Položaj našega stanu in pota naraščaja. Referiralna zborovanju učiteljiščnih abiturientov 17. julija L 1. v LJubljani učitelj Ivan Dlmnik. (Konec.) Šocialno delo učiteljstva. Na podlagi vseh dosedanjih izvajanj, ki jih danes zaradi pičlosti časa nisem tnogel obširneje obravnavati, se mi je pečati širše le še z eno točko — to je s socialnim delom našega stanu. Že pri našetn organizovanju sem omenil to vprašanje v organizatoričnem smislu, vendar se mi zdi potrebno, da obravnavam tudi nekaj načelnih točk tega vprašanja. Dosedaj je bila navada, da so si socialno delo osvajale politiške stranke v svrho ohranjevanja in pridobivanja politiške moči. Da je pri tem mnogo trpela ideja sama in napredek kulturnega delovanja, to se posebi razume; saj to kulturno delo ni bilo odkritosrčno in je imelo svoje postranske namene — ne v kulturni povzdigi ljudstva, temveč v politiškem strankarstvu. Resnica je, da postane politiško delo lahko tudi kulturno delo; toda današnje razmere nas uče, da pri nas politiško delo še dolgo ne bo kulturno in nam bo potreba še mnogo borb in žrtev, preden to tako postane. Postati pa mora — če odkritosrčno upamo na resnični eksistenčni obstoj naroda. S tem sem pa že podal glavno načelo našega socialnega dela, namreč, da raora biti naše socialno delo narodno. Skoro smo upali, da se bo rešilo socialno delo izpod izkoriščanja politiških strank. Menili smo, da postane skoro kmalu socialno delo o našem narodu resnično narodno in da se prične gojiti z odkritosrčnostjo in požrtvovalnostjo kot edinim smotrom, kulturno povzdigniti narod. Močna kulturna struja dijaštva nam je obetala, da zanese temelje kulturnemu delu med ljudsko maso, in resnično smo se veselili narodno socialnega dela dijaštva, zakaj obetalo nam je mnogo nesebičnega narodnega sadu. Toda gibanje teh nar.-soc. delavcev je danes močno poleglo, in ostajata natn zopet v prvih vrstah socialnega dela v narodu dva stanova, ki sta učiteljski in duhovski. Na eni strani vidimo torej stan socialnih delavcev, ki je dobro organizovan na podlagi politiške stranke, na drugi strani učiteljski stan, neorganizovan v socialnem delu, ker se je preveč zanašal v tem oziru na pomoč politiških strank. Socialno delo prvega stanu se odločno nagiblje v politiško stranko in zasleduje poleg strankarsko politiških, kozmopolitiških tendenc še versko internacionalne smotre s pomočjo soc. dela; na drugi strani se je tudi tendenca našega stanovskega socialnega dela izpremenila v politiško strankarsko, namesto da bi se te ogibala in ostajala čisto narodno kulturna. Socialno delo ni eno in isto, če se vrši na tem ali onem programu; ono ni pravo, če zasleduje tendenciozne smotre. In posebno socialno delo, ki pod izrečnim poudarkom ni samemu sebi namen, namreč kulturni povzdigi Ijudstva, ni narodu v korist, temveč često v škodo. Socialno delo sme biti edino sredstvo za kulturno povzdigo naroda, zato se pa tudi odločno izrekamo zoper socialno delo duhovščine. Da je socialno delo duhovščine resnično internacionalno in da ima svojo tendenco v klerikalizmu, to nam izpričuje dejstvo, da je bilo socialno delo duhovščini diktirana iz Rima od papeža. Papež Leon XIII. je prvi izdal na vso duhovščino geslo: Vun iz zakristij med ljudstvo ! In kot posledica tega dela je pričelo kliti tudi pri nas socialno delo duhovščine, ki je zasledovalo strankarske namene in ki je trdno organizirano na podlagi kosmopolitiškega klerikalizma. Da je to socialno delo le slepilo narodu, tega ni potreba posebe poudarjati, in često ga še v večjo prevaro dajo voditi po posvetnjakih, a je faktično vodstvo v rokah duhovščine. Že pred časom se je spoznavalo ta nezdravi pojav za naš mali narod, toda postavljalo se mu je protiutež vedno le na politiškem polju in poudarjalo se ga je le pri politiških stremljenjih. Tako je že 1. 