, ki niso na pravem mestu; tudi kazi knjigo nekaj nepravilnih oblik. Književniki'), o katerih govori Macun, so razdeljeni v tri glavne vrste. V prvi vrsti so oni učenjaki, kateri s svojim pisateljevanjem niso imeli nikakega narodnega namena; namen njihovega delovanja je bil splošen; rabili so latinščino ali pa nemščino v svojih spisih. V drugo vrsto spadajo možje, katerim je bil namen duševnega delovanja narodni jezik. V starejšem času so našteti vsi književni delavci, rojeni na slovenskem Stajerju, a v novejšem času so izpu- v oni dobi, ko rodna ideja, a se so ščeni vsi oni, ki so sicer rojeni slovenski Štajerci je pri nas vzbudila napisali v tujem nemškem jeziku, prištevaje sami sebe nemški narodnosti. V tretji vrsti so navedeni časniki, narodne pesmi in nekaj znanih umetnikov, kar jih imamo Slovenci. ') O tej znameniti knjigi Macunovi je že gospod A. Fekonja obširno poročal v „Ljublj. Zv." 1. 1884., str. 625 in nasl., pa 694 in nasl. A ker naš pisatelj 5 66 Bošidar Flegerič: Ivan Macun. Macun je začel s sv. Viktorinom, ki je bil najstarejši pisatelj Slovenskega Stajerja. Pisateljeval je v drugi polovici 3. stoletja, bil vladika na Ptuju in za cesarja Avreli-jana 2. listop. 1. 302. umrl mučeniške smrti. Sv. Viktorin je bil pesnik in je tudi razlagal sv. pismo (Skrivno razodetje sv. Janeza); nekateri pisatelji pa trde, da ni iz njegovega peresa ostalo nobeno večje delo. Sv. Hije-ronim pravi, da dela sv. Viktorina niso posebne vrednosti. Ta duševni velikan je rojen v istem stoletju, ko je sv. Viktorin umrl, moral je torej videti in citati njegove spise, v katerih je večje hvale vredna dobra volja nego prava vrlina. Sv. Hijeronim tudi pravi, da latinska beseda ni sv. Viktorinu tekla gladko, ker je bil rodom Grk. Za njim se je razprostirala mnogo stoletij grozna slovstvena tmina po naših deželah. Stoprav v petnajstem stoletju se je pojavil Tomaž Prelokar, čegar ime je Macun krivo zapisal Prekokor. Ta nenavadno nadarjeni mož je bil rojen v Celju in zbok tega so ga sovrstniki imenovali Celjskega („Thomas de Cilia"). Po žalostni smrti Ulrika II., zadnjega grofa celjskega (9. listo-pada 1. 1456.), se je pospel. na Dunaju do visokih častij. Bil je učitelj cesarjeviča Leopolda iz slovenščine, katero ga je začel poučevati okoli 1. 1466. Ta Slovenec je cesarje-vičevemu očetu Frideriku III. jako ugajal, in ker se je ta zelo trudil, da se pobožni Baben-beržan Leopold povzdigne med svetnike, poslal je Prelokar j a zaradi izvrstnega govorniškega dara v Rim. L. 1480. je bil naš rojak že prost pri sv. Štefanu in kancelar vseučilišča. L. 1491. je bil vladika v Kostnicah, katera vladikovina je bila zadolžena; Prelokar je živel izredno varčno, da je vladikovino rešil dolgov in jo spravil zopet v red. (O tem znamenitem možu je pisal obširno M. Ljubša: „Doctor Thomas de Cilia." Gradec, 1897. in pa „Dom in svet" 1896, str. 276.) Mimo sv. Viktorina in Prelokarja je navedel Macun v svojem delcu še šestnajst štajerskih pisateljev, kateri so pisali latinski o njej razpravlja po svoje, objavili smo to poročilo lahko. — Uredništvo. ali nemški, nekateri pa tudi v obeh jezikih. Najimenitnejši izmed teh je Benedikt Kuri-pešič, prav za prav Kuripečič. Ta za svojo dobo nenavadni mož je bil rojen v Gornjem 'gradu. Leto njegovega rojstva ni znano. Govoril je slovenski, latinski in tudi nemški in zbok znanja teh treh jezikov je 1. 