Političen, list za slovenski narod. Po poStl prejeman Teljd: Za celo leto predplaSan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman Teljil: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Kaznauila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna j)etit-vrsta: 8 kr.,če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se Cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VredništTO je v Semeniški ulici h. št. 2. Izliaja Tsak dan, izvzemsi nedelje in praznike, ob »/»6. uri popoludne. ^tev. lor. v Ljutljani, v sredo 27. avgusta 1884. Letnilt XII. Katoliška cerkev čuva in brani svetno veljavo (avtoriteto). (Konec.) Ko .se je paganstvo jelo drobiti in so se pagan-ske države umaknile krščansko-vrejenim kraljestvom, je dobival skupni oče krščanstva, rimski papež vedno več veljave. Cerkve niso častili samo kot duhovno avtoriteto, ampak bila jim je tudi v socijalnih razmerah mati in roditeljica novih narodnosti. Prote-stanski Gustav Diezel pravi, da je bila cerkev korenina, iz ktere je izrastlo drevo novih evropskih držav. Ljudstvo je zahtevalo in pričakovalo od cerkvene oblasti, da naj ima ona povsod naj večo veljavo, kteri naj se vklanja tudi svetna oblast. Iz onega časa so se izciraile marsiktere pravice cerkvene v dušnih in tudi popolnem svetnih stvareh. Da se je moral cesar vklanjati papežu, je bil le od njega kronan itd., vse to kaže, da je bil namestnik Kristusov tudi nositelj naj višje svetne avtoritete: cesarji in kralji so se smatrali papeževe vazale. Henrik II, Magnus, kralj Švedski, Ludvik XI, Henrik VII, vsi ti nam spričujejo, da je naša trditev resnična. Ako so tedaj bili srednjeveški vladarji v svetnih stvareh podložni papežu in so to sami priznavali, ali je potem krivično, ako so papeži odvezavali ljudstva prisege k zvestobi? Ko so to storili so le storili to Tsled najvišje vrhovne pravice, ktero jim je takrat priznaval ves svet, ne izvzemsi kralje in cesarje. Ali te pravice se je cerkev posluževala le redko; in le tedaj, ko je bilo to neobhodno potreba; protestanski pisatelj pravi: Lahko trdim: Nikdo ne more v celi zgodovini pokazati le enega slučaja, da bi papež tako delal proti vladarju, ki bi vedno pravično ravnal in delal, kar je njegova dolžnost. Ali je tedaj res delala cerkev proti svojemu načelu ter učila in naganjala k revuluciji? Ako hoče kdo vse to premisliti z nepristranostjo, mora priti do sklepa: da je to očitanje cerkvi neopravičeno, neutemeljeno. Ako so se kedaj posamni škofje zna- biti pregrešili proti avtoriteti, tega nikakor ne moremo računiti cerkvi na rovaš. Kdo bi hotel tirjati od cerkve odgovor za vsak čin, kterega stori njen ud? Ali cerkev je svojo vrhovno pravico varovala in branila le toliko časa dokler so bila ljudstva še tako rekoč v otročjih letih in se samostojno ni moglo vladati; tedaj je cerkev pomagala s svojo modrostjo. Ko so pa narodi postali samostojnejši, je tudi cerkev opustila svojo vrhovno pravico: odgojila je ljudstva že toliko, da si znajo samostojno vravnavati socijalno-politične zadeve. IV. Da je cerkev res nositeljica veljave in da vladarji izvan cerkve nimajo tiste moči, kot bi je imeli v cerkvi, to vidimo v naših časih; videti moramo od dne do dne bolj, kako gine veljava, kako anarhizem vzdiguje preširno svojo glavo. Od kot to? Cerkev zatirajo in jo hočejo storiti deklo državi! Knezi in vladarji kaj z nehvaležnostjo plačujejo dobroto cerkveno. Cerkev je hranila in varovala disciplino, dokler je imela polnost pravic še in je mogla vplivati na srca ljudstev, Ali ko se jej je pravica jemala za pravico, ter je ona stala osamljena, brez pomoči — tudi ni mogla več brzdati strasti, ki so jele napadati oblasti ter rovati proti cerkveni in državni oblasti — proti altarju in tronu. Da se v naših časih toliko elementov vzdiguje proti avtoriteti, temu je edino vzrok hlapčevstvo cerkve. Cerkev je zvezana, despotizem in anarhizem pa skušata, kdo bode hujši. Odkar so luč resnice, sv. cerkev, postavili pod mernik, tavajo knezi, in ljudstva brez vodnika in zbegani v črni temi. Nikdo ne ve pota, nikdo pravih mej; tako sta se podložnik in knez v temi zadela s čelom ob čelo; pest in meč odločuje. Knezi