ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Stev. 8.
V Ljubljani 1. avgusta 1881.
Leto XI.
Sirota.
„dujte ata! čujte mantaj Kn m otrok se čein podat' ?
Sem na svetu reva sama — Vsmili se uie Boge« zlat!"
Tak sirota tato žaluj o In se d jat i kam ue vé;
Na gomilah omagujo, Kjer roditelji"leže
In glej! po enakem poti Pride mož po grobih vprčk ;
Milo stopi zdaj k siroti. Kur je slišal njeni vék.
„Pod neusmiljeno gomilo" —
Pravi k njej — „je grób globok ; Bog le sliši vpitje milo — Vslišal ga jo, ljub' otrok."
„Na vrt božji me je gnalo,
Tukaj moja hči leži ; Tu jo je srce iskalo. Ker doma tolažbe ni."
In — previdnost božja svčta!
Ko tolažbe ni nikjer — Najde va si — ti očeta. Jaz. sirota, v tebi hčer!"
Emanvel TomXié.
Zvno do zrna — pogača.
i.
tri Pilovci imajo pSenične žnjice. Na njivi pod cerkvijo ždnjejo. Po-létinsko solnce vroče pripeka z neba, ki je le tu iu tam malo premré-njeuo od tenke meglice. Iiazpaljen zrak miga nad porujavelim žitom in luhak vetrič pripogne sira ter tja prav na lahno rése po klasovji. Fdt lije
gibičnim žnjicam po obrazu. Srpi se naglo krhajo ob osuhlih steblih in ösla pogostoma poje. Vendar gre delo naglo izpod rok ; požetega in po-' rezanega žita je vedno več za žnjieami. Sredi njive je napravljena iz ^no-povja piramida : pasme stojé na tleh in glavine se stikajo na vrhu takó, d*, je med snopovjem senčnat prostor. Tu je vrč, odet z zelenim plevelom a vendar se je voda v njem užč močno ogrela. Poleg vrča se hladita deček in deklica. Skozi snopje prodirajo posamezni solnčni žarki igrajoč se mladcema po zornih licih. Mižita od vročine in spaučkata rahlo. Tu zaäumi strniSče. Deček privzdigne glavo in zagleda hišnega gospodarja, držečega v roci pobran klas. — Bila sta otročiča kočarska in živela sta pri materi, ker jima je oče rano umrl. Mati je stanovala v koči, katero je imela v najemu; najemnine sicer ni plačevala, a morala je zato gospodarjevim pomagati pri delu na polji. — „Kaj lenarita in maneta žito; le na solnce in pobirajta klasovje raztreseno po polji. Potem ga lepo posušita in omlatita, pa doboileta sémena za jesen." Takó govori gospodar resno in izpodbujevalno. Tinče se naglo ozrè najprej na gospodarja, potem na sestrico. V hipu sta oba po konci ter jameta pobirati klasovje. Solnce še pripeka ; tudi veter popihava močneje ter prinaša s seboj hlad. Otroka tekata slm ter tjà po polji ; pazljivo gledajoč na tla pripogibata se in zbirata klasje v roci. Vsaj srp pri urnem delu preseka marsikatero steblo previsoko, da odleti v stran in obleži med strniščem. Kadar zbereta precej klasja, povežeta ga z bilko v snopičke ter jih neseta k materi, priletnej ženici, ki se pa vendar še pridno krivi pri žetvi, da snopičkom odseče predolgo steblovje.
Pod večer pridejo možaki z vozovi na polje. Znašajo snopje in ga nakladajo. Pri tem opravilu pade zopet marsikateri klas iz snopja in naša delavca vse pobereta. Takó gre dan za dnem, dokler je kaj žeti in neutrudna nabiralca precej nabereta.
Snopiče sušita na polici, ki je bila koči pribita na steno. Zvečer jih spravita pod streho, a zjutraj jih deneta sušit. Na žarkem solnci se žito hitro posuši in zrnje utrdi. Nu, Tinče ue pusti žita omlatiti, rekoč: „Kadar bodo mlatili pri gospodarjevih, tistikrat bodeva tudi midva."
Necega jutra se Tinče nže na vse zgodaj prebudi. Ni li čul pok! pok! iz gospodarjevega skednja? Vstane iz postelje, odprč okence in prislnšava. Nič ni slišati ; ravno so prenehali mlatiti. Ko nasadó, udarijo z nova. Kaz-veselivši se, prileti k spečej sestrici, Iasč jej glàdi in jo budi.
Od same niglice in veselja pozabita malo ue na molitev. Le prekrižata se in priporočita se angelju väruhu. Potem pometeta izbo, pogrneta rjuho na tlak in namečeta na njo snopičev. Tedaj bi se imela pričeti njuna mlatva. Ali s čim mlatiti ? Tinčetu kmalu pade prava misel v glavo. Skozi vežna vrata zletf po bliskovo pred gospodarjev pod, kjer išče ubitih cepcev. Sreča mu je ugodna; hitro najde par cepcev, ki so se bili pri prvem nasädu ubili mlatičem.
Med mlatvijo je Tinče dostikrat opominjal sestro, naj udarja pravilno, da se bo njuno pokanje malo ubiralo. Preobrneta nasàd ter potipata klasje, je li UŽ0 prazno, in ko se prepričata o tem, pretresavata v rokah slamo, da ne ostane kaj zrnja v njej. Potem razpihavata pleve raz žitni kup, mešajo ga z rokami. Marjetica — takó je bilo sestri ime — prerešeti žito na ma-
tarino rešeto in gn obravni. Očiščeno zrnje, lepo rumeneöe v jutranjih žarkih solnea, spravita v vrečice ter jih trdo zavežeta z vožo. V skrinji se je hranilo potem seme do jeseni.
n.