1530. potoval s poslanstvom nemškega kralja Ferdinanda I. v Carigrad. Spisal je knjižico: „Itine-rarium, Wegraiss Kiin. May. potschafft gen Constantinopel, zu dem Tiirkischen keiser Solevman." Knjižica ima 64 stranij v mali osmerki. V tem delu pripoveduje pisatelj, kako je kralj poslansko družbo 1. 1530. odpravil iz Augsburga, kako je odpotoval iz Ljubljane prvi del 21. vel. srp. 1. 1530. proti Metliki. Ta oddelek je vodil Josip Lamberg Snežniški. Drugi oddelek, ki ga je vodil hrabri Miklavž Jurišič, kapetan na Reki in v trdnjavi Sisku, katero je 1. 1532. slavno branil, odrinil je dne 22. vel. srp. V tem poslanstvu je bilo 33 mož, ki so se združili v Metliki ter so prispeli dne 17. vinotoka v Carigrad. V oni dobi je Ferdinandova vojska začela naskakovati budimsko trdnjavo, in zbok tega je turški sultan, bivši prijatelj Ivanu Za-polji, dal poslanstvo zapreti, ki je ostalo do 22. grudna pod ključem in povrnivši se po isti poti prišlo dne 9. sveč. 1. 1531. v Ljubljano. — Ta potopis ni samo suhoparno naštevanje tujih krajev, po katerih je poslanstvo hodilo. Cesto omenja pisatelj, da so bili nekdaj ondotni kraji v velikem blagostanju in njih prebivavci dokaj premožni; pripoveduje, kako se je kopalo v Srbiji zlato in srebro, posebno hvali Srbijo, v kateri se je pridelovalo mnogo lepe pšenice in rži. V predgovoru tega potopisa sta razložena oba namena, znanstveni in versko-politični. Temu delcu se moramo čuditi zaradi tega, ker podaje pisatelj mnogo novostij, čeprav so Turki ostro pazili na poslance, zlasti še v Carigradu, da ne bi prišli v dotiko z ondotnimi kristijani. Strah Turkov pred to dotiko se vidi tudi iz tega, da poslanska družba ni smela prenočevati v velikih mestih, n. pr. v Sarajevu (Vrhbosni), v Sofiji, Drenopolju, ampak je morala prenočevati le v kaki bližnji BoBidar Flegerič: Ivan Macun. 67 vasi. — To potovanje je dalo povod še drugemu delcu, ki ima naslov: „Ein Disputation oder Gesprech zwayer Stalbuben" itd. Namen tega dela je bil opozoriti zapadno Evropo na težavni in tužni položaj vshodnih krščanskih bratov ter vzbuditi v njih misel, kako bi se dali rešiti kristijani, ki so vzdihovali pod grozno žulečim turškim jarmom. Akoprem se Kuripešič prišteva Nemcem („Das Land Servia, so wir teutschen nennen Surffen"), vendar kaže na mnogih mestih, da se čuti Slovenca in da zna slovenski jezik; pravi namreč, da je srbski jezik tudi slovanskega rodu („und ist Surffisch auch ein Windisch sprach"), a o Bolgarjih pravi: „Haben auch ein Windische sprach, die unns mer unverstendig gewest, dann der Surffen sprach." Svojo slovansko čud odkriva posebno na mestih, kjer omenja srbske narodne pesmi. Sicer ne navaja nikjer v svojih spisih, da je slišal kje kako srbsko narodno pesem, vendar si pa to lahko mislimo. Večkrat se spominja pisatelj v svojem potopisu srbske narodne pesmi, n. pr. ko je stopil dne 29. vel. srpana na turško