ne priznavajo pravic ljudstev, ljudstva si laste zopet vse pravice ter hočejo vladarje potegniti raz prestola. Naj se zdrobe skoraj okovi, ki oklepajo cerkev ter jo ovirajo, da ne more več plodonosno delovati. Ko se bode njena luč zopet prosto in neomejeno razlila, se bode zopet obzorje razsvetlilo in ljudstva bodo zopet spoznala kakšno dolžnosti imajo proti knezom in vladarjem. Avtoriteta se bode zasvetila v novem lesku, srečna bodo ljudstva, srečni vladarji. Ali ni zares cerkev s svojimi nauki pravi in edini vir avtoriteti? F. E. Politični pregled. v Ljubljani, 27. avgusta. ETotrauje dežele. Pri banketu, ki so ga slovenski volilni možje po zadobljeni zmagi v Mariboru napravili, napil je podpredsednik državnemu zboru baron Goedel-Lanuoy navdušeno Nj. Veličanstvu presvitlemu cesarju, ki nam je dal vstavo, in na črno-rumeno zastavo, pod ktero so si zvesti slovenski Avstrijanci že marsikako sijajno zmago priborili. Temu praporu, pravi baron Godel, hočem jaz s svojimi volilci do smrti zvest ostati, kajti v njem vidim vzvišeno znamenje vseh domoljubov ktere koli narodnosti v velikem cesarstvu Avstrijskem. Da so volilci napitnico navdušeno sprejeli ter stoje in odkriti poslušali cesarsko pesem, ktera se je na to zapela, omenimo le tako mimo gred^, kajti kaj tacega se pri zbranih Slovencih samo po sebi razume. Omenimo pa le, da je Slovence svojemu cesarju vedno zveste črno-rumen prapor vsikdar navdušil , Nemci in to klika libe-ralnofakcijozna ga pa videti ne more. Povsod kjer le zamere štuli namesto njega prusko črno-rudečo-rumeno zastavo, da še več, ravno na Štajerskem morala se je poštena črno-rumena skriti pred njeni (pruskimi) pristaši. Toda naj se le smešijo sebe in svoje, dan plačila jim ne izostane; kakor se vsako izdajalstvo že na tem svetu samo maščuje, tako bo tudi nemško liberalno kliko maščevalna roka osode zadela. Tega jim Slovenci nikdar ne moremo in ne smemo odpustiti, da se je na njihovo povelje v Slovenski Bistrici morala cesarska zastava umakniti znad hiše, v kteri so Slovenci zborovali. V hrvaškem deželnem zboru stavil je poslanec Vukotinovič predlog, da naj se od vlade zahteva naprava deželnega kletarstva za vinarstvo. Ob enem naj pa ona tudi skrbi, da se bodo napravila trtišča zasajena z amerikanskimi trtami, ki so trtni uši kos, in pa da se bo sadjereja nekoliko krepkeje podpirala, kakor se je do sedaj. Predlog LISTEK. M. F. Rajevski. (Konec.) Zguba sopruge razkrojila je njegovo srce, toda ljubezen k „delu" dajala mu je moči vzdržati se na svojem mestu. Vsekako pa je ta presiljenost srca morala oslabiti ta organ. Mihael Peodorovič, obdarjen poleg drugih darov tudi z darom nadvlade nad seboj, znal so je vzdržati vedno v ravnotežju. A ta sposobnost je oslabela po smrti sopruge. M. F. vdajal se je toraj nenosečim ganutjara. Vendar kakor je bil močen upljiv razvijajoče se bolezni na pesimistično njegovo struno, ni mogoče ipak tajiti, da so bile tudi okoliščine tuke, ki so dopomagale k razdraženju bolezni. Drugim ljudem pripušča osoda, da vidijo vresničenje svojih teženj in nadej: oni za-morejo reči: Gospod vzemi služabnika svojega — ter pojdejo z mirom v duši v večnost. Mihaelu Feodoroviču pak je bilo sojeno videti nenavadno ojačen napor vragov in oslabljeno našo obrambo, vsled naše nesloge. On tudi pri vsem tem ni kazal kake malodušno.sti, ni bežal iz bojnega polja, pač pa padel na svoji straži, oslabljen po 501etnem delovanji in s tolikoletnim trpljenjem, kakor pada vojak v polnem orožji, ko že njegovo izčrpano srce biti preneha. Edina tolažba za padajočega borilca je: videti zagotovljeno svojo zmago — nu, ta tolažba se ni mogla predstaviti Mihaelu Feodoroviču, dasi tudi je njega vera v zmago pravičnega dela bila močna. Evo vam tragike smrti znamenitega rusko-slovanskega dejstvovatelja! On je bil naj pozoru-ugodnejši od vseh, edini v svojem delovanji: jaz ne poznam druzega, ki bi, kakor on, ne le v teoriji marveč tudi v dejanji poznal Rusijo in Slovane, ki bi jih tako spojeval v duši. Njega biografija bode hvaležna naloga bodočega zgodovinopisca. On je storil mnogo, naj si tudi je stal na straži, kjer inače ni bilo baš malo za storiti. „Večen