II. leto. Štev. 9. 1915. februar 28. Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence. PRIHÁJA VSAKO NEDELO. Cena Novin je na leto: Doma . . . . . . . . . . . . 3 K. v Ameriko . . . . . . . . . . . 6 K. za naročnike Marijinoga lista, če se jih več na eden naslov pošila, doma . . . . . . . 2 K. v Ameriko vsakomi na njegov naslov . . . . 5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov. Dobijo se Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri KLEKL JOŽEFI, vpok. pleb. v Čerensovcih, Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati. Cena Novin z Marijinim listom i Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto: domá, če za več naročnikov na eden naslov se pošilajo . . . . . . . . . . . 4 K. še samo za ednoga . . . . . . . . 5 K. v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov . . . . . . . . . . . . 8 K. „I preobrazo se je pred njimi. “ — Mnt. XVII. — Na grozno trplenje se je priprávlao Gospod. Pa kda si je zmislo na tisto vöro, v šteroj ga vsi ostávijo, te je takše včino z tremi nájvernešimi apoštoli svojimi, ka je ovim za volo njihove ménše vere ne bilo dáno; gori je pelao njé na breg ino se njim tam pokázao v svojoj nebeskoj díki, ka kda pride na njé vöra sküšnjáv, te si naj zmíslijo, ka je on isti v diki i v trplenji. Kelko lüdih jé zdaj, ki v denéšnji nevolaj bláznijo Bogá rekoč, ka so té nevole ne od Bogá, celo ešče tajijo, ka bi Bog pravično zahájao z njimi. To so tiste slabe, nevolne dűše, štere so Bogá samo za volo zemelski dobrot dičile pa so tečás zadovolne z njim, dokeč on povoli dá jesti ino piti, kda pa pride terjat z kaštigajočov rokov slűžbo svojo, te pa odpádnejo, ár njim je za vekivečnost ne skrb. Svéto písmo je puno takših zglédov, šteri nam kážejo, ka Bog lűdí z vojskov kaštiga za volo njihovi grehov. Tak čtémo pri Ezechiel proki, ki proroküje, proti Israelskomi i Judovomi králestvi: „Národje je bodo z kaménjom kamenüvali ino z svojimi meči prebádali, njih sinove i hčerí spomorijo ino hiže njim z ognjom požgéjo ino zvedili bote, ka sam jes Gospod Bog. ” (23, 47—49.) Pa to záto, ár so grešili. Zakaj se pa te čedníš človek ino na mrtelne tűdí rívaš zrok nesreče, da si ti sám lüdi zrok tak, kak ovi vsi. Što je bogao Bogá, što je poštuvao prednje, što je bio zadovolen z svojim poštenim nájemom, što je ne ségao za lüdskim v slednji časaj? Národje so več ne šteli poznati svetskoga, niti cerkvenoga poglavárstva, opirali so se proti zapovedam pa glejte, zdaj morejo bogati vu vnogom mesti naprijátelsko vojsko ino se podvržti oblásti meča. Pa želeli so si več pláče i menje dela po celom sveti, delali so puntarije proti onim, kí so je nájvečkrát zadosta pošteno plačüvali— zdaj pa morejo brezi pláče noč i dén se vojsküvati za svoje živlenje. Za lüdskim je ségao tak vnogi-vnogi, pa zdaj neprijáteo séga za njegovim z orožnátov rokov. Kí je pa to vse ne delao, je zná biti vu srci noso velike, Bogi odürne grehote, z šterimi je mazao dűšo svojo zdaj pa neprijáteo išče njegovo srcé z kruglov i mečom, naj bi njemi vöpűsto hüdobno krv, štero je bogao, kda ga je na greh nagibala. Pa je itak ne boža vola? Jeli more napraviti človek to? Sto lűdi pa jezero lűdij tüdi ne! Bog sám je tisti, kí je mirovno glédao, kak se zdigáva dűh poželenja i srditosti národov pa ga je ne šteo preprečiti, ár ga zdaj šteo obrnoti na kaštigo onim, šteri šo si ga v srcaj povali. Či pa jé što, kí zná, ka si je on té, kaštige z lastivnimi grehi zaslűžo nej, naj se zglédne okoli