Jedva giblje človek, pa mu uzé pravijo : pojdi in delaj l Naš Tinče ni še prestopil sedmega leta ; a moral je nž6 iti v službo. Jesenovec je prišel ponj. ker mu je pastir nšM ; koz mu pač ni kazalo puščati samih na paši. Z materjo se je pogodil *»a Tinčetov zaslužek. In tako je bilo treba na Male Gospojnice dau mlademu dečku navezati culico. Dvoje platnenih srajc in jedne hlače so bile notri. Breme v roci je bilo lehko, a srce težko. Solzé so mu se silile v okó, da-si ga je mati tolažila, s čimur ga je mogla. Pravila mu je, da služi nove blače, nov klobuk itd., da pride o božiči v góstje, da se lehko oglasi domi, kadar pride v nedeljo popóludne h krščanskemu nauku. A vendar se ni razveselilo njegovo srce. Od žalosti je pozabil na igrače ter na vse, in skoraj bi ne bil dal ljubljenej sestri roko v slovo, da mu ni mati velela.
Rosa se na solnei posuši, če je tudi velika. Tudi solza v očesu usahne in gorje izgiue. Tinče se je v kratkem privadil svojemu poslu in šegam, ki so bile navadne pri Jesenovcu. Dolgčas mu je res bilo večkrat iu posebno z večera, kadar mu je bilo treba iskati koz in jih ni mogel najti hitro, zjokal bi se bil skoraj od same nejevolje iu žalosti. Radi bi mesto njega vračali objestne koze z vrtoglavih pečin ali iz gostega gozda, kadar se napravijo za gobami, in še kako drugo dobroto bi mu radi storili, ali mi tega ne utegnemo in mlademu človeku je dobro, če kaj prestane, da pozneje možak umno ravni in pridno dela ter se starec s čim pohvaliti more.
Božič je prišel. Tinče koraka iz cerkve po škripajočej gizi. Kar ga nekdo od zadaj potiplje. Ozrè se in glej — sestra stoji pred njim.
„Malo da se te nisem ustrašil," reče Tinče, „kaj mi boš povedala?"
Deklica se nasmeje ter reče : „Na góstje pridi jutri popóludne. Mati so naročili, da gotovo pridi !"
Še precej časa sta stala na gizi in govorila. Še le ko bratec opazi, kako Marjetici od mraza klepečejo zobjé, zapne si trdneje suknjo in se poslovi od sestre.
Druzega dne popóludne gazi Tinče na celo sneg proti doinačnj koči. Sicer bi lehko po gizi šel domóv, a nalašč gre po bližnjici, češ, bodem prej domi. Na palici črez ramo nese zveženj. Dvoje potic, ki ju je od gospodinje dobil za božič, pogledava iz rute vèn v rezki mraz in v sipični sneg, po katerem blesti solnce pomikajoče se proti zatonu. Zraven potic ima v ruti še nekaj soriščnega kruha, ki si gaje med letom pritrgal, na peči posušil in shranil. Rumena potičina skorja bi ga kmalu premotila, da bi si je odlonnil kos. Ali neče ! Célo mora prinesti domóv. In nekako vesel je in ponosen. In zakaj bi ne bil ? Saj se dórnu bliža, k svojej materi. Da-si je Jesenovčev dom jedva poldrugo uro od Tinčetovega zavičaja, poskusil je vendar užš, kaj se, pravi jesti ptuj kruj, ako tudi zaslužen, kaj se pravi ubogati na prvo besedo in v dežji in v mrazu biti pod milim nebom. Zdaj pa se vrača zopet domóv, kjer je preživel najlepše dni svojih otročjih let. Res bo treba kmalu
8*
slovo vzeti ; pa Če človek še prišel ni, čemu bo uzé na odhod mislil ? In nove hlače ! Prav radosten jih je in ponosen na nje. Sicer so skrojéne precej ohlatno in gubančijo se. Pa kaj to? Lepših ni še videl pri nobenem svojem tovžlrišu. Pa sam jih je zaslužil in to je nekaj. Čut samostojnosti se mu vzbuja v teh trenotkih in v ponosnem srci se mu snuje 'misel, kako bo pomagal materi, kadar jej onemorejo roké. S tacimi mislimi v srci stopa dalje. Najpred zagleda dimnik, moleč iz slamnate strehe, in kolobarčke dimu, vzdi-gajoče se v čisto zračje. Prestopi črez plot, še nekaj korakov, vezne duri zaškripljejo in — domd je.
m.
Tinče je jedva podal materi roko, pa je bil už6 v sobi. Tu sta s sestro tekala od police do police, pretipala in prevonjala sta vse. Tinče poprej po mišljenji uzé na pol mladenič, bil je zdaj pod domačo streho zopet ves nekdanji igračnik. Marjetica mu je razkazovala vse, kar je vedela in znala. V miznem predalčku je imela vretena, na katera je sama napredla preje. Za durmi je stal njen kolovrat, in ko bi ne bil velik praznik, vsedla bi se takój zanj iu ga malo zagonila, da bi videl brat, kako urno zna presti. V skrinjico na klopi je spravljala bukvice, na katere se je učila čitati. Podarili so jej bukvice gospod župnik, ki so po zimi iz gole ljubezni do napredka poučevali otroke v čitanji in pisanji.
Ker le preveč šarita in ropočeta, stopijo mati v sobo in pokarajo Marjetico, rekoč : „Pusti Tinčeta, da se malo odpočije. Pomisli, on je daleč prišel, a ti vedno doma tičiš." To rekši obrnejo se k Tinčetu ter mu rekó : „Ti si uzé gotovo gladen ; le malo potrpi, kmalu bode jed na mizi."
Stara ura na steni ni premaknila za prst svojega kazala naprej, da so mati užč prinesli jed na mizo. Tine je jedel slàstno ; v prvej radosti je pozabil na jed, a vzemši žlico v roke, spomnil se je praznega želodca.
Naposled prinesó mati zelenkasto kozico, pregrneuo z belo platenino. Kaj pač tiči tam notri ?
„Ugani," pravi sestra in lepe, velike oči se jej svetijo od veselja.
