--- 54 — Domače slovstvo. Archiv fiir die Landesgeschichte des Herzogthums Krain. Herausgegeben vou Dr. V. F. Kluo, Ge- — 55 — schaftsleiter des historischen Vereina fiir Krain etc. II. a. III. Heft. Laibach 1354. Pod tem nadpisom smo prejeli te dni bukve, ktere obdelujejo zgodovinsko polje krajnske dežele tako izverstno, da jih zamoreuio pohvaliti prav iz serca. Ne-utradljivi gosp. dr. Kluu ni v tem 2. in 3. zvezku storil le en korak naprej, ampak z dobro vestjo zamoremo reči: sto korakov je stopil naprej in nam podal „arhiva, ki nam je gotov porok zmiraj krepkejšega napredovanja v zgodovinskih preiskavah domovine naše. Skor samec v 1. zvezka, je v tem 2. in 3. zvezku, že zedinjen s tremi učenimi možmi, doveršil lepo delo, ki bo veselilo bravce vsake strani, in spodbadalo domoljube, gosp. iz-datelja podpirati z doneski za prihodnje zvezke. Razjasniti povestoico krajnske Vojvodine v srednjem veku je posebni namen gosp. izdatelja, vendar ker so naj novejši preiskave Slovanov, zlasti učenega našega prof. Terstenjaka, razodele, da je marsiktera pomota se vrinila v zgodovinopisne mnenja starejšega časa, se bo marljivi gosp. dohtar vernil v starejo dobo nazaj in z združeno močjo pomagal resnici na dan, ki jo gotovo še tu in tam zakriva tema, ktera le prepogostoma izvira iz tega, da se zgodovina enostransko piše, brez znanosti narodovega jezika le po nemškem kopitu izdeluje, in tisto nevarno „jurare in verba magistra" zapeljuje tudi poštene može. Serčno tedaj želimo, da bi gosp. izdajatelj „arhiva" prav srečen bil na ti važni poti. Po tem predgovoru preglejmo: kaj sta nam prinesla ta dva zvezka, ktera sedaj pred sabo imamo. V 1. razdelku nam gosp. dr. Klun donaša ob kratkem zgodovinske zgodbe od Karlna Velikega fkjer je Linhart jenjal svojo zgodovino) doRudolfa Habsburškega. Je pa tozgodopisje gradivo in temelj za povestnico krajnsko, ktero naberati je delo sila težavno in trudapolno, zakaj na več kosov razdeljena deželica v tem času je zapletena z zgodovino sosednih slovenskih dežel tako, da je treba pridno slediti po arhivih teh sestric, da se tam pa tam kak košček vlovi za zgodovino domačo. Hvale vredno je, da je gosp. pisatelj dostavljal povsod izvir, iz kterega je zajemal te zgodovinske čertice. Dragi razdelk „arhivau zapopada popis dnarjev na Krajnskem v srednjem veku. Gosp. Anton Jelovšek je tako učen mož v dnaroslovju domačem, da se sme od njega v tem popisu le kaj izverstnega pričakovati,— in zares prav mikavne odgovore nam daje na vprašanje: kakošen dnar je bil v srednji dobi med ljudstvom na Krajnskem? Svojega domačega dna rja so imeli naši predniki le malo,inscer od duhovnih in deželskih oblastnikov; ker pa so bili v zavezi s slavno Venecijo, z zlatapolnim Ogerskim, s Terstom in Dunajem, je hodil ta dnar tudi na Krajnsko. Dnar, ki so ga kovali patriarhi Oglejski, škofje Teržaški, dozi Beneški in grofje Goriški, je zgodovinsko popisan v teh bukvah in v ličnih podobah izrisan. (JKonec sledi.) « .____________________________________ — 58 — Domače slovstvo. Archiv fur die Landesgeschichte des Herzogthums Krain. (Konec.) Velike velike hvale vreden donesek k 2. in 3* zvezku tega „arhiva" su nadalje spisi našega učenega gosp. Hicingerja. Ce kdo zasluži ime neutrud-ljivega domoljuba, ga zasluži Hiciuger. Živa priča tega sta spet njegova sostavka, ki ju je izročil tema arhivu, kterih eden popisuje cerkveno razdeljenje krajnske dežele od perve vpeljave kristjan-stva noter do današnjega časa, — drugo pa poveštnico kartajzerskega samostana v Bi- filtri (Freudenthal). K pervemu spisa je izrisal gosp. Hicinger tudi zemljovid krajnske dežele v srednjem veku, in pa zemljovid krajnske dežele po osnovi škofijstev od leta 1462 do 1737. Kolikšno delo, spraviti vse to skupej, in vrediti tako izverstno ! Svesti smo si, da vsak zgodovinoslovec bode hvalil ta donesek, in