Narodna naobrazba in vzgoja. Spisal J. M. I. Čitaj, kar predlagam brez predsodka in ako ti svetuje kdo kaj boljšega, zavrzi moje .... Pestalozzi. Ijrestokrat se čujejo pritožbe, da narodna naobrazba ne napreduje f^ v tisti meri, kakor rastejo troški zanjo. Pritožbe so utemeljene, a uzrokov temu pojavu ne iščemo na pravem mestu, če mislimo, da so temu krive naše šole. Ako uvažujerao priznano resnico, da narodna šola položi samo temelj človekovi naobrazbi in vzgoji, nadaljno naobrazbo in vzgojo za življenje pa mu dajo socijalne razmere, v katere pride človek po izstopu iz narodne šole, potem raoramo iskati uzrokov moralnemu in materijalnernu propadanju naroda drugje. Mladenič, izstopivši iz šole, ni še nravstveno dozorel in socijalne razmere, v katere pride slučajno, so več ali manj odlocilne za njega nrav in značaj v moški dobi, kajti občeznano je, da leta od štirinajstega do dvajsetega so tisti čas, v katerem se človeški značaj izobrazuje in lika; v kakoršnih razmerah živi človek v tej dobi, po teh se več ali manj uravna njegov značaj. Vsak dan vidimo lahko, da mladenič ali dekle v teh letih, zašedši v razuzdano ali surovo druščino, postane večkrat sara razuzdan ali surov. Življenja izkušnje so mu še tuje, ne zna še razločevati dobrega od slabega, z jedno besedo: on plava v struji, v katero je slučajno zašel, ne brigaje se, je-li struja prava ali napačna, vede ga li k pravemu zmotru ali k pogubi. Opomini starišev, opomini učiteljev in duhovnov ne hasnejo ranogo, kajti mladina potrebuje družbe in zabave in ako ne najde dobre, zadovoljuje se tudi s slabo. — Znano je n. pr. ponočevanje na kmetih, takoimenovano »sleparjenje", kjer hodijo mladeniči »dekleta klicat". Romantično je sicer to tavanje v črno noč, ali na drugi strani pa mlado življenje mladeničev trpi ne samo raoralno, temveč tudi fizično škodo, ker nimajo potrebnega počitka in spanja in ker se pri takih nočnih ekskurzijah mladina čestokrat zbira po beznicah pri žganju ter prinese vrh tega čestokrat tudi krvave glave domov. — ,,Sleparjenje" je sicer stara in zanimiva razvada naše selske mladine, a v interesu raoralnega in materijalnega dobrobitja naroda se mora omejiti kolikor moči. — Nadalje je tudi znano, da se selska mladina ob nedeljah zbira po službi božji v krčraah, kjer je poleg plesa največja zabava pijančevanje. Ne sodimo sicer strogo teh izgredov mladostne kipeče glave, saj srao tudi sami živeli to fazo človeškega razvoja, a ko nam teža let in skrbij ohladi vroco mlado kri, tedaj nam je vendar žal raarsikatere prečute noči in marsikaterega zapravljenega krajcarja. Vsled tega bodemo opominjali svoje otroke in jih svarili, da ne pobirajo stopinj po poti naših bedarij — a žal večkrat zaman, kajti vzgledi vlecejo. Odkrito pa povem, da mladini ne zamerim, ako je živahna, ker nenaravno bi bilo, ko bi se vedli dekleta in mladeniči, kakor zreli možje in nič mi ni zopernejega, kakor oe osemnajstletni mladenič ali dekle kaže nekako raoško zrelost in modrost — kar je pa prav za prav največkrat hinavščina — zamerim in obsojam pa, da narodni vzgojitelji posvetnega in duhovskega stanu ne skrbe za to, da raladini poskrbimo zdrave zabave, kjer si naj s petjem in čitanjem blaži ura in srce, s telovadbo in tudi s — plesom krepi in vežba telo. Da! tudi Ijubkovanju med mladino ne gradimo ovir, ker skušnja uči, da je tako ravnanje brezuspešno: blažimo pa mladini srce, bistrirao ji ura in to ljubkovanje, ki se sedaj kaj često dejstvuje med ljudstvom na surov način, bode dobilo potem dostojnejšo, pleraenitejšo obliko. (Dalje prih.) Ustavoznanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) H. O zgodovini avstrijsko-ogerske pogodbe. (Dalje.) dogodbah 1. 