sebé pa sinaj premišláva, jeli je ne njegova zámüda bíla zrok, ka grešili njegovi okoli njega. Pa či je to tüdi ne bilo — kde je hiža, štera to lehko svedoči od sebé? — te si naj zmísli, ka kí je vido svojega Bogá blagoslove vu vremeni míra pridti na svojo hižo ino je dobo z božih rok pa tüdi vzéo potrebna zemelska dobra, naj ne včiní tak, kak apoštolje, šteri so vidli njega preobraženoga pa so ga li povrgli i zatájili vu vöri sküšnjáve, nego se naj podá podnjegov sv. križ, kak sv. Jánoš ino naj trpí z njim radovolno do konca v njegovom sv. iméni. Bojna. Srditi boji na vse kráje . . . to je glás zadnjih dnévov iz bojišča. Rusi, štere so nemci tak sijajno premágali pri Mazurskih jezerah se na vse kráje vlečejo nazáj. V Shodnoj Galiciji je naši tirajo v tistoj liniji, štera pela proti Lembergi. Pri Stanislavi so se našim četam močno proti postavili, a nazaj vrči so je ne mogli. Nemci se približávajo k trdnjavam pred Varšavov. Vsaki dén kaj malo napredüjejo. Práve zmáge pa tečas ne moremo čakati, dokeč se poti ne poprávijo, ka do mogli svoje velike topove pred trdnjáve postaviti. Na francozkom bojišči francozi napadajo, ali večinoma so odbiti. Tü ešče zmérom teče boj samo kre strelnih járkov tak rekoč na stopáje. Na drügih bojiščah se je nikaj posebnoga ne zgodilo. Važnejša poročila zadnjih dnévov so sledéča: V Karpatah so strahovito srditi boji. Rusi v noči i vu dné napadajo naše postojanke ali brez uspeha. Naše čete so vse napade sovražniške odbile i več stotin Rusov vlovile. Zgübe Rusov pri Dukli. Pri prelazi Dukla so Rusi 50.000 jezér lüdi zgübili v ranjenih i mrtvih. Boji v logah Argonneonskih. Tei logovje so na Francuskom v 50 kilometrov v dužini i 10 kilometrov širini. Za temi brežnimi logami stoji trdnjava Verdun, štero, če bi se Nemcom posrečilo v roke dobiti, bi te najmočnejsi grad pred Parizom njihova last postao i odprto pot bi najšli v sredino Francuskoga. To je zrok zakaj se branijo Francozi tü tak krčovito. Nemci dozdaj že péti del teh logov v roki majo. Od zahoda i juga je log ešče ščista v francoskih rokah. 2 NOVINE 1915. febr. 28. Poleg toga popisa zdaj lejko zastopimo, zakoj so vršijo tű tak krvavi boji i ka dosta pomaga vojsküvajočoj se stranki če samo ništerni meter zemlé si pridobi. V Bukovini. Rusi so se v Buko- vini do Černovic nazaj potignoli i dvasti kilometrov od mesta oddaljeno se branijo proti našim četam. V Galiciji. Pri Kolumei je velika bitka med našimi i ruskimi četami. Rusi se tü strašno branijo, da če bi našim četam posrečilo pri Kolumei predreti rusko vojno linijo, bi naše galicijske: bukovinske čete se zdrüžile, koj bi za Rusa pogübnosno postalo. Albanci na Srbskom. V krajini Prizrend albanski vstaši srbske čete premagali i odtirali. Srbi majo do 100 lüdi zgübe i prišlo je tüdi več vesnic v albanske roké; to so napravili severni albanci, ki Srbe nemoro záto trpeti, ka so njim te v balkanskom bojni vkraj zéli mesta: Prizrend, Djáhova, Ipek. Novejši glási právijo, ka so srbi albance stirali, šteri samo ništerno, občino májo ešče v rokáh. Grki v Albaniji. V jüžno Albanijo so grki z velikov vojskov i močnim topničarstvom prišli si to pohrajino osvojit. Taljanske novine poročajo, ka sta se srbska i grčka vlada v tom poravnale. Kanada da novo pomoč Angležom. Kanada je v Ameriki dežela nego sliši pod angležko oblast. Zdaj je znova: poslala 36.000 jezéro vojákov angležom v pomoč i do 60.000 jih ešče krédi ma. Grčko-türska svaja. Agent türsk- koga skrivnoga redarstva je na