da tudi naši duhovni gospodje, kterim je količkaj mar bolj natanko poznati domačo zemljo, na kteri se trudijo v nogradu Gospodovem, ne bojo le z veseljem brali teh spisov ternuč bojo hotli ta zvezek svoj lasten imeti. Neprecenljiv zaklad za povestnico domačo, ki ga najdemo na koncu tega arhiva, je obširna zgodovina mesta ljubljanskega od naj starejših časov noter do osnove škofijstva ljubljanskega v letu 1461, z 47 pervoplsi (Urkunden). Spisal je to povestnico slavni gosp. dr. Fr. Ri enter, dosluženi c. k. profesor občne povestnice v Ljubljani, pozneje c. k. bibliotekar vseučilišne knjižnice v Olomucu i. t. d. Visokoučeni gospod dohtar je spisal to zgodovino, ki je za razjasnjenje srednodobne povestnice krajnske dragocena, že leta 1329, ko je bila v letopisu „Archiv fiir Geschichte, Staatenkunde, Literatur und Kunst" natisnjena, — al gosp. dr. Klun je prav storil, da nam jo je sedaj podal v domačem „arhivu", kjer jo bo več domoljubov priložnost imelo prebirati. Slavni gosp. Richter ni mož enostranoati, ampak on daje pošteno Slovanom, kar Slovanom gre. Popisuje pa zgodovino sedanje Ljubljane prav mično v več razdelkih. Zanimivo je, kar od imena Lublana in Laibach ob času Karlna velicega pravi na strani, 179 rekoč: „Staro ime Emona je med temsepogubilo; poglavnomestoKrajo-skega seje zdaj imenovalo Lublana, iz kterega imena so Franki (čujte! čujte!) Laibach ponaredili ali od veke, ki nikdar ne zmerzuje (Laubach), ali da so sla-venski korenini „liuba pritaknili gališki „acha Lvoda). Tisti čas je utegnilo tudi latinsko ime dežele krajnske „Karniolia", to je, mala Karnia, navadno postati. Tista Kar ni ol i a ali mala Karnia pa menda ni bila nič druzega kakor današnje G o rensko". Kar koli tedaj pogledamo v tem zvezku arhiva, vse je važno, mikavno, hvale vredno. Hvala tedaj gospodu Klunu, da si je tako pridno prizadeval, lepega blaga dokaj nakupičiti v tem zvezku, ki nam je, kakor smo že rekli, vesel porok zmiraj ve-Ijavnišega postopanja na polju zgodovine domače. S pre-serčnim veseljem smo slišali, da tudi naš slavni gosp. Terstenjak se bo vstopil v versto delavcov za 5,ar-hiv" in da z lučjo svojih prevažnih preiskav bo posvetil v povestnico staro naših očetov. Veselilo nas je toraj slišati, da zgodovinska krajnska družba je v poslednjem zboru počastila gosp. prof. Terstenjaka z di-plomom svojim in tako stopila v ožjo zvezo z možem, ki žertuje vse življenje svoje domačemu slovstvu. Gosp. Terstenjaku pa pošljemo pri ti priliki sledečih šestero verstic, ki nam jih je prijatel naš gosp. Dežman te dni podal iz ^pregovora" preslavnega Jakoba Grimm-ak serbski slovnici Vuka Stefanovica 1324, in ki se na str. II. takole glase: „Lastna imena (nomina pro-pria"), ki se najdejo na rimskih spominkih v Ilirii in Sarmacii, kritično vkup spravljati in pretresovati, bilo bi delo vredno truda kakošnega učenega slavista, zakaj mogoče je in skor gotovo, da tisti nekdanji Iiirci in Sarmati bili so že zares Slovani". Naprej tedaj slavni gosp. profesor! na tej iskreno začeti poti. Da se rudokopu, ki koplje dragoceno zlato, pritakne včasih kaka ruda, ki jo pozneje zaverže, to ne de nič, „errare humanum est", — sonce ostane vendar le sonce, ako ga tudi včasih oblaki zakrivajo. Sklenemo pa naznanilo 2. in 3. zvezka gosp. Klu- novega „arhiva" s serčno željo, da bi si ga omislil vsak domoljub, ki se ve da razume jezik nemški.—Tudi od ta strani želimo, da bi se „arhiv" ves pokupil, ker vso skupšino po poplačanih tiskarnih stroških je verli domoljub namenil dnarnici zgodovinskega družtva, ktera brez vsih druzih pripomočkov životariti mora le iz tega, kar ji podarujejo družtveniki njeni. Obširno delo z mnogimi podobami velja le 1 fl. 30 kr., in se dobi v Ljubljani pri Kleinmaier-ju in Lercher-ju, v Gradcu pri Damian-u inSorgu, vTer-stu pri Schimpfu in Munsteru, na Dunaj i pri Geroldu. — 59 —