Listek. 127 se vredno pridružuje istega pisatelja »Nemanji« in »Lazarju«:, s katerima vred kaže naj-sijajnejšo dobo srbske zgodovine, dobo Nemaničev. Patrijotska tendencija in umetniška dovršenost, dobro igranje, lepa scenerija iu bogate oprave, vse to je do cela zadovoljilo in uprav navdušilo občinstvo. — Omenjamo še, da je rojakinja naša gospodičiua Ni-grinova predstavljala carevno Angelijo. Nova ruska opera. P. Cajkovskega ,,Pikovaja dama", kateri je prijatelj umetnikov M. Cajkovskij napisal libreto po Puškinovi povesti, pela se je z velikim uspehom prvič v peterburškem Marijinskem gledališči dne 7. grudna meseca m. 1. Libretu so vložene nekatere pesmi Batjuškove, Žukovskega in Riljeva. Listnica. — Ljuboslav. »Pri luni ljubav si prisegla, S poljubom potrdila jo« — res, taka prisega drži na veke! — Pošiljatelju sonetnega venca »Materno srce« : Requiem aeteruam dona eis, Domine ! — Miser. »Nedolžni pevaj, ljubi slavček, pevaj, Milo pesem tvoja naj doni! Počivaj, na grobu mi sedevaj ! Ko z drugimi deva ljubljena se veseli.« Zgodi se, ako že nečete drugače ! — Frigidus. O tisti poeziji, katera se Vam baje raz-cvita v duši, zapazili nismo v poslanih šestih pesmih ničesar. ¦—¦ Zvonimir. Takim po-skušnjam naš list nima prostora. — Andrejev. Takisto. — Brinjevski. »Spolnile bodo se željč, Da bova prav lep par, (sic !) Sedaj pa le do nje", Od tod pa pred oltar« — čestitamo Vam prav od srca! — O druzih pesmih molčimo. — Vekoslav. Mojega — sladkega; vesel — trpel; vživati — spremljati; cerkvica — deklica; smeje se — vrneš se — i. t. d., i. t. d. — to menda vender niso rime! Kako" sodimo vsebino samo, tega Vam niti ne povemo. — S. O. »Prilepljen jezik je . . . solze" očesa Ti pričajo, da res mi je hudo« — gotovo, nam tudi, zlasti ko nam napdsled celo kaže te srčno rano svojo. — T. G. (»Na razvalinah«); Potočin; J. V. (»Živa mirta«; »Meni srce vroče bije«); M. (»Poslanica«); Izeslav; A. G. (»Devinskemu gradu«); —% —; Srpoš: Nerabno. — Poslednje čase opažamo, da nam zlasti od mlajših pesnikov naših dohaja obilo sonetov, časih cel6 — sonetnih vencev. Ta povodenj malone žuga preplaviti vsa uredniška predala naša, in zatd mislimo, da je res že skrajno potrebno izpregovoriti v obče nekoliko besed o sonetu, ker ne utegnemo vsakogar p o sebe opozarjati na brezštevilne hibe v tej vrsti liriškega pesništva. Mladim pesnikom našim je že dovolj, ako v potu svojega obraza napišejo štirinajst peterostopnih jambiških vrst in jim na konci obesijo nekakšne »rime«, razvrščene, kakor je to predpisano po pesniških zakonih, ali pa tudi — ne! Do ideje sdme jim ni nič; ako sploh imajo idejo, tedaj jo raztezajo ali stiskajo tak6, da ji kar udje pokajo, in kaj je konec tega napornega dela? Sonet? Kaj še, pesniški nestvor brez nog in glave, smešen in zajedno žalosten pesniški t o r s o ! Naravnost nerazumno nam je, kakd da pesnike - novince »toli silno miče sonet, jedna najtežjih pesniških oblik, kar jih sploh ima lirika. Koliko sonetov se je v nas že napisalo od Koseškega »Potažbe« do denašiijega dne", ali koliko je dobrih med njimi? Prešerna, Stritarja, Levstika in Cimpermaua, te zlahka imenujemo mojstre sonetom; to 128 Listek. se bere, to je lepo, to zveni kakor lepa skladba, izkratka: sonetje teh pesnikov so dovršeni, ti sonetje so res sonetje,.. kakeršnih zahteva dober itkus, zahtevajo pa tudi jedno-glasno pesniški zakoni! Ali pesnikom našim ni do teh sonetov: svoj pot hočejo hoditi, toda žal, hodijo ga brez potrebnega.znanja, švepajo po njem, da se kar smilijo razsodnemu človeku! Niti reči ne moremo, da bi bili podobni kraljem bourbonskim: naučili se niso ničesar, pozabili pa vse! Bistva sonetovega ne poznajo, ali pa — kar je še huje — nečejo ga poznati, češ: pri nas itak sodijo vse relativno, za nas je itak dobro vse, ako le pokažemo dobro voljo, in te imamo dov61j! Od nas pa terjajo, naj natisnemo sonete, in celo hudo nas terjajo, kakor bi bil naš list kar na razpolaganje nezrelim poskušnjam rdskavega njih peresa! Beseda in vzgled slovenskih naših pesnikov-prvakov ne izdd nič, kakor se kaže; sezimo torej po tujem vzgledu in priobčimo sonet veljavnega nemškega pesnika A. W. Schlegla, ki povej navedenim novincem sedanjim in tudi poznejšim, kaj je sonet, kakšen mora biti, da zadošča pesniškim zakonom in, dostavimo tudi, zakonom zdravega razuma človeškega! Evo ga: D a s Sonet t. Zwei Reime heiss' ich viermal kehren wieder, Und stelle sie getheilt in gleiche Reihen, Dass hier und dort zwei eingefasst von zweien Im Doppelchore schweben auf und nieder. Dami schliugt des Gleichlauts Kette durch zwei Glieder, Sich freier vvecbselnd, jegliches von dreien. In solcher Ordnung, solcher Zahl gedeihen Die zartesten und stolzesten der Lieder. Den werd' ich nie mit meinen Zeilen kranzen, Dem eitle Spielerei mein Wesen diiuket, Und Eigensinn die kunstlichen Gesetze. Doch, wem in mir geheimer Zauber winket, Dem leih' ich Hoheit, FitiT in engen Grenzen Und reines Ebenmass der Gegensatze. Popravki. V zadnji številki našega lista se je vrinilo med tiskom nekaj pogreškov. Na strani 16. prva vrsta čitaj namesto »nego« — »kakor« ; na strdni 45. namesto gld. 17.36 čitaj gld. 1776; na strdni 49. četrta vrsta zgoraj namesto »latieh, miesti, tieh« čitaj : »tatieh, miestieh« ; na isti strdni v šesti vrsti zgoraj namesto »ker« čitaj »četudi« in v štirinajsti vrsti zgoraj namesto »tožilnik na — /« čitaj »tožilnik na /« ; na strdni 56. namesto ,,Matičinz' odbor" čitaj ,,Matičin odbor". — Takisto čitaj v dena-šnji številki na strdni 69. petnajsta vrsta spodaj namesto »oživel« — »oživil«. ,,Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta I gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Izdajatelj Janko Kersnik. —¦ Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo ,,Narodna Tiskarna" Gosposke ulice št. 12. v Ljubljani. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.