vulici razžalo grčkoga attašeja Kriezisa. Na to je Panas grčki poslanik poziv pos- lao türskoj vladi, naj zadosti za razžalitev. Türska vlada je pismeno obečala zadoščenje, ali da je je vu od poslanikov določenom časi nej spunila, je grčki poslanik Carigrad povrgeo. Bomba na bali v Sofiji. Umetniki so v Sofiji, na Bulgarskom bal držali, na šteroga so povableni bili najvékši dostojanstveniki bulgarski, med njimi tüdi sam Radoslawow ministerski predsednik. Gda je bal napunjen bio z 1500 gostmi i je veselje ladalo na njem, je edna hűdodelska roka bombo vrgla v dvorano med zbrane goste, popolnoči ob ednih, štera se je razpočila, dva človeka k smrti bujla, več jih pa ranila. Hűdodelnik je bombo vrgeo proti sedališči ministerskoga predsednika. Z toga sklepajo, ka je njega šteo vmoriti. On je pa veliki prijatel naše države, vèrjetno je záto, kak listi poročajo, da je krivec v dotoki bio z srbskim konzulatom. Ministerski predsednik je k sreči nej bio ne bali. Dardanelle se obstrelávajo. Na türske trdnjave, zvane Dardanelle, so angležke i francozke ládje 600 strlájov naredile, ali kvára so malo napravile. Potoplena angležka vojna ladja. Švedske novine poročajo, ka so nemci potopili v prekopi angležko vojno ládjo, štera je 2000 vojákov pèlala na Francozko. Vojáki so brščas vsi prejšli. Nemške ládje delajo. Zavadili so nemški podmorski čuni edno francozko ládjo, štera je prle naša bila, a vzéli so nam jo francozi. Ládja potrebüje popravka. Dvé norveškivi i šést angležkih ladj so pa nemški čuni potopili. angležov. Angleži ponüjajo veliki nájem tistim, ki šteri nemški podmorski čun zasledijo i potunijo. Sabla Putnik vajde. Gda je. v Niši kraleski svét bio, v šterom je ruski knez Trubetzkoj zahtevao, naj se Macedonija vrné Bulgarom nazaj, se je Putnik vajda z temi rečmi obrno k Peter králi: „Veličastni gospod! vsako stopinjo zemlé, štero vaše veličastvo nameni tűjemi lűdstvi prekdati, sam jaz z krjov osvojo, gda sam vodo vašo vojsko. Jaz znam, po kakših žrtvoh je ostala ta zemla naša. Ne sam mogoči žaliti spomin spadnjenih junakov “ — medtem odvéže svojo sablo, jo drži pred krála i právi, ka odsihmao ne bo vodo vojsko na njega zavűpano i sablo nazaj dá. Gda je stari vojvoda sablo na sto dol pred krála položo, se je kráo zaskuzo, je sablo vojvodi nazaj dáo i odgovoro, ka v tom dugovanji novo posvetovanje bo. Grki i tűrki so se pomirili. Tűrska vlada je prosila odpűščenje od grčke, za volo razžalitva njénoga slűžbenika. Krivca bo tűrska vlada pred sod postavila. Belgrád smo obstrelavali. Srbi so v najnovejšem časi večkrát strelali na Zemun i drűga odprta naša mesta, Domobrance. Več pol leta trpi že té grozen boj, šteroga se skem prle osloboditi, nam je jédina žela. Dosta smo trpeli že té krátek čas, dosta skuz smo stočili, to pa li ne smemo praviti, ka bi brez vsega uspeha. Vnogo smo se, návčili, vnogo smo najšli. Najšli smo samoga sebé. Dén od dnéva mámo priliko se prepričati, ka smo vredni živlenja, vredni tüdi, bože pomoči. Národ ki telko vrednosti nosi vsebi kak naš je, vreden poštüvanja. Rdeče dopisnice, za šterimi z trepetajočov rokov ségnemo, nam dén od dnéva nove jakosti našega slovenskoga roda pokážejo. Vnogo vojaških pisem smo že čteli v naših novinaj, ali jaz se vüpam, ka drági čtevci ne zamerijo či znova edno objávim. Na pamet mi prišlo, ka bi dobro bilo ednok vojákom na bojišče Novine poslati. Poslao sam dvema. Pa zdaj za dvá tjedna sam dobo odgovor. Eden mi piše na dopisnici, ka je novine dobo. Ov