spomin dobremu slovanskemu delavcu in popolna zmaga pravemu delu slovanskemu!" Navevši pomenljive ruske besede, ki z živimi barvami slikajo, kaj je bil Kajevski Rusiji, kaj Slovanom, naj dodam še nekoliko životopisnih dat, ki jih posnamem po slovaških „Slov. Pohradeh". Z živim spominom naj bode tudi od nas Slovencev položen na njegov grob šopek spomeničic z napisom : večnaja pamjat'! * Mihael Feodorovič Rajevski narodil se je 18. julija 181L leta v mestu Arzamasu v Nižegorodski guberniji. Njegov oče bil je duhoven pri jedni mestni cerkvi. Mihael učil se je v Nižegorodskem seminarji, iz kterega je prestopil kot ISletni dijak v Petrogradsko duhovno akademijo. Po dokončanji akademičnega kurza 1. 1833 postal je katehet pri „imperatorskom ljudomilnom spolku", sedaj pretvor-jenem v gimnazij. L. 1834 (dne 29. marca) postal je katehet pri cerkvi ruskega poslanstva v Stockholmu. Njegova zamejna služba našla je milost pri cesarju Nikolaju, ki ga je pritegnil tudi k literarnemu delovanji . Od tega časa pak do 1. 1846 bil je marljiv sodelavec pri „Žurnalu Ministerstva Narodnago Prosvieščenia". L. 1840 jo pisal študijo o stanji luteranske cerkve in nje duhovnih. L. 1842 (dne 20. julija) bil je prestavljen v tem svojem poslovanju in vradu na Dunaj k ruskemu poslanstvu. L. 1847 postal je tam „protijer" (dekan), za kar jo bil posvečen v Karlovcih v Sremu po metropo-litu vseh srbskih in ogersko-valaških narodov pravoslavnega veroizpovedanja — Josipu Raječevičti. je zbornica soglasno sprejela. Dalje se je tudi predlagala volitev stalnega poljedeljskega odseka za vsak bodoč parlament, kar se je tudi soglasno sprejelo. Vsi predlogi so tolike važnosti, da bi se bilo le čuditi, ako bi se jim bil tudi le samo eden poslanec upiral. Bazvidno pa je iz taistih, da imajo naši sosedje preko Kolpe ravno tiste bolečine, na kterih naša domovina boleha. Krivošijanski beguni vračajo se domov iz Ornegore, kjer so po zasedanji upornih krajev Krivošijskih varnost in zavetje dobili. Bodi si, da jih pritiska revščina v Črni gori, bodi si, da se jih je polastilo hrepenenje po skalnatem svojem domu v Krivošiji, naj si že bo to ali ono, večinoma jeli so se vračati domov. Avstrijska vlada jim je povrnitev dovolila pod jako ugodnimi in milimi pogoji. Vsak begun in bivši upornik javiti se mora v Kotoru pri izjemni nalašč za to postavljeni sodniji, kteri na čelu je vojaški sodnik auditor; ondi ga po meri vdeležbe in po zasluženji na več ali manj časa obsodijo v luknjo, iz ktere se po prestani kazni domov povrne. Navadno pa še nekaj denarja za prvo pomoč, za nakup živeža itd. s saboj na pot dobi. Eavno tisti begunci pripovedujejo, da je bilo za časa vstaje vse polno angleških agentov pri njih, kteri so jih z denarjem podpirali. Da so se Angleži z Balkanskimi Slovani mnogo pečali, da celo več, kakor je bilo za nje in za Avstrijo primerno, je obče znano, in še sedaj jih je zadosti dobiti v sanžaku Novo-pazarskem, kjer avstrijskim vojakom svoje blago prodajajo, ktero jim tjeLj preko Soluna in Skoplja dohaja ter je mnogo ceneje, kakor pa bi bilo ono iz Avstrije tjekaj donašano, kajti železnica po Bosni še vedno ne sega dalje nego do Sarajeva, kje je pa še Novipazar za Sarajevem! Pri vsem tem pa Angleži tudi pridno politiko vganjajo. Sedem sto let je minulo, odkar so se na Er-deljsltem naselili Saksonci in sedaj v ondašnji kronovini trije narodi prebivajo, Sakconci namreč, Valahi ali Bumunci in Madjari. Saksonci so pretekli teden napravili javno praznovanje te sedem-stoletnice in so si iz tega namena slavnostnih govornikov in druzih odličnjakov naročili iz Nemškega. Da črno-rudeče-rumenih zastav ni manjkalo se samo po sebi razume, da se je pri tem za veliko-nemško idejo na turškem bobnu bobnalo in napijalo z naj-večo čašo, je umevno, in da je neki dr. Fink iz Nemškega doma v Svibnjem kvasil o protestantizmu, da je to sedaj poglavitna moč na svetu, kterej se klanja vse razumništvo celega sveta, da ima prote-stantizem vse imenitniše reči v rokah in da mnogo imenitneji in vspešneje vpliva na razvoj človeškega duha nego katoličanstvo itd., to je pa vendar smešno! čuditi se sicer temu ni, kajti govornik je bil