zemljo, potem ozirajoč se na slavnega, na Kosovem polju padlega junaka Miloša Obilica i. dr. O Milošu Obiliču govori, da je storil mnogo slavnih del, o katerih se je tedaj po Hrvaškem in po meji prepevalo mnogo pesmij (vonn welliches Ritterlichen thaten noch jetz in Crabatten und der ende viel lveder gesungen werden"). Razven teh dveh knjig sta ostala iz Kuri-pešičevega peresa še dva latinska spisa, katera je kot tolmač izgotovil v Carigradu in ki sta priobčena v delu: Gevay, „Urkunden und Actenstiicke zur Geschichte der Ver-haltnisse zwischen Oesterreich, Ungarn und der Pforte im 16. und 17. Jahrhunderte". V tem delu sta natisnjeni poročili obeh poslancev, ki nam kažeta, da kapetan Jurišič ni bil zmožen nemščine ne v govoru ne v pisavi; svoje ime je namreč podpisaval (razven jedenkrat) cirilski; Lamberg pa ni znal zadosti slovenski, in zaradi tega je kralj dovolil poslanstvu tolmača, ki je umel in govoril vse tri jezike. Hammer-Purgstall pri- poveduje v svojem delu: „Geschichte des osmanischen Reiches", kako je Jurišič dvakrat govoril pred osmanskim dvorom hrvaški, a Lamberg jedenkrat nemški; zahteve, katere so predložili, spisal je vsekdar naš Kuripešič latinski. Drugo dobo je začel Macun z možem, ki bi bil v poznejši dobi in v boljšem gmotnem položaju gotovo med slovenskimi prvaki; ta mož je Ivan Žiga Valentin Popovič, učenjak-čudak, ki se je čutil Slovenca, dasi je učil nemško slovnico in zlog nemškega jezika na Dunaju. Ta predmet je učil petnajst let. Mnogoštevilni privrženci plitvoglavega Gottscheda ') in nekateri njegovi sodrugi, kateri niso mogli trpeti nove stolice nemškega jezika, ker se jim je zdela nepotrebna, so zadevali mnogo hudega ubogemu Popoviču, a ti tesnosrčniki niso vedeli, kakšnega moža imajo med seboj. Opomnje vredno je to, da je učeni Kopitar v 51. sestavku (Kopitars kleinere Schriften ed. Miklosich) povedal Nemcem, da je Popovič za latinsko besedo „specula" iznašel nemško besedo: „Šternwarte", katera se sedaj rabi povsod, kjer se nemški govori. V tej dobi je navedenih sedemnajst pisateljev, izmed katerih je poslednji Ljutomerčan dr.Josip K no Iz, rojen 1. 1791., ki je bil zdravnik v Solnogradu in poučeval teoretično in praktično zdravilstvo. L. 1832. je bil profesor na dunajskem vseučilišču in poznej protomedik v Dolenji Avstriji; umrl je umi-rovljen na Dunaju 1. 1862. Spisal je več sestavkov v nemščini in v latinščini: „Insti-tutiones medicae hvgienes et semiotices ge-neralis usui academico accomcdatae." Ta imenitni Slovenec je bil tudi urednik letopisa: „Medizinische Jahrbiicher des oster-reichischen Staates" in „ Oesterreichische Zeitschrift fiir praktische Heilkunde" in je ') Gottsched (Ivan Krištof) se je porodil dne 2. svečana 1. 1700. ne daleč od Konigsberga; od 1. 1730. je bil profesor na vseučilišču v Lipsiji, umrl dne 12. grudna 1. 1766. Bil je pesnik, toda suhoparen in brez pesniške domišljije. Kot ocenje-vavec ima nekaj zaslug za razvoj nemškega jezika. Bil je ošaben in sila svojeglaven človek, toda koncem svojega življenja je osamel. 