mi pa celo pismo poslao. V tom pismi me prosi, naj ništerno vrsto ž njegovoga pisma v Novinaj objávim. Spunim njemi želo, vi pa sodte, či je vreden toga, ka se njegovo pismo objávi! Ovo pismo: Hválen bojdi Jezuš Kristuš. Navseveke amen! Stem milim pozdrávom se obrném k vám sladki mi starišje, sestre, vreli dühov- nicke slovenskoga lüdstva, rodbina i spoznánci pa vsi slovenci. Dugi čas, že več pol leta je preteklo od tisti máo, ka sam vas ostavo. Náglo, kak vihér smo se pobrali odvás ino postavili na bojno polé, tak ka sam niti časa ne meo se dostojno posloviti. Samo roko sam vam polübo, drági mi Starišje, samo roko sam vam stisno lübe sestre. Zato zdaj, gda me šče g. Bog živé, ino po dugomi vojüvanji malo časa mám, se znova kvám obrném stoga delečega, nevarnoga mesta ino se poslovim odvás. Záto zbogom ešče ednok vsi slovenci, posebno spoznáni, naj mi odpüsti, komi sam kaj kriv. Zbogom naše mále Novine, štere sam domá rad čteo, štere sam ešče ednok v roke dobo tü v bojni! Zbogom naša slovenska krajina, v šteroj sam se narodo i kak dete dosta veselio; Bog zná, gde sprimem smrt ? Zdaj se pa obrném k vam naši stári i mládi regrutje. Zvedo sam, ka vas je dosta. Se bojíte? Ne se trbe zadosta se boji muska. Bojte batrivni, pa li hodte za nami z božov pomočjov, či de tak, te ne zgübimo bojne. Nanč je neščemo zgübiti, mi dobiti ščemo! Bog nam li pomágaj! Ne bojte se! Vidite, jas sam se 6 mesecov vojüvao v Galiciji. Nekelko krát sam bio v bitki, pa me g. Bog li živé! Istina trpo sam, pa me bolelo, gda so me odtrgnoli od poznáne trupe ino inan zravnali, da pa volé sam nej zgübo. Biti se vseširom trbe. Zdaj smo se na vláki pelali malo niže doli pa se vlák vküp vdaro zdrügim. Pa čüda, se nikomi nikaj ne zgodilo, samo dvoja kola so se spotrla. Bog nas čuva. Gda smo v ednom vékšem mesti na Vogrskom dolstopili z železnice, te so nam veleli: zdaj li potüjte tak daleč, dokeč vas muske ali kozáki ne stávijo. Ali zdaj že z Bogom vsi poprek! Tüdi jas ostánem z Bogom, či samga vreden. Domobranec Smej Jožef desetnik 1915 febr. 4-ga. To sam vzeo s s pisma. Moj vrli dečko, je bogojánčar. Neščem dosta pisati, samo telko zapomnim za tem pismom, ka ki je zgübo vüpanje naj ide med Kárpáte, tam njemi Takši Smej Jožefi — ár jih dostá jé njemi takši Smej Jožefi— ár jih dosta jé poštüvanja vreden; vogrska držáva je pa slobodno ponosna na nás slovence, ve so naši vojácje skoro vsi takši kak Smej. Gde vojácje tak gučijo ka, ne zgübimo bojne, ár neščemo zgübiti z božov pomočjov, tam smo slobodno mirni. Nikaj lagojega se ne zgodi domovini. Právi domobranci jo bránijo. Samo molimo za njé! Mirosláv. 1915. febr. 28. NOVINE 3 čirávno to bráni vojna postáva. Naše čete so na té poziv odgovorile z obstrelávanjom Belgráda. Zgűbe Angležov v Egipti. Angleži so v Egipti dve jezero sedemsto mrtvih zgűbili, tűrki pa 500 mrtvih pa 700 vlovlenih. Rusija proti tűjim podložnikom. Ruska vlada je pravdo skončala poleg štere nemški, austrijski, vogrski i tűrski podložniki, čeravno so že ruski državlani, ne smejo odsihmao na Ruskom več zemlé kűpiti i če jo od mejé vu 150 vrst širini májo, so jo dužni v devetih mesecah odati. Zevzétniki se preminjavao. Nemški i Angležki težko ranjeni i bojanezmožni vlovlenci so na Holandskom premenjeni. Oboji so izrazili, ka so njim v betegi lűbeznivi dvorili. Dogodki iz boja. Nepristranska fabrika. Edne taljánske novine pišejo z Majlanda, ka so pred ništerni dnévi tam v ednoj automobil fabriki franzuski oficerje hodili