najet iz nemške, toraj protestantovske države, in vrh tega je sam protestant, ter je protestantom govoril, kajti erdeljski Saksi so luteranci augsburgskega izpovedanja, toraj je pač umevno, da vsak berač svojo mavho hvaii! Erdeljski Saksi so se pri vsi slavnosti tako obnašali, da je bilo preziranje Madjarov in sovraštvo do njih očividno in bo vsa slovesnost za nje več slabih, kakor pa dobrih nasledkov imela. Kje je Bismark, in kaj se bo on za nje brigal, če tudi se nanj ozirajo, kakor Izraelci na bronasto kačo v pu-šavi! Pač bi bilo boljše za nje nekoliko več spra-vedljivega duha z Madjarsko vrhovno oblastjo in mnogo manj namežikovanja z Nemci, kakor pa je ravno narobe. Vnanje države. „Times" piše, da shod treh čarov, ki se bode zavestno še to jesen napravil, ima poglaviten namen, da bodo imenovane tri velesile evropejske, Avstrija, Nemčija in Busija skušale kolikor se bo dalo. Angleško osamiti. Cesar Viljem in car Alekander sešla se bota menda že 3. septembra v Štetinu, car Aleksander in cesar Franc Jožef pa nekoliko pozneje. Kje, še ni določeno. Nič se tudi še ne omenja kraj, kjer si bodo vsi trije h krati roke podali v trdno zvezo, ki bode podprla evropsejki mir in red! Jluski car je že letošnjo spomlad po svojem polkovniku Kaulbarsu na Dunaj sporočal, da bi prav rad s cesarjem Franc Jožefom govoril. Takoj na to dal se je sličen odgovor iz Dunaja v Petrograd in ruski poročnik na Dunaji grof Lobanov je pa menda do-tične obravnave in vpeljave med Dunajem in Petro-gradom vodil. VarSovski Poljaki pripravljajo za cara adreso vdanosti. Opozoril jih je na ta korak grof Wielopolski. Izraziti mu hočejo v taisti ob enem svoj brezkonečni stud nad nihilisti in njihovim ro-vanjem, zagotovili ga bodo pa neomejene vdanosti poljskega naroda. Izročili mu bodo adreso v Varšovi. Od kar se je raznesel glas o cesarskem shodu, in od kar ste se jeli ifemiija in Musija druga drugi prav očitno približevati, postala je politika med Dunajem in Petrogradom nekako nerazumljiva, če le ne bo pri vsej tej reči Avstrija obsedela! Nek večji ruski državnik je že dalje časa tajno v Berolinu, kjer določujejo priprave za cesarski shod. Francoski radikalci prvemu ministru Ferrjju nikakor ne morejo odpustiti, da je Kitajcem napovedal vojsko, ter mu očitajo samovoljnost, češ, da je komaj dočakal, da je parlament na počitnice odšel, in takoj je Kitajcem streho nad hišo zapalil, če tudi nima nobene pravice za to. Ferrjja vpijanili so malostni vspehi v Tonkinu, in je zarad tega mislil, da vse sme, kar hoče. Dolga vojska s Kitajci ga bode pa že podučila, da vendar-le to ne gre. Zarad tega mu pač druzega ne bo kazalo, kakor prej ko prej sklicati parlament, da odobri, kar bi bilo nepostavnega. Eepublikanski listi pa trdijo, da vojska uradno in formalno ni še napovedana, temveč vse, kar je dosedaj admiral Courbet v kitajskem vodovji napravil, ni nič druzega, kakor nekaka državna sila, s ktero misli Kitajce v kozji rog vgnati. Vojska med Francozi in Kitajci se je toraj v resnici pričela, kakor telegrami poročajo, je v soboto popoludne ob 2 počil prvi francoski top na Fu-Čeii, kamor so do 8 zvečer streljali. Orožnico so popolnoma razdjali, vrh tega so pa še sedem kitajskih topničaric potopili, dve ste jim pa srečno všli. Francoskih ladij se ni nobena potopila. Eadost vsled te zmage je v Parizu velikanska in lahko rečemo, da na veliko srečo Ferrjja, ki je vojsko na svojo roko napovedal. Kitajci so mislili Fu-Čeii braniti z 21 ladijami. Od teh so bile štiri fregate-oklopnice, ostale pa topničarice, premeščevalni in opozorovalni parniki. Posadka pomorska, kar se tiče moštva, bili so sami kitasti Kitajci, častniki pa Nemci, Angleži in Amerikani. Sedaj, ko so bili Kitajci na morji že tepeni, še preden so dobro vedeli, od kod da šiba poje, se bodo Francozi lahko popolnoma polastili otoka Formoze, kterega imajo od več strani obkoljenega. Eazun Formoze mislijo se polastiti tudi še otoka Hainan, ki je ravno nasproti Anama in Tonkinga, ter je tako rekoč gospodar v ondašnjem vodovji. Kitajsk poslanik v Parizu odšel je v soboto zvečer v Berolin, kljubu temu nadjajo se pa Francozi, da se bodo Kitajci vsak čas