Zemljepisje in zgodovina v Ijudskej šoli. (Dalje.) Luao so uže otroci videli, morda tudi opazovali, da je včasih polna luna, včasih je pa le nekaj serpaste lune na nebu, i. t. d. To, kar so opazovali, naj učitelj otrokom v spomin pokliče. Tako bode budil njih razum in bistril pamet. Pridejo pa na versto tudi Bmigljajoče zvezde". Kako smo gledali, kako stenneli otroci v zvezdnato nebo, kako smo bili preplašeni, videti da se je zvezda uternila, češ, sedaj je človek umerl i. t. d. Nekako tako se učitelj lahko poslužuje teh vaj, da položi uže v I. razredu dobro podlago prihodnjemu uku. B. vaja 66. kaže dobrotljiv upliv solnca na zeraljo in 67. ,,solnce in dež" nam poočituje, da je na svetu vse prav modro stvarjeno, vse o svojem času. 68. b. v. nVeter" kaže v živih podobah učinke vetra, učitelj ne bode zamudil prilike, da bi otrokom ne razlagal dobrotljivega nasledka vetrov, dalje od kod vlečejo vetrovi, kaj nam prinašajo? Prav primerno sklepa 69. b. v. 4 spredstoječe vaje, kajti po solncu se leto, po luni pa tedni vravnajo, začetek leta je pri nas o zimskem času (v zimskem preobratišču solnca). Zadnja b. v. pa je BVoščilo za novo leto". Cesarsko pesem imajo pridejano vsa berila; poje se namreč po vseh razredih, zato so jo pa spisatelji vzeli v berila, sicer bi jo otroci morali prepisovati. Kedar učitelj pervikrat bere z otroki cesarsko pesem, gotovo ne bode zamudil razlagati otrokotn naj poglavitnejše točke, ki jih gre vedeti vsakemu deržavljanu o svitli vladarski hiši in o skupni domovini. Tako na priliko bode učitelj rabil BZačetnico in I. berilo" za vvodne pojmove v zemljepisje. — Kar se je v nZačetnicl in v I. berilu začelo, nadaljuje se sedaj v „11. Berilu". V. nam predstalja BNebo in zemljo" v 24. b. vajah namreč od 108.—132. vaje. B. v. „108" je pesen, ki nam kaže upliv solnca, ker namreč zemljo razsvetljuje, in rastlinstvo zbuja in oživlja, in luno razsvetljuje. Na konci se pa spominja na stvarnika, namreč: vedno, vedno uči, kogar čast goriš. 109. b. v. BStrani neba* nazorno kaže, kako se ima poučevati o stranih neba, t. j. nazorno, ali učenik pelje učence na prosto, in jim tam kaže, kje solnce vzhaja spomladi, po letu, jeseni in po zitni, ali pa jih napeljuje, da sauii pogledajo in mu potem poročajo, kje so videli solnce vzhajati iu zahajati? — V šoli se take reči ne dajo pokazati. — Pravijo da je bil v BKodarji" prav moder učitelj, ki je imel strani neba narisane na šolskih stenah. — Kaj pravite, ali so njegovi učenci kedaj imeli pravi pojem o 4. straneh neba. Tedaj še enkrat, otrok se mora pod prostim nebom zavedati (orientovati) ali neposrednje ali posrednje po učenikovem navodu. Vsak učenik naj pa presodi, ali bi ne bilo namenu primerno, ako bi otroke napeljeval, zavedati se po zvezdnatera nebu — se ve, da bi bilo treba tukaj govoriti kaj od zvezd i. t. d. B. v. 110. nNa goro", hvali potovanje na goro. Človeško serce brepeni kviško, na gorah se misli prosto zemskih Dadlog vzvišeno nad zemljo, in tako rekoč bližej Bogu. — To je idealna stran. — Ali kmetovalec pravi: ;,Hvali gore, a prebivaj v ravnini". — Pa bode kdo rekel: Mladini ni treba vzvišene misli jemati in kratiti idealnosti. — Tudi prav, ko bi življenje ne bilo tako silno prozaičao. — 111. b. v. ,,Dan in noč", je pa zares izverstno izpeljana. Vmes ima vpleteno pesem BZvonikarjeva". Ta pesen (zlož. r. Bl. Potočnik), je menda naj lepša, kar jih poje naše ljudstvo; kaj živo izrazuje, kako je vsakdanje življenje zvezano s kerščanskiaii običaji, polna je vzvišenih idej; vsaka kitica ima lepih uaukov za življenje. Berilo v nevezani besedi pa pojasnuje vezano besedo, povsod je vse tako živo izraženo, kakor da bi človek gledal z očmi prikazni, ki se verše ob vsakem dnevnem času. — Berilo ob kouci pa otrokom še pojasnuje, kaj navadno imenujemo dan, kako se čas meri. Ta berilna vaja je, res da, skoz in skoz mojstersko izpeljana, rekli bi, bolj živo, bolj nazorno, bolj poučno, je težko pisati. 