1895. govoril g. Luka Svetec na shodu zaupnih mož BNar. str." na Kranjskem sledeče: »Obžalujem in gotovo vsi obžalujemo, da se je zlasti pri nas na Kranjskem zapustil narodni program, da se je osnoval nek drug program; saj Vam naravnost rečem: program katoliškega shoda, katerega mi ne moretno povsem potrditi, kajti ta program nima v sebi narodnostnega načela, — narodnost temu programu ni smoter in to je čisto naravsko! Ta program bi imel biti in tudi je verski program. V verskem programu pa, gospoda moja! že samo na sebi ne more biti narodnostno vprašanje na prvem mestu in tudi ni ¦ Ali ne veljajo iste besede tudi za socialno delo, diktirano iz Rima? Da, saj nam to čisto odkrito prizna katoliški teolog dr. Ušeničnik v svoji »Sociologiji", ki govori o socialnem delu duhovščine, kjer pravi: »Ako torej duhovnik ne more dobiti mladine drugod in drugače ter osnuje izobraževalno društvo ali društvo za abstinenco ali tudi telovadni odsek, ima lahko torejvprvi vrsti religiozne in nravne smotre in torej vrši po teh društvih svoje prvo in pravo pastirsko zvanje. In ali ni dolžan to delati, če druga sredstva odpovedo? " Iz teh besedi se torej lahko jasno razvidi, da ni socialnemu delu duhovščine smoter kulturna povzdiga naroda, temveč da mu je podlaga religiozna tendenca s prikritim vzadjem premoči duhovske aristokracije, hierarhije, z osnovnim temeljem — klerikalizmom. Pravo narodno socialno delo ima namen povzdigniti tudi materialne interese ljudstva, t. j. naroda; papež Pij X. pa pravi v svoji okrožnici, izdani 11. junija 1905. .. sledeče: »Velika netfarnost je, da se duhovniki preveč zavzemo za materialne in. terese ljudstva in zanemarijo važnejše dolžnosti svojega svetega zvanja," Z drugimi besedami je to rečeno, rja se duhovnik ne sme resnično zavzeti za interese naroda, temveč le navidezno; on ne sme resnično reševati socialnega vpra. šanja, temveč le navidezno. Svoj socialni program širi duhovščina na podlagi raznih organizacij, ki so: Marijine družbe, izobraževalna društva, telovadni odseki, družbe treznosti, abstinenčni odseki, tiskovna društva itd., itd. Širi ga s pomočjo politiškega dela in politiške organizacije in zajeda se z njim celo v delavska strokovna društva, v kmetiške zveze in vse panoge gospodarskih organizaciji. Iz vseh teh organizacij izjeda narodnostno načelo in jih povečini tudi odtujuje njih pravemu smotru — kulturni povzdigi naroda. Koncentruje jih edinole v svrho pridobivanja politiške moči cerkveni hierarhiji, ki se porazdeljuje po narodih z vrhovnitn poveljstvom politiških strank z isto nenanarodno tendenco. Proti sedanjemu nenarodnemu socialnemu delu je postaviti narodno s oc ial no del o! In edini stan, ki je po svoji naravni organizaciji v stanu to izvesti, je učiteljski stan. Učiteljstvo lahko osvoji socialno delo izpod robstva politiških strank in ga posveti njega pravemu namenu: kulturni povzdigi naroda. Z vso opravičenostjo torej zahteva lahko narodno-socialno delo tudi zase in poudarja emancipacijo našega stanovskega dela v tem oziru. Zatorej se moramo danes tu glasno izreči za popolnoma samostojno organizovano narodno-socialno delo učiteljskega stanu in nam je takoj začeti vzgojevati v tem duhu naš naraščaj — bodoče narodnosocialne delavce! (Resolucije, ki jih je zbor sprejel, smo priobčili v poročilu o zborovanju.)