5* 6s Božidar Flegerič: Ivan Macun. izdaval z dvema doktorjema v mestu Er-langen: „Deutsche Zeitschrift fiir die Staats-arzneikunde in Deutschland und Oesterreich." V drugi vrsti so tri dobe. Prva se začenja s pisateljem, ki je bil najstarejši štajerski slovenski književnik. Ta pisatelj je bil jezuit Josip Ha si, rojen okoli 1. 1730. ne daleč od Celja. Poslovenil je delo: „Qua-dragesima sancta", katero je bil spisal o. Ga-briel Hevenes, in je dal 1. 1770. v Ljubljani na svetlo z naslovom „Sveti post, Kristusovim trpljenju posvečen, u vsakdanu pre-mišjuvanje resdeljen . . ." Kot pridigar v Ljubljani je bil po vsej pravici hud protiv-nik jezikovnih slabostij p. Marka Pohlina. V tej dobi je Macun naštel sedem pisateljev, izmed katerih je poslednji Ljutomerčan Leopold Volkmer, katerega zasluge je dosti dobro ocenil. V drugi dobi je tudi naštetih sedem pisateljev in še nekaterih učenih mož. Ne vem kako je to, da je pokojnik pozabil na neke pisatelje, ki so pisali v dajnčici; akoprem so neznatni in so večinoma prelagali iz nemščine, vendar bi se bil moral spominjati jih, ker so rojeni med Muro in Dravo. Bodi mi dovoljeno jih tukaj navesti. Davorin Veršič se je rodil 1. 1779. pri sv. Rupertu v Slovenskih goricah, kakor trideset let pozneje dr. Murko. Umrl je 1.1850. v Radgoni. Iz njegovega peresa je iz nemščine prevedeni molitvenik: „ Duhovni varuh za mladost." Anton Lah iz Jarenine, kjer se je porodil 1. 1803. ter umrl 1. 1861. kot župnik v Lembahu; prevel je Schmidtovo povest „Das holzerne Kreuz", katera ima naslov: „Leseni križec." Vido Rižner (1793—1861), rojen Ptuj-čan, bivši duhovnik v karlauski kaznilnici v Gradcu, umrl kot župnik v Gnasu, izdal je dva molitvenika: a) „Nabirki za mlade Kristjane" in b) „Katolška mesna Knižnica", natisnjena 1. 1828. in 1831. Prevel je tudi „Svete četiri evangelije", pri katerem delu sta mu pomagala Koloman Kvas in Anton Murko. Ta pisatelj je hvalevreden že zbok tega, ker je pisal slovenski, dasi je kot Ptujčan, mislim, že govoril nemški od malih nog in potlej služboval vedno na Nemškem. Bržkone ga je navedla na to blago misel živa potreba slovenskih knjig, kar je dovolj uvidel, občujoč v kaznilnici gotovo tudi s Slovenci. Anton Šerf (1848—1882) se je rodil na Prekmurskem v neki vasi blizu Radgone, spadajoči pod radgonsko župnijo. Kakor je Macun uvrstil med štajerske pisatelje Andreja Rejo, rojenega v Korminu na Goriškem, in Janeza Nep. Primica, ki je bil rojen 23. mal. travna 1. 1785. v Zalogu na Kranjskem, a ne, kakor trdi Macun, okoli 1. 1791.: istotako bi bil smel uvrstiti med nje Antona Serfa, ki se je v Radgoni že gotovo za svoje mladosti v šoli nemščine učil in imel priliko navzeti se nemškega duha. Njega je vspodbudil na slovensko pisateljevanje gotovo pokojni Dajnko. Serf je na več mestih kapelanoval na Štajerskem in bil slednjič župnik pri Svetinjah v ljutomerskih goricah, kjer je zbolel na umu in umrl v visoki starosti. Izdal je: 1. „Pad no zdig človeka." Gradec 1832; 2. Predge za vse Nedele no Svetke." Gradec 1835. Na drugi strani naslovnega lista je v nemškem jeziku podeljeno dovoljenje sekov-skega škofijstva, da se knjiga sme tiskati. Poleg dovoljenja sekovskega škofijstva je pisatelju na peti in šesti strani pripisal pokojni Dajnko priporočilo, iz česar se jasno vidi, da ga je on začel bodriti na pisateljevanje. (Glej: „Zgodovino slovenskega slovstva" II. del. Izdala in založila Mat. Slov. Spisal prof. dr. Karol Glaser, str. 183 in 184.) Poslednji pisatelj v tej dobi je naveden Josip Lipold, pesnik, rojen 1. 