podali, kajti tajni pogovori med francoskimi in kitajskimi diplomati kljubu temu niso še prenehali. Nemško brodovje odplulo bo v srednje morj e, kteremu se bo tudi avstrijsko pridružilo. Nalog ima zasidrati se ob severo-afrikanskem obrežji v obližji Egipta, kjer Angleži na to študirajo, kako bi Tevfik paši, ki je ondi za namestnega kralja, na najlepši način gospodarstvo vzeli in ga njegovemu sinu, ki še menda prvih hlač ni raztrgal, pod oskrbništvom Nubar paše izročili. Nubar je vendar-le premeten človek, ki je že zdavnej, že lansko leto sprevidel, da bode za Egipt prišel trenutek, v kterem mu bo on pravi gospodar postal. Avstrijsko-nemško brodovje čuvalo bode pri tem gospodarskem spremenu interese zunanje politike obeh držav, kterim se še ni ne ena in ne druga Angleški nasproti odpovedala. Brodovje bo pa tudi za to skrbelo, da se prav vredi egiptovski državni dolg in se spravi pod nadzorstvo za to postavljene komisije, in da se konečno izplača dolžna odškodnina poškodovanim avstrijskim in nemškim podanikom, ki so ob svoje premoženje prišli tedaj, ko so Angleži Aleksandrijo razsipali. Brodovje pojde toraj tjekaj prav za prav zato, da bo na Angleže prežalo in Če ne bo drugače, jim tudi pot kazalo, kako da naj v Egiptu postopajo, ako se mu nočejo zameriti. Dobre razmere med Angleško in Nemško se že tako zdavnej pogrešajo, slabe se pa naraščajo vsak dan bolj. Eavnokar se čuje, da je na guinejskih obalih afrikanskih, kjer se tudi zlato dobiva, nemška topničarica „Move" angleško zastavo z nemško namestila, kar ni, kar si bodi. Če je res, se iz tega lahko vojska napravi med Angleži in Nemci, če tudi so sorodni. Po Egiptu in Sudanu jeli so Angleži resnobno postopati in vse na to kaže, da jim je na brzi napravi reda vse ležeče. V severnem Sudanu najeli so si 1500 Abbabdahovcev, kteri jim bodo deželo rned morjem in reko Nilom čuvali. Polkovnik Cherm-side nabira okoli Suakima vojake, iz kterih misli napraviti prostovoljno „ligo" proti Osmanu Digmi, ki se še vedno prav dobro počuti, čeravno so ga že dvakrat za mrtvega proglasili. Major Kitšener preiskava! je pa deželo okoli Nila in priznava, da je po onih krajih na dolgo in široko vse mirno in v redu. Iz Chartuma se ne poroča nič verjetnega, toliko so pa vendar-le vse novice od ondot prihajajoče med seboj v soglasji, da se Gordon vrio brani in da mu bo mogoče tako se braniti, dokler mu ne pride eks-pedicija na pomoč. Zastopnik severo-amerikanskih združenih držav na Dunaji, poslanik Mr. Alfons Taft, ki je bil ondi od leta 1882, je našo prestolnico zapustil, |ter se je na svoje novo poslanško' mesto v Petrograd podal. Na njegovo mesto na Dunaj pride na novo imenovani poslanik, Mr. John M. Francis, ki je posebno duhovit in nadarjen človek. Ako ame-rikanski listi o njem ne bahajo, je bil Francis v svoji mladosti rokodelec. Ker mu pa rokodelstvo ni ugajalo, je popustil taisto ter jel v časnike dopisovati, ter je bil naposled sodelavec nekega večjega amerikanskega dnevnika, izhajajočega v Novem Jorku. Vsled najnovejših vesti Bismark iz začetka ni mislil na kako prisvojitev zemljišč v zapadni in južni Afriki, temveč je hotel edino le ondi biva-jočim nemškim naseljencem varstvo in zaslombo napraviti. Ko so se pa Angleži jeli vmes vtikati ia so jeli Nemce stiskati, tedaj še le šinila je Bismarku misel v glavo : Angležem v kljub se bode Nemčija polastila Angre Pekvene. Nemci se bodo sedaj še marsikje drugod naselili, posebno po Avstraliji v obližji Angležev, kajti Bismarku se zdi umestno, da bi jim glede naselbinske trgovine nekoliko vodo kalil. ELongo-pokrajine v zapadnji in osrednji Afriki prišle so po vseh časnikih na dnevni red. Še prav posebno se pa razven Nemcev in Angležev za nje Portugizi zanimajo in si noč in dan prizadevajo, kako bi dokazali svoje predpravice na Kongo in njegove pokrajine. Eesnica je, da so se Portugizi ondi ob svojem času že naselili, ker jim pa kupčija, tedaj ob veletoku še nerazvita po neznanih krajih ni nesla, opustili so one kraje popolnoma; sedaj jim je pa nezmerno žal po njih. Bismark jih pa zopet drži, kakor s klešami ter jih ne misli nič več iz rok spustiti. Njegov poslanec Nachtigall proglasil je