za franzusko vojsko automobile küpüvat. Pogájanje se je šče ne dokončalo, kda nikák voditeli fabrike pošepetne, ka so vüni nemci, šteri šo rávno z takšim nakanenjom prišli. Direktor si malo prémišlávle v zádgri, veli na to nemce v edno sobo pelati ino njim tej pa cigárije ponüditi. Z francuzami je tečas napravo pogodbo, je lepo vösprevodo, pa se te hitro nazájobrno z nemci se pogajat. Jeli, ka je zdaj fabrikantom nestránskih držánj dobro? Husárove bajusi. V ednoj bolnišnici ranjenih vojákov se zgodilo, ka so ednoga husára meli doliprikapčenoga k operácijskomi stoli, kda je naednok posebno gibanje vzeo vpamet doktorami i dvorjenikami. Pitavši za zrok, njemi je nüna pošepetnola, ka je trononaslednikova žena prišla betežnike obiskávat. Husár jo oprosi rekoč: „Odvéžte da mi právo roko malo. “ Nüna včini. „Zdaj mi pa dajte edno gledalo. “ Prinesla njemi je. Husár se poglédne v gledali, si zasűče mustáče pa dene: „Zdaj je dobro, zdaj mi lehko roko znova doliprivéžete. “ Pa je zadovolen bio, ka se je na visiki obisk pošteno pripravo, kak se dostája ednoga husára. Krüh so dali rusom. Pri sotini Užok so naši i ruski strelni járki šcista blüzi bili, iz šterih so morilne cevi glédale i čakale na sovražnika. Genoti se nikde nišče nej smeo. Lačni so bili kre obá krája, živeža pa od nikod. Ali naši so ga le prle dobili. Vživati so ga pa ne mogli, ár kak je šteri do koláč krüha ségno, dobo je strláj. Krüh je tüdi vse sprèstrelani. — Za en časek pa lüčijo naši ništerni koláč prek rusom. I glejte; ne samo ka je strelba gorhenjala, nego rusi so se ešče prek dáli z tem pogojom, ka dobijo živež i ka z njuvih pušk naši tüdi párkrát strlijo, ka do častniki mislili, ka so po velikom boji vlovleni. Glási. Eden lepi pozdrav pošlemo mi domobranci našim vernim slovencom, šteri so doma ino si glavé terejo, kak našim vojákom ide? Odgovorim, ka nam zato neide božno, čeravno smo pred velikim neprijátelom, šteri nam šče našo domovino razčesati. Mi močno stojimo. Rogáč Franc četovodja (Zugsführer) z Nuskove. Nágla smrt. Kránjec Števana žena z Andrejec je v Püconcih náglo mrla. Srčna kap jo zadela. Dobili so ga. Dnes tjeden smo poročali, ka je odskočo z ednoga našega tabora, šteri na Češkom leži, ruski zevzétnik, grof Tolstoj Leon. Odskočnika so naši z pajdášom vréd prijali i nazáj v tábor pripelali. Zahvalnost. Črensovski vojáki, ki na srbskom bojišči stanjüjejo, so se toplo zahvalili dühovnikom i vernikom za lepo pobožnost, štero so decembra meseca oprávlali za zmágo naše vojske v Črensovcih. V odskočo je z nežiderskoga tabora srbski vlovlenec, Vladela Sragutanovič, 22 let star godeč. Dozdaj še nej vlovleni. Mrtvi pišejo. Od vseh strani dobimo veséle gláse, ka vnogi že sto ino stokrat objokani, za mrtve držani vojaki pišejo z Ruskoga, celo z Ažije domo, kam so je Rusi spravili; trdijo, ka se njim dobro godi. Ki je záto že dugo od svoji, nikšega glása nej dobo, naj ne dvojih nego moli i se vüpa, ár je mogoče, ka je vlovleni; daleč spravleni, samo ka ne more pisati. Naj nas to tüdi tolaži; ka je pisao eden bulgár šteri jé v Kiewi pohodo náše vlovlence; to piše náimre, ka so vnogi tam slovenskoga jezika, z šterih se je v guč vzéo i je je dobro zarazmo. To je tüdi pisao, té bulgár, ka vlovlenci vsega majo do volé, samo cigaretlini njim menjkajo. I gda bi on škatulico cigaretlinov ednomi prekdao, so si je po právoj bratovskoj lübavi med vse razdelili. Molba Najsvetejšega je bila preminoči tjeden na Tišini. Lüdstvo je celi dén v