1786. v Mozirju, umrl kot župnik v Rečici 1. 1855. Bil je na glasu kot umen sadjerejec in pesnik v tistem času po krajih, kjer je deloval. Tretjo dobo začenja pisatelj z 1. 1830. ter piše, da je oni čas jako važen, ko je vlada na Dunaju mislila na to, kako bi se narodni in politični duh Madjarov ukrotil v zemljah same krone sv. Štefana. Istega leta je dal v Budimu Ljudevit Gaj ') na svetlo *) Gaj se je porodil dne 8. mal. srp. 1. 1809. v Krapini in je bil sin premožnih roditeljev. Mati mu Božidar Flegerič: Ivan Macun. 69 sestavek „Horvatzko szlavenski pravopisz". V tem sestavku je pisatelj sprejel češki pravopis in položil temelj latinici. V tej dobi je naštel sedemnajst pisateljev, prvi je neznatni pesnik Dragotin Samprl, ki je rano umrl. Obširno je Macun pisal o Vrazu, samo to je krivo, da je postavil dan pesnikovega rojstva 10. rožnika: pokojnik se je rodil 30. rožnika. Zelo hvalevredno je to, da je pisatelj navel nekaj iz drugih jezikov prevedenih, a nekaj izvirnih slovenskih pesmij, izmed katerih je najobširneja in gotovo poslednja z naslovom: „Hvala nj. ces. visokosti nadvojvodi Ivanu zapeta na den 20. januarija kakti na spomin rojstva in posvečena s ponižne podanosti od Murskih in Dravskih Slovencev." Ta veličastna pesem je zložena v štajersko-iztočnem narečju in je jako lepa; posebno lep je opis morske vožnje, viharja in kako se je morje zopet pomirilo. Macun pravi, da je ta oda }e bila bistroumna in rodoljubna žena. V šolo je hodil v frančiškanskem zavodu v svojem rojstvenem kraju. Še zel6 mlad se je seznanil s češkimi in poljskimi kronikami, kar ga je navedlo na to, da je namerjal izdati spis: „Brevis descriptio loči Kra-pinae", ker ga je veselila zgodovina rojstvenega kraja. V Karlovcu je nadaljeval nauke in ondi izdal 1. 1826. spis: „Die Schlosser von Krapina sammt einem Anhange von der dortigen Gegend in bota-nischer Hinsicht". Najprej je v domačem, t. j. kaj-kavskem narečju objavljal prve pesniške poskuse v časniku „Luni'\ Zvršivši gimnazijske nauke je šel na Dunaj, a s časom na graško vseučilišče. V Gradcu je našel družbo mladih rojakov, imenujočo se „Ilirski klub" ter se seznanil s srbskimi narodnimi pesmimi in s češkim pravopisom. Učitelja sta mu bila Muchar in Wartinger, ki ga je nagovarjal, naj dela za slovstvo v materinem jeziku. To je bil mož blagega srca! Gaj je namerjal pisati zgodovino hrvaškega naroda ter je bil zbok tega odpotoval iz Gradca v Pešto, kjer se je nadejal, da najde kaj izvirnega gradiva za tako delo. Ni mi znano, je-li kaj našel ali ne, toda bivanje v Pesti, kjer se je seznanil z dvema imenitnima Slovakoma, z Janom Kollarjem (1793—1852) in Pavlom Josipom Šafafikom (1795 do 1861), uplivalo je mnogo na njegovo delovanje. V Pesti je opazil, kako se Madjari dvigajo in borijo za svojo narodno stvar, in to je