„I kaj, malo postauega zelja,u odgovori Tinče za šalo.
„Ni res, še dvakrat smeš ugibati."
„Mòrda mlečna kaša, moja paša."
„Tudi ne. Še jedno reci !"
Tinče pomisli in zmigne z ramama. Nato reče: „Ker tako skrivate, najbrže je kos pečenega lesjaka. Saj ga jo tudi óno leto naš strijc ujel in ga nam prinesel pokušat; pa jaz nisem maral zanj."
Sestra se na glas zasmeje, a mati potegnejo beli prtič raz kozico. Bela pogača se pokaže z listkom na vrhu. Tine hlastno seže po njem ter čita :
Dragi mi brat!
Znam, da še pamettš, kako sva predlanskim nabirala rumeno klasje po polji, kako sva iito omlatila in seme spravila. Ko so jeseni gospodarjevi sejali ozimino, poprosila sem hišnega očeta, da je dovolil najino žito posejati na svoje polje. Obciljala sem oni košček ; vzpomladi sem ga pridno oplčvala in jeseni sve z materjo poželi visoko in bogato žito. Zrnj a je bilo nad mernik.
Xekaj so mati dali v malin za boèit, a drugo Se hranive. Ko sve dni dan kruh pekli, povedali 80 mi mati, da Se niso merili beljaka, kar so pod to stretto. Kaj ne, da je resničen prigovor, ki pravi: „Zrno do zrna — pogača."
Mati je bila presrečna v krogu svojih otročičev. Zdaj je zrla z blesteči in očesom na Marjetico, svojo pridno, razumno in ljubečo hčer, potem zopet na Tinčefca, razločno čitajočega sestrino pismo. Na jaslice je pogledala v kot ; videla je Marijo, klečečo pred jaslicami, kjer leži njeno dete. In materino sreč se je napolnilo z veselim ponosom in iz njenih oči je hitel hvaležen pogled k priprostim podobam presrečnih nebeščauov.	Jat. GratUčmi.
Dobri otroci.
Milka je prišla iz šole domóv. Mati jej dadó lep kos belega kruha za južino. Milka se vsede k oknu, da bi jedla kruh, ki so jej ga mati dali. V tem hipu stopi berašk deček pod okno, ter prosi Milko malo kruha. Milki se deček v srce smili, takój mu podà ves kos, rekoč: „na, vzemi in jčj ga ; rada ti ga privoščim !" — Deček vzame kruh, prijazno pogleda Milko in se jej zahvali : a kruha ni hotel jésti, da-si inn je bilo videti, kako zelò je lačen. — „Zakaj ne ješ kruha, ki sem ti ga dala ?" vpraša Milka beraškega dečka. — „Nesem ga materi, ki leži bolna v sosedovem skednji," odgovori deček. — „Le jej kruh, ki sem ti ga dala," reče Milka, „prositi hočem svoje matere, da ti dadó še drug kos za tvojo bolno mater." — „Nč, nč, jaz tega kruha nočem jésti ; preveč lep je, in ravno tega nesem bolnej materi," odgovori deček in solzé mu zaigrajo v očesih. — „Ali nisi lačen?" vpraša ga Milka. — „To je, da sem lačen," odgovori deček, ,,ali moja mati je bolna."
Vse to so slišali Milkina mati, ki so stali Milki za hrbtom pri odprtem oknu. Takój pokličejo ubozega dečka v hišo in mu dadó cel hlebček kruha in velik kos mrzle pečenke, rekoč: „na. to vzemi in nesi bolnej materi, ter pridi zopet, kadar boš lačen : a zdaj le jej kruh, ki ti ga je dala moja dobra hči Milka. Deček je pojédel kruh z veliko slastjó, a pečenko je spravil, da jo nese materi domóv.
Otroci, kako se vam dopade Milka, in kako beraški deček, ki je takó zelò ljubil svojo bolno mater?
I. T.
!	Marijca in Anica.
odu pri potoku jo stala in neprestano zrla v temno vodico, kako so se valčeki, drug preko druzega prekopicevàje se, drvili dalje. Nepremakljivo je stala ter nf oii obrnila niti na levo niti na desno. Mlada deklica je bila, izpolnivši komaj otroško dòbo. Držala se je lepó po konci, le glavica jej je bila upognena malo pred se, da bi morda kdo ue opazil njene žalosti.
Dà! žalostna je bila, ker zdaj in zdaj se jej je utrnila svitla solzica v bistrem očesi in se jej spustila po rudečih licih. Nemirno je moralo biti v njenem srci. nemirno v mladej glavioi, ker ni bilo videti, da bi se bila razveseljevala v lepoti narave. Livade in travniki so dehteli polni krasnobojnih cvetic ; na polji se je gibalo zlatorumeno žito in vsa narava je bila polna veselja, polna lepote.
In deklica?
Ne meueč se za vse to, še vedno je zrla v vodo, še vedno je nepremakljivo držala glavico préd se, še vedno so se jej utrinjale svitle solzice v bistrem očesu.
Gotovo bi se še bolj čudili, ako bi jo bili videli pred nekaj časom, ako bi opazovali njeno življenje do danes.
Ni je bilo veselejše deklice od graščakove Marijce. Ves božji dan je tekala brzonogej srni podobna po vrtu, pevajoč vesele pesence. Vsakdo jo je poznal kot živo, v mladostnem veselji se radujočo deklico. Vrhu tega je bila tudi priljudna in prijazna z vsacim ; kajti da-si je bivala v lepem gradu, oblečena bila v krasno gosposko obleko, da-si je bil njen oče najbogatejši in najučenejši v vsej okolici, vendar je vedno rada občevala s kmečkimi to-klicami in vzlasti Kaläuova Anica je bila mnogokrat pri njej. Skupaj ste se igrali, skupaj delali, skupaj radovali iu vrhu tega je Marijca vedno z Anico delila svoje veselje. Oče ni imel nič proti temu, už0 zaradi tega ue, ker je imel vedno mnogo opraviti in ui mogel biti toliko pri družini, kakor bi bil rad. Dopuščal je tedaj Anici, da se je igrala z njegovo hčerko, ker je Marijco ljubil in poznal Anico, da je dobra in pripravna deklica. Nič jinia tedaj ni nasprotovalo, in vsled tega ste si bili Anica in Marijca najljubši prijateljici.