velikom števili pohajale i molilo lüblénoga Jezuša pod krüh skritoga. Dragši so štemplini. Zvedili smo, ka de cena dva filera štemplinov 4 fil., 3 f. — 5 filerov, 5 f. —— 6 filerov. Novi nadporočnik. Dr. Sömen Ludovik, sobočki fiškališ je imenűvan za nadporočnika (főhadnagy). Mro je med spovedavanjon. Pri Lencici, gde so nemci ruse obladali, je edna granata rávno te morila dűhovnika, gda je té mirajočim slednja svestva delio. Stena ga vmorila Fischlmayer Jožefa zidara, ki je na Goričkom vednoj vési edno steno podirao. Lűštne dovice. Za dovice pravimo tiste žene, štere možé v boji majo. Zakoj so pa lűštne té dovice? Nego možov doma, ki bi na njih pazili, záto pa delajo spako za spakov. Od vseh krajov se tožijo, na té samice. V ednoj obműrskoj občini sta si dvej igrati dalé i se na ples nabrlencnole na vesélje temi, ka moža nega doma. Prišli so šče pa slabejši glasi od ništernih, na štere gledoč samo teliko zapomlimo, ka sram je naj bode, štere z svojim grdim živlenjom poštenim, tužnim sirotam poštenjé jemléjo. Naj čednej je takše vlačűge svojim dűhovnim pastérom naznaniti z enkraj, z drűgi kraj pa če je pregréha očitna, s takšov mrlinov naj se nišče v celoj občini v guč ne zeme; naj jo nišče pod streho ne prime. To isto pa slűži tüdi tisti svinjar, ki se z takšimi vkűp dá. To je že kaj strašnoga, ka se nájde takša zverina, štera krvavi boj svojega moža z plesom, nevernostjov i z prelomlenjom zakona plačűje. Té zvérine li prezirati. Ulanarje v Sakalovci. Sakalovcarje so tüdi dobili ulanare. Vsako nedelo so je prišli pohajat v krčmo. Naj bi njim pa kračiši čas bio, so se najšle takše samice, štere so se njim na ples ponűdile. Nalekűvale so se tam, kak je mekla v koti nalečena i so pačile drűge poštene dekle, štere v tom žalostnom bojnom časi se ne obračajo z vojaki, nego rožnevence za vojáke. Kürji tolvajje so hodili v Črensovcih pri Lebar Štefani i Markoja Ferenci i odnesli z obeh mest küre. Z drügih krájov so tüdi spodobni glási prišli. Novi vrédnik. Sobočke novine vrejűje na mesto bivšiva vrédnika, šteriva sta v boj pozvaniva, Pósfay Pongrác, bivši sobočki okrajni glavár. Vučitelje se oprostijo od vojaške slűžbe. Vlada je oprosila od vojaške 4 NOVINE 1915. febr. 28. slűžbe tiste vučitele, ki so sami bili. Za še ne oproščene je pa molbenica dana pred ministerium, poleg štere se ti ostali brščas v kratkom tüdi k nam povinéjo. Dečinja tolvajija. Na Gornjoj Bistrici so preminoče dni páli gonili žandarje tolvajsko deco po vési, štera je kolbáse i predivo spokrála. Ne vemo, jeli se starišje glédali to, ali ne? V odlikovanje. Törnar Martin z Čerensovec, stražamešter, je dobo za volo junaštva od apoštolskoga krala srebrni križec z 15 koron mesečnov podporov. Močen tej. Lagoje gliste je meo eden možak v beltinskoj fari, štere naj bi pomiro si je naročo v ednoj krčmi močen tej. Da njemi je oštarjaška tej prinesla, jo je nikak vözezvao i tak je té možak z lagojimi glistami sam ostao v sobi. Začne tej piti i slab se njemi vidi, žganice bi več trbelo v njega. I gda si to tak premišlavle, ovara na okni edno kanto, štere vsebino hitro v svoj tej vlejé, naj ga okrepi i z blaženim srcom začne svoj močen tej zdaj smrkati. Ali čűda, to se šče njemi je nigdár nej zgodilo, tej je tak močen, ka ga ne more spiti vsega. Vlejé ga en del pod sto rekoč: „V mojem živlenji sam ešče nigdár nej takšega pio. “ Mesto žganice je v kanti bio petrol, s tem je napravo tak močen teh. — To so nam pa nej poročali, jeli so gliste zadovolne