Gaju vzbudilo nado, da se tudi južni Slovani morajo s časom pre-roditi. Gaj se je zelo navdušil za Kollarjeve ideje o slovanski vzajemnosti, katere je začel pismeno in ustno razširjati. vredna in jasna prednica veličastveno navdušenih, a težko umevnih 6d, s katerimi je pet let pozneje Koseški pozdravil cesarja Ferdinanda. V tej dobi so omenjeni največji štajerski pisatelji: učenjak prof. Miklošič, Caf, Trstenjak in naš narodni pisatelj Slomšek. Poslednji pisatelj te dobe je čast. gosp. Ignacij Orožen, sedaj stolni prost v Mariboru. Pisatelji četrte, to je najnovejše dobe, začeli so delovati po letu 1848., med katerimi je na prvem mestu dr. Josip Kraj ne. L. 1850. do 1860. so se začele rahlo in polagoma razvijati naše narodne ideje, dasi so bili pritiski silni. V tej dobi je naštetih 12 pisateljev, a nekaj, večinoma še sedaj živečih, je naštetih po abecednem redu. V tretji vrsti so omenjeni časniki, narodno pesništvo, za katero imajo posebne zasluge nabiralci: Stanko Vraz, Oro-slav Caf, Drobnič in Macun sam. Hvalevredno omenja pokojni pisatelj, da je Dokončavši v 1. 1831. svoje nauke, se je povrnil v domovino, in namera njegova je odslej bila: dati hrvaškemu slovstvu čisto drug, to je nov tok in zjediniti vsa južno-slovanska plemena v jeden slovstveni jezik. Iz one dobe je njegov rokopis: „Ueber die Vereinigung der in altillirisehen Districten wohnenden Slaven zu einer Biicher-sprache." V Zagrebu je Gaj po dovršenih naukih razširjal svoje misli o preporodu hrvaškega naroda in to mu je bilo tem lože, ker je imel od narave, kakor se neredko opaža pri Hrvatih, izredni govorniški dar. Sila važno je to, da je Gaju prišlo na misel izdajati list, šireč njegove nazore. Njegovi prošnji so ustregli na Dunaju. Začel je izdajati politični list: ,;Novine Horvatzke", in slovstveni: „Danicza Horvatzka, Slavonzka y Dalmatinzka." Ta list so podpirali nekateri starejši in mlajši pisatelji. L. 1839. je cesar Ferdinand dal Gaju dragocen prstan v priznanje njegove delavnosti. Ko so pa začeli Iliri naglašati svoje tirjatve, skrčila se je ta naklonjenost. Gaj je bil ognjevit domoljub, toda neploden pisatelj in tudi ne učenjak. Bil je doktor lipskega vseučilišča. Izdajal je svoja časopisa na svojo roko ter prišel skoro v zadrego. Iskal je podpore na Dunaju in tudi v Rusiji, toda njegovi napori niso posebno uspevali. Začeli so ga kriviti, da je slabega značaja, in temu je bilo po vsej priliki vzrok njegovo slabo gmotno stanje. Zapuščen je umrl 1. 1872, 70 BoMdar Flegerič: Ivan Macun. prosti narod že na koncu pesniške delavnosti, a to ni čudo, ker učitelji — sicer ne vsi — so začeli širiti že pred nekolikimi desetletji puhle prevode nemških pesmij, ki so brez pesniške vrednosti, in jalove in puste proizvode svojega nepesniškega duha med preprosto ljudstvo, a po čitalnicah in v obče pri svečanih veselicah pojč se večinoma že sedaj umetne pesmi, ki podkopujejo narodno pesništvo. V dodatku je navedenih nekaj .slovenskih umetnikov, in to je jako pohvalno, ker si nekatere slovenske umetnike prisvajajo Nemci; samo zdi se mi, da jih pisatelj omenja preveč površno. Zakaj ni pisatelj zapisal