1848. in 1849. smo izpregovorili že na drugem mestu. Izmed različnih tock, katere so bile povod ogerskemu uporu, je pač bila skoraj najvažnejša ona o »skupnih rečeh" med Ogersko in Avstrijo. Ogerski zakoni z leta 1847. in 1848. nimajo jasne določbe o tej zadevi, četudi priznavajo take skupne reči. Tako oraenja ogerski zakon z 1. 1848. skupne reci z dostavkom, da iraa pri razpravi o tej reči vplivati kot odgovorni ogerski zastopnik eden ogerskih ministrov. Ogerski zakoni so tudi odobrili pragmatično sankcijo in nerazrušno edinstvo vseh dežel naše države. Pomanjkanje nedvomnih določb o skupnih rečeh v zadnjih ogerskih zakonih pa je uporabljal Košut v to, da razruši dosedanje vezi med Ogersko in Avstrijo. Ogri so uvedli narodno stražo in zahtevali, da se vrnejo ogerski vojaki iz Italije in drugih avstrijskih pokrajin domu, avstrijski vojaki pa zapuste Ogersko. Kralj Perdinand se je sicer upiral ti zahtevi, a naposled je vendar Ogrom vse dovolil. Ogerska vlada se je preselila iz Požuna v Budapešto, kjer se je odslej tudi shajal državni zbor. Košutov časopis »Kossuth Lapja" je že dne 30. raal. srpana proglasil neodvisnost Ogerske od Avstrije s priporanijo, da odslej le še osebno edinstvo ali vladarjeva oseba veže Ogersko z drugimi deli naše države. S tem se je očividno kršila pragmatična sankcija, a ogerski uporniki niso bili zadovoljni s to pridobitvijo. Ošabno je izjavil Košut v državnem zboru: ,,Priprost državljan sem, ali osoda je tako hotela, da samo z roko mahnem, in habsburške vladarske rodovine ne bode več." Te besede so bile jako značilne za tedanji položaj na Ogerskem. Ogri so od dne do dne brezobzirnejši postajali, in o končnem namenu ni bilo več nikake dvombe. Dne 14. mal. travna 1. 1849. so se zbrali ogerski poslanci v protestantski cerkvi v Debrecinu, kjer je Košut slovesno proglasil popolno nezavisnost Ogerske in naznanil zbrane zbornice sklep, da Madjari ne priznavajo več habsburško-lotarinških vladarjev. Košut je sedaj postal predsednik novi ogerski republiki. Madjari so oblegali Budapešto ter se je polastili dne 21. vel. travna in peljali Košuta v slovesnem sprevodu v glavno mesto. Košutova slava ni dolgo trajala, odstopil je že 11. vel. srpana in bežal v Turčijo. Dva dni pozneje se je pa udala glavna ogerska vojska v Vilagošu ruskemu generalu Paskieviču. Ogerska je sedaj izgubila vse svoje predpravice in je bila združena z drugimi avstrijskirai deželami. Odpravili so ogersko ustavo in uvedli absolutistični način vladanja. Šele z oktobersko diplomo 1. 1860. je tudi Ogersko dobilo novo ustavo, ki je veljala tudi za ostalo državo. Schmerling je trdil v dunajskem državnern zboru 1. 1861., da si sme cesar pri potrjenju obstoječih zakonov pridržati posebne pravice, kajti obnovitev ogerske ustave je čin slobodne volje cesarjeve. Ta izjava cesarske vlade ni bila Ogrom nikakor po volji. Navzlic temu pa je bila oktoberska diploma tudi za Ogre velika pridobitev, ker je podrla absolutizem. Schmerling je nameraval izvesti ustavo s februarskim patentora a našel ranogo ovir. Najhuje so se uprli februarskemu patentu Ogri na ogerskern državnem zboru meseca mal. travna 1. 1861. Franc Deak je sestavil adreso, v kateri so poslanci cesarju razložili vzroke, zaradi katerih ne morejo sprejeti oktoberske diplome in februarskega patenta. (Dalje prih.)