bile z tem tejom, ali nej. Junaški dühovnik. Na Rivieri je dobila mati Ortner Matjaš kaplána, šteri je zdaj tüdi kak dühovnik v boj pozváni, od njegovoga majora nasledüvajoče pismo: Vu tom boji me tá neprecenliva sreča doségna, ka mi je Vaš sin vsikdár pri stráni bio. Vu vnogoj bítki sam občüdivao njegovo junaštvo. Vsikdár je tam hodo, kde je nevarnošča nájvékša bíla. Vu nájvékšem ognji boja je zavežüvao ranjence ino delio sakramente na nepovedlívo bátrivanje vojákov. Junaški dühovnik je on po právoj misli reči. Po nájžmetneših poslaj nas je vse tolážo. Njemi pripišem, ka so dečki telko préstali i tak mirovnotrpeli. Zdaj tüdi on toláži one kí so od vnogih težáv zbetežali. Jas ga poštüjem, kak právoga dühovnika pa sam ponosen na njegovo prijátelstvo, štero na veke občuvam. Vzemite moje čestitanje za to, ka takšega sinűj máte. On vu srci vnogoga človeka živé pa dokeč z 1. regimenta črnevojske eden človek bo, de té tüdi z zahválnim srcom mislo na njega. Zgüba 20. domobranskoga pešpolka. Ranjeni: Majsán Štefan z Lapičine, Marčič Ferenc z Srdišča, Muršič Štefan z Gibine, Stantš Ludvik z Veščice (Medjimurje), Žentič Eugen z Štrigove, Zvér Štefan od Lipe. Mrtvi: Novák Jánoš z Brezovec (Medjimurje) i drügi toga iména iz 4. stotnije; Novák Mihál z 8. stotnije, Žunič Štefan z 4-te. — Kolarič Anton z Žižkov v Nyiregyháza-i februára. Zapüsto je za sebom šestéro decé i tužno dovico. Eden sin je v Ameriki, koga goréče prosimo, naj ohrani spomin svojega vrloga pokojnoga očé v svojem srci i podpira tužno mater i žalostno brátjo. — Vse naj tolaži Srce Jezusovo! Županija Vas zahrome vojake i za njuvo drüžino. Županija železna je odločila, ka vsem hromim vojakom, ki za volo boja delanezmožni postanejo, bode državno podporo povékšala i vse občine na to nadignola, ka do se one dužne tüdi skrbeti za njé i njuvo familijo. Ti odlok ne séga do onih, ki majo zadosta o vrednost, da se ž njov preživijo. Črnovojniki so dobili drügi termin. Črnovojniki, ki bi dužni bili Marcija prvoga pod orožje stopiti, morejo to samo 15-ga včiniti. Vsi poledelski pridelki slišijo vladi. Poleg najnovejše ministerske odrédbe vladi sliši odsehmao nej samo pšenica, žito, ječmen i oves, nego vsaki polski pov. Záto se višešnji pridelek more v treh mesecah Dežlnomi Gospodarskomi Odbori prekdati, šteri ceno določi. Ki z dobre vole oda kukorico do Marciusa prvoga, jo sme od določene cene dragše odati. Smej se apellalivati. Ki je kola ali konja odao i je z cenov od odbora njemi osojenov nej zadovolen, smej apellalivati podžupani, (alispán) odtod pa ministri. Vučitelje i šolska deca. Zvedili smo z edne šole te žalosten glas, ka je deca vučiteli vsakojačke cone gučala in njemi je fige kazala za hrbtom, gda je on naprej drűgo deco včio. — Iz vseh krajov se sliši, ka je deca, posebno šolska najbole pa ponavlanske šole, jako razvűzdana. Ka je tomi zrok? Dokažem z ednov prilikov. Malo predtem je vučiteo v šoli stavo edno dete i je je tam včio; više svoje dužnosti se je mantrao, naj bi z déteta mogo rázumnoga človeka napraviti. I kakšo plačo je zato dobo? Mati déteta ga je pred ovov décov tam stavlenov grdo ograjala; malo ga nej zbila. Vučitel je v šoli pazitel mesto stariša za dete. Jezero ménšo odgovornost bo meo stariš pred Bogom, če ne brani vučiteli ka bi vrédi držao njegovo dete. Dužen jé zato stariš vučitela poštüvati i lastno svojo deco tüdi na to poštűvanje nagibati. Istina, ka včasi kre strani vučitelove se najde falinga, vendar je pa to nej zrok, ka