Ker smo se z Marijco ob kratkem seznanili, poglejmo še kdo in kaj je bila njena družica — Auica ?
Ako bi prišel kdaj v vas, kjer ste živeli naši znanki, gotovo bi konec vasi opazil leseno kččico. Nekoliko desàk ali vseh črvojčdih in trohljivih je bilo skupaj zbitili iu čuda, da se bajtica ui užć davno na kup sesédla. Streha je bila tudi nž0 na pol podrta in vsled tega je sredi jedine sobe stala ob deževnem vremenu vedno velika mlaka. Okua so bila zamašena s cunjami in s papirjem, a mesto vrat je služil velik pičli, ki se je po noči prislonil pred hišni vhod. To je bila hiša Kalanova — Auičin dom. Usmiljenja vredno je bilo res to dekletce, zapuščeno malo ne od vseh. Oče so jej umrli, ko je bila izpolnila peto leto; a matere niti poznala nf. Oče je bil tesar in je imel še precej dobrega zaslužka; prihranil si je bil toliko, da si je kupil
majheno posestvo s prijazno hišo y visi. To je zagledala Anica luč sveta, n le kratko je bilo njeno bivanje v tej hiši. Oče so jeli bolehati in po dolgej bolezni so tudi umrli. Dolga očetova bolezen je pobrala vso imovino in Anica je morala ne iinejoč sorodnikov, k sosedi, ki je bivala v bornej bajtici, Istero smo u?.é poprej omenili. Ta soseda je bila zelò hudobna, in vzela je Anico le zaradi tega k sebi, ker je znala, da jej je po prodanej očetovej hiši ostalo še nekoliko denarja ; ko tega denarja ni bilo več, morala je Anica trdo delati, in še celò prosjičiti za neusmiljeno starko, ki jej je veduo pretila. da jo zapodi takòj od hiše, ako si ne bode sama kruha zaslužila. To je bilo britko za ubogo Anico. A vse bi bila še potrpela, ako bi le stara soseda bila lepše ž njo ravnala. Jesti jej ni dala skoro ničesar; a tepla in psovala jo je vsak dan. Kdor koli je videl Anico smilila se mu je, ker je bila zares sirota ! Jedino njeno veselje je bilo, kadar se je s svojo prijateljico malo poigrala. Kadar koli je imela čas. tekla je v graščino ter jo ondu poiskala svojo prijateljico Marijco. Pozabila je ua vso žalost in vse britkosti.
Takó ste živeli uboga Anica in njena prijateljica Marijca in kak razloček se nam pokaže danes!
Prej takò vesela, takó živa — in danes ! ? —
Prej takó srečna, igrajćč se s svojo ljubljenko — iu danes ! ?--
Še vedno stoji in zrè nemirna v drveče se valove. Čudne misli jej rojé po glavi. Spominja se prejšuega dne, z žalostjo se ga spominja, ker toga due je izgubila veselje, izgubila je mir srci.
Kakó to?
Bilo je popóludne. Marijca in Anica ste kakor po navadi sedeli pod senčnato lipo vsaka s svojim pletivom v roci prijazno se razgovarjajoč. V tem Jjjpn se pripelje krasna kočija ua irorišle. Marijca hitro popusti delo ter leče gledat, kdo se je pripeljal. Bila je teta, ki je prišla z hčerjo obiskut svoje soródnike. To je bilo veselje v graščini. Objemanja in poljubovanja Ili bilo konca ne kraja, ker teta, živeč v daljnem mestn ni mogla po večkrat priti v ta kiaj. Vaiasti Marijca in Kitinka — takó je bilo imé sestričini — ste si melali mnogo pripovedovati. Kitiuka je bila ohola (ošabna) deklica in večkrat se je norčevala iz svoje soróduice, češ da je neumna in nevedna. V tacili pogovorih jo je vprašala : „Kdo pa je bilo óno cigansko dekletce, ki je pri tebi sedelo; ali te ni sram le govoriti s tacimi kmečkimi otroci?" Iu Marijca je zatisnila oči, pogledala je v stran in prvič so je sramovala svoje uboge kmečke prijateljice ; konec je bilo zdaj njenemu veselju, ker ves večer so jej po glavi rojile besede ohole Kitiuke. V njenem srci se je porodila ošabnost in Marijca ni bila več ona dobra in vesela góspica. Druzega jutra je odšla tetka s svojo hčerjo in Marijca, ki je poprejšnega dne svojo sestrično še takó prisičuo bila poljubila, poslovila se je zdaj od nje kot ošabna liči imovitega graščaka. Otišla je na vrt in tu jo jo čakala Anica. Tudi ta je bila vznemirjena, ker je takòj spoznala, daje uboga beračica v priméri z bogato Marijco. Vse to jo globoko čutila, videč, da je kakor pozabljena stala prejšni dan, ter je Marijca niti pogledati ni litela. In vsled tega je bridko jokala domi n» slimnatej postelji, in vender je še daues prišla v graščino, ker Marijeino ravnanje se jej je opravičeno zdelo, misleč si, kaj hoče siromak v družbi z bogatinom.
