0 potrebi ženitbenske oglasnice. (Govoril v dež. zbi>ru ces. svet. g. Jerman.) Dovoljnjem si zaceti z majbno razložitvo načrta, da se pokaže, kaj da ima v sebi, in ae razvidi, s čim da imamo opraviti. Nekdanjih, zaatarelih ,,ženitbenskih listkov" in npolitičnih ženitbenskih pritrdilnic" smo se v njem izognili. ^Ženitbenskih li^tkov" za to, ker so preveč spominjali podložništva, ,,političnib ženitbenskih pritrdilnic" pa za to, ker izraža taka pritrdilnica privoljenje v tem, ko pridržnje ženitbenaka oglasnica občini samo pravico oporeke. Načrt postave. kakor smo ga položili pred dež. zbor, loči se bistveno v eni stvari od prejšnje politične ženitbenske pritrdilnice. Zakaj po prejšnjih naredbah ni bilo take nekaterim, božanim stanom treba aedanji načrt pa bi veljal za vae vrste društvene. Ta spremembo pa smo za tega voljo vzprejeli v načrt, da zadostimo ustavnim zakonom, katerim velja pravilo, da ao poatavi vsi državljani enaki. Edin uzrok, oglasnico odreči, vzprejelo se je manjkanje doliodkov, potrebnih za vzdrževanje laatne družine. Oatala vaebina načrta je formalna. Povsod, kjer ae kedaj zbero kmetje po deželi in se razgovarjajo o svojib zadevah, —¦ povsod je v prvi vrati klic, naj se vpelje zopet politična ženitbenska pritrdilnica to, kar se enoglasno sliši. Pri vsakem volilnem shodu in pri vsaki priliki kliče se po njej. Vendar ne samo na kmetih, ampak sliaal sem tudi mestjane tako željo izreči, prav pametne pa premišljene mestjane, ki so nemško-narodnih misli pa napredkovalci, tedaj ne stoje na naši strani. Kaj so pa pravi resničui uzroki, vsled katerih ae zahteva ženitbenska pritrdilnica? V prvi vrsti ogromno breme skrbi za ubožce, ki leži na deželi, in v drugi nevarnoat za premoženje, poaebno za poljske pridelke. Dežela plača za nbožce najprej deželi po deželnih dokladali, plača potcm za-nje še okraju po ukrajnih atroškib, in na zadnje še občinam po občinakih prikladah — vse to samo pri c. kr. davkariji. Ali še je druga davkarija, v kateri daje kmet svojo trobo za ubožce — to je njegova lastna hiša. Ta je vedno odprta, va-njo prinaja ubožec domač pa tudi tuj, vsem mora deliti, naj so že potlej navadni berači ali drngi potrebni ubožci; izlasti tuji so najlagodniši, kmet jih ne more odpraviti, ker se jih boji. Za dobrodelne zavode se na leto 1886 predpisnje za Štajersko 509.000 gld., ves zemljišeni davek znaša pa 3.189,000 gld. to dela tako razmerje, da se v sto goldinarjev davkov nahaja že 23*3 ali okroglo 24 gld. za nbožce. To je pač le razmerje, na goldinar davka se ne nalaga toliko deležnega deleža, kajti prišteti še je drugih davkov. Zakaj, lebko bi se vprašalo, zakaj ae sliši ta klic enoglasno? To je bramba samega sebe, ki kmetovalca sili, terjati naj se vpelje na novo ženitbenska pritrdilnica. Zaaebnik ima pravico braniti se in ae je tudi poslužuje; država se je tudi poslužuje, oba s fizično močjo, občina pa si ne more pomagati, ona more le terjati, da ae ji pomaga po poti postave. Postave o ubožcih so bile v drugih čaaih in v drugib krajih različne. Na Kitajskem vržejo tebi nič meni nič otroka v kraj, v Afriki si pomagajo s tem, da trgujejo s sužnji, tu in tam pa je sistem dveb otrok v navadi. Rimljani so svoje skažene otroke 8 Tarpejske skale metali; to so aama vprašanja ubožcev, načini to vprašanje razvozljati. \r starih časih pa še tudi pozneje so si s kolonizacijo pomagali. Grki, Rimljani, Puničani so naselbe oanavljali; odkar pa so Ameriko našli. so vsi narodi, ki 80 po morju tržili, napravljali si naselbe, v najnovejšem času tudi Nemčija. Avstrija tacib naselb nima. Iztiravanje Ijudi v velikem po Prusiji ima poleg narodnih in verakib uzrokov tudi to za seboj, da si čejo pravico do dela za domačine pridržati. Pri naa tega vsega ni. Jaz 8em še le tovnej bral, da so zgradbo nove železnice doli na jugu našega cesaratva Labu izročili. Ta pa jo je zopet laškim podvzetnikom porazdelil, ki dajo V8a dela tujcem izvršiti. Domarini bodo torej gledali, tujci pa bodo denar šteli. Kedar pride čas spomladi, pa pridejo krdela Lahov v deželo in cesaratvo, da strgajo domačim delalcem kruh izpred ust, in ko pride jesen, odidejo z denarjem domov ter se rede čez zimo z njim, v tem ko tišče natsi delalci zobe v steno. (Jelo našega deželuega oekrbništva ne morem čisto nekrivega izpoznati. Mesto ravnatelja na Slatini je oddalo tujcu, o katerem še tega ne vemo, je-li avstrijec (čujte! na deanici), za profesorske službe klice tirolce, ko je vendar domačih profesorjev na razpolaganje (klici na desnici: resnica!) Domaoiui niso pri nas v takem poštenju, kakor se godi to drugje vsepovsod. Mi nimamo naselb, iz naše dežele se v velikem nihče ne iztirava, vsi naši ljudje oatajajo doma, proator poataja pretesen, kletka je premala, nii se stiskujemo in se zadušujemo v njej. Poravnanje je v tem le možno, če najdemo aredatva, prenapolnjenju, ki postane lehko nesreča, priti v okom in aredatvo prenapolnjenje preprečiti, je ženitbenska pritrdilnica. Polje, zemljišče obeine in dežele, se ne raztegne in ae ne pomnoži; polje ostane polje in oral šteje vedno le 1600 nsežnjev, od orala more vedno le gotovo število ljndi živeti, pridelek se navadoma ne pomnoži in ostane vselej enak. Ako pa se ljudstvo namnoži v večji meri, pride iz tega le nevolja. Potrebi stanovanj pride se v okom, če se stavijo nastropja, toda njiv nismo v stanu v nastropja — eno na drugo — kopičiti. (Dalje prih.)