že one pokrajine od Kameruna do angleške naselbine Lagos za nevtralno zemljo, ktero bo velika nemška korveta „Bismarck" stražila in varovala. Glavni podjetnik ekspedicij po Kongo-pokrajinah, Amerikanec Stanley, obrnil se je sam do Nemčije, Takrat je sprejel od velike knjeginje Helene Pavlovne zlati križ, okrašen z dragocenimi dragotinjami. L. 1848 (dne 28. aprila) bil je imenovan članom carskega Odeskega obščestva za histerijo in arheologijo. L. 1850, po ogerski vojni, poverila mu je sveta sinoda zidanje pravoslavnih cerkvi v srbskem vojvodstvu in v vshodnji Ogerski. V teku tega leta in nadalje so po njega povzročenju postavili 47 pravoslavnih cerkva, a 60 cerkv4 je bilo obdarovano s cerkvenimi knjigami, obleko in drugimi potrebnostmi. V tem letu je prev(51 v francoščino in izdal na Dunaji veliki kdnon Andreja Kritskega. V tem letu bil je obdarovan z redom sv. Ane II. reda. L. 1851 prevčl je v francoščino rusko liturgijo „Livre des prieres de T Eglise Orthodoxe". V tem letu bil je imenovan članom jugoslovanskega zgodovinskega društva v Zagrebu. L. 1852 (dne 27. aprila) dobil je osebno priznanje od cara Nikolaja L, kteri mu je podaril briljantni prstan. Tega leta (dne 8. novembra) bil je mu prinesen po patrijarhu srbskih in valaških pravoslavnih nirodov, Josipu, ddr pravoslavnih cerkva avstrijskih v odmeno za njega veliko delovanje pri njih organistih. Leta 1856, po turški vojski, naložili so nanj brigo o organizaciji bolgarskih, bosenskih, hercego-vinskih, albaneških in črnogorskih, po Turkih opu-stošenih cerkvah. V ta čas je prenovil nad 50 cerkva. Več pa kot 200 cerkva je sprejelo z njega posredovanjem pomoč in darove. Za vse te cerkve skerbel je on do svoje smerti. V tem letu sprejel je red sv. Vladimira. L. 1857 bil je imenovan členom ruskega geografičnega društva. L. 1860 bil je imenovan za člena Petrograd-skega slavjanskega komiteta. Leto na to je izdal nemško pravoslavno liturgiko pod naslovom: Eucho-logion der orthodox-katholischen Kirche". Potem nasleduje cela vrsta priznanj, redov, primenovanj za člena; v letih 1864—1865 poslal je 18 mladenčev, za učitelje v Eusijo. L. 1865 bil je imenovan častni ud Češkega Muzeja. L. 1866 (28. marca) bil jo obdarjen z mitro. Tega leta bil je pozvan od carskega društva prijateljev ved prirodnih pri moskovskem vseučilišču h priredjeni slovanski etnografični razstavi v Moskvi; v.se, kar je šlo iz Eusije, bilo je pod njegovim vodstvom. V tem letu je bil tudi odbran od ministra na- rodne prosvete poiskati učiteljev klasičnih jezikov za celo Eusijo in poljsko kraljestvo. Dne 8. oktobra t. 1. sprejel je pohvalno adreso od Slovakov severne Ogerske za trude in skrbi o literarnem razvoji slovaškega naroda. Leta 1868 zaupala mu je sv. Synoda napravo duhovnega semenišča v črnigori. Sedaj bi imeli še našteti in prinesti na znanje te neštevilne odlikovanja, ki so mu došla od različnih družeb in učenih društev. Nu to presega naš smoter. Z eno besedo: Eajevski je bil spoštovan in odlikovan ne le zgolj od svoje vlade in synode, marveč tudi od svojih enoplemencev. Tako je sprejel 1. 1873 red Daniela I. vrste. Od ruskih redov, kar jih je sprejel, bil je poslednji red sv. Vladimira 11. vrste. Konečno 1. 1880 daroval mu je srbski knez Milan Obrenovic Takovski red. Umrl je na Dunaji 2. maja t. 1. v 73. letu svojega življenja ob 2 popoludne. Velik človek slovanski, redka prikazen tudi v svojem velikem narodu, mož čist, idealen, skončal je svojo blagodarno pot! Naj bi našli tudi njega nasledniki tako čednostno in poblagoslovljeno stezo! —ki—. kteri nujno priporoča priznanje pridobljene zemlje za prosto državo ob Kongu, ktero naj sprejme pod svoje pokroviteljstvo, ako ji je ljuba prosta trgovina. če bi si Portugizi zopet prilastili ondi pokroviteljstvo, potem bodo takoj velike carinske pristojbine vpeljali ob iztočji Konga v morje, kar pa Nemčija ne sme nikdar privoliti, kajti za prosto trgovino spodobi se prosta reka Kongo. Izvirni dopisi. Iz Brežič, 24. avg. Ako bi človek ne čul na lastna ušesa, ne mogel bi verjeti, da je to malo me-stice, ki je bolj kaki vasi nego mestu podobno, tako navzeto nemčurskega duha. Že bosonoga deca, ki se