Nasproti ste si stali obe in molčali ste. Marijca naposled vendar ij. I pregovori in reče osorno: „Izprfd oči se mi poberi grda bajtarica ti, tergli« I da se mi ne prikažeš več nikoli v graščino !" To rekši, obrne se ter stomi ošabno dalje. Anica gleda nekaj časa za-njo in potok sol/, se jej vdere ^ oči. Komaj da izreče še besede : „Marijca, izpremenila si se, a zapómui ^ I da napuh hodi pred padcem." Na to otide bridko jokajoč se... M
Marijca je šla proti potoku in mislila je ua besede Katinkine, pa tudi na besede Aničine. Njeno srce še ni bilo pokvarjeno, in ošahnost ni inolia tako hitro mehkočulja in dobrohotnosti iz njenega srca izruvati.
Iu kakor smo jo videli stali, stala je še vedno in še vedno je zrla , temno vodo in še vedno so jej kapljale svitle solzice iz očesa. To je storfl.l hudoben jezik, pregnal je mir iz njenega srca in je rodil črva, ki jo je grital I neprenehoma.
Premišljevala je, v kako lepej slogi živi vse. kar je ustvarjenega v božjej naravi. Vse jej je govorilo : „Glej, ošabuosti je ui med nami ; vse I je ponižno iu pohlevno, a ti si tako prevzetna proti svojej prijateljici?" y,] daleč pa je zagromelo in spdranela se je ua Bogi, ki se je razsrdil nad ujo. Fomislila je na smrt in sptimnela se je prigovora: „Pred Bogom smo vsi jednaki" in nova solza se jej vdere po rudečem licu. —
Boj je bil končan. Lice se jej zopet zjasni, zopet je bila vesela ju zadovoljna. In čez nekaj časa je bogata graščakova hči prosila odpošteuja siroto Anico. Napuh je bil zmagan, oholost strta iu vse je bilo zopet poravnano. In zopet ste tekali prijateljici po graščinskem vrtu, zopet ste ai igrali, zopet radostni prepevali in vživali čni srečni mir, brez katerega ui sreče na tem svetu.
Graščak je to izvedel ; povedala mu je Marijca. Vesel je bil dobrih otrok in vzel je Anico za svojo; skupaj jo je dal vzrediti z Marijco. Bili ste srečni, skupaj živeč v lepej složnosti in ljubezni.
Glejte otroci, kako dobro je, da človek zmaga napuh. Ne ndajte se mu, temveč ljubite se med sabo, kakor vatu to veluje zapoved božja, ki pravi: „Ljubite Boga čez vse, a svojega bližnjega zaradi Bogä kakor samega sebe." Vaš bližnji pa je vsak človek, bodi si bogat bodi si siromak.
lo. Rrrk.
Narodne povédke.
Nabral J. M-t-u.
r	n.*)
iivel je blizu koroške meje kmet, ki je zemljišče imel veliko in prostorne,
""Hiša mu je uže malo ne razpadala, a nikakor nij vedel, kakč bi jo popravil. Novcev nij bilo, a polji prodati se mu je smililo. Zgodi se, da je nekdaj hodil po g6zdi in razmišljal, kakd bi s« dokopal novcev. Kar prédenj stópi deček ter ga vpraša : „kaj ti je ?" Kmet mu čenuSrno od-
*) Pogledi v 5. St. ltìtofiujega „Vrtca."
govori : „čemd vprašaš ? Ti mi ne pomoreš, ako ti i povém !" Deček mu reče: „le povój ! Morebiti vender pomorem." Kmet ga s prva ogleduje in ogleduje ter napćsled mu povč, v kakej bčdi je. Deček se ogläsi : „lehko ti pomorem, ako hočeš." Kmet se začudi in reče: „a kdo si ti?" Mallč odgovori: „skrkljič mi déjo; ali ne boj sel Ne storim ti zalega. Ako se hočeš meni zapisati, zdajci dobodeš. kar bi rad imel." Možje bil tdli prestrašen, da nij védel, kam bi se dčl. No skrkljič mu začne obétati: „še noočj ti postavimo vso novo hišo: a ne bode li gotova, kadar zjutraj tvoj petelin zapoje prvič, svoboden bodeš ti in duša troja." Mož dolgo premišlja, prodno mu vender odgovori : „bodi si ! Zgotovite mi jo nocčj do prvega jtì-ternjega kuropónja!" Kadar je to izustil, mahoma izgine skrkljič. Pokes;:! se je kmet potlej res, da je skrkljičn zapisan, a to ga je ob enem tolažilo, ker je upal, da hiše ne mogč zvršiti do prvega kuropénja. Pride mu na vččer v sfibo stara ženica ter ga stand poprosi. Kmet reče, da je ne more nočiti, ker bode noeój mnogo dčla ter ona bi zaradi tega ne zaspala. Ali žena se ue dà odpraviti, ako jej ne povč, kakšno delo bode. Napósled jej mož raztolmači vse od kraja do kouca. Ženica mu odgovori: „jaz vender ostanem tukaj. Imate li kakšno kàd ? Ako jo imate, spravite jo semkaj v sobo ter jo vodé napolnite ; a tudi prinesite petelina. Jaz hočem narediti, da bode vse prav iu dobro." Kmet jo posluša in stori, kakor mu je velčla.
Jedva se zmrači, a kmetovo hišo obsuje premnogo skrkljičev, malih, a zehi močnih Ijudij. Mahoma začnč zidati vso novo hišo. katera je kakor iz tal rastla pod njih rokami. Kmet, videvši, kakč delajo, začnč biti v strahu, da bode zidanje gotovo pred kuropénjem ; a žena se je smijala. Kadar so skrkljiči poslčpje uže jeli pokrivati, ona hitro pomoči petelina v kàd z vodó, in ga spusti. Petelin skoči na gredi, kder se začne odtresati vode, povzdigne porotnici in zapoje na ves glas: krkulili! Skrkljiči izginó, kakor bi trenil. Vse je bilo dokončano, sanió paža nijso vtegnili dodelati. Svoboden je bil kmet in duša njegova. Zeno je lepo zahvalil in obilo poplačal. A piža nij postaviti mogel potem nikoli nihče tej hiši, ki je še denes brez njega.
Nevkretni Luka.
