Nada Breznik se je rodila v Ljubljani in otroštvo do leta 1961 preživela v Sarajevu. Šolala seje v Ljubljani. Študij primerjalne književnosti in slovenščine je prekinila zaradi materinstva; kasneje je diplomirala na Višji šoli za socialne delavce. Zaposlena je na Mestni občini Ljubljana, na delovnem področju izobraževanja in štipendiranja. Na I. gimnaziji je prejela priznanje za literarno delo (knjižna nagrada ob Prešernovem dnevu). V času študija na Filozofski fakulteti je objavljala poezijo v Mladih potih in prozo v Študentski tribuni. Pod psevdonimom Brina Čar je objavljala poezijo v reviji 2000. Novo ime NADA BREZNIK Molitev ljubi Bog bodi milostljiv grešim a nočem odrešenja greh je sladek ne odreši me muk nemira slasti hrepenenja topline ust ki znajo iz trpkosti izvabiti mehkobo iz otopelosti trepet iz posušenih izvirov studenec ki se kot slap izlije razprši ujame svetlobo injoiskrečo požene v jasnino ljubi Bog bodi milostljiv Sodobnost 2001 I 445 Molitev Samota moram biti sama moram biti sama moram biti sama moram ustvariti obredje od petih do osmih od osmih do treh in sama in večerne ulice in moj Bog ali sem v avtobusu govorila na glas moram govoriti zaprtih ust zastrtih oči in sama sama s seboj Razhajanja noči brez spanja pogovori ki jih opravim samo s polovico razuma besedi zmanjkuje diha glas sredi stavka zamira obvladljive zadeve urejam da ohranim del lastne podobe a potem občutek da znotraj nimam več nobene opore zaman so v udobju dnevne sobe barve prijetne in svetloba dobro razporejena Sodobnost 2001 I 446 Molitev Bolečina v temnem prehodu v kotu ki ne gleda nikamor v prazno zrem otresam pepel in čutim drhtenje če bi mogla s pepelom otresti vso bolečino če bi mogla ta žgoči ogenj spremeniti v pepel le kaj bi ostalo tvoj obraz tako ljub in tako tuj tvoj smeh ki ga ne prepoznam tvoje oči ki se zvečer obračajo drugam tvoja zadrega da si ob meni v sončnem jutru drhtel da si bil z menoj v sončnem jutru sam / Sodobnost 2001 I 447 Molitev Žensko pismo I prijel bi me za stegna a ne zato ker sem to jaz preprosto ker je kaj prijeti v očeh ti vidim prijel bi me za prsi ker se ti zdijo še tako polne obetavne potopil bi se vame pa ne zaradi mene zaradi slasti ki bi jo potegnil zase vse to vem samo dotakni seme pa me živ ogenj objame Žensko pismo II z menoj se pogovarjajo le natakarji spoštljivo in šepetaje pridušeni glasovi v jedilnici in rožljanje jedilnega pribora so kulisa moji tišini večerno utripanje luči ob zalivu je tuja scena moji namišljeni odmaknjenosti ničemur nisem ubežala SnHobnost 2001 I 448