po ulicah igrA, govori med seboj le nemški. Ni čuda tedaj da je narodni kandidat pri volitvah za deželni zbor dne 31. t. m. dobil le 12 glasov. Toliko bolj pa se zaveda okolica, kar je tudi pokazala dva dni popreje pri volitvah za kmečke občine. Treba bode še mnogo dela in truda, da se narodna zavest prebudi. Ne morem jih drugače imenovati, kajti to saj uvidijo, da s kmetom ne morejo drugače občevati in so si le od Slovencev vse premoženje pridobili. In vendar tudi pri zaslepljenih meščanih. Pa dovolj o tem. Namenil sem se opisati drugo veselo slovesnost, ki se je vršila dne 20. avgusta v tukajšni samostanski cerkvi. Onega dne je namreč obhajal č. g. o. Krizolog Greznik svojo zlato mašo. Ta slovesnost je privabila tudi pisalca teh vrstic semkaj. Eodil se je omenjeni gospod v Višni-gori 7. januvarija 1811, stopil v red sv. Frančiška 23. septembra 1829, storil slovesno obljubo 21. okt, 1832, ter bil v mašnika posvečen 17. avg. 1834. Služboval je kot učitelj najpreje v Brežicah, potem nekaj let kot profesor in direktor na Novomeški in Pazinski gimnaziji. Slednjič pa je bil profesor klasične filologije v samostanski gimnaziji v Gorici. Marsikteremu učencu je še v blagem spominu. Tekom ^asa je opravljal tudi razne častne samostanske službe; bil je definitor, gvardijan itd. Kako priljubljen je ljubeznjivi starček vsem, pokazalo srt je ravno ta dan. če tudi je bil delavnik, zbrala se je tolika množica pobožnega ljudstva, da je bila precej prostorna cerkev pretesna, čast. gosp. o. Albert Pintar, gvardijan Samoborskega samostana, pa je v izvrstnem govoru razložil zbrani množici pomen tega dneva. Tudi mnogo duhovnikov — okoli dvajset — od blizo in daleč je počastilo zlato-mašnika. Naj ga ljubi Bog ohrani še mnogo let žvrstega in zdravega! Iz Leskovca pri Krškem, 24. avg. Po deželi je običajno, da se god in rojstni dan Njih Veličanstva praznuje še le prihodnjo nedeljo. Tako je bilo tudi pri nas. Ker je ljudstvo prerevno, nismo mogli v to svečanost ničesar pripraviti, kakor se to zgodi po mestih, trgih in tudi po imovitejših vaseh. A zbralo se je verno ljudstvo k slovesni sv. maši, ter tii gotovo ne slabeje kakor po mestih, molilo, da nam Bog ohrani milega in dobrega vladarja še mnogo let, kakor tudi vso vzvišeno rodovino Habsburško. Eazun te svečanosti obhajala je naša župnija ravno isti dan še drugo; namreč dan prvega svetega obhajila otrok. Komaj je zjutraj cerkovnik za prvo službo božjo odzvonil, že vidiš lepo praznično oblečene deklice in dečke hiteti k farovžu, od kodar se ima sprevod vršiti v hišo božjo. In res še pred 6. uro zjutraj stalo je 29 deklic in 28 dečkov v svoji krstni nedolžnosti z zastavo, ktere je č. g. katehet Franjo uuaj8ka borza. (TelegraflSno porouilo.) 27. avgusta. Papirna renta po 100 gld.....80 gl. 55 kr. Sreberna „ „ „ „ . . . . 81 „ 50 „ avstr. zlata renta, davka prosta . . 103 „ 50 „ Papirna renta, davka prosta . . . 95 „ 40 .. Akcijo avstr.-ogerske banke . . . 857 „ — „ Kreditne akcije............296 „ 90 „ London.......121 „ 60 „ Srebro.......— „ — n Ces. cekini.......5 „ 75 „ Francoski napoleond......9 „ 64'/2 „ Nemške marke......59 „ 50 „ Od 26. avgusta. Ogerska zlata renta 6% .... 122 gl. — kr. „„ ... . 91 „ 45 „ „ papirna renta 5% . . . 88 „ 20 „ Akcije anglo-avstr. banke . . 200 gld. 104 „ 25 „ „ Landerbanke.....98 „ 75 „ „ avst.-oger. Lloyda v Trstu . . 546 „ — „ „ državne železnice . . . . 304 „ 25 „ „ Tramway-društva velj. 170 gl. . . 213 „ 75 „ 4% državne srečke iz 1. 1864 . 250 gl. 124 „50 „ i% „ „ „ „ 1860 . 500 „ 134 ,. 90 „ Državne srečke iz 1. 1864 . . 100 „ 169 „ 25 „ „ „ „ 1864 . . 50 „ 168 „ 50 „ Kreditne srečke . . . . 100 ,. 179 „ — „ Ljubljanske srečke . . . . 20 „ 23 „ 25 „ Rudolfove srečke . . . . 10 „ 19 „ — „ Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice . . 108 „ 30 „ „ „ Ferdinandove sev. „ . . 105 „ 50 „ 5% štajerske zemljišč, odvez, obligac. . . 