■ M
1 iI.;l&osci urno kosé. a Luka zaostaja. „Kaj meniš ti," pravi prvi kosec ' obraivši se k tovdrišu, brusečemu kosö, „da ta človek kar ne more z mesta? Vedno mane na jednem kraji; saj še nekaj giblje in maha, pa le ne grč."
Tedaj se hlapec oglasi in rogaje se, reče: „Zvonec mu za n8gi prive-zimo, da ga ne zgrešimo."
„Ali pa vrvic toliko navezimo okolo njega, kolikor je nas koscev. In vsakteri izmej nas priveži si potem po vrvico za pas. Tukđ ga bodemo kar vlekli za seboj ; sicer utegne še v travi se izgubiti, okolo katere baci, kakor mravljinec okolo bruna, ki ga premakniti ne more; in lehko so še ponesreči, da ga kdo ukosi no videč ga," pristavlja šaljivo drug.
rolsk» ustava se izpremeni. deželni zbor 1808. 1. razpusti, mesto deželne brambe se vpelje splošna vojaška dolžnost ; dà, še celò ime „Tirolsko" naj zgine, in dežela naj se od sib dob imenuje „južna Bavarija." — Uf.tì io je hudo žalilo domorodne Tirolce; še bolj pa, ko se je začela tudi njih verska čut žaliti. Takó na priliko so bila ostro prepovedana vsa romanja na božje poti, p'Slunočnica na sv. večer, zvonenje večernic pred nedeljami iu praznici itd. — Dušni pastirji s svojimi škofi so se sicer ustavljali z apostoljsko srčnostjo tacim novotarijam, a bili so kot uporniki kaznovani ali pa iz dežele pregnani. Tacim načinom je bilo veliko duhovnij brez dušnega pastirja.
Ni se toraj čuditi, da so bili duhovi po vsem Tirolskem hudo razburjeni, sosebno pa po Pasajerskej dolini. Na skrivnem so se veljavni možje zbirali in posvetovali, kaj jim storiti ?
O tem položaji iu razburjenosti se raznese po Tirolskem glas, da namerava cesar zopet vojsko napovedati Francozom. Na Dunaji bivajoči Tirolci so to naznanili svojim rojakom po alegoričnih listih iu povabili „bradatega" t. j. Andreja Hoferja z druzimi veljavnimi možmi ua dogovor.
Brez odloga se je podal 10. jauuarija 1809. leta Andrej Hofer z drugima dvema zanesljivima prijataljema na težavni iu nevarni pot proti Dn-naju. Tjà dospevši, gre naravnost k nadvojvodi Ivanu, ki je bil v lein uzé imenovan poveljnikom armadi, katera naj zasede v slučaji vojske Laško in Tirolsko.
Vsi dogovori in posvetovanja so se vršili po noči, da bi suma ne vzbudil Andrej Hofer s svojo nošo pri bavarskem in francoskem poslancu. Nosil se II je namreč po domačej šegi. Zelena suknja, čru, usnijat pas z začetnima črkama njegovega imena, črne, jerhaste hlače, ovratnik iz črne svile, klobuk s širo-cimi krajci, olepšan s cvetlicami in podobo matere božje, bila mu je navadna noša. Postave je bil lepe, nekoliko čez navadno velikost in širocih pleč; lica polnega, z nekoliko bolj širocim nosom iu živih rujavih oči. Lasjé so mu bili črni ; nosil je čestitljivo brado, ki mu je sezala do pasti. Njegova hoja je bila počasna in dostojna, glas prijetno doneč, oko mirno iu prikupljivo.
Ko je bilo dogovorjeno vse potrebno za ustajo, vrnili so se Tirolski poslanci z Dunaja po raznih potih v svojo domovino.
Andrej Hofer je šel preko Solnograškega, obiskal je potoma zatipljive in veljavne moSè ter jim naročil, naj pripravljajo ljudi po svojej okolici za ustajo. Po raznih ovinkih je srečno dospel na svoj dom. Tu je na skrivnem pripravljal ljudi na ustajo. Uže so bili Tirolci po vsej dolini pripravljeni, da zgrabijo za orožje o določenem trenotkn ; a Bavarcem se še niti sanjalo ni o nstaji.
Tudi Bavarci so se pričeli pripravljati na boj ter so jeli nabirati vojakov po deželi ; to je Tirolce še bolj razkačilo. Večina za vojaštvo sposobnih mož je zbežala v goró ali pa v bližnje kronovine na Avstrijsko ter je tu vstopila v cesarsko armado.	(Dalje |irihodnji&) ,
.T Ruska zemlja v Aziji in Korjéki.
ttKfelikanska ruska posestva v Aziji so razprostrta po vsej severuej stràni TT azijske zemlje od ledenega morja do Kitaja in sredi Turkestana, dalje od i Urala iu črnega morja do vélikega oceana. Vsa ta velikanska ruska po-I sestva, dobra tretjina cele Azije, obsezajo Sibirijo z deželo poamursko, Kirgizijo in velik del Turkestana. Sibirska nižava je samo na južnej strani, vzlasti na jugozähodnej polovici poljedelstvu ugodna. Cim dalje greš proti severu, tem ubčrnejše je rastlinstvo, a to zaradi podnebnih razmér. Mesto gozdov se nahaja sprva samo grmovje, potem pritlično brezje, a naposled zgolj mahovi in Iišaji. Prebivalci ruske Azije so po rodu in jezikn, po veri in življenji jako različni. Poleg različnih azijskih rodov je mnogo ruskih na-
Korjéki.
selnikov, kàterih jezik se naglo širi mej prvotnimi prebivalci. Tem ruskim naseljencem se prištevajo tudi prognanci, katere iz vseh krajev evropske Ru-sije tu sem pošiljajo. Ti prognanci so največ hudodelci, klateži iu zauikerneži, ki so domačim krajem kvaro (škodo) delali. Njih osoda ni tako strašna, kakor se to navadno popisuje. Nekateri izpirajo iz peska zlató ter si s tem mnogo zaslužijo, in ravno teb pregnancev je največ ; nekateri služijo za hlapce i. t. d-pri sibirskih bogatinih , kateri jih dobro plačujejo. Drugi dobé zastonj velik kos zemlje, po jedno kravo in nekaj ovac, vrhu tega še po 150 rubljev, ter se tako kot kmetovalci v Sibiriji naselé. Se bolje se godi dnim prognancem, ki znajo kako rokodelstvo; ti se po raznih krajih, vzlasti po mestili naselé in navadno hitro obogaté.