112. b. v. BLahko noč" je pesen, ki se prav prilega na prejšno vajo, in je prav otroško pisana. — Otrok je zaspan, vleže se spat, priporoča se angelu varhu in dela dobre sklepe za jutranji (prihodnji) dan, Boga na pomoč kliče, očetu in materi vošči lahko noč! 113. b. v. BLetni časi" začenja se s pesnijo; vmes je zopet branje v nevezani besedi, ki dopolnuje, razlaga vezano besedo otroškernu razumu (kolikor je prikladno na tej stopinji), zakaj spomladi dan rase, zakaj imamo po letu najdaljši dan in največo vročino, zakaj se jeseni dan krajša itd. Otrokom še tukaj ne gre razlagati sukanja zemlje okoli osi, njene lege proti solncu o raznih letnih časih, to se prihranuje za poznejšo stopinjo, najprej naj si to dobro zapomnijo, kar jim kažejo njih oči, drugo pa pozneje, ko bodo bolj zmožni to razumeti. 114. b. v. BUganka" nam kaže v vezani besedi, kaj nam prinašajo 4 letni časi. Sploh so primerne uganke kaj dobro sredstvo za pouk prostemu narodu, tudi bolj učeni jih radi slišijo; a njih sestava zabteva tudi bistro glavo, le pohvalno moramo priznati, da je več takih prav dobrih v II. berilu. 115. in 116. b. v. BNevihta in strela" nam pripovedujete o veličastnih a tudi strašnih in pogubonosnih prikaznih na nebu. 117., 118., 119. b. v. nam kažejo nebna čuda; pervi dve ste pesni, a 119. »Lunini spremini" nam pove, kako se luna predstavlja našim očem. Pri tej vaji bi želeli še kacega malega pristavka, n. pr. kako se po luni prazniki uravnajo, namreč največi praznik nvelika noč". No, kar pa ni tukaj, bodemo neinara brali v III. berilu, katero se nam tudi obeta, in tisti pisatelji, ki so II. berilo tako ubrano sestavili, bodo vedeli tudi III. berilo tako izverstno in primerno sestaviti, kakor se to nahaja pri II. berilu. Druge vaje začenši od 120.—131. segajo bolj v prirodoslovje; od tega bodemo neiuara drugi pot kaj govorili, nekatere pa otrokom pojasnujejo, kar so slišali in brali dosihmal od prikazni neba. 131. b. v. ima dve uganki, poslednja od ,,polža" bi se bolj prilegala III. oddelku sDom". Pa uganka ostane uganka, otrok ne bo tega strogo ločil, marveč veselilo ga bode, ako ugane, da je tista rogata žival npolž". — Prestopimo pa sedaj na VI. Tukaj ima pa BDomovina in zgodovina" svoj poseben predal vsega skupaj 40 vaj. Perve dve vaji 132. nDomače ognjišče" in 133. nDoraačija" pojasnujete pomen besedi: ^domač, pa domačija" in ga spominjata rojstvenega kraja; učenik bode vedel otroke napeljati, da bodo našteli vse, kar se najde v njihovem domačem kraju, kakor je n. pr. nasvetovano to str. 120 pri 140. b. v. »Okraj".— Potreben kraj otrokom je pa šola, zato najdemo precej za domačijo, str. 113 kratko pesnico o šoli (b. v. 134). Iz domačije gre pa otrok po svetu; on gre za reko, veletokom v morje. Tam pa plavajo velikanske ladije; goni jih par ali veter. Na parobrodih in jadrenicah vozijo ljudje . .. Ti in enaki štavki morajo čudno razburiti domišljijo priprostih otrok, ki še ne uiara nikdar niso videli kake veče vode, niti drugačnega čolna kakor malo desko plavati po vodi. Učenik bode tukaj skerbel za potrebna pojasnila, da bodo otroci razumeli kaj bero. — Na zadnje se bere tam: nKdor moliti ne zna, uaj se na morje poda". Učenik bode tu lahko pristavil: BBogu se moramo priporočevati tudi o veselih dnevih, da nas bode raje uslišal, kedar bodemo v nadlogah in stiskah vanj klicali". — B. v. 136. ,,Iz malega raste veliko" je kakor nadaljevanje 56. b. v. v I. berilu BStudenček". — V BStudenčku" je gledal deček, kako se hladni 3* virček vije izpod skale 'z poke male, kako naprej hiti in se narašča, tukaj pa bere, da potok žene mlinsko kolo, a ponosna reka hiti do morja in ladije nosi prepolne blaga. (Dalje prih.)