105 „ — „ f ktere se lahko vsakdo posluži, da si zlika svoje stare mobilije, ■ W1 ki se že po prvem likanji sve- tijo kakor nove. Cena za vsako (10) za steklenico I gl. 20 kr. proti pošt- • nem povzetji razpošilja Epstein, llj^^ Wien, IV., Getreidemarkt 17. Tuj ci. 25. avgusta. Pri MaUči: Graf Osmond, zasebnik, iz Pariza. — Jurij Ncdelkovits, operni pevec, z družino, z Dunaja. — S. Muller in J. Horowits, trg. potovalca, z Dunaja. — Ignacij Šmejkal, c. k. major, iz Karthausa. — Avgust Uricli, e. k. stotnik, iz Brna, — Vitez Schirnhofer pl. Marefalk, c. k. ces. sovetnik, iz Gradca. — Mat. Eebolj, župnik, iz Slivja. — Kat. Fiori-jančič, kuharica, iz Slivja. — J. Neumann, trgovec, iz Siska. Pri Slonu; Franc Giegl, trgovec, z Dunaja. — Andr. Perko, c. k. živinozdravnik, iz Trsta. — Ig. Peleki, trg. pot., iz Zagreba. — Josip Kauschitz, c. k. nadporočnik, iz Celovca. — Josip Lengyel, trgovec, iz Marczala. — Praunseis, Šuklje in Riipsehl, dijaki, iz Št. Jurja. Pri Tavčarji: M. Reuter in J. Rcimann, trgovca, z Dunaja. — M. Felde, trgovec, iz Remscheida. — Janez Linhart, učitelj, iz Zenka. Pri Avstrijskem earu: Ant. Krošl, c. k. finančni nad-paznik. iz Kočevja. — Josip Čop, učitelj, iz Ribnice. Tržaško tržuo poročilo. Kava: Santos po 54 gl., Rio 48, St. Domingo 56, Portorico 90, biserna 96, Cejlon 74—120, Java 64, Mokka 97—106. Sladkor po 19.75—29 gld. Dišave: poper 85 gl., žbice 62—100. .Južno sadje: dateljni 30, fige iz Kalamate 9, iz Smirne 18, rozine 5. pomoranče 2.50, limone 2.50 za vsak zaboj, rožiči 7, mandeljni 84. Olj e: laško 70—88 gl., albansko 42—48, dalmatinsko 43, angleško 35.—, petrolej 9.75. Kože: juhtovina 260, podplatje 125—160, te-letnina 357—616, jagnječi kožuhi sto komadov 60, zajčje sto komadov 24 gl. Volna: bosanska 105 gl., albanska 118, ister-ska 110. Kombaž: amerikan.ski 75, indiški 48. Ježice po 11—25 gl. Mast: maslo 98—104, angleška 54, ogerska 62, špeh 56. Žito: p.šenica ruska 8.50—9.—, laška 9.25, sme so pač gospodar in oskrbnik naših življenskih moči imenovati, ker le z njegovo pomočjo se zavžita jedila v tečnost spreminjajo. Želodec je neutrudljiv in priden delavec, kteri se nikoli ne spočije in vedno le edino za ohranjenje našega zdravja skrbi. če pa ta nesebični pridni minister našega trupla le nekoli oboli, potem oslabijo takoj njegove moči, dobra njegova volja ne pomaga ničesar in nc more več svoje službe redno izvrševati in vsled tega trpimo le mi ljudje. Koliko nevarnih bolezni ima svoj vzrok v slabem želodcu!! Prva skrb vsacega človeka naj toraj bode, da varuje ta dragoceni organ svojega trupla pred vsakim napadom! In kaj je boljše sredstvo zoper vsako želodčevo bolezen kakor Piccolijeva želodečiia esenca! To esenco izdeluje lekarnar PiccoH v Ljubljani „pri angelu". Dobre in koristne lastnosti te esence so predobro znane, toraj ni treba daljega opisovanja. v kratkem c toliko, da ta Piccoli-jeva esenca zmerom zoper vsako želodečno bolezen gotovo pomaga! Gospodu Gabrielii Piccoli-ju, lekarničarju v Ljubljani, z veseljem Vam poročam, da sem cvet za želodec, kojega Vi izdelujete, rabil z najboljšim vspehom pri težkem prebavljanji in zoper zlato žilo. Trst dne 28. novembra 1883. Dr. D. Agostini, praktični zdravnik in kirurg. Cvet za želodec Ljubljanskega lekarničarja Pic-coli-ja, kterega sem velikokrat zapisoval bolnikom, je jako dobro sredstvo v slučajih zaprtja in zlate žilo. Provzročuje hitro izpraznjenje brez bolečin in ne da bi dražil čreva. Trst, meseca januvarja 1884. Dr. Cambon. zdravnik za ženske in oči. Cvet za želodec, izdelan po izvrstnem lekarničarju G. Piccoli-ju. je prav dobro sredstvo proti vsem boleznim v želodcu in trebuhu, ki imajo svoj izvir v pomanj-šanji živnih moči, zaradi česar morem podpisani z naj-mirnejšo vestjo priporočati ta cvet. Trst, meseca januvarja 1884. Dr. vitez pl. Garacucchi. zdravnik Lloydove družbe. Veliko let že zdravim s čistili različne bolezni, najboljše sredstvo j)a je Vaš cvet za želodec, ki ima prednost, da povzrocuje mnogo izpraznjenj. ne da bi dražil čreva. Trst. dne 1. oktobra 1883. Dr. Pardo, praktičen zdravnik. Narofila izvriSuJejo se « prvo pošto proti povzetju znesku, toda ne razpošilja se iiiuiij kttkor 12 steklenic, ki z zavojem iu voznim pismom stanejo 1 gl. 36 kr. Pri Tcfijili naročiliii primeren oclpitst. (4) Tu navedena, kakor vsa druga zdravila so zmiraj svežna za dobiti v lekarni a« I?iQPQli-Je^ v Tifuhljaui, na Dunajski ccsti.