V vzhodnej Sibiriji mej gorenjo Indigirko in oceanom, na suhej zemlji iu pólutoku Kamčatki živć takđ imenovani Korjéki, kacib 2S00 glav, ki so
delé v različne razrode, živeč se ob lovu a največ ob reji severnega jelena. Bolj proti severu živoči Korjéki se zovč „Tumugutu," t. j. potovalci, ki vedno potujejo s severnimi jeleni, ki so jim vse, kar imajo. Korjéki so užč po naravi ljudjé majbene postave s pločatim nosom, majbenih oči in črnih las. Dobrovoljni in pošteni so, a zelò nesnažni. Nekateri popotniki jih opisujejo tndi za surove, maščevalno in jako ohole (prevzetne) ljudi.	i. t.
Emanvel Tornšić,
TrT	f dni 29. junija 1881. 1.
«S* dan 29. junija t. L poklical je Vsemogočni po dolgej bolezni v boljše X življenje obče spoštovanega in posebno po Dolenjskem povsod zelò pri-* ljubljenega narodnjaka Emanvela Tomšiča. Ker se je blagi pokojnik I mnogo let bavii s slovensko mladino in jej je bil velik prijatelj v d6bi svojega življenja, pač je primerno, da ga tudi „Vrtec" omeni in tebe, slovenska mladina, vsaj nekoliko seznani ž njim. Mnogi izmed vas, ki pridno citate „Vrtec," poznali ste ga morda osebno, saj je bil mnogim, in to na več krajih, dober in prijazen učitelj.
Emanvel Tomšić se je rodil v Trebnjem na Dolenjskem v dan 26. marca 1824. 1. Oča mu je bil Matija a mati Franja, ki mu je umrla 5. oktobra pretočenega leta. Smrt preljube mu matere pretrgala je brž ko ne tudi njemu nit življenja, ker je uže poprej bolehal, a od tega časa je vedno bolj pešal, dokler ni bilo konec njegovim bolečinam dne 29. junija. Po oče-tovej smrti nastopil je Emanvel učiteljsko službo v Trebnjem 1850. leta, a kmalu potem v Vipavi, kjer mu pa ondotni zrak ni ugajal, ter se je moral preseliti v Logatec. Iz Logatca je prosil učiteljske službe v Mirnejpeči, katera mu je bila tudi podeljena, in kako so ga njegovi rojaki Mirnopečini radi imeli, vidi se iz tega. da so šli celò iz Dolenjskega v Logatec z vozom ponj. Iz Mirnepeči, slovo davši učiteljskej slnžbi, podal se je na svoje posestvo v Trebnje, kjer se je do zadnjega vzdihljeja odlikoval kot izvrsten rodoljub na narodnem polji. Posebno neutrudno je bilo njegovo delovanje, ko mu je bilo težko breme županstva naloženo. To težavno breme mu je menda najbolj razjedalo njegovo poprej krepko in čvrsto zdravje. V poprejšnih letih se je Emanvel odlikoval tudi kot dober pesnik ter je posebno „Novicam" in „Danici" rad pošiljal svoje pesniške umotvore. V „Novicah" 1847. 1. sé nahaja mnogo njegovih mičnih pesenc, izmed katerih smo postavili denašujemu listu na čelo samo jedno, ki vam kaže, da je z mladino rad občeval ter je tudi pe-sence skladal za njo. To se znä, da njegove pesni gledé jezika niso lako izborne , kakor jih čitate dandanes ; a pomisliti je treba, da se je slovenski jezik od 1847. I. do denašnjega dné mnogo opilil, in da so bili redki slovenski pisatelji v 'mej döbi, v katerej je pisal in pesence skladal Emanvel Tomšič. Daljša njegova pesen je balada pod naslovom „Murdoha kamen na Mnlu (otoku hebridskem) poleg Škotske pravljice," katera je po „Slov. Novinah" ponatisnena najprej v „Pravem Slovencu" 1849. L in kasneje v „Slov. Bčeli" 1852. 1. — Posebno lepe so njegove pesni pobožnega obsega, ki so priobčene
v „Zgod. Danici" od 1851—1863. I. Naslov jim jc : 1) Cvetlica Marija; 2) Pesem o blagoslovu pretnalani'ga altarja na Mirni; 3) Pesem o priliki obiskovanja milostljivega škofa Friderik Baraga 12. svečana v Trebnjem peta ; 4) Solnce in cvetlica ; 5) Marija v rajskem vrtu ; 6) Dar Mariji ; 7) Marija Kraljica itd.
Od 1863. leta dalje prestalo mu je però pisati za javne novine in — umolknil je na slovstvenem polji. Kaj je bilo temu krivo, to mi ni znano. Bodi si temu kakor koli, nepozabljiv ostane Emanvel Tomšič vsacemu, kdor ga je poznal ali le priložnost imel ž njim občevati. Bil je rajnki vedno dobrega in veselega srca. navdušen za narodno stvar ter trdnega, železnega značaja. Kako priljubljen je bil ne samo v svojem ròdnem kraji, nego tudi po bližnjih in daljnih krajih, to nam kaže njegov pogreb v dan 1. julija, h katerem se je zbralo veliko število njegovih znancev in prijateljev tudi iz oddaljenih krajev. Bodi mu blag spomin I	lean T.
f Previdnosti je treba, kadar se kopljete.