bi se on nej poštűvao. Za njegov trüd njemi ide poštenjé; če je pa vu falingi, naj se stariš poskrbi iz krščanske lűbéznosti ino odpraviti, pred svojov decov pa falinge vučitelove nigdár naprej naj ne nosi. Stáriš, šteri nasprotno dela, sam sebé podkopava. Nemogoče je naimre, ka bi v tistom detéti poštűvanje do svojih zapovedniko domačih, to je do starišov ostalo, v šterih se je poštűvanje do šolskih zapovednikov zadűšilo. Kda te čedne? Ženskami právim to. Ne zaman, ka je mokro leto, vlasjé vam rastéjo, pamet se vam pa süši. — Kaj se je pa zgodilo? —-Z Preka je nikak nikšo molitev prineseo, štera se more devétkrat dolspisati i dale dati; či pa što to ne doprinesé, greh včini, pa ga doleti nesreča. Marija je prej to nikákomi pravila. — Bedače! Zakaj ne opitate, što je to molitev spisao, komi jo je Marija naročila? Jaz vam povém. Židovje takše zmišlávlejo i nepodpisano dale pošilajo, sledkar se pa dobro hržejo z vás i v svojih novinah šengárijo, ka vse verjete brez pámeti. Tá nora molitev se je med vogri že pred letami širila. Zdaj je te prišla med slovence. Vüpam se, ka se tü ne vkoreni. Ki tisto verje, ka maticerkev ne potrdi, greši proti veri. Té prikazni Marijine je maticérkev ne potrdila, greh jo je záto vervati. Tá nora molitev právi, ka greh včini, ki jo devetkrát dol ne spiše. Kristušov navuk se pa tak glasi, ka je to greh, kda mi njegove zapovedi prelomimo. Glédajte, drüga krivica v toj noriji. Nesreča prej pride na njega, ki to dale ne dá. — Kristušova vera takšega navuka ne pozna, proti njej je té, zavrči se more zato. Ki ga pa ne zavrže, greši proti právoj veri. Pa pitam vas, bedače, ste si na to ne mislile, kabi prle opitale, kak pa to norijo tá mrmrale? Čedne bodite že ednok. To si pa naj dobro zapomni vsaki, je moški ali ženska, ka greši proti veri če verje ali moli, ali pri sebi má od materecérkvi nepotrdjene spise, kak „Marijina senja “, više opisana molitev i drügi takše. Pošta. Gregorec Andráš, Sout Bethlehem. 904. Sixth-Str. Za dvoje novine i dva lista plačate 16 K. Komin Fána. Brooklyn. Dobo sem 10 K. List pa Novine tüdi ti dam pošilati. Če je ne dobiš rédno, daj glas i naténčen naslov. Pintarič Št. Večéslavci. Poštnino si odračunajte kda peneze drügoč notripošlete. Ne vam trebe nikaj gorpláčati. Zdaj že ostáne, kak je bilo. Na pošto gledoč pa gučite z g. jürjanskim poštarom, pa jih prosite, naj vaše tam stávijo. To bi že prle mogli včiniti. K . . . dekle. Plebanoši naznaniti. M. F. S. Od balzamovoga vrta pisana pripovedka je prepis z kniževne slovenščine. Ne edno strán papira pišite samo i nej z knige nego z gláve tiste pripovesti, štere v vášem kráji lüdje znájo. Jablanovec Jožef. Plipitz. Dobite je v Segerdorfi pri Škrilci. Marič Matjaš. III. Népf. Hadt. Dandár. III/18 hadtápzászlóalj. Brezplačno vam vojákom iz srca rad. Kutják J. Vrboljan. 3 K. na 1. štrtino leta sem dobo. — Za K. se bodo vršile molitve. Korošec J. Ritkarovci. 12 K. na Novine sem dobo. Dužni ste pa samo 4 K. — Záto sem 8 K. na mesečne meše obrno, kak ste prle prosili. Korpič Mikloša sem ne k vašemi dugi šteo. S. I. V. Od treh vaših nepoštenih premladih dekel dajte glás na farofi. Bert. Mih. Krajna. List tüdi brezplačno. Vsem, ki od vojákov zvedávajo. Naznánjam, ka se naj vsaki obrné, kda ne more zvediti od svojih nikaj stálnoga, na vojáško povelništvo tistoga mesta, kde je njegov slüžo, to je na: Zászlóalj parancsnokság. Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgó gyorssajtóján Szombathelyen.