rojstvenega dne in leta glasbenih umetnikov Ivana Miklošiča in obeh bratov Ipavcev, skladateljev na glasu? Pohvalno pa treba opomniti, da nam je pokojni Macun začuval ime jednega slovenskega umetnika, ki ga Nemci prištevajo svojcem. Ta nenavadni človek je Josip Vršič. Ni mi znano, kako je mogel tega Slovenca neki vitez Pichl v knjigi: „Mittheilungen des historischen Vereins fiir Steiermark 1850" prišteti med nemške umetnike. Vršič se je narodil ne daleč od Radgone na Kamni gorici, a Macun zopet ni povedal, kdaj, kar bi bil lahko pozvedel. Vršič je bil sin ubogih roditeljev vini-čarjev. Ni znal ne citati, ne pisati, še manje risati. Bil je mizar in se je sam naučil izvrstno tesati vsakovrstno orodje. Radgonski grof Wurmbrandt je v bitvi pri Lip sij i 1. 1813. izgubil nogo. Vršič je naredil zanj berglje, katere so bile mnogo boljše od dragih bergelj, katere si je grof naročal iz tujih krajev. S temi bergljami je bil grof cesto celi dan brez težave na lovu. Vršičeve berglje so začele s časom zelo sloveti, da so jih pošiljali v bližnje in daljnje kraje, celo v Benetke in v Varšavo. Neki knez Ahremberg si je dal napraviti pri njem štiri berglje, ker je uvidel, da so bile mnogo boljše od pariških in londonskih. Človek se mora temu čuditi, da si je Vršič vse za re- zanje potrebno orodje delal sam po svoji glavi. Graško obrtniško društvo je pri njem dalo napraviti tako nogo, ki je bila od zgoraj do spodaj prerezana, da so se mogli obrtniki naučiti, kako je bila noga napravljena. Delal je tudi umetne roke in prste ter jih pošiljal na Bavarsko. Tega samoukega umetnika so bolj čislali tujci nego domačini. L. 1845. je bila na Dunaju občeavstrijska izložba, a ker tam nevedneži niso cenili umetnosti njegove, ni hotel več delati, začelo se mu je mešati, ostavil je svoj rojstveni kraj in okoli blodil. Dne 12. rožnika 1. 1847. je umrl na nekem gumnu v vasi Mucken-dorfu pri Gleichenbergu in je pokopan v Stradenu. Morebiti ga Nemci zato prištevajo svojcem, ker počiva na njihovi zemlji? Res, jako žalostno! Nekatere slovenske pisatelje omenja Macun jako površno. Pri mnogih ni rojstvene številke, a nekaj številk je krivih. Da se je Mihael Zagajšek 1. 1788. narodil, to je gotovo tiskovna pomota: kako bi kot triletni otrok mogel izdati svojo slabo slovnico. Zagajšek je rojen 1. 1739., a umrl je 1. 1827. Janez Nep. Primic ni rojen ok. 1. 1790., temveč dne 23. mal. travna 1. 1785., a tudi umrl ni 1. 1818., temveč 1. 1823. Macun tudi nikjer ne omenja, da je pokojni dr. Muršec, njegov krajan, kapelanoval pri sv. Miklavžu v ljutomerskih goricah 1. 1831.—1833., kar se jasno vidi iz Vrazovih, Muršecu iz Gradca poslanih, pisem iz one dobe. In tako se bo s časom našlo marsikaj, kar sedaj ni na pravem mestu. Dveh ali še morda več pisateljev Macun v svojem delu ni navel. Ta sta Sigismund Juvančič, rojen 1. 1798. blizu Konjic, umrl dne 15. pros. 1. 1845. kot dekan v Laškem trgu. Jurij Verdinek, umrl v Starem trgu 1. 1836. Spisal je molitvenik: „Vsakdanji kruh, prav lepe molituvne bukvice." Vendar je ta Macunova knjiga jako hvalevredno delo in častno ne samo za Štajerce, ampak za vse Slovence.