òpati se o vročih, poletnih dnevih v kakej reki, ali potoku je zdravo in krepilno. Vender nam je pri kòpanji zelò previdnim biti. Kòpati se ne J smemo dokler smo vroči, in tudi ne smemo iti predrzno v globoko vodo, [ ker v rekah so najdejo pogostoma tudi zelò nevarni kraji. Nek deček se je hotel necega dné kopati. Ko je šel od doma, opominjala ga je mati: „ne bodi v vodi predrzen in ne idi mi v pregloboko vodo !" Deček je šel hitro k vodi iu je prav predrzno plaval sim in tjiu Zašel je na tak kraj, kjer je bila zelò globoka voda in izginil je pod vodo. Ljudjé to vidéé, hiteli so mu v pòmoC, a vse je bilo zamin ; — utonil je. O kako so jokali njegovi starisi, bratje in sestre ! A tudi njegovim součeucem in prijateljem je bilo žal ubozega dečka. — Otroci ! kdor ne uboga, tepe ga nadloga. Kdor ne sluša, zaide v škodo iu večkrat tudi življenje zgubi. Zatorej, otroci, slušajte svoje ljube starile iu učitelje ! — Zdaj so vroči dnevi in vi se radi kòpljete. O dosti otrok je, ki ne vedò, kako se je treba pri kòpanji vesti. Poslušajte torej, naj vam povem ! Kòpljite se v bolj skritih krajih ter bodite sramežljivi. Ne hodite v nevarne, deroče kraje. Ne kopljite se hitro po obédu (po kosilu) s polnim želodcem. Ohladite se prej, nego li stopite v vodo. Sto-pivši v vodo operite si najpred glavo, prsi in hrbet. Potlej leliko stopite v vodo do kolen. A ne stojte samo na jednem mestu, nego hodite sim in tjä ; drgnite si ude po vsem telesu, posebno pa nogi, prsi in hrbet. Večkrat potapljajte glavo pod vodo. Ne ostajajte predolgo v vodi. Najprimernejše je 10 do 20 minut. Kadar iz vode stopite, osušite se z brisa&^ali rjuho. Potem se idite malo izprehajat To vam bo zelò koristilo. Po kopelji in izprehodu vam bode jed dobro teknila.
To bi bila glavna vodila pri kòpanji, po katerih se vam je ravnati.
Anton L^tan.
IESa,zne st^rstri-
Drobtine.
Umrla je 8. dné pretepenega meseca plemenita gospä Ana G o r u p o v a rojena Perghofrova na Keki. Za njo se britko joče njen blag soprug in še osem malozmož-nih otrok. Bila je rajnka plemenita in jako dobrotljiva gospà ter prava mati svojej družini. Ker je bila več let naročnica ter takó tudi podpornica našemu listu, obžaluje tudi „Vrtec" p rebri t ko izgubo dobre gospé. Bodi jej blag spomin — A vam ostalim otročičem, ki ste izgubili svojo dobro, zlato mater, kliče „Vrtec" v tolažbo :
.0 nikar se ne solzite, V módro se nebo ozrite. Vaša inaraa v rajske j zóri Je med angeljskimi kör! !"
(Prvo vojsko) na svetu so začeli okolo 402. 1. po ustvarjenji sveta Kajuovci (Kajnovi otroci), ki so kakor zverina okolo letali ter vse razdjali, kar koli jim je prišlo v roke.
(Prvi brodar) je bil Noe, ki si je po božjem povelji napravil sam prvo ladijo, v katerej je Bog o času vesoljnega potopa rešil njega in njegovo družino, obstoječo iz sedem osob.
(Prvi plug) ali oralo je izumil Noe okolo 1660. leta po ustvarjenji svetà; vpregel je voli in oral zemljo. Poprej je bilo treba zemljo z motikami in lopatami prekopovafci.
Kratkočasnici.
*	Nek slepec je bil domačemu krojaču dolžan. Ta ga pošlje tirjat. Slepec mu odgovori: „Le reci krojaču.
j kakor hitro ga bodem videl, vse pošteno mu bodem plačal"
*	Prosjdk pride v vežo ter prosi kruha. Dekla mu reče: Idite v božjem imenu, nikogar ni domä." — Prosjàk : „Jaz bi rad le kos kruha ter nimam z ljudmi v hiši ničesar opraviti.1' (Ta je znal pač prav ponižno prositi.)
I«i*tniča. Gospod J. K. r ?: Kar je dobrega srna, radi sprejemamo v „Vrtec"; VaSo povest v današnjom lista amo nekoliko ir.prenienUl, kar je po naäem mnenji gotovo boljSe. — Povest „Smrt no ic-bira" ne bode ea natis; cdl se nam prežalostna in pa už«S prevečkrat obdelana stvar. — Prevefi naročnine «o nam poslali po 1 gld. 30 kr. gospod J. Gruntar v Logatcu; J. Mercina v Sovodnjah in Žebel v Uornjurn-gradn. Vpisali smo odviBnl znesek za prihodnje leto k dobremu.
Zahvala.
Naš prečast. gomp. dekan Lovro Potočnik, vdih prijatelj slovenske mladine, naročili so tukajšnjej Solskej mladini „Vrtec," za kar se jim prisrčno zahvaljuje šolska mladina. Bo tj plati !
V Gornjem grada meseca julija J.
Matej Spendej, 1
učitelj.
MS** Pri „ Vrtčevem" uredništvu se dobe 99 Vrtci" od poprejSnih let : „JJragoljubci" in „Peter roko-d&cic vse te knjige so posebno pripravne za šolska darila, ter ju živo priporočamo pi'ijateljem šolske mladine.
„Vrtce" IzbaJa 1. dné vsacega meseca, in stoji za vso leto 8 gl. 60 kr.: za pol leta 1 gl. 90 kr. Napis: Uredniitvo „Vrtéevo,« mestni trg, «tev. 9 v LJubljani (Laibach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein iu Kovač v Ljubljani.